Slovenski biografski leksikon

Tuma Henrik, politik, publicist in alpinist, v Lj. r. 9. jul. 1858 čevljarju Matiji (češk. priseljencu) in Ani r. Vidic ter u. 10. apr. 1935. Po osn. šoli in 6 gimn. razr. je 1875/6 absolviral 1-letni tečaj na učiteljišču v Lj. in 1876–9 učiteljeval v Postojni. Iz službe odpuščen (republikanska izjava v nekem zas. razgovoru) je postal dom. učitelj v družini švicarskega hotelirja Proglerja v Postojni. Med službo 1879/80 in med polletnim poučevanjem na protestantski dekl. šoli v Trstu 1881 se je T. pripravil na gimn. maturo, hkrati se učil franc., ital. in angl.; ker v Trstu ni dobil učitelj. mesta, je 1881–5 štud. pravo na Dunaju ter bil dom. učitelj v raznih družinah, se ukvarjal s slovan. jeziki. L. 1886 je postal koncipient pri Maxim. Wurzbachu v Lj. (do 1887), enoletno sodno prakso opravil v Trstu, kjer so ga obdržali pri sodišču do 1890, po sodnij. izpitu bil premeščen v Tolmin, 1894–7 pa v Gor. (na lastno željo zaradi poroke). V Gor. so T-o pridobili za polit. delo, 1897 je zapustil sodišče in bil znova koncipient, najprej pri A. Franku, 1898–900 pri J. Staniču; po advokat. izpitu v Trstu je odprl advokaturo v Gor., kjer je ostal, s presledkom 1915–7, ko je bil adv. v Trstu, do 1924. Ker mu je ital. vlada zavrnila opcijo za ital. državljanstvo, se je preselil v Lj. in bil tu advokat do smrti. – L. 1975 so v Novi Gor. T-i odkrili spomenik, delo kiparja B. Kalina (PDk 1975, št. 220; PV 1975, 705 sl.).

V politiko so T-o pritegnili vodilni gor. narodnjaki kot strokovnjaka pravnika, ga po izvolitvi za dež. poslanca 1895 poslali v dež. odbor, hkrati mu zaupali gospodar. organizacije: Gor. ljud. posojilnico in Trg. obrtno zadrugo. Poskus, da bi samost. usmerjal slov. dež. poslance (sklenili opustiti 1-letno abstinenco), so stari politiki z A. Gregorčičem (SBL I, 248–51) močno napadli; uspešno jim je kljuboval, zvezan z A. Gabrščkom (ib. 195–6), in 1900 ustanovil nar. napredno stranko, ki je na Goriš. (enako liberal. stranki na Kranj.) predstavljala predvsem meščan. plast. L. 1901 je kot kandidat za drž. poslanca proti A. Gregorčiču podlegel, osvojil pa znova dež. zbor. mandat do 1907, čeprav se je zaradi navzkrižja z A. Gabrščkom 1902 umaknil iz izvršn. odbora stranke in iz vodstev gospodar. zavodov. Po tem umiku iz vodstva in iz Soče je T. še ostal v polit. stikih z vodilnimi tržašk. narodnjaki in opozicionalci zoper kranj. liber. vodstvo, prvim že 1901 svetoval lepše ravnanje s tržašk. soc. demok. (E 1901, št. 183 omenjen anon.: ljubi prijatelj iz Gor.); začetniki nar. radik. struje med dunaj. slov. študenti pa so v T-i videli prvoboritelja moderne nar. ideje in voditelja obmejnih Slov. (E 1902, št. 89 uvodnik, bržčas oznaka G. Žerjava). Takrat je T-o mikalo, da bi samost. polit. nastopil najprej s tednikom (D. Hribarju 13. sept. 1903), 1905 se znova ukvarjal z načrtom izdajati levoliber., vseslovan. demokr. in realno glasilo (gl. napad v uvodnikih SN 1905, št. 110 in št. 129 ter obrambo K. Škapina v RP 1905, št. 20).

T-ovo zavzemanje za dvojezično ital.–slov. (hrv.) univ. v Trstu je pomenilo za SN poseben izziv; zamisel se je rodila že 1902–3 v vodstvu trž. slov. nar. stranke kot taktična povezava slov. zahteve po univ. s takrat aktualno ital. zahtevo po visoki šoli v Trstu, a T. jo je prestavil s taktične na »primerjalno« raven (gl. Omladina 1904/5, 137–9, 164–6, 181–7, ponat. v E 1905, št. 12–3, 41, 69, z dodatkom v št. 22 anon., št. 80–1; SN 1905, št. 8, uvodnik; Zgod. slov. univ. v Lj. 1929, 116). Tržaško vseučil. zamisel je po nekaj letih zastopalo več publicistov na družbeni levici (D. Lončar, K. Slanc, V. Knaflič), posebej pa primor. štud. mladina pred 1914.

T. je za Trst in za Gor. računal, da bi Slovenci v doglednem času prevladali, če bi tja osredotočili prizadevanja vsega slov. (ne le primor.) meščanstva. Za gospodar. preusmeritev k Primorju je nastopil 1905 v Trstu (I. shod nar. radik. dijaštva, gl. Slov. tednik 1906, št. 2, 3, 5), s člankom (Naš list 1908, št. 17) in v referatu O pomenu Trsta za naše narodnogosp. življenje na I. vseslov. trgov. shodu 20. okt. 1907 v Lj.

Ugled samost. misleca si je T. pridobil zlasti s spisom Jsl ideja in Slov. (Sloboda-Split 1907, št. 4–8, 10; Naš list 1907, št. 20–31 ter brošura), napad split. Nar. jedinstva odbil (ib. št. 41). Ugajali sta predvsem T-ova zahteva za enakopravno veljavo Slov. med jsl narodi ter optimizem, da si bodo z gospodar. uveljavljanjem Slov. v primor. mestih priborili enakopravnost v upravi in šolstvu; tako tudi uvodni članek, ki je poročal o nem. brošuri Der oesterr.-ungar. Ausgleich (RP 1907, št. 87).

Medtem ko je slov. javnost nasploh, levoliber. mladina pa z navdušenjem sprejemala T-ovo nar. polit. zamisel (razmah slov. naroda bo zagotovilo energ. vodeno meščanstvo s smotrnim osredotočenjem lastnih sredstev v gospodar. postojanke v Trstu in Gor.), pa se je T. s svojo tehtno, a nekoliko zapleteno radikalno soc. demokr. filozofijo bolj oddaljeval od povprečne slov. meščan. miselnosti, kakor je sodil in hotel (gl. Naš list 1906, št. 2, 3, 6–7). Obrazložil jo je v živahno pisanem kritičnem pretresu obeh polit. ideologij – liberalizma in klerikalizma – ter levoliber. struj in z argumenti vplival (ib. št. 8–13, 15, 17–8 ter 77–8) na razvoj dela mladine, ki je resno težil na levo. Četudi se je med temi javno najbolj zvezal z nar. radik. strujo, se je njenemu omejevanju na narodnostni aspekt ostro odrekel. Po T-ovi zamisli bi malomešč. demokrat. ljud. stranka ustrezala pretežno maloposestn. strukturi slov. naroda ali konkr. na Goriškem »kmetska soc. dem. stranka, ki bi sporazumno nastopala z delavsko« (A. Kraigherju 25. maja 1907). V nasprotju z načelnim odklanjanjem liber. stranke je maja 1907 na shodih v Tolminu in v Ročinju še nastopil kot liber. drž. zbor. kandidat proti A. Gregorčiču (S 1907, št. 103; Soča 1907, št. 52), sept. i. l. na shodu zaupnikov nove gor. kmečke stranke izjavil, da ne more pristopiti k stranki z drugač. načeli, ker je soc. demokrat, čeprav ni pristaš njene stranke (E 1907, št. 253; S 1907, št. 213) ter jo kritično zavračal v NZ (1907, 83–5, 100–2). Dne 9. marca 1908 pa je T. senzacionalno vstopil v JSDS (RP 1908, št. 21) in dokončno pretrgal z liberalnimi krogi z izjemo, ko je sredi 1909 govoril na proslavi 40-letnice Sje na Dunaju (SN 1909, št. 122) ali ko je za III. nar. radik. študent. shod 1909 v Lj. v poseb. pismu skušal socialist. pretolmačiti osred. misli spisa Jsl ideja in Slov. (Omladina 1909/10, 158–60). Zaradi pristopa k JSDS (sledil le ml. levodem. inteligentom, predvsem masarikovcem ter F. L. T-i) sta T-o napadla SN (1908, št. 97, 104) in Soča (1908, št. 52), medtem ko se je S vzdržal in se obregnil le ob njegove izjave o verstvu (1908, št. 107); v T-ovo obrambo pa je nastopil Vekoslav Mrak (Naš list 1908, št. 32, psevd. Korotanski). T. je napade zavračal v RP (1908, št. 37, 41–3, 45: Pojasnila) in v trž. Delav. listu ter tako izzval A. Gabrščka (Soča 1908, št. 57–9); vso filipiko oz. polemiko je ponat. Gorica (1908, št. 94–103; 1909, št. 1–6 pass.), ki je prinesla še T-ovo zavrnitev (1909, št. 17) nekega Gabrščkovega popravka. Sicer pa je polnil stolpce Delav. listu ves čas izhajanja (1908–9, deloma anon.) in izzval s kritiko trž. narodnjaštva ter njeg. sovražnosti do soc. dem. silovito reakcijo E (1908, št. 334–6; 1909, št. 4, 10, 12, 14) in Soče (1908, št. 134, 136, 140, 145; 1909, št. 6, 11, 12, 15–8, 20, 25).

V zunanjepolit. razpravljanju o Aneksiji BiH v luči slovan. vprašanja … (RP 1908, št. 96–7, 102; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 160–5) je T. zastopal avstroslovan. perspektivo, ki jo je kot izročilo vse slov. politike prinesel s seboj v JSDS in ki si jo je v tej le še utrdil v pričakovanju zmagovitega pohoda demokracije in socializma v celotnem drž. sklopu. Kritično je pretresel Neoslovanstvo (RP 1908, št. 105; 1909, št. 1) ter še pisal o svojem učenju jezikov (RP 1909, št. 3, 5); o zamisli široke ljud. stranke z delav. jedrom (Razprave VIII. redn. zbora JSDS … 1909, 59 do 71, referat; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 1951, 172–8); o agitaciji med kmeti, ki se je je na Gor. sam uspešno loteval (RP 1909, št. 44, 47, 51; 1910, št. 108–9; Zarja 1912, št. 205 do 208; 1913, št. 603–4); o balkan. soc. konfer. v Bgdu (RP 1910, št. 7; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 1951, 211); o Darwinu in Marxu (Majski spis 1909). Objavljal je nazorska predavanja delavcem (RP 1910, št. 31, 41–3, 50, 52, 54, 60, 62, 66–8); od štev. so pomembna: Naša inteligenca in soc. dem. (ib. 1909, št. 132; ponat. Svoboda 1934, 320–1), DCM in soc. dem. (ib. 1910, št. 17), O bistvenem smislu mladin. organ. (ib. št. 111, 114), Šolske družbe in trž. dež. konferenca (Zarja 1912, št. 180–1), Prolet. soc. in kult. vprašanja (ib. št. 214), Nar. vprašanje v Trstu in zidar. organizacija (ib. št. 312). Ostro je grajal balkan. politiko Avstro-Ogrske in pozdravil zmage nad Turčijo (ib. št. 423, uvodnik št. 424; 461 o T-ovem predavanju v Lj.) Pisal je o Jsli in balkan. problemu (NZ 1912, 226–46), jsl vprašanju (Veda 1913, 352–70), tu predvsem razlagal priljubljeno tezo o slovan. poljedel. pastir. značaju prebivalcev Podonavja, Alp in Balkana. V RP in Zarji je stalno razčlenjeval spremembe v polit. položaju na Goriškem.

Ko je 1913 prevzel od A. Dermote (SBL I, 128) uredništvo NZ, je želel označiti bolj izrazito razredno usmeritev revije s spremembo podnaslova – socialist. revija – z uvodnikom Naš program ter člankom o K. Marxu (1913, 65–83), bil naklonjen radikalizmu mladin. gibanja okrog Preporoda (ib. 129–36, 264–72), vendar vztrajal pri avstroslovan. perspektivi kot edini smotrni in realni za Slov. Tu je obj. večino polit. pregledov in nekaj ocen (A. Battare, L. Furlanija, I. Regenta, B. Vošnjaka, G. Le Bona).

Povečanju T-ovega vpliva na politiko JSDS se je odprla prosta pot potem, ko se je E. Kristan (SBL I, 572–3) odločil, da se sredi 1914 odseli v ZDA in po IX. strankinem zboru, ki je sklenil (tudi po prizadevanjih T-e) prenesti sedež vodstva iz Lj. v Trst (Zarja 1914, št. 843; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 275–6). T. naj bi bil prvi delegat stranke na mednar. socialist. kongresu na Dunaju poleti 1914 ter bi tam obrazložil njeno stališče o jsl vprašanju.

Dezorientacijo spričo razpada socialist. internacionale ob zač. vojne (NZ 1914, 225–33) je spretno prekril z upanjem, da bo iz vojne izšla zmagovita »avtonomija malih narodov«, da usode povojne Evrope ne bo krojil noben od vojnih taborov, marveč socialist. sile. Tej želji in upanju je ustrezala nadaljnja T-ova pacifist. internacionalist. usmeritev, ki jo je uveljavil na izr. konferenci JSDS konec 1916 v Trstu (gl. Zgod. arhiv KPJ V, 281–3), za nameravano socialist. konferenco v Stockholmu pa je sestavil nem. Spomenico (Naprej 1917, št. 26; Socialist 1925, 28–53 in pass.; delno Zgod. arhiv KPJ V, 452–6); s pretendentom na vodstvo stranke A. Kristanom (1917 dosegel premestitev vodstva iz Trsta v Lj.) se je zvezal v enakem nasprotovanju do stališča opozicionalne socialist. mladine. Na zboru JSDS konec 1917 v Lj. je imel referat (delno ponat. v A. Prepeluh, Pripombe k naši prevr. dobi. 1938, 84–98 in v D. Kermavner, I. Cankar in slov. politika … 1968, 108–10), pred njim in tudi po njem v Napreju obj. štev. članke, apr. 1918 pa prenehal sodelovati (Naprej ni obj. T-ove ocene 1. zv. Demokracije) in se hkrati umaknil iz izvrševaln. odbora JSDS (A. Kristan se je odločil za sodelovanje z vsenar. meščan. polit. skupnostjo). Ostro je obsodil sodelov. z antantofilskim meščanstvom (Il Lavoratore 1918, št. 3941, povzetek v Napreju 1918, št. 134, prevod v E 1918, št. 161–2 z odklonilno polemiko O. Rybařa v št. 168–9) v pismih 29. sept. 1918 jsl socialist. konferenci v Zgb ter tajništvu JSDS 26. okt. 1918 (gl. Zgod. arhiv KPJ V, 265–6, 369–70). - V dunaj. reviji Der Kampf 1918 so izšle tri T-ove razprave (gl. št. 2, 5–6, 8–9), nad zadnjo se je spravil trž. socialist Edm. Puecher s člankom L'appetito di un social. Jugoslavo per Trieste (La Lega delle Nazioni 1918, št. 2, T-ov odg. ib. št. 3). V prevratnih dneh je menil, naj bi trž. socialisti obeh narodnosti prevzeli oblast v mestu in oklicali svobodni Trst, namesto da so po odposlanstvu prosili za antantino pomoč Trstu, ki je prišla po morski poti kot pospešena ital. zasedba mesta (pismo I. Regentu 6. nov. 1918, obj. Zgod. arhiv KPJ V, 370).

Po zasedbi Primorja je T. zastopal revolucion. usmeritev na obeh konferencah slov. primorskih socialistov (6. apr. in 21. sept. 1919), tu kot referent utemeljeval predlog za priključitev h »komun. organizaciji delavstva v Ital.« in na kongresu ital. socialist. stranke v Bologni okt. 1919 razglasil svoj pristop k njej (Zgod. arhiv KPJ V, 394–5; Resoconto stenogr. del XVI. Congr. Naz. d. Partito Soc. It. Roma 1920, 18–21; Prispevki za zgod. del. gibanja 1965, 48); napade E, Gor. straže in M je zavrnil v Il Lavoratore (1919, 6. okt.) in v Delu (1920, št. 18, 29). Začel je prirejati agitac. predavanja (prvo pri Sv. Križu nad Trstom jul. 1919), od pomladi do jeseni 1920 pa imel ok. 40 večjih shodov po Gor. in Vipavskem (gl. Delo 1920, št. 4, 12, 14, 21). Pripravljal je ljudstvo na samoupravo (zagotovile jo bodo revoluc. spremembe), hkrati pa mu je ostajala tuja Leninova teorija o partiji in revoluc. boju za prevzem oblasti; gesla ruske revoluc. sprejemal kot levi socialist, njena pot mu v neruskih pogojih ni bila obvezna. Študija o ruski revoluc., napisana tik pred okt. revoluc. 1917, je ostala v rkp. (obj. Sd 1968, 88–93). V lj. komun. listu Baklja je hotel obj. Socializem in ruska revolucija (izšlo naj bi nam. nekrologa ob zmotni vesti o T-ovi smrti v 1. in edini št.), a prinesel ga je Naprej (1919, št. 180; ponat. GN 1919, 16. sept.; Delo 1920, št. 2; Ujedinjenje 1920, št. 4, anon.).

Konec 1920 se je levi socialist T. ločil od komunist. levice v predkongresni diskusiji (= predstavnica ekstremizma v ruski obliki) s polemičnima člankoma: Naš položaj in razkol v stranki (Delo 1920, št. 87; ponat. Zgod. arhiv KPJ V, 460–2) in Razkol v stranki (Delo 1921, št. 1); brezobzirno ju je zavrnil D. Godina (ib. 1920, št. 88; 1921, št. 2), blaže pa I. Regent (ib. 1920, št. 88; 1921, št. 3). Komunist. razkol ital. socialist. stranke na kongresu v Livornu jan. 1921 je obsodil v Il Lavoratore socialista, nakar je T-o najostreje zavrnil Il Lavoratore sam (gl. E 1921, št. 35), ital. soc. stranka pa ga je 1921 zaradi popolne pasivizacije izbrisala iz članstva. Odtlej je bil T. zunaj strank in je lahko le kot osamljena osebnost sprejel konec 1921 imenovanje v izredni drž. odbor za Gor. (gl. napade v Delu 1921, št. 23; 1922, št. 114). V času, ko je čakal na rešitev opcije za ital. državljanstvo, je še predaval na učiteljskih »socialnih tečajih« na Mostu na Soči (1922 o socializmu, 1923 o sociologiji, gl. Učit. list 1923, št. 18; 1924, št. 14–5; 1925, št. 13); ob odhodu iz Gor. pa objavil polit. izpoved V slovo (Gor. straža 1924, št. 66).

Po preselitvi v Lj. 1924 se je konec l. najprej oglasil kot zagovornik komunistov, gl. zapisnik Celjske razprave Prvi junij 1924 v Trbovljah. Lj. 1925 (zaplenjena in uničena), 1964², 151–78, 1974³, nato je s člankom v S (1924, št. 277) opozoril na diskriminacijo, ker je bil kazen. pregon orjunašev ustavljen. L. 1925 je spet začel socialist. dejavnost, pisal v Socialista (1925, št. 20, uvodnik anon.), prevedel Stockholmsko spomenico iz 1917 (od št. 28 dalje). Delavstvu je predaval v Lj. in Trbovljah, a je T-ovo tolmačenje marksizma naletelo na kritike Z. Bernota (Naprej 1925, št. 26) in L. Klemenčiča (ib. št. 17, nepodp.) ter D. Gustinčiča (Del.–kmetski list 1925, št. 42, 45), ki jih je T. zavračal v Socialistu (št. 29) in Del.–kmetskem listu (št. 45, 47). Nasploh pa ni nastopal protikomunist. in si tako varoval izjemno stališče neodvis. socialista, kar mu je lajšalo predsedovanje 1926–8 skupni socialist.–komun. prosv. organizaciji Svoboda; v njenem glasilu objavljal članke (1925, št. 50–2; 1926, št. 66–71), smernice skupnemu prosv. delu začrtal v DPol (1927, št. 30). V obnovlj. Svobodi 1929 je izšlo več T-ovih prispevkov (Soc. vzgoja v Prusiji, Gospodar. in umstvena kriza), v Zadružnem kol 1929 in KCkD 1932 o zadružništvu, v Konsumentu (1929, št. 2–3) je zagovarjal A. Kristana in razen govora na njeg. pogrebu (Svoboda 1930, št. 209–11) napisal nekrolog (J 1930, št. 161; Socialna misao, Zgb, 1930, 123–4). 1933 je predaval o dialekt. materializmu v štud. društvu Triglav. Val (1934, 109–10) je prinesel T-ov pogled na mladino, zadnji spis, o liberalizmu, pa je izšel v Sd (1935, 204–10, 254–62). – Od polit. zgod. spisov je omeniti prikaz slov. nar. razvoja (za madž. prijatelja Slov. Rob. Brauna, obj. v Sd 1938, 195 sl.), sestavek o Stj. Radiću (Pod lipo 1928, 157–8) in prikaz začetkov Trsta (Sja 1934, št. 13–4).

T-ove literar. črtice Izza fronte (trž. Njiva 1919, št. 13, 16–7; Delo 1920, št. 2; NZ 1922, 7–10) se dotikajo polit. publicistike oz. vojnih dogodkov v Posočju; v njih in še v razpravljanju o H. Barbussu (Njiva 1919, št. 15, 17) ter o njeg. reviji Clarté (Delo 1920, št. 14–6) je izrazil odpor zoper vojno in njeno nečlovečnost. (Skupen ponat. z nasl. Izza velike vojne je ostal v načrtu.) Od vojne razdejano gor. okolico je opisal v feljtonih Na shode (Delo 1920, št. 7) in Na shod v Čepovan (ib. št. 12). S slovstvenega področja je priobčil študijo o S. Gregorčiču (Naš list 1907, št. 4–7) ter recenzijo del I. Šorlija (ib. št. 18–20), največ pisal o L. N. Tolstoju (NZ 1909, 7–10, 31–4, 65–7; 1911, 383–4; Zadružni kol 1929, 86–94), poročal o Sanjinu Arcibaševa (NZ 1910, 40–50), o prevodih M. Gorkega, L. Andrejeva in Sema Benellija (ib. 1913, 188–9, 320–3, 355), ocenil Cankarjev roman Milan in Milena (ib. 187–8), I. Preglja Mlado Bredo (ib. 1914, 62–4) in F. S. Finžgarja Pod svob. soncem (ib. 285–90); razglabljal o J. Galsworthyju (Pod lipo 1926, 91–2), poročal o slov. umetn. razst. v Trstu (NZ 1907, 190–2) in o VIII. benešk. bienalu (ib. 1909, 135–8).

Med splošnimi spisi je zbujala najv. pozornosti T-ova vsestranska obravnava seksualn. problema (NZ 1911, 101 sl.), ki jo je že v zač. zavračal S (1911, št. 110), nato Fr. Terseglav (gl. čl.) v Č (1912, 407). Razpravljal je o verstvu in etiki (Omladina 1908, 154–9, 177–9; 1909, 5–6) v zvezi z Masarykovim stališčem proti V. Zupanu (NZ 1914, 290–6), ki je napadal pok. A. Dermoto. Verstvu je posvetil predavanji o Socializmu in veri (RP 1910, št. 50, 52, 54) in Evharistija in socializem (Zarja 1912, št. 433). Pretresal je slov. filoz. izrazje ob knjigi M. Rostoharja Uvod v znanstv. mišljenje (NZ 1910, 286–98, 335–43), obravnaval problem mišljenja in volje (ib. 1912, 196–208). V spisu Sociologija (ib. 1911, 16–23, 39–45) razodeva, da je bil najbolj pod vplivom L. Gumplowicza (gl. A. Ušeničnik, Č 1911, 233–4), enako oceni Jerajeve Sociologije (P 1932, 62–3); odklonilno je osvetlil agrarizem filozofa Fr. Vebra (Pod lipo 1928, 153 sl.). V SP je obj. Opazke k pravni terminol. (1915, 97–108, 129–38), spomin na prve letnike SP in društva Pravnik (1929, 49–53), poročilo o mednar. kongresu advokatov (1930, 181–90) in prikaz Avtonomna uprava beneške Sje (1933, 231–43).

V nasprotju s splošnim mnenjem v sočasni filol. in historiografiji je T. vztrajal pri apriorist. praslovan. avtohtonizmu (iz odpora zoper Slovanom nenaklonjeno nem. znanost). Izhodišče je najbolj razvidno iz člankov v Omladini (1907, 177–9, ugovarja takratnemu pouku zgod.), D (1907, 89–92), kjer je branil odklanjanega M. Žunkoviča, četudi je še v NZ (1914, 61–2) imel njeg. filološke dokaze za »filol. sanje«. V oceno Vojvodine Kor. M. Potočnika (P 1910, 81) je že pritegnil terminologijo in si pozneje prizadeval imenoslovno podzidati prvotno le sociološko utemeljevani (L. Gumplowiczev) slovan. avtohtonizem. Iz istih nagibov je poročal o N. Županiču (NZ 1909, 213–4), A. Dopschu (ib. 236–8), L. Niederlu (ib. 1910, 311–3) in branil avtohtonizem zoper kritiko I. Koštiála (Veda 1913), v NZ (1913, 387–8) ga obsežno razvijal v odgovoru na jsl anketo Vede (1913, 352–70) in v okviru recenzije Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem (NZ 1914, 287–8). Utemeljeval ga je na široko s pomočjo toponomastike v tržaškem Pravnem vestniku pod naslovom Prispevki k slov. sodni terminol. (1921, 1922) oz. Opazke k pravni terminol. (1915, 97–108, 129–38) idr. (1929, 49–53; 1930, 181–90), bolj sistematično pa v Krajevnem imenoslovju (Jadr. almanah 1923, 127–58). Razlage planin. tlopisnih imen je objavil najprej v GV (1925, 86–97; 1926, 96–101) ter zavračal filol. ugovore I. Koštiála (ib. 1926, 53–5). Toponom. študijam posvetil VII. pogl. v knjigi Pomen in razvoj alpinizma. 1930, 257–76; iz T-ove ostaline je Et (1936, 33–61) obj. njeg. obrazložitev avtoht. teze (uredniku je bil T. »zanimiv pobornik slovan. avtohtonizma«).

Že pred 1910 je T. sistemat. zbiral tlopisna imena ob opazovanju terenov v predgorju in vrhovju Julijskih Alp. SM je predložil Nomenklaturo Poliške in Višenjske skupine … (PV 1910, 133), delo razširil v Imenoslovje Julij. Alp (ib. 1928–9), ponat. v knjigi 1929 (z diletant. razlago slovan. izrazov, ki jo je znanstv. kritika odklonila: A. Melik, GV 1929/30; F. Baš, ČZN 1930; Jos. Tominšek, PV 1930; J 1930, št. 63), zbiranje razširil še na Karavanke: Begunjščica (PV 1932, navedbe deloma s popravki dopolnil v PV 1933 domačin J. Prešern); K imenoslovju Stolove skupine (1933, izšlo šele v Gore in ljudje. 1947, 157 sl.; PV 1948, 129 sl.); beležil tudi slov. alpinist. izrazoslovje (PV 1909–10, 1932 in v litogr. snopičih). V Alpah razširjena tlopisna imena (tamar, mandrije, konta ip.) je imel za slovan. (dejan. predslovan. in predroman. relikti: F. Bezlaj, NSd 1958, 685, 691; V. Novak, Volkskunde im Ostalpenraum 1961, 130; B. Grafenauer, Alpes Orientales 1969, 68; S. Vilfan, ib. 99 in v Rechtsgesch. d. Slowenen. 1968, 51). V slovan. tolmačenju krajevnih imen zah. od slov. ozemlja je T-i sledil J. Srebrnič (SBL III, 431–2), le da je pretrgal T-ova zvezo med toponomastiko in geomorfologijo (Srečanja 1969, 18–9); poglavitni zbiralec slov. tlopisnega besedja R. Badjura (SBL I, 21) se je v tolmačenjih odmikal od T-e (Ljud. geografija. 1953), strok. kritika pa odklanjala njeg. etimologiziranje kot vseskozi diletantsko (F. Bezlaj, SR 1954, 374–5). – T-ovi opisi planšarstva in sirarjenja so povzeti v knjigi Narodopisje Slov. I. 1944.

L. 1905 je T. oddal PV prvi opis vzpona na Rombon; od 1907 dalje tu obj. vzpone na vrhove Julijcev ter pisal o alpinizmu, plan. terminologiji, recenzije (gl. J. Wester, Bibl PV 1940, 1950). V knjigi Pomen in razvoj alpinizma. 1930, je z vseh plati utemeljeval lastno »športno« pojmovanje alpinizma, z njim že prej naletel na odpor J. C. Oblaka (estetski alpinizem, gl. Hrv. planinar 1928; PV 1928, 194; 1930, 69, zlasti pa J 1930, št. 274, 282, 288) in se tako znašel sredi boja med dvema strujama v SPD kot zaveznik mladega plezal. rodu (gl. J 1930, št. 108, 109); knjigo je načelno zavračal R. Ložar (DS 1931, 85–9), medtem ko so jo drugi sprejeli – bodisi s poudarki ali celo vseskozi – priznavalno (A. Budal, LZ 1931, 702; J. Pretnar, Naš obzor 1931, 20–1; C. Štukelj, Svoboda 1930, 281–3; SN 1930, št. 255; A. Gspan, Jsln 1930, št. 137; S 1931, št. 12) ali pretežno pohvalno (J. Tominšek, PV 1931, 17–28; S. Ilešič, GV 1931, 169–70; Aristides, P 1930/1, 156–7). Drugod je objavil še: predavanje o alpinistiki za jeseniške delavce (RP 1910, št. 58–9; Naprej 1910, št. 16), opis panoram z vzpetin nad trž. zalivom v raznih letnih časih (trž. Delo 1920, št. 1, ponat. v PV 1934, 193–4), priznanje J. Kugyju (J 1928, št. 304), Delavec in priroda (Svoboda 1929, št. 168–71, prevod v Soc. misao 1929, št. 19–21), Cankar – priroda – alpinizem (KCkD 1930, 113–23) ter članek o gamsih (L 1933, 215–7).

Med domoznanske spise sodijo obj. o Kanalskem podolju (Njiva 1919, 184–7), Reziji (KGMD 1924, 116–9) in Beneški Sji (PV 1933–4); o stanju planin. pašnikov na Gor. (Jadr. almanah 1924, 76–94; Gospodarska čitanka. Gorica 1925, 36–47). Zgodovinsko je razpravljanje o vzpetini, s katere je Albuin zagledal »Italijo« (KGMD 1926, 58–62). V tujem tisku pisal v Alpský vĕstník (1910–2, 1914) ter Oesterr. Alpenzg. Sestavil Vocabolario botanico latino–sloveno (Studi Goriziani 1924, 160–94) s predg. Carla Battistija, ki mu je dodal ital. imena.

Zadnja leta je T. pisal spomine o slov. politiki v Primorju tik pred prevratom 1918 in v prvem obdobju ital. zasedbe (do rapalske pogodbe), iz njih najprej objavil kritične Misli in spomine (Sja 1934, št. 3), proti se je oglasil R. Golouh (DPol 1934, št. 10; gl. tudi A. Gabršček, Istra 1934, št. 9), le-tega zavrnil L. Golobič (S 1934, št. 9); obema je T. ugovarjal pod nasl. Utopije in fantazije (Sja 1934, št. 7). Dalje je priobčil odlomek o svojem šolanju Spomini na dr. Franca Zbašnika (J 1935, št. 32). Po T-ovi smrti je Sja prinesla dva odlomka iz istega rkp (1935, št. 18, 23–4), Sd (1937, 97–104) pa od cenzure na koncu okrnjeno zaključno poglavje iz že za natis pripravljenega dela z nasl. Moja izpoved. – T. spominov ni dokončal, vse do smrti je dostavljal »vrinke«, ki jih je urednik D. Kermavner uvrstil v že od T-e zredigirano besedilo in izdal pod vnaprej določenim nasl. Iz mojega življenja. Spomini, misli in izpovedi. 1937, z uredn. dopolnitvami (str. 419–73). V njih je T. pokazal svoj razvoj v družin. in družb. okolju ter hkrati odprl širok vpogled v slov. družbenopolit. življenje tistega časa. Loteval se je vsega z izredno energijo, a to so občudovali le takšni spremljevalci T-ovega dela, ki jih niso motila njeg. stališča; pri znatnem delu onih, ki se z njim niso strinjali ali polit. ne soglašali, pa je zadeval ob stopnjevan odpor. Noben drug slov. politik ni bil toliko napadan kot T., nekaj so sprožili tudi postumni spomini. Njeg. protimeščanska, nenarodnjaška stališča so ostala še po smrti predmet pamfletne obdelave, vendar kot njihov avtor zavzema odlično mesto v slov. kulturno polit. zgod. Bil je predvsem politik, na slov. javno življenje znatneje vplival s polit. publicistiko zlasti od 1906 v levoliberalni, od 1908 v socialist. smeri, se ukvarjal tudi s filoz. in sociol. vprašanji, pisal o knjiž. pojavih, o lik. umetnosti, dosti o slov. alpskem svetu (zlasti o zah. Jul. Alpah in njih. predgorju). Ta večstranost je T-i prinesla oznako slov. polihistorja (V. Knaflič, Soča 1913, št. 52), četudi v znatnem delu na stopnji diletanta–samouka. – V T-ovi ostalini se je ohranila bogata zbirka polit. korespondence (prejeta pisma in kopije T-ovih); mnenje, da je bila med vojno uničena, je zmotno. V načrtu je celotna objava, drobci so pa že izšli delno v urednikovih dopolnitvah v Zgod. arhivu KPJ V, 1951 in v NS 1949, 1120–38.

Prim.: osebni podatki; ASK 107; Pol stoletja 69; Veselovo gradivo; S 1908, št. 156 (Slov. Fichte); SN 1912, št. 102 (Fetiši); Delavec 1919, št. 28 (uvodnik – zmoten nekrolog, domn. pisec J. Mlinar); Naprej 1919, št. 154 (zmoten nekrolog, domn. pisec R. Golouh); ib. št. 155 (zmoten nekrolog, pisec A. Kristan); DPol 1928, št. 60; K-ja (V. Knaflič), J 1928, št. 159 (70-letnica); J. Tominšek, PV 1928, 236–7; DPol 1935, št. 29 (nekrolog, polit. strankarska usmerjenost 1905–8 napačno prikazana); GN 1935, št. 1; GV 1935, 189–90; Istra 1935, št. 15–7; J 1935, št. 85 (s sliko); Kron 1935, 180 (s sliko); B. Kreft, LZ 1935, 317 sl.; J. Tominšek, PV 1935, 133–42; S 1935, št. 84; D. Lončar, Sd 1935, 200; isti, Sja 1935, št. 15, 16 (govor ob grobu); SN 1935, št. 83; R. Sajovic, SP 1935, 205; C. Štukelj, Svoboda 1935, št. 142–8 (stališča 1914–8 prikazana napačno); Et 1936, 125–6 (s sliko); KMD 1936, 88 (s sliko); Zgod. arhiv KPJ. Zv. V (Bgd) 1951 (kazalo); Zadružni leksikon FNRJ. Zgb 1957, 1360; Fr. Koblar, S. Gregorčič … 1962, 153 sl. (s sliko); PDk 1975, št. 31, 217; PV 1975, 389–92; kot politik: Gabršček (kazala); Lončar 72, 78–80, 82, 87, 109–11, 174; RazstSN 256; Zssl V, VI (kazala); A. Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi. 1938, 71, 84, 90, 92, 95, 99–100, 234, 239, 336–7, 383, 455–6, 458–9, 462, 474; E. Kardelj, Razvoj slov. nar. vprašanja. 1957 (kazalo); Fr. Zwitter, ZČ 1947, 53; 1972, 103–17, 120–30, 132–6, 138; I. Regent, Poglavja iz boja za socializem. I. 1958, 234–7, 240–2, 415–6; III. 1961, 54, 57, 60–1, 101–2, 191, 307; isti, Spomini. 1967 (kazalo); isti, PDk 1966, št. 81–5; A. Filipič (= J. Mohorič), Zbornik Svob. Sja. 1965, 27, 31–2; D. Kermavner, NRazgl 1966, 498; isti, I. Cankar in slovenska politika. 1918. 1968 (kazalo); R. Golouh, Pol stoletja spominov. 1966 (kazalo); isti, Sd 1967, 413–24, 665–6; 1968, 81–96; L. Ude, Jsl narodi pred prvi svetski rat. 1967, 889, 897–8, 905–6, 919–20, 922, 924; J. Vilfan, Obala 1969, št. 2; isti, PDk 1969, št. 131; M. Britovšek, Revolucionarni idejni preobrat med prvo svet. vojno. 1969, 31–3, 285; L. Čermelj, Spomini na moja tržaška leta. 1969, 94, 105 (odg. Kermavner v Delu 1969, št. 175); M. Britovšek, Prilozi za istoriju socializma 1970, 469–71; F. Klopčič, ZČ 1970, 54, 60–4, 66, 69–70; D. Kermavner, ib. 1973, 108–9, 118–24; kot pisec spominov: I. P. (= I. Grahor), Istra 1937, 50–1; J. Vilfan, Sd 1938, 79–83; A. Gabršček, S 1937, št. 129, 136 (anon., zavrnitve: Sja 1937, št. 24, 25, 29, 143); A. Brecelj, Dejanje 1939, 6 (zavrnitev Sd 1939, 62–4, 385 sl.); Sja 1937, št. 23; B. Merhar, LZ 1939, 503–6; L. Kuhar–Prežihov Voranc, ZbD V. (1969), 260; D. Kermavner, Prispevki za zgod. del. gibanja 1968/9, 291–2; kot alpinist: P. Kaltenegger, Oesterr. Alpenzg 1930, 1931; Naš alpinizem. 1932, 30–4; J. Mlakar, PV 1937, zlasti 180–4, 205–6; 1953, 625, 627–9, 631, 691–2, 695–6; J. Abram–Trentar, KGMD 1938, 81; E. Lovšin, V Triglavu in v njegovi soseščini. 1946², 193–202; M. M. Debelak-Deržaj, PV 1949, 204; T. Orel, ib. 33–4, 36–7; 1968, 526, 551; Ana Tuma, ib. 1954, 94–5; 1961, 565–8; V. Mazi, ib. 1958, 434–40; M. Kajzelj, ib. 1961, 404; E. Lovšin, Gorski vodniki v Julij. Alpah. 1961; V. Škerlak, PV 1961, zlasti 469–77, 554, 558–62; PV 1962, 359–61; U. Župančič, Glas 1968, št. 49; A. Reisman, PV 1969, 332–3; D. Kermavner, ib. 1972, 64–5 (odnos do K. Juga; zmote V. Bartola v NRazgl 1952, 566); Nacionalni in soc. programi pri Slov. 1975, 36 (razst. katalog); T. Strojin, dr. H. T. 1976; Delo 1978, št. 83; Slov. in ital. socialisti na Primorskem 1900 -18. 1979; Prispevki za zgod. del. gib. 1978/9, 93–4, 103–4. – Slika: Zadružni kol 1919, 49; RazstSN 256–7; doprsni kip pred hišo v Novi Gor. – Popravi: zamenjave T-e z njeg. nečakom F. L. T-o v J. Šlebinger, Slov. bibl za 1905, 1907–12 ter v Radosl. Perović, Prilog bibliografiji srp. radničkog pokreta. 1957; dvakrat omenjeni postojnski učitelj T. oz. Th. v Z. Verstovšek, Dve imenski kazali … 1946, 74–5, je Johann T.; enota v Bibl LZ 7697, označena s H. T.: Nove knjige luž. Srbov, avtor ni T.; avtor članka o hrv. kralju Petru Svačiću, E 1902, št. 276–8, sign. Dr. T., je Dr. Trnoplesar (= K. Lukež), libretist za Mandićevo opero, gl. E 1904, št. 15. Krm.

Kermavner, Dušan: Tuma, Henrik (1858–1935). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi732812/#slovenski-biografski-leksikon (18. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine