Slovenski biografski leksikon

Vilhar Srečko, polit. delavec in knjižničar, r. 7. apr. 1907 v Kromberku pri Novi Gorici učitelju Francu in Karolini r. Vrtovec, u. 1. okt. 1976 v Ljubljani, pokopan v Kopru (brat Stanislava, gl. čl.). Osn. šolo je obiskoval v r. kraju, 1923–5 v Tolminu slov. učiteljišče, 1925–8 ital. v Gor., 1930–1 (z mat.) pa v Lj. 1927 se je vključil v KPI. Pred fašist. preganjanjem je 1928 pobegnil v Lj., se povezal s slov. komunisti in bil 1931 sprejet v KPJ. Zaradi sodel. pri tehniki KPI je bil 1929 v Lj. 5 mesecev zaprt. Delal je tudi pri emigran. društvu Adrija, bil soustan. društva Mlada Soča, 1931 po nalogu KPI ilegalno obiskal Dunaj. Ker drž. službe ni dobil, se je zaposlil pri Pokraj. zavodu v Lj. (1931–2). Zaradi komunist. delovanja so ga nov. 1932 aretirali in poleti 1933 v Bgdu obsodili na 6 let težke ječe. Prestajal jo je v Sremski Mitrovici z mnogimi jsl komunisti. Pod vodstvom M. Pijadeja so v obliki tečajev študirali marksizem, ekonomiko, agrarno vprašanje idr.; V. je nekaj časa urejal ileg. zaporniški list Udarnik. Nov. 1938 so ga jsl oblasti kot ital. državljana izročile ital. policiji. Zaprt je bil v Trstu in 1939 obsojen zaradi revol. dela in izogibanja voj. službi na 2 leti zapora (prestajal v trdnjavi Gaeta) in 5 let konfinacije (Tolve pri Potenzi, Juž. It.). Ko je jeseni 1943 prišla zavezniška vojska, se je v Gravini priključil partizanom-prekomorcem, se prebil z njimi v Dalmacijo in Bosno, od zač. 1944 bil v 13. prolet. brigadi, avg. 1944 premeščen v Sjo (organiziral brigado Fontanot), aprila 1945 imenovan za upravnika partijske šole na Rogu. Po osvobod. je bil upravnik partij. šole za Primorsko (1945–6), organ. sekretar mestn. komiteja KP za Trst (1947–8), odgovoren za idejno vzgojo pri CK PK STO (1948), v Kopru sekretar planske komisije za istrsko okrožje (1948–50), referent za kulturo pri istem okrožju (1950 do 1952), predsednik okrajnega odbora Ljudske prosvete (1952–5, tudi predavatelj na ital. gimn. v Kopru), predavatelj za zgod. in filoz. na slov. gimn. v Kopru (1956–8) in naposled do upokojitve 1974 ravnatelj Štud. knjižnice v Kopru; od 1977 se knjižnica imenuje po njem. — Priznanja: spomenica 1941, red zasluge za narod II, 1949, medalja za hrabrost ter red bratstva in enotnosti II, 1951, red dela II, 1955, red republike s srebrnim vencem, 1967, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem, 1969.

Sodel. je pri rkp listu Iztok (Gor. 1927/8, tudi član uredništva), nato pri ileg. Delu 1928–9 (prim. I. Regent, Spomini, 1967, 187), Istri (Zgb), raznih partiz. listih, po vojni pa pri serijskih publik.: Bori (odg. ur. 1954–5), Il Comunista (Trst 1946), Istr. tednik (tudi ur.), Jadr. kol, Knjižnica, LdTd, Obala, PDk, Razgledi, Prim. novice, SlovJ, Vestnik (zal. Lipa) idr. Uredil je zbornik Slovenci ob Jadranu (1952), publikacije Stud. knjižnice Koper, bil 1953 član ur. odbora Istrskega zgod. zbornika, 1960–9 zal. Lipa in 1962 Slov. pomorskega zbornika.

Pisal je o narodnem, kulturnem in polit. boju Slov. v Primorju in Istri, npr. Borba demokratičnega gibanja na tržaškem ozemlju (Razgl 1947), Narodnoosvobodilni boj v Slov. Istri (Slovenci ob Jadranu, 1952, 47–62; z M. Pahorjem), Družbene korenine ital. iredentizma v Istri (Istrski zgod. zbornik 1953), O nekaterih vprašanjih naše polit. in kulturne zgod. na Primorskem (Bori 1954), Iz zgod. delav. gibanja v Trstu (ib. 1960), Posebnosti kmečkih uporov na Primorskem in v Istri (ib. 1963). Z A. Klunom je napisal knjige: Prva in druga prekomorska brigada, 1967; NOB Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji, 1969; NOB Primorcev in Istranov v Afriki, 1970; Po poteh sardincev, 1973; Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomorskih brigad, 1973, sam pa še knjižico Slov. učiteljišče v Kopru, 1976. Spomine na svoje revol. delo, zapore in konfinacijo je obj. največ v Jadr. kol 1955–65. — Knjižničarstvo je obravnaval npr. v člankih Nekateri problemi knjižnic in knjižničarstva na Primorskem (Knjižnica 1961), Prerez zgod: slov. knjižnic in knjižničarstva na Primor. (v knj. z istim naslovom 1961). Napisal je brošuro Dante (1965, z bibl) in sestavil Katalog pomorske lit. v Stud. knjižnici v Kopru (O morju in pomorstvu, 1967), o tem tudi pogosto pisal, mdr.: Iz zgod. slov. pomorstva v Trstu (Jadr. kol 1961), Prispevki Slovencev k dvigu pomorstva na Jadranu in Morje v slov. kulturi (Slov. pomorski zbornik 1962).

Njegova žena Stanka, r. Gabrijelčič 12. nov. 1920 v Ajbi pri Kanalu ob Soči, od 1948 živi v Kopru, je bila od 1935 delavka v Anhovem, po kapit. It. 1943 aktivistka OF v Beneški Sji in Reziji, delala v tehniki Matajur in dopisovala v partiz. liste (npr. Partiz. dnevnik 1944, št. 313, 343). Po vojni je pisala spomine (mdr. Beneški Slovenci v borbi za svobodo, PDk 1948, št. 914; Na Humu so imeli shod, PDk 1963, št. 178) in prozo (mdr. Lukov spomenik, Jadr. kol 1961; Osredkarji so šli kosit pod Bučenico, ib. 1964). Za socialno povest Sence pod Matajurjem (1963) je prejela Kajuhovo nagrado.

Prim.: osebni podatki; PDk 1957, št. 93 (s sliko); četvrti jul (Bgd) 1976, št. 735; Komunist 1976, št. 42; R. Bordon, NRazgl 1976, 613; J. Koren, Jadran. kol 1977, 78–82; J. A. Hočevar, Knjižnica 1977, 165–7; I. Andoljšek, PD 1977, št. 9; F. Gestrin, ZČ 1977, 375–6; Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, 1979 (mdr. J. A. Hočevar: Srečko Vilhar; M. Šalamun: Publicistično delo S. V-ja in članki o njem; s slikami). — Doprsni kip: J. Pohlen, 1979 (v avli Osrednje knjižnice, Koper). — Za Stanko: osebni podatki; Vestnik založbe Lipa 1963, št. 19/20 (s sliko); Delo 1967, št. 46. Fpć.

Filipović, Ivan: Vilhar, Srečko (1907–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi790394/#slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VILHAR Srečko, (Stanislavov brat, gl. čl.), politični in prosvetnokulturni delavec, knjižničar in publicist, r. 7. mar. 1907 v številni družini (8 otrok) v Kromberku pri Novi Gor., u. 1. okt. 1976 v Lj., pokopan v Kopru. Oče Franc, učitelj, mati Karolina Vrtovec, gospodinja, ki je zgodaj umrla. Osn. š. v roj. kraju, nato slov. učiteljišče v Tolminu 1923–25, 1925–28 ital. v Gor., 1930–31 z maturo pa v Lj. 1927 se je vključil v KPI. 1928 je pred faš. preganjanjem pobegnil v Lj., se povezal s slov. komunisti in bil 1931 sprejet v KPJ. Zaradi sodelovanja pri tehniki KPI je bil 1929 v Lj. 5 mesecev zaprt. Delal je tudi pri emigrantskem društvu Adrija, bil ustanovitelj društva Mlada Soča, 1931 je po nalogu KPI ilegalno obiskal Dunaj. Ker ni dobil drž. službe, se je 1931–32 zaposlil pri Pokraj. zavodu v Lj. Zaradi komunist, delovanja so ga nov. 1932 aretirali in poleti 1933 v Beogradu obsodili na 6 let težke ječe, ki jo je prestajal v Sremski Mitrovici z mnogimi jsl. komunisti. Pod vodstvom M. Pijadeja so v obliki tečajev študirali marksizem, ekonomiko, agrarno vprašanje idr.; V. je nekaj časa urejal ilegalni zaporniški list Udarnik. Nov. 1938 so ga jsl. oblasti kot it. državljana izročile it. policiji. Zaprt je bil v Trstu in 1939 obsojen zaradi revol. delovanja in izogibanja voj. službi na 2 leti konfinacije v kraju Tolve pri Potenzi v juž. It. Ko je v jeseni 1943 prišla zavezniška vojska, se je v Gravini priključil partizanom-prekomorcem, se prebil z njimi v Dalmacijo in Bosno, od začetka 1944 bil v 13. prolet. brigadi, avg. 1944 premeščen v Sjo (organiziral brigado Fontanot), apr. 1945 imenovan za upravnika partij. š. na Rogu. Po osvoboditvi je bil upravnik partij. š. za Primorsko (1945–46), organ. sekretar mestn. komiteja KP za Trst (1947–48), odgovoren za idejno vzgojo pri CK PK STO (1948), v Kopru sekretar planske komisije za istrsko okrožje (1948–50), referent za kulturo pri istem okrožju (1950–52), preds. Okraj. odbora ljudske prosvete (1952–55 tudi predavatelj na it. gimn. v Kopru), predavatelj za zgod. in filoz. na slov. gimn. v Kopru (1956–58) in naposled do upokojitve 1974 ravn. Štud. knjižnice v Kopru, ki se imenuje po njem. – Začetki V-jevega publicističnega dela segajo v leti 1927/28, ko je objavil prve prispevke v gor. dijaških listih Iztok (tudi član ured.) in Soča. Kasneje je sodeloval pri ileg. listu Delo (Trst), emigrantskem časopisu Istra (Zagreb), raznih partiz. listih, po vojni pa pri serijskih publikacijah: Bori (odg. ur. 1954–55), Il Comunista (Trst 1946), Istrski tednik (tudi ur.), JKol, Knjižnica, LdTd, Obala, PDk, Razgledi, PrimN, SlovJ, Vestnik (zal. Lipa) idr. Uredil je zbornik Slovenci ob Jadranu (1952), bil 1953 član ur. odbora Istrskega zgodovinskega zbornika, 1960–69 Zal. Lipa in 1962 Slovenskega pomorskega zbornika. V času službovanja v knjižnici pa je urejal publikacije Študijske knjižnice Koper. V tem obdobju je dosegla njegova publicistična dejavnost največji razmah. Objavil je več kot 250 člankov in razprav s področja kulture, šolstva, knjižničarstva, zgodovine in pomorstva ter 5 obsežnih knjig o prekomorcih (v soavtorstvu z Albertom Klunom), v katerih je prikazana bojna pot prekomorskih enot ter delež primor. Slovencev in Istranov, ki sta jih faš. nasilje in vojna vihra razsejali po najrazličnejših kontinentih: Prva in druga prekomorska brigada (Nova Gor. 1967); Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji (Nova Gor. 1969, nagr. Vstaje slov. naroda 1970); Narodnoosvobodilni boj Primorcev in Istranov v Afriki (Lj. 1970, nagr. OF 1971); Po poteh sardincev (Lj. 1973); Primorci in Istrani od pregnanstva do prekomorskih brigad (Lj. 1973). – Od 1961–76 je V. kot avtor, soavtor in ur. sodeloval pri publikacijah Študijske knjižnice Koper in v omenjeni zbirki izdal: študijo Prerez zgodovine slovenskih knjižnic in knjižničarstva na Primorskem (Koper 1961), publikacijo Dante 1865–1965 (Koper 1965), Katalog pomorske literature Študijske knjižnice v Kopru (v: O morju in pomorstvu, Koper 1967) ter poslednje delo – labodji spev Slovensko učiteljišče v Kopru 1875–1909 (Koper 1976). Kot posebni odtis Istrskega zgod. zbornika je 1953 izšel njegov sestavek Družbene korenine italijanskega iredentizma v Istri, 1971 pa strojepisni avtogram Primorski Slovenci in nacionalno vprašanje v obdobju 1918–1945. - Pomembno je V-jevo delovanje na področju knjižničarstva, zlasti primorskega. V koprski knjižnici je 14 let uspešno ravnateljeval in mnogo pripomogel k ugledu ustanove. Vzpostavil je dobre stike s knjiž. in sorodnimi kult. ustanovami doma in na tujem, se zavzemal za čim boljše poznavanje in razumevanje med Slovenci in Italijani na obeh straneh meje, posebno pozornost je posvečal it. etnični skupnosti v Jsl. in vedno skrbel, da je dotekalo v knjižnične fonde dovolj it. literature. Prizadeval si je, da bi knjižnica postala žarišče kulture na Obali, in zato spodbujal razstavno dejavnost in podobne kult. prireditve. Pri tem je bil sam med najbolj aktivnimi. Pripravil je več kot 10 obsežnih in zahtevnih razstav, ki so bile vse reprezentativne, odmevne in pomembne za utrjevanje ugleda knjižnice (Beneška Slovenija in Rezija, Ob 700-letnici rojstva Danteja, Slovenska knjiga na Primorskem med obema vojnama, Sto let slovenskega šolstva na Koprskem, NOB Primorcev in Istranov na Sardiniji, Korziki in v južni Franciji, Lik maršala Tita, Naše gobe itd.). Svoje razstave je znal uspešno predstaviti javnosti, zbuditi zanimanje zanje pri vplivnih družbenopolit. osebnostih, kakor tudi v časnikarskih krogih. O njih pa je tudi sam poročal v lokalnem časopisju. Med vidne uspehe V-jevih prizadevanj v širjenju knjižnične kulture navzven sodi tudi pobuda za ustanovitev turistične knjižnice v Portorožu 1970 ter ustanovitev Bibliobusne knjižnice v Kopru 1973 – prve tovrstne potujoče knjižnice v Sji, ki je ponesla knjigo na podeželje, v vasi in zaselke Slov. Istre in Krasa. Znana so tudi njegova prizadevanja, da bi koprska knjižnica sistematsko zbirala pomorsko liter. in postala tako osrednja tovrstna knjižnica v Sji, kar pa se mu žal ni uresničilo. Kot pomemben dejavnik pri razvijanju in pospeševanju knjiž. stroke na Primor. je bil V. tudi med pobudniki in ustanovitelji Društva bibl. Primor. in njegov prvi preds. Razen tega je bil občasno član posameznih teles Društva bibl. Sje ter pogosto delegat na kongresih Zveze društev bibl. Jsle. Za aktivnost in izredne zasluge na tem področju je prejel 1967 najvišje bibl. priznanje – Čopovo diplomo. Za zasluge v predvojnem revolucionarnem gibanju, za udeležbo v NOB od 1941–45 ter za dosežene uspehe v povojni graditvi domovine je prejel številna priznanja: spomenica 1941, red zasluge za narod II, 1949, medalja za hrabrost ter red bratstva in enotnosti II, 1951, red dela II, 1955, red republike s srebrnim vencem, 1967, red bratstva in enotnosti z zlatim vencem, 1969 itd.

Prim.: SBL IV, 480–81; M. Šalamun, Publicistično delo Sr. Vilharja in članki o njem (Bibliografija) v: Osrednja knjižnica Sr. Vilharja Koper, Koper 1979, 31–49; B. Pleničar, Slov. bibliotekarska bibliografija 1945–1980, Lj. 1983, 145–46; Obeležje Stanetu in Srečku Vilharju, PrimN 1983, št. 3; Zbornik Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper, Koper 1985; V. Krapež, Odlikovala sta ga delo in srčna dobrota, PrimN 1986, št. 76; Ista, Ob desetletnici smrti Sr. Vilharja, PDk 1986, št. 232; Ista, Razstava ob 80-letnici rojstva Sr. Vilharja, PDk 1987, št. 85; jk (J. Koren), O liku in delu Sr. Vilharja (na okrogli mizi v koprski Osrednji knjižnici), Gosp (Trst) 1987, št. 1629; J. A. Hočevar, Lik Sr. Vilharja, TV 1987, št. 13, št. 14 in št. 16–17; Primorski begunci v Lj., PDk 1987, št. 223; M. Zalar, Sr. Vilhar revolucionar, prosvetni in kulturni delavec, PrimSreč 1988, št. 82–83, str. 358–59.

ViK

Krapež, Vilma: Vilhar, Srečko (1907–1976). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi790394/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine