Novi Slovenski biografski leksikon

BOLTAR UKMAR, Mileva (rojstno ime Mileva Boltar; Mileva Ukmar, Mileva Ukmar Boltar), igralka (r. 8. 10. 1906, Trst, Italija; u. 27. 4. 1971, Arlesheim, Švica, pokopana v Ljubljani). Oče Herman Boltar, železničarski uradnik, mati Emilija Boltar, r. Valentič, učiteljica. Mož Vilko Ukmar, skladatelj, muzikolog, sin Kristijan Ukmar, operni dirigent, glasbeni publicist.

Osnovno šolo je 1912–17 obiskovala v Trstu in Splitu, 1917–25 realko v Ljubljani, nato pa gimnazijo v Splitu, kjer je opravila maturo. V Zagrebu je 1925–28 poslušala predavanja na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu in hkrati študirala igralstvo na Državni glumački školi (učitelja sta bila mdr. Hinko Nučič in Tito Strozzi), kjer je 1929 diplomirala. 1930–50 je bila članica igralskega ansambla Narodnega gledališča v Ljubljani – Drama. 1960 se je upokojila.

Veliko je obetala že na začetku kariere, saj je s svojo kultivirano čustveno igro pridobila simpatije občinstva. S svojo osebnostjo, zvonkim in prijetnim glasom ter dobrim posluhom za čisto odrsko govorico se je uspešno uveljavljala v vlogah iz klasičnega repertoarja, npr. v naslovni vlogi kot Marija Stuart (Friedrich Schiller: Marija Stuart, 1944), predvsem pa v dramah Williama Shakespearja, kjer je mdr. igrala Mirando (Osip Šest: Vihar, 1930), Kraljico (Ciril Debevec: Hamlet, 1933), Porzio (Ciril Debevec: Beneški trgovec, 1935), Goneril (Ciril Debevec: Kralj Lear, 1936) in Desdemono (Osip Šest: Othello, 1939). Pod režijskim vodstvom Cirila Debevca je ustvarila največ likov sodobne domače in tuje dramatike: Angeliko (Madame Edmond Rostand: Vest, 1931), Minnie Tinwell (George Bernard Shaw: Zdravnik na razpotju, 1932), Gospodično (August Strindberg: Sonata strahov, 1933), Kristino (August Strindberg: Velika noč, 1934), Katjo (Fedor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi, 1934), v slovenski dramatiki pa je oblikovala mnoge zelo različne vloge: Majdo (Fran Saleški Finžgar: Divji lovec, 1931), Heleno (Anton Leskovec: Kraljična Haris, 1930), Lojzko (Ivan Cankar: Hlapci, 1934), Mrmoljevko (Ivan Cankar: Za narodov blagor, 1949), Pasančevo ženo (Bratko Kreft: Velika puntarija, 1945), Barbaro (Bratko Kreft: Celjski grofje, 1950).

Tudi po drugi svetovni vojni je izoblikovala nekaj pomembnejših vlog, npr. Zala (Fran Žižek: Miklova Zala, 1947) in Candida (George Bernard Shaw: Candida, 1954). Zadnjič je nastopila v epizodni vlogi kot Druga starka (Federico García Lorca: Yerma, 1959). 1959 je igrala tudi v kratkem igranem satiričnem filmu Kaj me briga, saj ni moje režiserja Franceta Kosmača.

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
Arhiv Slovenskega gledališkega muzeja.
SBL.
PSBL.
ES.
Majda Clemenz: Vloge Milene Ukmar-Boltarjeve, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja, 1971, št. 18, 184–188.
France Koblar: Dvajset let slovenske drame : 1 : 1919–1930, Ljubljana, 1964.
Smiljan Samec: Slovenski gledališki leksikon, 1, Ljubljana, 1972.
Bandelj, Silva: Boltar Ukmar, Mileva (1906–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi743011/#novi-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv.: Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Ukmar Mileva, r. Boltar, igralka, r. 8. okt. 1906 v Trstu železn. uradniku Hermanu in učiteljici Emiliji r. Valentič, u. 27. apr. 1971 na zdravljenju v Arlesheimu (Švica), pokopana v Lj. Osn. šolo je 1912–7 obiskovala v Trstu in Splitu, gimn. 1917–25 (z mat.) v Splitu, Lj. (realko) in Zgbu, tu 1925–8 poslušala predavanja na slavist. odd. fil. fak., hkrati študirala igralstvo na Drž. glumački školi (učitelja mdr. H. Nučič, SBL II, 209–10; T. Strozzi), 1929 opravila zaklj. izpit. Jan. 1930 je bila sprejeta v ansambel Drame SNG v Lj. in ostala njeg. članica do upokojitve avg. 1960.

Že v 30-ih letih se je U-jeva uspešno uveljavljala v vlogah iz klas. repertoarja, predvsem v Shakespearovih dramah, mdr. je igrala: Mirando (Vihar, 1930), Kraljico v igri (Hamlet, 1933), Porzio (Beneški trgovec, 1935), Goneril (Kralj Lear, 1936) in Desdemono (Othello, 1939); v Schillerjevih mdr. naslovno Marija Stuart (1944). Sodobnih likov je ustvarila največ pod vodstvom C. Debevca, mdr.: Angeliko (M. Rostand, Vest, 1931); Minnie Tinwell (G. B. Shaw, Zdravnik na razpotju, 1932); Gospodično (A. Strindberg, Sonata strahov, 1933); Kristino (isti, Velika noč, 1934); Katjo (F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi, 1934); dr. Junkovo (V. Werner, Na ledeni plošči, 1936); v domačem sporedu pa je oblikovala mnoge zelo različne postave: Majdo (F. S. Finžgar, Divji lovec, 1931); Heleno (A. Leskovec, Kraljična Haris, 1930); Lojzko (Iv. Cankar, Hlapci, 1934); Mrmoljevko (isti, Za nar. blagor); Pasančevo ženo (B. Kreft, Velika puntarija, 1945); Barbaro (isti, Celjski grofje, 1950). Seznam njenih vlog izpred 1945 je veliko obširnejši, vendar je tudi po l. 1945 izoblikovala nekaj pomembnejših, tudi naslovnih in bila mdr.: Zala (F. Žižek, Miklova Zala, 1947) in Candida (G. B. Shaw, istoimen., 1954). L. 1959 je nastopila poslednjič v epizodni vlogi Druga starka (F. Garcia Lorca, Yerma). – U-jeva je že ob prvem nastopu »obujala vero, da postane kdaj močna igralka« (gl. F. Koblar, Dvajset let slov. drame. 1964, I, 361) in je s svojo kultivirano čustveno igro pridobila simpatije občinstva, posebno v klasičnih dramah; k temu ji je veliko pripomogel ugoden glas in dober posluh za čisto odrsko govorico. – Prim.: osebni dokumenti (arhiv SGM); SGL I, 65–6; Dokumenti SGM 1971, 184–6 (seznam vlog, s sliko); Delo 1971, št. 116, 119. Mvc.

Moravec, Dušan: Boltar Ukmar, Mileva (1906–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi743011/#slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Primorski slovenski biografski leksikon

UKMAR Mileva, roj. BOLTAR, igralka, r. 8. okt. 1906 v Trstu, u. 27. apr. 1971 na zdravljenju v Arlesheimu (Švica), pokopana v Lj. Oče Herman, železn. uradnik, mati Emilija Valentič, učiteljica. Zaradi očeta se je družina pogosto selila. Osn. š. je U-jeva obiskovala 1912–17 v Trstu in Splitu, gimn. 1917–25 (z mat.) v Splitu, Lj. (realko) in v Zgbu, tu 1925–28 poslušala predavanja na slavist. odd. Filoz. fak., hkrati študirala igralstvo na Drž. glumački šoli in diplomirala 1929. Igralstva so jo učili Hinko Nučič, Branko Tepavar, Tito Strozzi, Ivo Raić in Joža Ivakić. Jan. 1930 je bila sprejeta v ansambel Drame SNG v Lj. in ostala njegova članica do upokojitve avg. 1960. - Že ob prvem nastopu (Schillerjeva princesa Eboli) ji je prof. Koblar priznal velik naravni igralski talent. Njen samosvoj umetniški talent je omogočil, da se je v 30-ih letih uspešno uveljavljala v vlogah iz klas. repertoarja, predvsem v Shakespearovih dramah. Igrala je Mirando (Vihar, 1930), Kraljico v igri (Hamlet, 1933), Porzio (Beneški trgovec, 1935), Goneril (Kralj Lear, 1936), Desdemono (Othello, 1939); v Schillerjevih dramah je odigrala naslovno Marija Stuart (1944). Zelo izvirno je izoblikovala najrazličnejše like takratnega sodobnega repertoarja, največ jih je ustvarila v režiji C. Debevca. Bila je zdravnica Pavla v Wernerjevi Ledeni plošči, profesorica Ana v Fodorjevi Maturi, Lucy v Beraški operi. Mnogo likov je U-jeva oblikovala iz slov. dramatike: Majda (F. S. Finžgar, Divji lovec, 1931), Helena (I. Cankar, Hlapci, 1934), Mrmoljevka, Helena (A. Leskovec, Kraljična Haris, 1930), Pasančeva žena (B. Kreft, Velika puntarija, 1945). Veliko je igrala do 1945, a tudi kasneje je nastopila v pomembnih in naslovnih vlogah. Tako je bila Zala (F. Žižek, Miklova Zala, 1947), Candida (G.B. Shaw, istoimen., 1945). Leta 1959 je nastopila poslednjič v epizodni vlogi Druga starka (F. Garcia Lorca, Yerma). S svojo kultivirano govorico, prijetnim glasom in posebnim posluhom za jezik in čisto odrsko govorico je bila zelo priljubljena pri občinstvu.

Prim.: SBL IV, 276; SGL I, 65–66; Delo 5. maja 1971; D. Moravec, Slov. gledališče od vojne do vojne, CZ 1980, 320, 404.

nsf

Sosič Fabjan, Nataša: Boltar Ukmar, Mileva (1906–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi743011/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 16. snopič Tič - Velikonja, 4. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1990.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine