Valenta, Vojteh (1842–1891)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Valenta Vojteh, glasbeni organizator in skladatelj, v Ljubljani r. 19. mar. 1842 gubernialnemu ekspedicijskemu ravnatelju Francu in Matildi r. pl. Silbach ter u. 19. dec. 1891. V Lj. je obiskoval osn. šolo, hkrati tudi javno glasbeno šolo (bila prideljena normalki kot poseben odd.) in si tu pridobil temeljno glasbeno izobrazbo (bil je 2 leti sošolec F. Gerbica), 1856–8 pa nižjo realko. Nato je bil diurnist pri dež. vladi, 1866–9 bil pri mestnem magistratu pisarniški praktikant, 1869–80 blagajniški oficial, 1880–8 kontrolor, nazadnje mestni blagajnik.

Od 1861 je bil član Filharmonične družbe, pel v njenem zboru (hkrati se verjetno izpopolnjeval pri A. Nedvědu v filhar. pevski šoli), pa tudi v zboru Nar. čitalnice, ki ga je občasno dirigiral (1862, 1866, 1870–3, 1878–86) in kot odličen baritonist tu tudi solist. nastopal (1866 npr. pel vlogo Poljanca pri krstni predstavi Tičnika B. Ipavca). 1867 je bil v odboru za ustanovitev Dramatičnega društva in eden prvih članov. Glasbeno dejavnost je v društvu razvil v več smereh: poučeval je v pevski šoli, nastopal kot igralec in pevec, deloma komponiral glasbo za gled. igre in tudi dirigiral predstave.

Največjo zaslugo za slov. glasbo si je pridobil z ustanovitvijo GM (ali je bila ideja njegova ali učitelja B. Kuharja, še ni ugotovljeno, vsekakor pa jo je V. uresničil). 1871 je bil v ustanovnem, 1872 v prvem odboru GM, 10 let je bil njen tajnik, do smrti pa odbornik; 1889 je postal častni član (hkrati z A. Foersterjem in A. Nedvědom). Na občnem zboru 1872 je opozoril, da si mora GM prizadevati za ustanovitev višjega učnega glasb. zavoda (konservatorija). Čeprav so ob V-i delovali tudi profesionalni glasbeniki, je bil prav on tista močna osebnost, ki je vtisnila ustanovi najznačilnejši pečat ter ji z organ. sposobnostjo in narodno zavestjo dala velik polet.

Občasno je komponiral. Dobro je obvladal tehniko vokalnega stavka, vendar kot skladatelj ni izrazit in pomemben. Stilno je še sledil zgodnji romantiki. Po 1867 je napisal nekaj 4-glasnih moških zborov (Naš maček, Miserere za pokop pusta, Sirotka, Pod lipo, Pri oknu sva molče slonela, Poljub, Zakaj me ljubiš, Na slovo zlatomašniku, Venec slov. pesmi, Lahko noč), samospev Prošnja (besedilo F. Prešeren) in glasbene točke h gled. igram Juran in Zofija ali Turki pri Sisku (1872), Na kmetih (1873, skupaj z A. Stöcklom), Požigalčeva hči (1876). – Kot glasbeni poročevalec je od 1881 v LZ in SN objavil marsikatero novico iz tedanjega glasbenega življenja na Slov.

Prim.: Cvetko III; F. Ravnikar, Zgod. črtice o osnovi in razvoju društva GM od 1871 do 1894 (rkp., arhiv GM); izv. nižje realke Lj. in GM; P. Radics, Frau Musica in Krain, 1877, 45–6; poročila o delovanju GM za 1888/9–1892/3; E. Lah, Letopis Nar. čitalnice v Lj. začetkom l. 1888, 1888, 26; F. Rakuša, Slov. petje v preteklih dobah, 1890, 168–9; LZ 1892, 60; J 1922, št. 230; 1941, št. 257 a; D. Cvetko, Kron 1954, 32, 37 (slika), 110. – Slika: IS 1925, št. 41. Pl. + Svc.

Premrl, S., Sivec, J.: Valenta, Vojteh (1842–1891). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi755809/#slovenski-biografski-leksikon (18. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine