Novi Slovenski biografski leksikon

BOLTAR UKMAR, Mileva (rojstno ime Mileva Boltar; Mileva Ukmar, Mileva Ukmar Boltar), igralka (r. 8. 10. 1906, Trst, Italija; u. 27. 4. 1971, Arlesheim, Švica, pokopana v Ljubljani). Oče Herman Boltar, železničarski uradnik, mati Emilija Boltar, r. Valentič, učiteljica. Mož Vilko Ukmar, skladatelj, muzikolog, sin Kristijan Ukmar, operni dirigent, glasbeni publicist.

Osnovno šolo je 1912–17 obiskovala v Trstu in Splitu, 1917–25 realko v Ljubljani, nato pa gimnazijo v Splitu, kjer je opravila maturo. V Zagrebu je 1925–28 poslušala predavanja na slavističnem oddelku Filozofske fakultete Univerze v Zagrebu in hkrati študirala igralstvo na Državni glumački školi (učitelja sta bila mdr. Hinko Nučič in Tito Strozzi), kjer je 1929 diplomirala. 1930–50 je bila članica igralskega ansambla Narodnega gledališča v Ljubljani – Drama. 1960 se je upokojila.

Veliko je obetala že na začetku kariere, saj je s svojo kultivirano čustveno igro pridobila simpatije občinstva. S svojo osebnostjo, zvonkim in prijetnim glasom ter dobrim posluhom za čisto odrsko govorico se je uspešno uveljavljala v vlogah iz klasičnega repertoarja, npr. v naslovni vlogi kot Marija Stuart (Friedrich Schiller: Marija Stuart, 1944), predvsem pa v dramah Williama Shakespearja, kjer je mdr. igrala Mirando (Osip Šest: Vihar, 1930), Kraljico (Ciril Debevec: Hamlet, 1933), Porzio (Ciril Debevec: Beneški trgovec, 1935), Goneril (Ciril Debevec: Kralj Lear, 1936) in Desdemono (Osip Šest: Othello, 1939). Pod režijskim vodstvom Cirila Debevca je ustvarila največ likov sodobne domače in tuje dramatike: Angeliko (Madame Edmond Rostand: Vest, 1931), Minnie Tinwell (George Bernard Shaw: Zdravnik na razpotju, 1932), Gospodično (August Strindberg: Sonata strahov, 1933), Kristino (August Strindberg: Velika noč, 1934), Katjo (Fedor Mihajlovič Dostojevski: Bratje Karamazovi, 1934), v slovenski dramatiki pa je oblikovala mnoge zelo različne vloge: Majdo (Fran Saleški Finžgar: Divji lovec, 1931), Heleno (Anton Leskovec: Kraljična Haris, 1930), Lojzko (Ivan Cankar: Hlapci, 1934), Mrmoljevko (Ivan Cankar: Za narodov blagor, 1949), Pasančevo ženo (Bratko Kreft: Velika puntarija, 1945), Barbaro (Bratko Kreft: Celjski grofje, 1950).

Tudi po drugi svetovni vojni je izoblikovala nekaj pomembnejših vlog, npr. Zala (Fran Žižek: Miklova Zala, 1947) in Candida (George Bernard Shaw: Candida, 1954). Zadnjič je nastopila v epizodni vlogi kot Druga starka (Federico García Lorca: Yerma, 1959). 1959 je igrala tudi v kratkem igranem satiričnem filmu Kaj me briga, saj ni moje režiserja Franceta Kosmača.

Viri in literatura

Bandelj, Silva: Boltar Ukmar, Mileva (1906–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi743011/#novi-slovenski-biografski-leksikon (12. november 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Ble-But. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018.

Slovenski biografski leksikon

Ukmar Mileva, r. Boltar, igralka, r. 8. okt. 1906 v Trstu železn. uradniku Hermanu in učiteljici Emiliji r. Valentič, u. 27. apr. 1971 na zdravljenju v Arlesheimu (Švica), pokopana v Lj. Osn. šolo je 1912–7 obiskovala v Trstu in Splitu, gimn. 1917–25 (z mat.) v Splitu, Lj. (realko) in Zgbu, tu 1925–8 poslušala predavanja na slavist. odd. fil. fak., hkrati študirala igralstvo na Drž. glumački školi (učitelja mdr. H. Nučič, SBL II, 209–10; T. Strozzi), 1929 opravila zaklj. izpit. Jan. 1930 je bila sprejeta v ansambel Drame SNG v Lj. in ostala njeg. članica do upokojitve avg. 1960.

Že v 30-ih letih se je U-jeva uspešno uveljavljala v vlogah iz klas. repertoarja, predvsem v Shakespearovih dramah, mdr. je igrala: Mirando (Vihar, 1930), Kraljico v igri (Hamlet, 1933), Porzio (Beneški trgovec, 1935), Goneril (Kralj Lear, 1936) in Desdemono (Othello, 1939); v Schillerjevih mdr. naslovno Marija Stuart (1944). Sodobnih likov je ustvarila največ pod vodstvom C. Debevca, mdr.: Angeliko (M. Rostand, Vest, 1931); Minnie Tinwell (G. B. Shaw, Zdravnik na razpotju, 1932); Gospodično (A. Strindberg, Sonata strahov, 1933); Kristino (isti, Velika noč, 1934); Katjo (F. M. Dostojevski, Bratje Karamazovi, 1934); dr. Junkovo (V. Werner, Na ledeni plošči, 1936); v domačem sporedu pa je oblikovala mnoge zelo različne postave: Majdo (F. S. Finžgar, Divji lovec, 1931); Heleno (A. Leskovec, Kraljična Haris, 1930); Lojzko (Iv. Cankar, Hlapci, 1934); Mrmoljevko (isti, Za nar. blagor); Pasančevo ženo (B. Kreft, Velika puntarija, 1945); Barbaro (isti, Celjski grofje, 1950). Seznam njenih vlog izpred 1945 je veliko obširnejši, vendar je tudi po l. 1945 izoblikovala nekaj pomembnejših, tudi naslovnih in bila mdr.: Zala (F. Žižek, Miklova Zala, 1947) in Candida (G. B. Shaw, istoimen., 1954). L. 1959 je nastopila poslednjič v epizodni vlogi Druga starka (F. Garcia Lorca, Yerma). – U-jeva je že ob prvem nastopu »obujala vero, da postane kdaj močna igralka« (gl. F. Koblar, Dvajset let slov. drame. 1964, I, 361) in je s svojo kultivirano čustveno igro pridobila simpatije občinstva, posebno v klasičnih dramah; k temu ji je veliko pripomogel ugoden glas in dober posluh za čisto odrsko govorico. – Prim.: osebni dokumenti (arhiv SGM); SGL I, 65–6; Dokumenti SGM 1971, 184–6 (seznam vlog, s sliko); Delo 1971, št. 116, 119. Mvc.

Moravec, Dušan: Boltar Ukmar, Mileva (1906–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi743011/#slovenski-biografski-leksikon (12. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine