Slovenski biografski leksikon

Vorenc (Worenz, Vorenjec) Gregor, leksikograf in prevajalec, r. 1659 ali 1660 v Kamniku premožnejšemu Kamničanu Andreju in materi Jeri, u. 26. jun. 1730 v Ljubljani. Kje je dobil prvo izobrazbo, ni znano. Vsaj 1681 je stopil v red diskalceatov v Lj., po noviciatu v Mariabrunnu pri Dunaju je tu 2. jun. 1682 opravil samostansko zaobljubo in ostal kot »clericus studens« do nasl. leta, ko se je umaknil pred Turki v Lj. 27. maja 1684 je prejel subdiakonat (p. Franciscus Xav. a S. Ignatio). Kje je živel med 1684–92, ni znano, po 1692 je bival v Lj., kjer je bil: 1692, 1694–700, 1706–9 in 1718–21 subprior, 1692–3 priorjev namestnik, 1693–4, 1703–6, 1722–5 pa prior diskal. samostana.

V času V-čevega prihoda v lj. samostan ta še ni imel liter. tradicije (kot jezuiti in kapucini). Pod vplivom Mat. Kastelca in Janeza Svetokriškega je tudi V. začel razmišljati o rabi sloven. v verske namene. Kot oficialni pridigar dveh bratovščin (sv. Jožefa in mrliške), v katerih so bile nem. in slov. pridige enakopravne, je med 1697–706 spisal 3 zvezke pridig v nem. jeziku (NUK, Ms 113 in 262, v glavnem povzete po Janezu Svetokriškem), med njimi izjemoma nekaj v lat. in sloven. Nem. geslom na začetku pridig in citatom v njih je pogosto pripisoval slov. prevode, ni pa izključeno, da je katero od zapisanih nem. pridig govoril tudi v sloven. Pridige nimajo liter. vrednosti. Napisal je tudi več lat. in nem. besedil v zvezi s pridigami, bratovščino ali samostanom, npr. teorija pridige, pesmi in molitve k sv. Jožefu, odpustki bratovščine sv. Jožefa, obred posvečenja cerkve, formularji za sprejem v red, zaobljuba in testament, popis dobrotnikov samostana v Vratĕnínu na Moravskem, recept za črnilo. Trajno vrednost imajo njegovi doneski za zgod. lj. samostana Origo, et ingressus PP. Eremit. Discalceatorum s. Patris Augustini in inferioris Austriae Ducatum Carnioliam (NUK, Ms 113).

Odločujoče za V-čevo slovstveno orientacijo je bilo, da je po smrti Mat. Kastelca 1688 dobil v roke njegov prevod sv. pisma in njegov slovar oz. izvirni prepis. Začel je prirejati za tisk najprej sv. pismo, mu napisal uvode in sestavil kazala. Pri tem delu je uporabljal tudi Dalmatina. Rkp je dal vezati v 6 zvezkov; izvod je prešel v samostansko oz. Pohlinovo last in ko je Pohlin v svoji slovnici 1768 napovedal izdajo biblije, je imel verj. v mislih prav ta prevod sv. pisma, za katerega je 1778 dosegel na Dunaju cela dovoljenje za natis, a ga imel za V-čevo delo (kot tudi slovar). Ohranila sta se le 2. in 6. zv. (NUK, Ms 578), usoda drugih ni znana.

Z leksikografijo se je začel ukvarjati okrog 1691, ko je v lat.-nem. oz. nem.-lat. besednjak P. Dasypodija (Dictionarium latino-germanicum … Strasbourg 1592, NUK, inv. št. R 5954) pripisal okrog 10.000 slov. besed in zvez. Največ (1–30 na eni str.) jih je v lat.-nem. oddelku, medtem ko jih je v nem.-lat. le 38 in na platnicah še 61. Vpisi niso sistematični. Iz velikih vrzeli v slovarju sklepamo, da V. ni poznal posam. izrazov ali pa da se mu je zdel zapis nepotreben. Pravopisno so zelo neenotni, kar dokazuje, da tiskanih del M. Kastelca še ni dobro poznal in da tudi njegovega rkp. slovarja ni uporabljal, marveč le Dalmatina, Krelja in Megiserjev slovar iz 1592. Med pripisi je omenjen tudi Dictionarium bilinguae J. Frisija iz 1672, ki je tako Kastelcu kot V-u služil za slovarske iztočnice v latinščini. Do 1703 je V. svoje leksikalne zapiske tako izpopolnil, da se je lotil izdelave slovarja, uporabljajoč koto predlogo Kastelčev Dictionarium latino-carniolicum (NUK, Ms 803), in ga naslovil: Novum Dictionarium, seu Lexikon Universale. Wörterbuch. Nove bessedne Buque, ali vsehsploh (vsehčihernih, vsehkupgmain) bessedy Buque, 1710 (gl. kronograme). Original je v semeniški knjižnici Gor. (sign. 9155 IV a; fotokopija NUK). Obsega 270 listov (= 538 lepopisno pisanih str.), ima več V-evih dostavkov, a tudi nekaj poznejših tujih pripisov, ki so na posebnih listkih. Rkp je vezan (nekaj listov na napačnih mestih), na posebnem listu pred naslovno stranjo je lat.-nem. seznam ljudstev, voda, pokrajin ip. (sodi pravzaprav v dodatek), nato sledijo uvodna in posvetilna besedila. Pod naslovom Observationes in Scriptione, et Lectione oz. Modus pronunciandi je V-čevo navodilo o pisavi in izgovoru slov. črk (prir. po Schönlebnu in Kastelcu), ki se zgoščeno glasi: Quare scribamus more gentis, loquamur more regionis (opravičuje napake, sklicuje se na svoje nevedenje, a tudi pogreša slov. slovnico). V razpravici o slovan. jeziku in njegovih »dialektih«, posebno južnoslovanskih, poimenuje sloven. z »lingua carniolica«. Na koncu ima slovar še nekaj nem. in lat. navodil za pridigarje ter veliko nomenklatur (števila, sorodstvena imena, rastline in živali, poklici ip.) in avtorski zagovor. — Besedni zaklad je v slovarju zelo bogat, okrog 16.000 leksemov (z veliko zvezami in frazami), zajetih pa je še precej več pojmov, ker je za lat. gesla, za katera ni našel dom. izraza, dobesedno prev. Frisijevo slovarsko besedilo, ki je vsebovalo poleg nem. heteronimov opisne razlage in dodatke, npr: Astrologia = zastopnost na obračanîe teh zvézd na Nebi; Bibliotheca = kir se buque hranio; Doras = Drava, tekoča voda v' štajerski deželi. V-čevo besedišče je večinoma sad dotedanje knjižne tradicije, vsebuje pa tudi sočasno liter. leksiko ter elemente lj. in kamniškega govora. Latin. iztočnice v črkah A—E so morda izdelane po neki izdaji sedem-jezičnega slovarja Ambrozija da Calepio (Dictionarium septem linguarum, 1602), sicer po Frisiju.

Ker se izvirnik Kastelčevega Diction. latin.-carn. ni ohranil, se ne da ugotoviti, kolikšen je V-čev slovarski delež v prepisu, vsekakor pa je bogatejši in boljši kot sta druga dva prepisa Kastelčevega slovarja (NUK, Ms 169 in 803). Pravopisno pa je neenoten tako kakor zapiski v Dasypodiju; načel, ki jih V. v uvodu slovarja navaja, se ni držal. Še po dokončanju rkp je besedilo pravopisno izboljševal (zlasti je črko s zamenjaval z bohoričičnim znakom), verj. na pobudo kapucina o. Hipolita Gaigerja (SBL I, 321). — K pisanju slovarja sta V-a, kot je sam zapisal, vodila dva namena: dati učiteljem in učencem posrednika za učenje latinščine s pomočjo sloven. in pridigarjem pomagalo za prevajanje lat. pridigarskih vzorcev v sloven. V. spada torej med tiste redke izobražence, ki so se v 16. in 17. stol. zavedali pomena sloven. v lat. šoli. Zanimanje za sloven. je razširil daleč čez potrebe pridigarja in tako postal začetnik liter. tradicije pri bosonogih avguštincih. — Slovar je popolno izpisan (Inšt. za slov. jezik ZRC SAZU), J. Stabej pa je na tej podlagi izdelal obrnjeni Kastelec-V-čev slov.-lat. slovar in napisal uvodno študijo (tipkopis, 1977–9, prav tam).

Prim.: J. Šolar, gradivo o V-u (rkp inv. št. 15/76, mapa VIII, NUK); Kidrič, Zgod. 108–9; Pohlin 61; F. Levstik, LZ 1881, 784–5; J. G. Thalnitscher, IMK 1900, 173; B. Grča, DS 1919, 153–5; V. Steska, ib. 155–6; F. Kidrič, ČJKZ 1921/2, 95–6; isti, ib. 1924, 139–46; A. Breznik, RDHV 1926, 132–5; J. Šolar, SR 1950, 91–7. Shk.

Suhadolnik, Stane: Vorenc, Gregor (1659–1730). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi811892/#slovenski-biografski-leksikon (20. september 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 14. zv. Vode - Zdešar. Jože Munda et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine