Slovenski biografski leksikon

Urban Cecilij (prvotno Ludvik Oblak), prevajalec, bibliograf in pisatelj, r. 17. dec. 1888 v Trstu sobarici Terezi Oblak (oče Jože, priimek neznan), u. 6. jul. 1958 v Moskvi. Osn. šolo je obiskoval v Srpenici, gimn. 1900–1 v Gor., do 1908 (6 razr.) pa v Trstu, kjer se je tudi zaposlil kot črkostavec in nato korektor. L. 1908 je iz polit. razlogov emigriral v It., prevzel ime Cecilij Urban ter v Florenci štud. primerjalno filologijo (roman. in slovan. jezike); dec. 1916 je stopil v srb. vojsko, bil ranjen, se zdravil na otoku Krfu (Grčija) in nato v It.; po ozdravitvi je postal prevajalec v tiskovnem uradu srb. veleposlaništva v Rimu; jeseni l. 1922 je (skupaj z ženo Anno Nikolajevno Kolpinsko, prof. za jezike, socialdemokratko) odšel v Moskvo in tu 1925 postal sovjet. državljan. V Sovjetski zvezi je bil 1922–32 urednik, referent in bibliograf v moskov. Drž. knjižni založbi, proučeval bibliotečne fonde in se specializiral za zahod. lit.; 1933–4 vodil znanstveno biblioteko Nikitskega botaničnega vrta na Krimu, od nov. 1935–8 je bil znanstveni delavec v Inšt. svetovne lit. Maksim Gorki v Moskvi, od 1938 pa tu glavni bibliotekar in bibliograf, skrbel za slovan., nem., italij. in špan. knjižne zbirke; 1953 upok.

U. se je že od mladih let udejstvoval v javnem življenju, bil član dijaškega krožka (ust. 1905) v Trstu, pisal v slov. soc.–dem. (Delavski list, Trst 1908) ter italij. liste (Germinal, Trst) strok. študije in protiavstrij. polit. članke, sodeloval pri soc. dem. Ljudskem odru; nagibal je k idejam nove socialist. Rusije; 1941 se je bojeval v bližini Moskve (po lastni izjavi »za Moskvo in Trst«); 1943 sodeloval pri Vseslovanskem komiteju. V Moskvi je vzdrževal stike tudi z I. Regentom (SBL III, 68–70), D. Gustinčičem (ib. I, 277–8), inž. Ferjančičem in večkrat predaval o slov. gledališču. U. je obvladal veliko jezikov (shrv., ruski, češki, bolg., italij., franc., špan., lat., starogrški, nem., angl.). Prevajal je v ruščino iz ital. in slov., zlasti štev. dela I. Cankarja: Povest' o Simone Sirotnike (Internac. literatura 1941, št. 1); Povesti i rasskazy. Moskva 1945, 192. str.; Izbrannoe. ib. 1958, 552 str. (z A. Romanenkom); Batrak Ernej i ego pravo. ib. 1958, 63 str. (nat. v 150.000 izv.); črtice O čebelnjaku, Šivilja, Jakobovo hudodelstvo, v knjigi Povesti i rasskazy jsl pisatelej. ib. 1959; F. Prešerna v prozo, na podlagi teh prevodov na novo prepesnjen v zbirki Izbrannoe. Moskva 1948, 1955² (z U-ovim uvodom; prevajalci: V. Lugovski, N. Tihonov, M. Zenkovič idr.); h kitajski izd. Prešern. pesmi. Peking 1956 je napisal uvod; Prežihovega Voranca–Lovra Kuharja novele: Kanjuh iz Zagate, Stari grad, Vice, Pred obličjem zmage, v knjigi: Landyši. Moskva 1959 (ostale prev. D. Mansfeld in M. Ryžova). Iz shrv. P. P. Njegoša Gorski venec in o njem pisal (Literaturnaja gazeta 1947).

Kot bibliograf je sestavil dve temeljni deli (v času službovanja v Inšt. M. Gorki v Moskvi): Bibliografija prevodov italij. in špan. leposlovja v rušč. in Bibl. prevodov rus. leposlovja v italij. in špan. jezik. Pisal sestavke v bibliograf. priročnike in obzornike, bil soavtor bio–bibliograf. priročnika Savremennyje inostrannyje pisatelji. Moskva 1930. Napisal je knjige: Sloveni ed il movimento jugoslavo. Rim 1919; Il libro russo (bibliografija). Florenca 1922; Povest' o Vike. Moskva 1961 (PDk 1962, št. 60), slov. prevod D. Željeznov, Zgodba o Viku. Koper 1967 (avtobiografska povest, Viko = Ludvik, s posvetilom Trstu). Razprave in članke je objavljal mdr. v listih: Il secolo XX (1911 do 1913), Le Giovane Europa (1915), L'Europa orientale (1921), Lit. gazeta (1947), za Bol'šaja sovjet. enciklop. je (1946) napisal članka o S. Gregorčiču in češ. pisatelju Vl. Vančuri; za Literarno enciklop. (zv. 1–7) krajše sestavke (npr. o Campanelli). Posebej pomemb. je razprava Ideja boja za zedinjenje in osvoboditev v slov. literaturi (1944, tipkopis pri Akad. znanosti ZSSR, Moskva – Slovanska komisija). U. je bil pomemben zlasti kot neuraden, vendar učinkovit poslanik slov. kulture v Rusiji; po njegovi zaslugi so predvsem I. Cankar, Fr. Prešeren, Prežihov Voranc–Lovro Kuhar idr. dostojno predstavljeni v ruščini. Psevd.: L. A. Šeremet'ev. – Prim.: r. matice Trst (Novi sv. Anton, podatek dr. L. Škerl z dne 29. nov. 1976); izv. gimn. v Gor. 1901; izv. gimn. v Trstu 1902–9; SPor 1948, št. 57; Delo (Trst) 1959, št. 2; Il lavoratore (Trst), 6. febr. 1959; R. Golouh, Pol stol. spominov. 1966, 13, 14, 19; Fr. Klopčič, biogr. in bibliogr. v knjigi Zgodba o Viku. 1967, 223–44; PDk 1967, št. 292; L. Čermelj, Spomini na moja tržaška leta. 1969, 44–5; EJ VIII, 1971, 434; Š. Bulovec, Prešernova bibliogr. 1975, 129, 130; Ivan Cankar v prevodih. 1976, 138–140. Kpč.

Klopčič, France: Urban, Cecilij (1888–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi747678/#slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

URBAN Cecilij (pravo ime OBLAK Ludvik), prevajalec, bibliograf, bibliotekar, r. 17. dec. 1888 v Trstu, kjer je bila njegova mati Terezija Oblak sobarica, u. 6. jul. 1958 v Moskvi. Osn. š. v Srpenici, prvi razr. gimn. v Gor., nadaljnjih pet v Trstu (do 1908), potem je bil kratek čas stavec in korektor. Že 1908 je iz polit. razlogov odšel v Firence, spremenil ime v Cecilij Urban in študiral na Filoz. fak. primerjalno jezikoslovje (roman. in slovan. jezike). Dec. 1916 je stopil v srbsko vojsko, bil ranjen in se zdravil na otoku Krfu in v It. Po ozdravitvi je postal prevajalec v srb. veleposlaništvu v Rimu. V jeseni 1922 je odšel z ženo Anno Nikolajevno Kolpinsko, prof. za jezike, v Moskvo in dobil 1925 sovjetsko državljanstvo. - V SZ je bil med 1922–32 ured., referent in bibliograf v Drž. knjiž. založbi v Moskvi, študiral in se usposobil za zahod. liter. Med 1933–34 je vodil znanstv. knjižnico Nikitskega botaničnega vrta na Krimu, od nov. 1935–38 je bil znanstv. delavec v Inštitutu svetovne liter. Maksim Gorki v Moskvi, od 1938 pa tu glavni bibliotekar in bibliograf ter je skrbel za slovan., nem., it. in špan. knjižne zbirke; 1953 so ga upokojili. - Že v dij. letih je javno deloval, pisal v Delavski list in it. Germinal, sodeloval pri Ljudskem odru. Med zadnjo vojno se je 1941 bojeval v bližini Moskve, po lastni izjavi »za Moskvo in Trst«; 1943 je sodeloval pri Vseslovan. komiteju. V Moskvi je vzdrževal stike z I. Regentom, D. Gustinčičem, inž. Ferjančičem idr. in večkrat predaval o slov. gledališču. Obvladal je veliko jezikov: shr., rus., češ., bolg., it., franc., špan., lat., starogrš., nem. in angl. Prevajal je v rus. iz slov. in it., zlasti I. Cankarja: Bartolo i ego pravo (Hlapec Jernej...), Moskva 1927; Povest o Simone Sirotnike (Zgodba o Šimnu Sirotniku), Internac. liter. 1941, št. 1; Povesti i rasskazy, Moskva 1945; Batrak Ernej i ego pravo, Moskva 1958; Izbranoe (z Aleks. Romanenkom), Moskva 1958; črtice O čebelnjaku, Šivilja, Jakobovo hudodelstvo v knjigi Povesti i rasskazy jsl. pisatelej, Moskva 1959; Martin Kačur, Batrak Emej i ego pravo, Povest o Simone Sirotnike, Moskva, Hudožestvennaja liter. 1973; (z drugimi) I. Cankar, Izbrannoe, I-II, Moskva, Hudož. liter. 1981; Prežihov Voranc: Kanjuh iz zagate, Stari grad, Vice, Pred obličjem zmage v knjigi Landyši, Moskva 1959; Prešerna je prevedel v prozo in po njej so ga na novo prepesnili v Izbrannoe, Moskva 1948, 1955, U. je napisal uvod. Uvod je napisal tudi v kitajsko izdajo Prešernovih pesmi, Peking 1956. Iz srb. je prevedel P. P. Njegoša Gorski venec in o njem pisal v Literaturnaji gazeti 1947. - Kot bibliograf je sestavil dve temeljni deli: Bibliografija prevodov it. in špan. leposlovja v rušč. in Bibliografija prevodov rus. leposlovja v it. in špan. jezik. Pisal je sestavke v bibliograf. priročnike in obzornike in bil soavtor bio-bibliograf. priročnika Savremennyje inostrannyje pisatelji, Moskva 1930. - Napisal je knjige: Sloveni ed il movimento jugoslavo, Rim 1919; Il libro russo (bibliografija), Florenca 1922; Povest' o Vike, Moskva 1961; to je avtobiografska povest, posvečena Trstu, v slov. jo je prevedel D. Željeznov in je izšla v Kopru 1967 kot Zgodba o Viku. Razprave in članke je objavljal v listih: Il secolo XX (1911–13), La Giovane Europa (1915), L'Europa orientale (1921), Liter. gazeta (1947) idr. Za Bol'šaja sovjet. enciklop. je 1946 napisal članka o S. Gregorčiču in češ. pisat. Vl. Vančuri; za liter. enciklop. (zv. 1–7) krajše sestavke. V rkp. je ostala razprava Ideja boja za zedinjenje in osvoboditev v slov. liter. (1944, na Akad. znan. SZ v Moskvi). - U. je bil pomemben kot učinkovit posrednik slov. kult. v SZ.

Prim.: Fr. Klopčič, U. C., SBL IV, 296 z liter. (sestavek se nanaša tudi na ta članek); Moder, SLNP, 220) (seznam prevodov); Knjiga '67, 336 (o knjigi Zgodba o Viku).

Ured.

Urednik - uredništvo: Urban, Cecilij (1888–1958). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi747678/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine