Slovenski biografski leksikon

Velikonja Narte (Leonard), pisatelj, r. 8. jun. 1891 v Dolu pri Otlici gozdnemu pazniku Ignaciju in Mariji r. Beuk, usmrčen 25. jun. 1945 v Ljubljani. Po osn. šoli v r. kraju je 1903/4 obiskoval pripravljalni razred in 1904–12 gimn. v Gorici, študiral pravo na Dunaju (dipl. 1918), bil med študijem prefekt v Gor., nato v lj. Marijanišču, nekaj časa v vojski. 1919–33 je kot upravni jurist služboval pri pokrajin. namestništvu in na banovini v Lj. (opravljal šolski, obrtni in turistični referat), obenem sodeloval pri katol. prosvetnih organizacijah, bil predsednik Ljudskega odra in vodja dij. lit. krožkov. Jeseni 1933 ga je zadel mrtvoud in se je do poletja 1934 zdravil na zgb kliniki; bolezen mu je pustila delno ohromelost in vplivala tudi na njeg. duševnost. Med nem. okupacijo 1943–5 je bil ožji sodelavec L. Rupnika in vodja propagande proti NOV (brošura Malikovanje zločina, 1944). Na procesu pred izr. voj. sodiščem v Lj. je bil 23. jun. 1945 obsojen na smrt z ustrelitvijo.

V-evo lit. delo je raznovrstno. Kot tretješolec je pisal v dij. list Cvetke in nato Alfa (1910, psevd. Marij, Igor Etran), ko se je slovstveno izobraževal v družbi z Al. Resom in F. Bevkom (gl. Moje lit. lavorike, DS 1941, 335–8). Hkrati je sodeloval s pesmimi in krajšo prozo pri DP (1908–13, psevd. Orin) in Zori (1907/8–1913/4, psevd. Izor Etran, Josip Oblak, Narte V., I. N. V.), ki jo je 1912/3 tudi urejal in vzgajal mlade sodelavce. Za ta čas je značilen njeg. članek Naše dijaštvo in umetnost (Zora 1912/13, 84–8, 117–20), v katerem obravnava razmerje mladine do modernega slovstva, ugotavlja nejasnosti v pojmovanju narodne umetnosti ter se zavzema za avtonomnost ustvarjanja: »Rešite umetnost politike, rešite umetnost politične kritike in dajte ji globokega čustva in globoke misli.« Njegovo tedanjo nazorsko in življenjsko usmerjenost razodeva razmišljanje o Kettejevih sonetih Nekaj misli pri pesnitvi »Moj Bog« (Alfa 1910, št. 2/3; tudi v Zori 1912/13, 169–74). — Od 1913 je v DS objavljal pesmi in prozo. Posebno v prozi je iskal mimo tedanje »moderne« pot v realizem ali, kakor je to sam imenoval, realni idealizem. Uveljavil se je v DS s kratkimi novelami s presenetljivimi, večkrat nenaravnimi preobrati, z usodno ironijo in ostro nravstveno kritiko. V snovi in jeziku se najraje opira na kraški svet, se poglablja v življenje otrok in mladih ljudi; takšne so npr.: Novela (1913, pozneje Tat), Med dvema vojnama (1914), Na morju (1915). Vojne zgodbe so močno zastrte, npr. Pismo (1915), parabola Okameneli kralj, Številka 478 (oboje 1917), pač pa izpovedujejo Pisma I (1917, 302–3) duševno stisko in grozo vojnega časa. Pozneje je pisal večje pripovedne celote, tako satiro zoper nravno otopelost in hinavščino Tri gracije (1920), zgodbo o ljudski brezsrčnosti Sirote (1925) in psihol. najbolj dognano zgodbo Pomlad (1933). Še najmočnejši pa je ostal pri kratkem, močno zaostrenem dogodku, npr. Dražba, Verižica, Skrivnost (vse 1923), Nedolžnost (1924), Obraz (1933). Po bolezni je napisal mdr. novele Na kliniki (1935), Na hodniku (1936), Zanka (1943). V njeg. pripovedni zgodbi so opazni organski prelomi, zapletenost in želja po učinkovitosti, ki meji na ekspresionizem. Rad združuje tragičnost in komičnost, kar priča o šoli humoristov, pa tudi o njeg. svojstveni naravi. V delih, ki jih je napisal po bolezni, je oblikovna problematičnost še občutnejša. Bolj urejena sta kmečka zgodba Andrej Prem (M 1935) in cikel družinskih in družbenih podob Nepotrebni ljudje (M 1936); očitno je njeg. prizadevanje za novo, realistično novelo. — V posebnem slogu se je nagibal tudi k ljudskemu pripovedovanju. Z Iz. Cankarjem sta (pod psevd. Ivan Dolinar) napisala senzacionalno »povest iz balkanske vojske« Albanska špijonka (IG 1914–5, v knj. 1917). Razmere ob italijan. zasedbi na Primor. je zajel v povesti V Smrlinju (M 1921). Avtobiografska je humoreska Kako sem prišel na svet (S 1931, št. 36). Njeg. najbolj zavestno poljudno delo je povest Višarska polena, 1928 in Gorica 1934 (oceni F. Koblar, DS 1928, 51–2; J. Vidmar, LZ 1929, 185–6; V. je povest dramatiziral pod nasl. Njiva, upriz. v lj. Mostah). V posebnih knjigah so izšle: povest Sirote, Gor. 1930 (shrv. prevod Gor. 1932; ocena J. Šilc, DS 1931, 179); novele Otroci, 1931, 1944² (oceni T. Debeljak, DS 1931, 531–4; J. Vidmar, LZ 1932, 570–3); mladinske zgodbe Naš pes, 1936 (ocena V. Smolej, M 1937, 71–2); povest Besede, Gor. 1937 (ocene A. Budal, LZ 1938, 286–7; I. Grafenauer, DS 1938, 290–2, V-evo pojasnilo ib. 292–3; F. Vodnik, Oja 1938, 317–9); humorne spomin. zgodbe Pod drobnogledom, 1941 in Zbiralna leča, 1941; 3 X 88 anekdot,1943; 888∕3 anekdot, 1944. Postumno sta izšla v Buenos Airesu izbora novel Ljudje, 1955 (uvod sin Jože V., opombe T. Debeljak) in Zanke, 1969 (spremna beseda T. Debeljak).

Iz občutja 1. svet. vojne in primor. begunstva je napisal dramo v verzih Suženj (DS 1916), v skrbi za ljudsko dramatiko pa igri Župan (upriz. v Lj. na Ljud. odru 1952) in Tabor (M 1940), ki obravnava snov iz turških časov. Vse to leposlovje nakazuje umetn. nadarjenost, ki ni dozorevala v organ. skladnost in urejenost, pač pa se razraščala v motivnih posebnostih in samosvojih psihol. iznajdljivostih. — Nekaj svojega značaja je izrazil tudi v lit. kritiki. Ocenil je knjige: J. Lovrenčič, Deveta dežela (Luč 1918); F. K. Meško, Mladim srcem (3. zv.), Ob tihih večerih in Naše življenje (DS 1923); J. Jalen, Srenja (DS 1925).

Opazno ideološko in krit. dejanje je bila študija o romanu I. Preglja Plebanus Joannes (Č 1922). Gled. ocene je pisal v list Gorica (1910), dogodke v lj. Drami 1919 spremljal v S, npr. št. 97 (L. N. Tolstoj, Moč teme), 111 (Cankar, Lepa Vida), 147 (o H. Nučiču).

Velika prizadevnost in družinske potrebe so ga silile k preobilnemu pisanju in drugemu kult. delu. Sodeloval je skoraj pri vseh mladin., družin. in organizac. glasilih, posebno pri katol., npr. Goriški list, Domoljub, Družina, zbornik Kresnice (1928), Mentor, Naš čolnič, Naša moč, Njiva, Novi čas, NR, Slov. čebelar, Vigred. Za S je pisal priložnostne podlistke (včasih z lit. zgod. in polit. vrednostjo) npr. o I. Grudnu (1930, št. 51, 83), J. Abramu (1933, št. 144), Gospod prelat (1933, št. 129, o A. Kalanu), o L. Resu (1936, št. 129), J. Kreku (1936, št. 142) in J. Puntarju (1937, št. 175). Strokovni, deloma polit. značaj imajo članki: Problemi naše obče uprave (S 1928, št. 61 in 62), Nove oblastne lovske uredbe (S 1928, št. 257), Nove oblastne naredbe in davščine (S 1928, št. 277–8), Vpliv tujskega prometa v kulturno-socialnem pogledu (Č 1931/2, 28–35), Par aktualnih vprašanj glede tujskega prometa (S 1932, št. 1). Jegličeve misli je zbral v knjigi Oporoka nadškofa Jegliča, 1938 (samozal.). S Ferd. Jelencem je napisal knj. Serviranje, 1932.

Iz nemšč. je prevajal prozo, npr.: P. A. Sheehan, Kresalo duhov, IG 1915–6 (v knjigi 1917; prev. z Iz. Cankarjem, obakrat pod psevd. Davorin Ciuha); isti, Nodlag, 1926; B. Kellermann, Tunel, 1922; A. Bitzius, Stric Jaka (Mladost 1922) in krajša besedila v IG (1914–5). Urejal je kulturnoinformativno in modno revijo Ilustracija (1929–30) in bil predsednik ur. odbora Zbornika Zimske pomoči (1944). — Prim.: r. matice (mat. urad Ajdovščina); izv. gimn. Gor.; Bibl JLZ; Zssl VI (s sliko); I. Grafenauer, DS 1915, 92–5; S 1941, št. 135 (s sliko); SPor 1945, št. 56–7; F. Papež, Meddobje, Buenos Aires, 1970, 146–8. Kr.

Koblar, France: Velikonja, Narte (1891–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi768824/#slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

VELIKONJA Narte (Leonard, Lenart), pisatelj in kulturni delavec, r. 8. jun. 1891 v Dolu pri Otlici, u. 25. jun. 1945 v Lj. Oče Ignacij, gozdni čuvaj, mati Marija Beuk. Narte je bil prvi od številnih otrok. Osn. š. v domačem kraju, pripravnica (1903–04) in nato gimn. (1904–12) v Gor. V teh letih se je spoznal z A. Budalom, J. Lovrenčičem, A. Resom, I. Grudnom in F. Bevkom. Bil je prefekt v gor. Alojzijevišču, pozneje v lj. Marijanišču. V času njegovega študija se je družina preselila v Matavun v Istri in nato na otok Mljet. Po maturi se je V. vpisal na dunajsko Pravno fak. 1915 je bil nekaj časa v vojaški službi: v vojnem ministrstvu kot prevajalec in v vojnem poročevalskem uradu. Na Dunaju se je družil s slov. akademiki in politiki ter delal v visokošol. društvu Danica. Imel je stike z J. E. Krekom in A. Korošcem. Ob koncu vojne je opravil zadnje izpite in že istega leta sprejel službo pri višjem šol. svetu v Lj. V letih 1919–33 je služboval kot pravni izvedenec pri pokraj. namestništvu in na banovini v Lj. Ukvarjal se je z vprašanji šolstva in kulture, obrti in turizma. 1919 ga je Korošec za nekaj časa zaposlil v Bgdu kot tajnika svojega kabineta. 1920 se je V. poročil z Ivanko Jeglič, nečakinjo škofa Jegliča. Rodilo se jima je 13 otrok. Pri delu je bil znan po vestnosti in odgovornosti. Bil je med začetniki turističnih akcij na Bledu in Pokljuki. Vseskozi je bil zelo delaven v katol. prosv. in kult. organizacijah. Bil je tajnik Prosvetne zveze, preds. Ljudskega odra, njegov režiser in igralec. Vodil je razne dijaške liter. krožke. Z dr. Debevcem je obnavljal ljudske knjižnice, delal v raznih društvih, tudi dobrodelnih, bil idejni pobudnik in preds. škofij. društva Družina, delal pri Vincencijevi konferenci itn. Zraven poklicnega in drugačnega dela je V. veliko pisal. Sodeloval je skoraj pri vseh katol. mladinskih, družinskih in organizacijskih glasilih, npr. Goriški list, Domoljub, Družina, Mentor, Naš čolnič, Njiva, Novi čas, Slov. čebelar, Vigred. Sodeloval je tudi pri gosp. organizacijah. 1929–30 je ustanovil druž. revijo Ilustracija, 1933–34 pa Klasje. Za obe je tudi pisal. 1930 je začel pripravljati svoje izbrane spise, a njihove objave ni dočakal. V leposlovju je gojil predvsem prozo. Toda v gmotnih težavah in skrbeh za številno družino je zlasti po bolezni velikokrat pisal le za honorar, zato se v premnogih spisih njegov pripovedni talent ni mogel polno izraziti. Leto 1933 je bilo zanj usodno. Preobremenjenost v službi, pri prosv. delu in pisanju je hudo načela njegovo zdravje in zadela ga je kap. Prijatelj dr. A. Brecelj ga je napotil na zgb. kliniko; po nekaj mesecih se je vrnil domov, toda bolezen ga je vsestransko prizadela in mu pustila delno ohromelost (desna roka in noga). V zvezi s to življenjsko preizkušnjo je kasneje napisal, da je že takrat umrl in da vse to, »kar je še živega, je po moji smrti. Prej sem pisal z desnico, zdaj moram z levico, zato se marsikaj zdi ljudem narobe.« Svojo nesrečo je pripisoval posebnemu božjemu načrtu. Po bolezni se je kljub vsemu ponovno zaposlil na banovini kot upravni uradnik v raznih oddelkih. Na prosv. odd. sta bila njegova predstojnika S. Majcen in M. Natlačen. Med drugim se je tu ukvarjal s študijskimi štipendijami. Nato je bil dodeljen odd. za soc. podpore. V teh letih je gojil prijateljske stike s F. S. Finžgarjem, J. Pogačnikom in F. Koblarjem. Službo je ohranil tudi med it. in nem. zasedbo. Delal je pri Zimski pomoči za begunce in postal tudi njen preds. Skrbel ni samo za begunske družine, ampak tudi za uradnike in pisatelje. V zvezi s to njegovo službo opozarja T. Debeljak (Spomini, 1943) na V-evo natančnost in poštenje. V tem času je bil med sodelavci L. Rupnika in se je izpostavljal v propagandi proti komunizmu in OF. Sodeloval je pri Zborniku Zimske pomoči in bil preds. njegovega ured. odb. V zborniku so sodelovali Župančič, Gradnik, Pregelj, Trstenjak, Simčič in mnogi drugi. V svojih idejno polit. spisih je V. nastopal odločno proti OF, prav tako s predavanji na radiu, ki so delno izšla 1944 pri zal. Luč z naslovom Malikovanje zločina. V lista Slovenec in Domoljub je pisal nekrologe in jubilejne članke. Tudi v njegovem liter. snovanju odseva sodobno polit. dogajanje. Po vojni se ni hotel pridružiti številnim prijateljem, ki so zapustili domovino. K tej odločitvi je gotovo pripomoglo njegovo zdravstveno stanje. 10. maja 1945 je praznoval srebrno poroko, naslednji dan je bil aretiran. 23. jun. je bil v Lj. na prvem procesu proti 11 »vojnim zločincem in izdajalcem« obtožen, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodno osvobodilnega gibanja agitiral proti temu gibanju s profašističnimi članki in drugim pisanjem, da je kot preds. Rupnikovega podpornega odb. in Zimske pomoči delil podpore predvsem profašistično usmerjenim prosilcem, odtegnil pa idejnim pristašem OF. Da je bil kot književnik, politik in ur. v okupatorjevi službi in eden najvidnejših idejnih voditeljev slov. fašizma. O tem je poročal SPor (1945, št. 55). Nekaj dni pozneje je isti list objavil del V-evega zagovora, ki se v glavnem opira na Malikovanje zločina in na Pismo prijatelju, naslovljeno v začeltku 1944 F. Koblarju in obj. v ZbSS 1956. V zagovoru V. pojasnjuje, da kot katoličan ni mogel sodelovati s komunizmom, zato se je z vsemi sredstvi, ki so mu bila na voljo, boril proti njemu. V. je bil z ostalimi obtoženci obsojen na smrt, trajno izgubo državljanskih pravic in zaplembo imovine. 24. jun. je vojaško sodišče obsodbo potrdilo in naslednji dan je bil neznano kje ustreljen. A. Puhar je v Delu 12 . jul. 1990 objavila članek Pisateljeva drža na morišču, v KL Dela 28. jun. istega leta pa je v članku Narte Velikonja (1891–1945) zapisala, da je bil na tej obsodbi »izbrisan iz slov. občestva in spomina. Njegove knjige so bile izločene iz knjižnic, ime je bilo prepovedano omenjati, ponatisa ni bilo več nobenega.« T. Možina Božič je v svoji dipl. nalogi (mentor prof. Helga Glušič) Literarno delo Narteja Velikonje (Odd. za slovan. jezike in književnosti na FF v Lj., 1990, str. 11) napisala, da »vendar ostaja dejstvo, da je izvršena smrtna obsodba zaradi nasprotnega idejnega delovanja nad invalidnim človekom dvojna kršitev mednarodnega prava«. Najbolj živ spomin na pisatelja se je ohranil v Argentini, v glavnem po zaslugi T. Debeljaka in V-evega ; sina Jožeta (spominski večeri, članki, ponatisi). - V-evo leposlovno delo obsega pesmi in prozo. Že kot tretješolec je začel pisati v gor. dijaška lista Cvetke in Alfo. Slednjo je s prijatelji tudi urejal. Sodeloval je pri Zvončku in Vrtcu. V prvi dobi je pisal predvsem pesmi in kratke lirične črtice. Slovstveno se je izobraževal skupaj z Bevkom in Resom (prim. Moje literarne lovorike, DS 1911, 335–38). Pesmi je objavljal v Družinskem prijatelju (1908–13), prozo pa v Zori (1907–08, 1913-14). Zoro je nekaj let tudi urejal (1912-13, 1913-14 njene leposlovne strani in zadnji letnik 1918-19). Posvečal se je mlajšim sodelavcem in zanje pisal, npr. Naše dijaštvo in umetnost (Zora 191243, 84–88). Od 1913 dalje je pisal največ v DS. 1914-15 sta z Iz. Cankarjem (oba prefekta v lj. Marijanišču) za Ilustrirani glasnik skupaj pisala pustolovsko povest iz balkanske vojne Albanska špijonka. Prvine kriminalke ima tudi novela z zgodbo iz meščanskega zakona Požar (1914), ki ji je pisatelj pozneje dal naslov Koršič. V V-evi prozi zavzemajo posebno mesto pripovedi iz življenja otrok in mladostnikov, predvsem v razmerju do odraslih. Ko so 1931 nekatere novele izšle v izboru Otroci, jih je J. Vidmar označil kot odlične ter je pisatelju priznal redko nadarjenost in globok instinkt za mlado srce. Med njimi so Med dvema stenama in Izpoved, oboje 1914, in Na morju (1915). V tej dobi so V. navdihovali v glavnem motivi iz primor., zlasti vipavskega sveta. Opisoval je življenje cestnih delavcev, trnovskih kmetov v boju s sušo ipd. Take so npr. Novela (1913, poznejši naslov Tat) in Suša (1915). Upodabljanje okolice in dogajanja je realistično in sodobno, navadno ga spremlja ostra nravstvena kritika. V liter. snovanju je ostal V. tudi pozneje zvest realizmu, ki ga je sam imenoval realni idealizem. Motivi iz vojnih let oblikujejo črtice Pismo (1915), 1917 pa Številka 487 (s podnaslovom Pismo iz ujetništva) in parabolo Okameneli kralj. - V. 20. in 30. letih je V. veliko pisal. Še vedno je največ objavljal v DS, nekaj v Mladiki. Med novelami so Tri gracije (1920), satira zoper nravno otopelost in hinavščino, in motivno sorodna Petindvajsetletnica (1923). 1921 je v Mladiki izšla ljudska povest V Smrlinju iz bajtarskega življenja na Trnovski planoti v prvih letih it. oblasti in faš. pritiska. Podoben okvir ima črtica Begunci (1924). Krajša groteskna zgodba Dražba in psihološka povest Gospa Amalija sta iz 1923. Tako tudi kruto realistična Verižica in grozljiva Skrivnost. Zgodba Sirote (1925, v knjižni izdaji 1930 pri GMD) pripoveduje o usodi otrok, prepuščenih človeški brezsrčnosti. Shrv. prevod je izšel v Gor. 1932. Pri MD v Celju je 1928 izšla ljudska povest Višarska polena z dramatično vsebino (1934 pri gor. Sigmi). Povest je V. dramatiziral z naslovom Njiva. 1931 je v S objavil avtobiografsko humoresko Kako sem prišel na svet. 1933 sta izšli noveli Obraz in Pomlad. Slednja je ena najboljših V-evih novel. Prikazuje bedno eksistenco starih ljudi, ki si v hiralnici z nezadržno silo želijo stran od počasnega in osamljenega odmiranja. Pisatelj je tu s pripovedno močjo in psihološko pronicljivostjo naslikal nekaj pretresljivih človeških usod. Meseci, ki jih je preživel na zgb. kliniki, so mu navdihnili motive za noveli Na kliniki (1935) in Na hodniku (1936). Pogled v rodne kraje odkrivata kmečka zgodba Andrej Premk (1935) in mladinska zgodba Naš pes (1936), spomini iz mladih let pod Čavnom. Pri GMD je 1937 izšla daljša povest Besede (izhajala v podlistku v Domoljubu 1938–40), nekakšna kronika hribovske soseske v poletni suši in vročih pripravah na županske volitve. Doživljanje je podano »veristično, dasi hkrati po ekspresionističnem načinu v sunkih« (L. Legiša). Na razmere in ljudi gleda pisatelj s humorjem, ki je značilen za marsikatero njegovo pripoved in je navadno črno obarvan. Spominske, večidel humoristične zgodbe so zbrane v zvezkih Pod drobnogledom in Zbiralna leča, ki sta izšli 1941 pri Novi založbi v Lj. Črtice iz družinskega in uradniškega okolja je V. sam zbral, in ker ni našel založnika, jih je ob svoji 50-letnici tudi sam založil. 1943 in 1944 sta izšli zbirki 3x88 anekdot in 888/3 anekdot. 1943 je v DS izšla V-eva zadnja, idejno polit. zasnovana in psihol. poglobljena novela Zanka, ki se motivno opira na atentate po lj. ulicah in jo je pisatelj posvetil prijatelju M. Natlačenu. Ta novela je bila posebej navedena v obtožnici na lj. procesu. – Podobo V-evih liter. spisov dopolnjujejo tri dramska besedila; dram. epizoda v verzih Suženj (1916) in dve ljudski igri, Župan (upriz. v Škofji Loki 1928) in Tabor ((1940) iz turških časov. Suženj je časovno sicer uokvirjen v konec VII. stol., problematika pa je sodobna. Pisatelj skoraj preroško napoveduje povojni čas, ko je Primor. prišla pod it. oblast. Ob 10-letnici pisateljeve smrti je Slov. kult. akcija (SKA) v Buenos Airesu izdala zbirko V-eve proze Ljudje (1955). Izbor starejših črtic in novel je V. v glavnem sam odbral, ko je pripravljal svoje izbrane spise. Uvod v argentinsko izdajo je napisal sin J. Velikonja, opombe pa T. Debeljak. 1959 je A. Kacin v Medd. objavil študijo Začetki slovenskega leposlovnega ekspresionizma, ki jo je pobudila prav V-eva zbirka. Kacin meni, da je SKA »s tem izborom postavila Velikonjo na mesto, ki mu po objektivni sodbi gre«. Ista založba je 1969 izdala še Zanke (spremna beseda T. Debeljak). Med besedili tega izbora je zraven istoimenske novele tudi Pomlad. - V-evo pripovedništvo je skoraj v celoti zakoreninjeno v sodobnosti in nosi nepogrešljiv pečat krščanske etike s poudarjenim čutom za pravičnost in željo po izpovedovanju resnice. Že 1917 je v DS napisal: »Bolj kot lepote smo zdaj te dni željni resnice, nepreklicne, brezobzirne resnice.« Življenjske razmere mu niso dale, da bi svoja besedila vselej umetniško izoblikoval, čeprav si je prizadeval, da bi notranjemu doživljanju dal umetniški izraz. Po Koblarjevem mnenju razodeva V-evo leposlovje »umetniško nadarjenost, ki ni dozorevala v organsko skladnost in urejenost, pač pa se je razraščala v motivnih posebnostih in samosvojih psiholoških iznajdljivostih«, po Slodnjakovem pa je V. ustvaril »nekaj psiholoških črtic in odlomkov o življenju starcev in bolnikov, kakršnih je sicer le malo ali nič v naši knjigi«. Vsekakor slovstvena zgod. o njegovem pripovedništvu še ni izrekla dokončne sodbe. – V. je pisal tudi liter. kritike in ocene. V Luči 1918 je npr. ocenil Lovrenčičevo Deveto deželo, v DS 1923 Meškove spise, 1925 pa Jalnovo Srenjo. Pomembna je študija o Pregljevem Plebanusu Joannesu (Č 1922). Gledal. ocene je pisal za list Gorica in za Slovenca. Za istega je pisal priložnostne podlistke, tudi iz liter. zgod., npr. o I. Grudnu (1930, št. 51, 83), J. Abramu (1933, št. 144), A. Resu (1936, št. 129), ali iz polit. življenja, npr. o J. E. Kreku (1936, št. 142). Pisal je strok., deloma polit. članke o problemih javne uprave, o novih vladnih uredbah in o vprašanjih tujskega prometa (prim. S 1928, št. 61, 62, 257, 277–78; 1932, št. 1). Za Čas je napisal članek o kult.-soc. vplivu tujskega prometa (1931/32, 28–35). V samozal. je izdal izbor Jegličevih misli Oporoka nadškofa Jegliča (1938). – Prevajal je iz nem. proze, npr. P. A. Shenana (Kresalo duhov), B. Kellermanna (Tunel) in A. Bitziusa (Stric Jaka). – Psevdonimi: I. R., Zoran, Janez Oblak, Navis, Ivan Dolinar, J. S., L. P., R. S., I. S., Rastko Škorec, R. F., R. P., Orin, Izor Etran, LN. V. idr. Del V-eve korespondence se hrani v rkp. odd. NUK in SAZU, nekaj v Koblarjevi zapuščini. Pisma Iz. Cankarja iz let 1911–14 je objavil sin J. Velikonja v Medd. 1986, 66–80, pismo Koblarju pa v ZbSS 1956, 86–91. Izčrpno bibliografijo V-evih del vsebuje diplomska naloga T. Možina Božič (FF U v Lj. 1990). Ob stoletnici V-evega rojstva je Društvo slov. pisateljev postavilo na rojstni hiši spominsko ploščo (odkritje in proslava 8. jun. 1991). Gor. Moh. družba je stoletnico počastila z izborom V-eve kratke proze Ljudje in zanke (spremna beseda H. Glušič).

Prim.: SBL IV, 390–91; I. Grafenauer, O naših najmlajših, DS 1915, 92–95; I. Pregelj, Iz slov. moderne, Mnt 1918/19, št. 7, 126; J. Šolar, Višarska polena, S 1928, št. 284; J. Vidmar, Viš. polena, LZ 1929, 185–86; F. Koblar, Viš. polena, DS 1929, št. 3, 184–86; J. Šilc, Sirote, DS 1931, št. 3/4, 179; J. Lenček, Otroci, MP 1931/32, št. 1, 22–23; T. Debeljak, Otroci, DS 1931, št. 10, 513–14; Otroci, S 1931, št. 253; J. Vidmar, Otroci, LZ 1932, 570–73; Š. Albert, N. Velikonja (s sl.), Kresnice 15, 1932; A. Rojnić, Sirote, Obzor 1933, št. 53; J. Lovrenčič, Naš pes, Mnt 1936/37, št. 6, 124; V. Smolej, Naš pes, M 1937, št. 2, 71–72; I. Grafenauer, Besede, DS 1937/38, št. 6, 290–92; A. Budal, Besede, LZ 1938, 286–87; T. Debeljak, N. Velikonja – petdesetletnik, DS 1941, Št. 7/8, 356; Isti, N. Velikonja, petdesetletnik, S 1941, št. 135 a; Krvniki slov. naroda pred sodiščem, SPor 1945, št. 55; Obtožnica, SPor 1945, št. 56; Obtožba je izrečena, SPor 1945, št. 57; Obtožba proti nadaljnim petim vojnim zločincem, LdP 1945, 23. jun.; A. M., Pisatelj N. Velikonja, Svet in dom 1945, nov., 2–3; France, Spomini na Narteja, Svet in dom 1945, nov., 3–4; Več avtorjev, N. Velikonja, Svet in dom 1946, jun., 1–10; Ob petletnici smrti N. Velikonje, ZbSS 1950, 103; I. Velikonja, Bil je mož božji, Duh. življenje, Buenos Aires 1950, št. 6, 353–54; A. Kacin, Slovstveno delo Slovencev pod It. v času med obema vojnama, Vrednote, Buenos Aires 1951, št. 3/4, 296–97; Isti, Začetki slov. leposlovnega ekspresionizma, Medd., V, Buenos Aires 1959, št. 1–2, pass. ; J. Velikonja, Moj oče, Ljudje, Buenos Aires 1955, 5–9; Ob deseti obletnici, Izbrani spisi N. Velikonje, Glas SKA 1955, št. 7/8; M. Jevnikar, Vsebine slov. leposl. del, III. del, Trst 1955, 252–60; T. Debeljak, Ob desetletnici smrti N. Velikonje, ZbSS 1955, 42–51; Isti, Pripomba in opombe, Ljudje, Buenos Aires 1955, 114–26; Isti, Spomini na N. Velikonjo, Medd. 1956–57, št. 1/2, 37–45; Isti, Končna beseda, Zanke, Buenos Aires 1969, 231–35; A. Slodnjak, Slov. slovstvo, Lj. 1968, 366, 468; L. Legiša, ZSS VI, Lj. 1969, 36–39, 265–67, 409–10 s sl.; F. Bevk, Moja mladost, Lj. 1969, 141, 172–75; F. Papež, Otroci in starci N. Velikonje, Medd. 1970, št. 2, 146–48; A. Slodnjak, Obrazi in dela slov. slovstva, Lj. 1975, 177–78; Z. K., N. Velikonja, Slov. država, Toronto 1975, št. 7/8; F. Koblar, Moj obračun, Lj. 1976, 180–82; J. Velikonja, Ivanka Velikonja praznuje devetdesetletnico, Amer. domovina 1986, št. 97, 3; A. Puhar, Zapis ob petinštirideseti obletnici smrti, Delo 25. jun. 1990; Ista, N. Velikonja (1891–1945), Delo 28. jun. 1990; Ista, Pisateljeva drža na morišču, Delo 12. jul. 1990; T. Možina Božič, Liter. delo N. Velikonje. Odd. za slovan. jezike in književnosti na FF U v Lj., 1990. L. Bratuž, Narte Velikonja ob stoletnici rojstva, KolGMD 1991, 109–111; I. Velikonja, Narte Velikonja 1891–1945, PrimSreč št. 119–120, 1991, 386–388; T. Božič, Trudi se za objektivnost, ne odpove se pa poučnosti in vzgajanju, KL, Delo 6. jun. 1991; S. B.(ratina), Slavje na Predmeji, KatG 13. jun. 1991; J. Gril, Pričevalec za ideale krščanske vere, Družina 16. jun. 1991; D. Zajc, Sprejemamo te, pisatelj Velikonja, prav tam; A. Rebula, Če človeka navdihnejo »Književni listi«, prav tam; S. Bratina, Na Angelsko goro smo se podvizali, KatG 20. in 27. jun. 1991.

L. B.

Bratuž, Lojzka: Velikonja, Narte (1891–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi768824/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja - 17. snopič Velikonja - Zemljak, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990-1991.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine