Trubar, Primož (1508–1586)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Trubar (Truber) Primož, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in slovstva, verski reformator, r. junija 1508 (domneve, da kakšen dan pred svojim godom 9. jun., niso potrjene) na Ráščici (sedaj Rašica) pri Vel. Laščah (r. hiša ni ohranjena) mlinarju in tesarju Mihi ter materi Jeri (Gera); u. 28. (ne 29.) jun. 1586 v Derendingenu na Nemškem, pok. nasl. dan pred vhodom v tamkajšnjo cerkev, kjer ima nagrobno ploščo; postavili so jo 1587 svojci. – Svoj priimek je na naslovnih listih knjig, v predgovorih in pismih dosledno pisal Truber (izjema je zapis Trubar ob pridigi v Katekizmu 1550, gl. naša št. 1). Danes ustaljena oblika Trubar je kompromis (prim. urbarje z zapisi Trobar, Trober, Trobor, Trebar itd.) raziskovalcev njeg. imena in porekla, ki ga je slov. kult. in slovstv. zgod. splošno priznala in sprejela; ne tako tujina, kjer najdemo obe obliki. Rkp je T. često opremljal s pečatnikom, ki ima znak tesarske sekire (simbol očetovega poklica). – Od 1972 je nad mestom, kjer naj bi bil T. pokopan, dvojezična spominska plošča, v derendinški cerkvi pa majhen muzej, ki hrani nekaj predmetov iz T-jevega časa.

Prve pojme o branju in pisanju je mlademu T-ju vcepil škocjanski župnik Jernej Krek, ki se je za nadarjenega dečka zavzel. Očetu, cerkv. ključarju (priljubljenemu pri tedanji cerkv. in graščin. gosposki) je uspelo poslati sina v šole; ok. 1520‑2 je bil na Reki (mestna, ital.; kapitelj.?), 1522–4 v Salzburgu (bržčas šentpetrska), kjer je živel siromašno in se preživljal tudi s petjem. Tu se je seznanil z Lutrovim naukom najverjet. prek Johanna v. Staupitza, nekdanjega Lutrovega učitelja, ki je bil opat tamkajšnjega samostana sv. Petra (gl. H. Aumüller, JGGPÖ 1881). V šoli se je moral toliko odlikovati, da so ga priporočili tržaškemu škofu Petru Bonomu. V zač. 1524 je iz Salzburga prišel v Trst (bil škofov služabnik in discantist v pevskem zboru) in se pod Bonomovim vodstvom izobraževal: bral je antične in sodobne pisatelje (med njimi Vergila in Erazma Rotterdamskega), se naučil ital., nadaljeval z ukom latin. in nem., se izpopolnjeval v sloven. Zelo je verjetno, da se je pod škofovim in tržaškim vplivom navduševal za odpravo nereda v Cerkvi in za »pravo« evang. vero, kot tudi to, da mu je Bonomo omogočil odhod iz Trsta in študij na Dunaju (še pred posvetitvijo v duhovnika mu je dal župnijo sv. Helene v Loki pri Radečah; zastopal ga je vikar Jern. Rugelj), kjer je bil 14. apr. 1528 imatrikuliran na tamkajšnji univ. (Primus Truber ex Aursperg). Inskribiral je nedvomno teol. in moral (kot vsi teologi) opraviti najprej artist. predmete, t. j. filoz. in dialektiko. Študija ni končal (da je pred tem obiskoval višji tečaj meščan. šole pri sv. Štefanu, ni izkazano), ker se je zaradi turške nevarnosti vrnil v Trst. Spotoma se je oglasil v r. vasi (gl. T-jev zapis o dogodkih 1528 v Katehismu z dvejma izlagama, naša št. 21). V Trstu je Bonomo 1530 T-ja posvetil v duhovnika in poslal za vikarja v Laško (župnija sv. Martin). Tu je začel samostojno pridigati in učiti, se posvečal teol. študiju (kupoval biblijske komentarje Bullingerja, Pellicana) in se gotovo družil mdr. s protest. mislečim Žigo Višnjegorskim (Weichselberger) z gradu Žebnik, lastnikom gospoščine v Laškem (dvorec nasproti župnišča). Ko se je moral Bonomo odpovedati pravicam do laške župnije (s tem T-jev vikarijat odveč), je T. prišel za slov. pridigarja v lj. stolnico sv. Nikolaja. Sklepanja, da je bil že 1531 v Lj. in tudi pridigal (Elze, Die Superintendenten … 1863, 3; MHK 1864, 85 idr.), niso ne dokazana ne ovržena.

V Lj. je T. prišel ok. 1533, v času škofa Ravbarja (SBL III, 38), in moral biti eden od 4 vikarjev, od katerih naj bi (po kapitelj. statutu iz 1533, sest. malo pred prihodom T-ja v Lj.) 2 pridigala v sloven. in 2 v nem. Ravbar, bolj državnik kot škof, se je malo zadrževal v svoji škofiji in še tedaj najraje v Gor. Gradu; po T-jevi izjavi v pismu škofu Seebachu (8. jul. 1561, gl. Elze, P. Trubers Briefe, 1897, 125) se je dal baje obhajati pod obema podobama. Čeprav ni dokazov o njeg. nagnjenju do protestantizma, pa je dejstvo, da so imeli privrženci reformacije v lj. kapitlju (kanoniki J. Dragolic, L. Mertlic, P. Wiener idr.) bolj proste roke. V takšnem ozračju je T. lahko oznanjal evangeljsko resnico »čisto, preprosto in verno« (določba kapitelj. statuta iz 1533). Četudi še ni širil izrazito protikatol. naukov, je moral po 4 letih zapustiti Lj. zaradi ostrih pridig, odvračanja vernikov od romanj in od zidanja novih cerkva. Neposreden povod je bilo nasprotovanje zidavi cerkve na Skalnici (Sv. Gora pri Gor.) 1539, s čimer si je nakopal zamero frančiškanov in oglej. patriarha. Posvarjen pred dež. glavarjem Nik. Jurišićem, nasprotnikom vsakršnega krivoverstva, se je T. poleti ali jeseni 1540 skrivaj odpravil k svojemu zaščitniku škofu Bonomu v Trst. Službo v Lj. je izgubil, obdržal pa še beneficiat v Loki. V Trstu je postal Bonomov tajnik in slov. pridigar (verj. v cerkvi Madonna del mare), skromne dohodke pa mu je izboljšal kaplanski beneficij pri sv. Maksimilijanu v Celju, ki mu ga je prepustil Bonomo. Trditev, da je bil T. že 1531 kaplan te fare (Elze, Die Superintendenten …1863, 2; isti, P. T-s Briefe, 1897, 1; MHK 1864, 84 idr.) in ne od 1540, ko je prišel k Bonomu v Trst, sloni na Andreaejevi Leichpredig … 1586 in se za zdaj ne more docela ovreči.

V Trstu so bile razmere za protestantizem bolj ugodne kot v Lj. V tem okolju je T. spoznal zdravnika in filozofa Melh. Cerronija ter pridigarja Giulija Terenziana, ki je že prestal zasliševanje in ječo inkvizicije, kljub temu pa zagovarjal nepotrebnost spovedi, češčenja svetnikov, svaril pred praznoverjem ip.; kmalu je moral zapustiti Trst in se zateči v Švico. Tudi ital. reformator Moncalvi (Giov. Mollio iz Montalcine) naj bi spadal v ožji Bonomov krog (o njiju T. poročal 13. mar. 1557 H. Bullingerju, gl. Elze, l. c. 22–8). T-ju ustrezen položaj v Trstu pa se je omajal verj. zaradi P. P. Vergerija (gl. čl.), ki je zato, da bi od sebe odvrnil sum krivoverstva, rovaril proti njemu. Z Bonomovo pomočjo in ob naklonjenosti novega lj. škofa Kacijanarja je T. prejel lj. kanonikat in se lahko nekako v zač. nov. 1542 preselil v Lj. kot »pravilno poklican, prezentiran in potrjen kanonik« (T. kranj. odbornikom 20. dec. 1579, obj. II. T-jev zbornik 1952, 83), moral pa se odpovedati župniji v Loki; verj. sta s kanonikom Urbanom Strelo zamenjala beneficija, ker je poslej v Loki Strela.

V Lj. je T. našel poprejšnje somišljenike in se z njimi trdneje povezal. Postal je škofov spovednik in mu na smrtni postelji podelil obhajilo pod obema podobama. Kacijanar je T-ju v oporoki volil razen s krznom podloženega plašča še knjige Janeza Krizostoma in protest. teologa Joh. Brenza. Novi lj. škof Urban Textor (SBL IV, 69–70) je ob svojem nastopu 1544 T-ja potrdil v službi stoln. pridigarja in mu celo naročil, naj pridiguje zoper prekrščevalce, sicer pa je prva leta škofovanja živel na Dunaju kot dvorni kaplan, miloščinar in spovednik kralja Ferdinanda; doma ga je nadomeščal gen. vikar prejšnjega škofa Nikolaj Škofic. Verjetno marca 1547 je kapitelj poslal T-ja v Šentjernej na Dol. (dohodki fare namenjeni vzdrževanju lj. kapitlja) za vikarja, da bi kot spreten gospodar uredil deficitno stanje v fari. Res je T. tu popravil župnišče in najbrž postavil tudi mlin (utegne biti ta, ki še danes stoji). Medtem se Textor, vseskozi odločen nasprotnik reformacije, vendar previden diplomat, ni hotel prenagliti z odločitvami zoper protestante. Poskušal je dobiti oporo v stališčih tridentinskega koncila glede »sedmih členov«, ki so bili v protest. nauku sporni in so o njih na Kranjskem razpravljali (opravičenje, razlaganje sv. pisma, maša idr. zakramenti, ženitev duhovnikov, oblast Cerkve, češčenje Marije in svetnikov, nauk o vicah). Čeprav je Burchard de Monte prinesel Textorju iz Bologne, kjer je koncil zasedal, samo prepis koncilskega dekreta o prvih dveh členih, kar je bilo za preganjanje premalo, je imel v ovadbah gen. vikarja Škofica idr. dovolj gradiva zoper lj. protest. duhovščino. Izposloval si je od kralja Ferdinanda skriven zaporni ukaz (odločilno so pripomogli T-jeva in Wienerjeva delitev obhajila pod obema podobama, opustitev zadušnice za pok. kraljico Ano, ponovna Wienerjeva ženitev). M. Klombner in J. Seyerle sta T-ja opozorila na nevarnost. Od sept. 1547 se je skrival verj. na kakšnem gradu (Šumberk pri Gorenjem Podšumberku, Turjak?), v Lj. pa so vlomili v njegovo stanovanje (zaplenili knjige idr. imetje), zaslišali priče (Janez Varaždin, Jakob Scherer, Filip Strauss) in obtožence. Wienerja so čez čas spravili iz lj. ječe na Dunaj, Dragolica zaprli in izobčili, Mertlic je v ječi u., Klombnerja so zasledovali; T-ja, ki ga niso mogli dobiti, pa je duhovno sodišče v Lj. izobčilo in mu vzelo vse tri službe (lj. kanonikat, šentjern. župnijo, beneficiat sv. Maksim. v Celju). Posvetna oblast je dobila ukaz, da ga zapre, ker se ni pokoril dež. knezu in je z begom zakrivil »deželno odpadništvo«.

V Trst T. ni več mogel (Bonomo 1546 u., poslej razmere protestantizmu nenaklonjene), zato se je po domnevnem Wienerjevem nasvetu (bila sta skrivoma v pisemski zvezi) marca 1548 odpravil na tuje. Zatekel se je v Nürnberg k predikantu Veitu Dietrichu; po 2 mesecih je dobil na njeg. priporočilo mesto pridigarja v Rothenburgu nad Taubero, kjer je opravljal nem. maše in pridige v tamkajšnji špitalski cerkvi. V tem kraju je T-ju po 2 letih mirnejšega življenja dozorela prva slov. knjiga Katekizem (št. 1), za laže umevanje verskih resnic in branje slov. jezika pa še Abecedarium (št. 2). Ko se je nekoliko vživel v sicer skromne rothenb. razmere, je povabil k sebi Barbaro Sitar, hčer meščana Matije in žene Svetke iz Kranja; Barbaro je verj. spoznal prek njenega brata Jurija, kaplana v Šenčurju pri Kranju. Kaže, da je 1549 prišla v Rothenburg, se tam por. in T-ju rodila otroke: Primoža (r. 1550 ali 1551), ki je bil 10. maja 1568 vpisan na univ. v Tübingenu, postal 1573 magister, ob očetovi smrti bil najbrž že župnik v Kilchbergu in tu 20. avg. 1591 u.; Magdaleno (r. pred 1554), ki se je 1572 por.; Kristijana (zgodaj u.); Felicijana (r. 1555 ali 1556, gl. čl.). Po Barbarini smrti (verj. ok. 1566 v Lauffenu, grob neznan) se je T. por. z neko Anastazijo, z njo imel hčer Gertraut (1587 že u.). Po smrti Anastazije v Derendingenu se je 73-letni T. (po 3. jan. 1581) oženil v tretje in vzel neko Agnes, ki ga je preživela. Da bi bil T. imel še več otrok (hčer Jero in še eno, takoj ob r. umrlo), ni dokazano. Na Slov. je T-jev rod izumrl. Na Nemškem, danes v Offenbachu in Frankfurtu živeči Truberji izvirajo iz Kilchberga in sklepajo, da so slov. porekla.

Ko je bil odpravljen v nem. deželah interim (1552), je bil protest. gibanju omogočen nov zagon in pojavila se je potreba po pridigarjih. Verj. sredi dec. 1552 je T. službo v Rothenburgu odpovedal, se spomladi 1553 (ali 1551 po gradivu v Dresdenu) preselil v Kempten, 1554 kot pridigar podpisal pogodbo z mestom. Tu so bili dohodki boljši, stanoval je v župnišču in bil oproščen vseh mestnih davščin. Imel je 2 diakona (Jurij Mayr in Jakob Seger), nekaj časa še gostil glagoljaškega duhovnika iz Buzeta Š. Konzula, ki ga je pripeljal s seboj iz Rothenburga; Konzul se je po neuspešnem iskanju službe 1553 odpravil v Regensburg. Na novem služb. mestu je T. kot prvo sestavil za kemptensko bogoslužje nov cerkveni red, sicer pa je nastal v njeg. slovstv. ustvarjanju premor. Pretrgalo ga je srečanje z nekd. nasprotnikom v Trstu, zdaj gorečim protestantom Vergerijem, ki je od 1550 živel v švic. kraju Vicosopran. Ko je vojvoda Krištof 1553 povabil Vergerija za svojega svetovalca, diplomat. agenta in korespondenta v Tübingen, se je ta kot bivši koprski škof čutil dolžnega pomagati pri razširjanju protestantizma pri Južnih Slovanih. Vergerij se je 1554 pismeno obrnil na T-ja, naj bi začel prevajati sv. pismo v slov. in hrv. jezik, pač v tistega, ki bo razumljiv vsem Slovanom ali vsaj večjemu številu. Med 24. in 27. jan. 1555 so se v Ulmu sestali T., Vergerij, J. Andreae in tamkajšnji teologi. Ko so zavrnili T-jeve pomisleke, češ da ne zna hebrejskega in grškega jezika (prevajanje v hrv. je odklonil; »ne znam hrv. ne brati ne pisati«, gl. Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, št. 7), je T. želel še pomoč sloven. in hrv. veščih duhovnikov. Delo za slov. protest. knjigo se je z njunim srečanjem obnovilo in dalo 4 slov. tiske (z Vergerijevim posredovanjem je tisk. stroške kril vojvoda Krištof). Vendar sta se ok. 1556 zaradi Vergerijeve prevelike težnje po vodilnem uveljavljanju razšla, toda osebnih vezi nista pretrgala docela. – Tudi nasprotstva s Klombnerjem (SBL I, 464), delavnim organizatorjem protestantizma v Lj., so se pojavila že v kemptenski dobi. Vzrok je bilo mdr. odklonilno stališče Klombnerja do T-jevega 20 str. dolgega nem. posvet. (pravzaprav zagovor in razlaga) v Ta prvem dejlu tiga noviga testamenta (št. 7), ki ga je T. v izvodih, namenjenih za domovino, zamenjal s kratkim slov. (vsebuje le nauk o sv. pismu). Spremembo je verj. dosegel Klombner, ki je tudi pozneje T-jeva posvetila nenaklonjeno ocenjeval (tako v pismu Ungnadu 11. jan. 1563). V to dobo sodi tudi pomembno srečanje z baronom Ivanom Ungnadom (gl. čl.). Ko je 1559 nekdo (Andreae, Vergerij?) pismeno in ustno ovadil T-ja pri vojvodi Krištofu, češ da so v slov. izdajah nepravilni prevodi, zmote, napačne razlage in krivoverski nazori in ko je nato vojvoda ustavil tiskanje hrv. prevodov Š. Konzula, se je T. domislil Ungnada, živečega od 1555 v Nem. in od 1558 v Urachu, da bi mu kot poznavalec domačih razmer in jezika lahko pri zavračanju obtožb pomagal. Ungnad, sam svetovalec vojvode Krištofa, se je za T-jevo knjižno delo zavzel in ko je T. sestavil še popis svojih izdaj z obširno vsebino, dosegel, da je bil sum ovržen. Za popolno rehabilitacijo pa je vojvoda poslal T-jeve tiske še češkemu kralju Maksimilijanu na Dunaj (veljal za protestantom naklonjenega), da bi tam kdo, ki zna slovan. jezike, vsebino ocenil. Tudi T. se je pism. obrnil na kralja (gl. Elze, l. c. 35–52); po 1 mesecu je z Dunaja prišla ugodna ocena (morda kajkavca dr. Scarlichiusa?) in vojvoda je zaporo tiska preklical. Odtlej so se T-jevi stiki z Ugnandom še poglabljali v prid protest. tiska.

Po smrti T-jevega nasprotnika lj. škofa Textorja (1558) je jun. 1560 prišlo iz Lj. uradno povabilo kranj. dež. stanov, naj se T. vrne v domovino. Sprva je bil T. navdušen, nato zaradi dela za slov. in hrv. knjigo v zadregi. Po premisleku in posvetu z znanimi duhovnimi svetovalci, h katerim je potoval (prek Memmingena v Ulm, Stuttgart, Tübingen: J. Brenz, L. Raab, Vergerij, tübinški teologi), je 25. jul. poslal stanovom odgovor (Elze, l. c. 85–9), naj vso stvar še enkrat pretehtajo in če bodo še iste misli, je »zmeraj pripravljen zvesto služiti kranjski cerkvi«. Vabilo je 2. dec. 1560 prišlo znova, T. je službo v Kemptenu odpovedal, vendar odhod zaradi tiskanja knjig odložil. Jan. 1561 se je še v Tübingenu sestal z Ungnadom idr.; takrat se je Ungnad odločil, da prevzame T-jevo slov.-hrv. podjetje v svoje roke. Ustanovila sta južnoslovanski biblijski zavod oz. »slov., hrv. in cirilsko tiskarno« za izdajanje in tiskanje hrv. in slov. knjig s sedežem v Amandenhofu v Urachu. Ungnad je postal lastnik tiskarne in inventarja, oskrbnik in blagajnik; T. ravnatelj (principal), zadolžen za slovstv. načrte, izvedbo in nadzor slov. tiska; Konzul tolmač in korektor ciril. in glagol. izdaj; Klombner je še naprej ostal posrednik med Lj. in Urachom. Sprejeli so dotedanji T-jev knjižni program, ki da ga bodo prev. v hrv., ga tiskali v glagolici in cirilici ter pristali na glavni Ungnadov cilj: izdati celotno biblijo v hrv. in slov. jeziku.

Medtem je T. čakal na točnejša navodila za vrnitev v domovino in nadzoroval tisk prve glagol. knjige (Katehismus, 1561); 10. marca 1561 se je moral umakniti iz kemptenskega župnišča svojemu nasledniku Otmarju Scabiusu. Da bi delo v tiskarni lahko neposredno spremljal, mu je Ungnad ponudil bivanje v svoji najeti hiši v Tübingenu, kamor se je T. vselil (čeprav le za dobre 3 tedne) z družino in tam pričakal izid tega prvega glagol. tiska. Da bi ga zadržal čimdlje pri svojem podjetju, mu je Ungnad priskrbel župnijo v Urachu. Kljub predvideni vrnitvi v domovino se je T. z družino v zač. apr. 1561 tja preselil; sprva bil tu 2 meseca (do 9. jan.), nato spet od 20. sept. do konca maja 1562 (juridično župnijo upravljal od apr. 1561 do maja 1562). V Urachu je našel nove prijatelje, dobil zvezo s Samuelom Budino in Janezom Gebhartom (oba imela 1558 kot prva kranj. študenta Tiffernovo ustanovo v Tübingenu). Tu je tudi pripravil in izdal svojo edino knjigo v nem. (Register, št. 10).

V Lj. so postali nestrpni in v tretje povabili T-ja, naj že pride in prevzame mesto superintendenta. Poslali so v Urach prokuratorja dež. sodišča lj. Elijo Stotzingerja s pismom in 100 dukati na račun plače (100 gld potnine je bil že prejel). Z dovoljenjem vojvode Krištofa, ki si ga je bil T. sam oskrbel v Stuttgartu, in ko je vse uredil za tisk, se je brez družine, s Stotzingerjem in Budino podal 9. jun. 1561 na pot. Po 13 dneh je prišel v Podkoren, se ustavil 2 dni pri Herbartu Auerspergu na blejskem gradu (imel službo božjo in pridigal), prek Radovljice prišel v Kranj k baronu Ecku, kjer je prenočil in se srečal z Gašp. Rokavcem. Kljub cesarskima ukazoma dež. glavarju in škofu, naj preprečita T-jeva vrnitev v Lj., se je iz Kranja napotil v Lj., kjer so ga protestanti (dež. stanovi, odborniki in mestni svet) po 13 letih odsotnosti 26. jun. veličastno sprejeli in mu zagotovili varnost (29. jun. že prvič pridigal). Posredovanja Ahaca Thurna in Dietricha Turjaškega-Auersperga pri Textorjevem nasledniku škofu Seebachu (SBL III, 263–70) pa niso dosti zalegla. Škof je od T-ja zahteval (pismo 3. jul. 1561) pojasnilo, zakaj se je vrnil in po čigavem nalogu in T. mu ga je 8. jul. (gl. Elze, l. c. 24–7; hkrati tudi dež. stanovi) pismeno poslal. Dež. glavar Jakob Lamberg je bil T-ju ravno dovolj naklonjen, da je razmeroma kmalu lahko začel slov. in nem. pridigati, učiti, obhajati v Lj. in drugod. Po 10 tednih si je 3. sept. izprosil dopust, da bi se prepričal, kako deluje biblijski zavod v Urachu, 6. sept. 1561 z uskoškima duhovnikoma (Ivan Maleševec, Matija Popović), dvema sloma, slugo in znancem Požem prestopil Korensko sedlo, 16. sept. prispel v Kempten, 20. v Urach, kjer se je nameraval zadržati le krajši čas. Toda delo (tisk Artikulov), bolezen (šen na obrazu), navkrižja s Š. Konzulom (družinska in zaradi uskoških pomočnikov) so ga prisilila, da se je šele 3. apr. 1562 odpovedal župniji v Urachu z namenom, da čez 4 tedne odpotuje v domovino. Pisal je v Lj. po sorodnika Luko Cveklja, da bo pomagal seliti družino. T. je potoval po ovinkih in bližnjicah in sredi jun. 1562 prišel v Lj., kjer sta ga tačas nadomeščala Jurij Juričić in Janž Tulščak (gl. čl.). Sprva se je z družino naselil v hiši bratov Pož (Bosch, danes Ribja ul. 6, s sprednje strani Stritarjeva 7). Postal je prvi superintendent v Lj. (juridično od srede mar. 1561 do konca jul. 1565). Pridigal je v špitalski cerkvi sv. Elizabete, ki so mu jo dali na razpolago kranj. dež. stanovi (imeli nad njo patronat), sčasoma dosegel, da so jo s prizidkom povečali. Od plače, ki je znašala ok. 200 tolarjev oz. 233 gld in 20 kr letno (poleg drugih prejemkov), si je toliko prihranil, da je 1564 kupil Schreinerjevo hišo na Starem trgu in ji zgradil prizidek (porušena, danes Levstikov trg 7).

Komaj se je v Lj. nekoliko ustalil, je prišlo do spora z baronom Ungnadom. Sprožil ga je T. z nepremišljenim izrazom »viel falsch« v pismu 19. jul. 1562 (… Na gospoda Štefana in Cvečića prevode ni nič dati, zakaj v katekizmih in prav tako v evangelistih je veliko napačno – viel falsch – prevedeno in natisnjeno … gl. Elze, l. c. 192), kar je Ungnad obrnil na pravovernost in čistost nauka v hrv. knjigah biblij. zavoda. Spor je ogrozil delo v zavodu in kljub T-jevemu pojasnjevanju razdora ni popravil. V taistem času je škof Seebach pripravljal napad na T-ja in na mlado slov. protest. cerkev. Ker se javno ni upal nastopiti proti T-ju (imel preveliko zaslombo pri ljudeh), je T-ja, Tulščaka in Juričića ovadil cesarju, da nasprotujejo katol. veri. Sledili so 3 ces. ukazi: dež. glavarju, naj dá vse 3 in ostale pridigarje (G. Rokavec, Jur. Maček, Jur. Stradiot in M. Klombner) zapreti; dež. odbornikom, naj jih ne ščitijo; lj. mestn. svetu, naj prepove protest. pridige v špitalski cerkvi (edino tu smel T. pridigati). Stanovi so sicer sestavili priziv, ki je toliko zalegel, da je bil zaporni ukaz odložen. T. v tem času ni zapuščal Lj., le konec avg. 1562 se je podal v Ribnico, da bi obhajal 30-dnevnico po Uršuli Lamberg z Brega; ribniški arhidiakon mu ni dovolil vstopa v cerkev, zato se je družba odpravila na bližnji grad Willingrain pri Bregu, kjer pa je T. le pridigal. Konec nov. 1562 so prišli novi ces. ukazi, med njimi ta, naj T-ja izpraša (eksaminira) škof Seebach. 6. dec. (21 vprašanj) in 20. dec. (9 vprašanj, gl. Elze, l. c. 300–6) je bil T. ob navzočnosti deželanov, svetovalcev in meščanov pred škofom zaslišan; T. je odkrito odgovarjal in tako priznal popoln prelom s katol. cerkvijo (vprašanja poznamo, odg. ne). 27. dec. so še dež. stanovi naslovili na cesarja pismo, v katerem so branili T-ja in njegove nauke, tožili škofa in dosegli, da je tridentinski koncil spravil Seebacha v osebno preiskavo, gonja proti T-ju pa se je polegla. Spet je lahko pridigal, o vel. noči 1563 bil v Kamniku (delil obhajilo), nov. i. l. pa opravil pravo agitacijsko potovanje po Goriškem, kjer je v hiši gospodov Eckov v Gor. in na gradu v Rubijah 14 dni pridigal (nem., slov., ital.), ko se je vračal pa še v cerkvi v Križu, kjer se je zbralo ogromno Vipavcev.

Versko razpoloženje v Lj. se je pod težo obrekovanj in prizadevanj duhovščine zaostrovalo, dež. glavar Jak. Lamberg je postal T-ju nenaklonjen (povod spori med Lambergi in Turjačani, T. jih miril), Klombner je T-ja spodrival pri delu za biblijski zavod, 1564 je izšla Cerkovna ordninga (št. 12) – vse to je povzročilo, da je T. zdaj drugič, in to za vselej moral zapustiti domovino. Ko je jul. 1564 umrlega ces. Ferdinanda I. (ki je kolikor toliko še toleriral protest. gibanje) nasledil v notranjeavstrij. deželah sin Karel II., strog katoličan, je cerkv. red, s katerim je T. posegel v vladarju pristojno območje, dal 15. dec. 1564 zaseči (skoraj vseh 300 izv. na Kranjskem uničili), T-ja pa v roku 2 mesecev izgnati. Zaman so dež. stanovi 24. apr. 1565 intervenirali, predvsem da bi smel T. ostati v deželi; dosegli so le podaljšanje roka za izgon (18. jun. 1565 še pridigal v Lj.). V upanju, da se bo še vrnil v Lj., T. svoje hiše ni prodal (šele po 4 letih jo je odkupil tajnik dež. stanov Melhior Stoffel). Skrinjo s knjigami je pozneje podaril »vsej častiti deželi in cerkvi na Kranjskem« in je postala osnova za stanovsko knjižnico (prvo javno knjižnico na Slov.); stanovi so jo obogatili še z nakupom nekat. zasebnih knjižnih zbirk, a jo 1616 morali izročiti jezuitom, ob požaru 1774 pa je skoraj vsa propadla.

Konec jun. 1565 je s T-jem odšla v izgnanstvo tudi vsa družina: poleg žene Barbare sinova Primož in Felicijan ter hčerka Magdalena, z njimi pa še študent Jurij Dalmatin (SBL I, 166–24), za katerega je T. skrbel. Čeprav je biblijski zavod v Urachu propadal in bi mu T. zelo koristil, se tja ni odpravil; razdor s Konzulom je bil preglobok, posrednik Ungnad pa ni bil več živ. Šel je v Tübingen (svoj »Nigdirdom«), se spotoma ustavil v Stuttgartu in prosil vojvodo Krištofa za pomoč pri iskanju službe, tiskanju psalterja (št. 13) in šolanju svojih 2 sinov. Vojvoda je T-ju ustregel in mu ponudil mesto župnika v Schweinfurtu, kar je T-ja zamikalo (ugodne zveze in redni stiki z domovino), a ga je prehitel drug prosilec. Ostal je brez službe v Tübingenu od avg. 1565 do pribl. novega leta. V tem času se je spet srečal z Vergerijem in bil 4. okt. 1565 navzoč ob njegovi smrtni postelji. Dec. i. l. ali jan. 1566 je sprejel mesto župnika v Lauffenu ob Neckarju, porabil pa prvo priložnost, da se je preselil v bližino Tübingena – v Derendingen (po dopisu kranj. dež. stanov nadvojv. Karlu je tja prišel 1566). Med 1. in 19. jun. 1567 je na pobudo J. Andreae, ki se je tedaj zanimal za islam, obiskal še enkrat Lj., da bi dobil od turških jetnikov natančne podatke o »turški veri«, predvsem o koranu. Srečal se je z bosanskim Usraimbeg pašo, ki je bil takrat zaprt na lj. gradu, iskal podatke pri nekem turškem duhovniku v Ribnici, drugi pa so zanj izprašali turške ujetnike v Črnomlju. V Lj. je sklical sinodo na Kreljevem domu (o tem že 19 jun. poročal škofu Seebachu neki Matija Crassus). To je bilo T-jevo zadnje bivanje na Slov.

Po vrnitvi v Derendingen se je umiril, si sezidal hišo, se ukvarjal z vinogradom (ob njeg. nakupu se zadolžil), predvsem pa opravljal službo pridigarja; 7 let ni izdal nobene slov. knjige. Tudi bolezni so ga mučile: od maja do dec. 1571 črevesna (colica passio), nenehna vročina (continua febris), jeseni 1574 žolčni kamni, ki so bili kronični. – Še naprej je bil središčna osebnost slov. protestantizma, gojil stike mdr. s študenti iz domovine, jih podpiral (četudi sam ne brez denarnih težav), jim očetovsko svetoval, skrbel za štipendije. Dosegel je, da sta po 2 Tiffernovi ustanovi, ki ju je vojv. Krištof za kranj. študente vsakič sproti odobraval, njegov naslednik vojv. Ludvik 1585 za trajno določil in potrdil. Po T-jevi zaslugi so Stipendium Tiffernum prejeli J. Dalmatin, T-jev sin Primož, Blaž Budina, Gregor, Krištof in Mavricij Fašank idr. Nadaljeval je pred leti začeta slovstv. dela in pripravil še 9 knjig. Konec 1579 je prevzel nalogo pridobiti kranj., štaj. in kor. pridigarje ter šolnike, da bi podpisali Formulo concordiae (soglasje, ki naj utrdi omajano versko slogo med luteranci v nem. deželah); izdelali so jo 1577 nem. teologi, zlasti Andreae, a so se podpisovanju ponekod upirali. Proti koncu 1579, še preden je izšla v tisku, je T. (po posvetu z Andreaem, Brenzom, J. Heerbrandom in D. Schnepfom v Tübingenu) poslal prepis rkp izvoda v Lj. (a ne uradno, marveč v svojem imenu), od koder je šel prepis še v Gradec in Clc. V domovini so imeli veliko pomislekov, Korošci so sploh nasprotovali (še vedno močan vpliv flacijanstva). Ko je 1580 izšla konkordija že drugič v tisku, je T. poslal sina Felicijana s 3 izv. v Gradec, Clc in Lj.; Kranjci in Štajerci so jo končno podpisali, Korošci še vedno ne. Šele revizija Dalmatinove biblije 1581 (tedaj bili predikanti vseh 3 dežel zbrani v Lj.) in bližajoči se drž. zbor v Augsburgu sept. 1582 sta povzročila, da je T-jevo prizadevanje rodilo 1582 uspeh. Konkordija, izdana tega leta v Heidelbergu, vsebuje tudi podpise slov. pridigarjev in šolnikov vseh 3 dežel; T-jev je prvi med 25-imi v »superintendenci Tübingen«.

Želja, da bi drugič izdal novo zavezo in sestavil postilo, se je T-ju v visoki starosti izpolnila. Delo za Ta celi novi testament (št. 25), ki ga je bil začel že pred leti, je 1582 končal. Do poznih let se je zavzemal za slov. protest. cerkev, za lj. šolo, za izdajo Dalmatinove biblije (izvod prejel od Dalmatina v dar) in čeprav močno nadložen, da ni mogel opravljati vseh predikantskih dolžnosti, spet začel prevajati Lutrovo Hišno postilo. Pomagala sta mu 2 študenta s tübinške univ. in 1586, ko ni zmogel več pisanja, imel pisarje (slov. študenti). Prevod, ki je ostal v rkp (izdal ga je sin Felicijan, gl. št. 26), je pretrgalo usihanje T-jevih telesnih moči. 20 jun. je še obhajal soseda in ko je ubogim ljudem odpustil njih dolgove, je »pokojnu inu tihu zaspal« (M. Trost, Ena lepa prediga … 1588, gl. Rupel, Nove najdbe … 1954, 70).

Velikega pogreba so se poleg prof. udeležili vsi študentje tübinške univ. Nagrobni govor je imel univ. kancler in mestni prošt J. Andreae. Izšel je v tisku: Christliche Leichpredig, Bey der Begrabnus des Ehrwürdigen vnd Hochgelehrten Herrn, Primus Trubern … Tübingen 1586; knjižica je posvečena kranj. drž. upravitelju in odbornikom. Andreae govori v I. delu o liku pravega pridigarja, v II. o T-jevem življenju. Dodane so 4 pesmi v T-jevo čast: Martina Crusiusa (grška in lat.), Pavla Crusiusa (lat.) in verzificiran življenjepis T-ja Erharda Celliusa (lat.). Govor je prev. 1588 v sloven. Mat. Trost (SBL IV, 188): Ena lepa inu pridna prediga …; pesmi je Trost zamenjal s 4 svojimi v latinščini.

Misel na slov. knjigo je T. gotovo dolgo nosil v sebi, pač odkar je slov. pridigoval ali celo iz časov, ko je bil pri Bonomu v Trstu. Odmaknjenost od domovine je bila še dodatna vzpodbuda, mirno življenje v Rothenburgu pa je omogočilo, da se je dela res lotil. Napisal je katekizem ter rkp poslal v Lj. Klombnerju idr. članom protest. cerkve v pregled. Ko so mu ga vrnili in sporočili svoj pristanek, se je ozrl po tiskarni. Naletel je na velike ovire. Tiskarji so zaradi interimskih določb smeli tiskati samo besedila, ki so bila v skladu z nauki katol. cerkve. Iskal je tiskarja v Nürnbergu, v Schwäbisch-Hallu, končno ga našel v Tübingenu. Jeseni 1550 je izšla prva slovenska knjiga:

1) Catechiſmus In der Windiſchen Sprach, ſambt einer kürtzen Außlegung in geſang weiß. Item die Litanai vnd ein predig vom rechten Glauben, geſtelt, durch Philopatridum Illiricum. Anu kratku Poduuzhene ſkaterim vſaki zhlouik more vnebu pryti. – Knjiga je brez letnice, velikost mala osmerka, ima (16) + 245 str. Natisnjena je v gotici (Schwabach). Edini znani izv. hrani OeNB (faksim. ponatis 1935; 1970, spremna beseda M. Rupel). Avtor, tiskar in kraj izida so v knjigi prikriti s psevd.: T. je Philopatridus Illiricus (= Rodoljub ilirski), tiskar U. Morhart Jernei Skuryaniz (= Jernej Škrjanec), Siebenbürgen (Sedmograško, Erdeljsko) je skrivalo kraj Tübingen. Vendar se T. ni čisto zamolčal, saj je na str. 202 zapisal: »Leta pridiga ye od primoſa trubarie zheſtu pridigouana«. Knjiga ima dva, med seboj vidno ločena dela. I. sega do str. 144, kjer je tiskarjev kolofon in seznam tisk. napak; bralcu je pojasnjeno, da so nastale zato, ker »se ta jezik poprej ni nikoli pisal niti tiskal«. Tiskar. korekture je T. opravil deloma sam (zato nekaj časa bival v Tübingenu), deloma sta ga nadomestovala »tiskar in neki krščanski pridigar, ki oba nista razumela niti besedice slovensko«, kot je povedal 1557 (Ta prvi dejl tiga noviga testamenta, str. IV a; št. 7); »kršč. pridigar« je v tem primeru verj. J. Andreae. II. del je nastal tako, da je T. že natisnjenemu dodal še 100 str. besedila (str. 145–245), hkrati pa na začetek knjige naslovno stran ter nem. in slov. predgovor. V I. delu T. razpravlja o temeljnih kršč. resnicah (značilno, da obravnava najprej stvarjenje človeka in njeg. usodo), o 10 zapovedih, o apostolski veri in molitvi z razlago očenaša, o pridigarski službi, zakramentih in Gospodovi večerji, o dobrih delih; dodaja Hišno tablo. V II. delu je 6 pesmi (3 so bolj ali manj zvest prevod iz nem. zbirk, 3 bržkone izvirne) z napevi, litanije, 2 kolekti (= skupni molitvi) in pridiga o »besedi vera, njenih lastnostih ter učinkih«; zaključuje ga znova tisk. kolofon. Izdaja torej ni zgolj katekizem, temveč tudi agenda (priročnik) za protest. pridigarja z najnujnejšimi obrazci, vzorcem za pridigo in pesmimi. Z njo je slov. protest. cerkev dobila osnovno pomagalo za svoje delovanje. V slov. predgovoru jo je T. namenil »vsem Slovencem«, tj. širšemu krogu vernikov, predvsem pa tistim, ki bodo razlagali katekizem, da bi vsak lahko spoznal »to pravo staro vero«. Besedilo ima še značilnosti interimskega obdobja, ki je dovoljevalo, da je T. vsebino zasnoval razmeroma zelo teološko-pluralistično (vnesel švicarske prvine ob strogo luteranskih), skoraj nikjer ni čutiti polit. ostrine, marveč je povsem pastoralnega in misijonskega značaja. Predloge zanj je T. našel v podobnih delih protest. piscev (Luter, Brenz, Dietrich, Vlačić), ni pa pozabil, da je še vedno učenec švicar. reformatorske smeri. Vendar je bil tako močna ustvarjalna osebnost, da je v času, ko je bilo prepisovanje v navadi, zmogel s pomočjo predlog ustvariti nekaj izvirnega.

Istočasno je izšla druga T-jeva knjiga: 2) Abecedarium vnd der klein Catechiſmus In der Windiſchen Sprach. Ane Buquice, is tih ſe ty Mladi inu preproſti Slouenci mogo lahku vkratkim zhaſu brati nauuzhiti. Vtih ſo tudi ty vegſhy ſtuki te kerſzhanſke Vere inu ane Molytue, te ſo prepiſane od aniga Peryatila vſeh Slouenzou. 14 listov, M8⁰, v gotici. Unikat hrani OeNB (faksim. ponatis 1966, spremna bes. B. Berčič). Knjižica prinaša poleg abecedarija kratek katekizem z vprašanji in odgovori (sest. po malem Brenzovem katekizmu) ter na zadnji strani prikaz rimskih in arabskih številk. V zadnji vrstici, brez logične zveze z drugimi, je tu navedena št. 1550, ki jo razberemo kot leto izida. T. ni nikjer imenovan, tiskar je prikrit kot pri tisku št. 1: Gedruckht in Sybenburgen Durch den Jernei Skuryaniz. Abecednik je prvi slov. priročnik za pouk branja in pisanja.

V Kemptenu, tj. od pomladi 1553 dalje, se T. sprva slov. pisanja skoraj ni loteval. Napisal je le pridigo o očenašu, ki pa nikoli ni izšla v tisku, in na Klombnerjevo prošnjo začel prevajati Lutrovo postilo. V cerkv. redu (Kirchenordnung), ki ga je kmalu po svojem prihodu sestavil za kemptensko cerkev (gl. obj. v Beitr. zur Bayer. Kirchengesch. 1920, 21–4), je vzel za osnovo augsb. veroizpoved, pritegnil saško ter württemb. (slednjo zlasti za krst, obhajilo, poroko, obisk bolnikov in pogreb) ter v njem pokazal širino in razumevanje, kar ga je sploh odlikovalo v tej dobi; moral je braniti strpnost do razl. mnenj o Kristusovi navzočnosti v obhajilu. Prav tako se je moral spoprijeti s privrženci G. Schwenkfelda, ki je zagovarjal duhovno naravo Cerkve in njenega delovanja.

Ko je T. na sestanku v Ulmu 1555 privolil v sodelovanje in v prevajanje sv. pisma, je bila začrtana njegova nadaljnja slovstvena pot. Obljubil je, da bo za poskus prev. prvi evangelij (po Mateju). Delo mu je šlo hitro od rok in še i. l. jeseni je izšel: 3) Ta Evangeli svetiga Matevsha, sdai pervizh vta Slouenski Ieſig  preobernen. Evangelium D. N. Iesv Chriſti, Authore Matthaeo, nunc primum uerſum in linguam Schlauicam. M. D. LV. 92 listov, 8⁰ v latinici; tako poslej vsi tiski, razen Registra (št. 10). T. ni podpisan, na koncu posvetila stoji: »Vashi Slushabniki, inu Bratie, V. T.«, kar označuje Vergerija in T-ja. Vergerijev delež pri Matejevem evang. je bil ta, da je T-ja pridobil za prevajanje in da je besedilo primerjal z grškim izvirnikom. T. je prevajal iz nem., v glavnem po Lutru. Korekturo je opravil sam, ker niso mogli dobiti drugega. Tiskar je bil spet Morhart, vendar zdaj v Reutlingenu, kamor je iz Tübingena zaradi kuge preselil tiskarno; označen je na naslovni str. s tiskar. znamenjem (lesorez Agnus Dei). Knjiga je bila namenjena »cerkvi božji tiga slovenskiga jezika«.

Hkrati z Matejevim evangelijem je izšla knjižica: 4) Catechismvs. V slouenskim Ieſiku ſano kratko ſastopno Islago. Inu ene Molytue tar Nauuki Boshy. Vſeti iſ zhiſtiga ſuetiga piſma. 1555, 104 listi, M8°. Prireditelj ni naveden, pač pa je pod predg. podpis: »Ty Vashi Slushabniki inu Bratie. N. V. T.« Drugi dve črki označujeta Vergerija in T-ja, N. je za zdaj nepojasnjen; mogoče se za njim skriva Andreae, ki je delo verj. pregledal in morda pomagal tudi z nasveti. Ne gre za ponatis Katekizma iz 1550 (št. 1), temveč za novo, manjše delce, deloma drugačne vsebine. Snov je podana v vprašanjih in odgovorih, razlage so obsežnejše, bolj napadalne. Ta katekizem še daleč ni tako samostojen kot prvi, je bolj ali manj kompilacija Lutrovega malega in Brenzovega velikega katekizma ter spisov Melanchtona in Urbana Regiusa. – Slab mesec po izidu zadnjih dveh knjig je Morhart (označen le s tiskar. znamenjem na naslovni str.) v Reutlingenu natisnil: 5) Abecedarium. Ene Bvqvice, is katerih ſe ti mladi inu preproſti Slouenci, mogo lahku tar hitru brati inu piſſati nauuzhiti. M. D. LV. 8 listov, M8°. Unikat v OeNB (faksim. ponatis 1959, spremna bes. M. Rupel). T. ni nikjer označen. Tudi tu je snov toliko predrugačil, da ni mogoče govoriti o ponatisu abecednika iz 1550 (št. 2): v abecednem delu je spremenil nekaj imen, v katekizemskem opustil obliko vprašanj in odgovorov, besedilo razporedil drugače, dodal svojo pesem Oča, sin, duh, nebeski kral ter očenaš v ital. – Katekizem (št. 4) in abecednik (št. 5) je T. 1555 pripravil znova iz 3 razlogov: zaradi tiskar. napak v prvih izdajah, zaradi potreb in zaradi uvajanja lat. pisave.

Leta 1555 je izšlo še eno delo, povezano s T-jem: 6) Ena Molitov tih Kerszhenikou, kir ſo ſa volo te praue Vere Vieſuſa Criſtuſa, pregnani. Oratione de perſeguitati, e foruſciti per lo Euangelio, e per Gieſu Chriſto. 8 listov, 8°. Tiskal ga je Morhart (tiskar. znamenje na naslovni str.) še vedno v Reutlingenu, kraj in letnica nista navedena. Avtor je Vergerij (1549 izšlo v ital.), a je podpisan le pod slov. besedilom, ki je T-jev prevod (sam ga pozneje ni nikdar omenil). Molitev je natisnjena dvojezično (slov.-ital.), številne tiskovne napake kažejo, da T. pri samem tisku ni sodeloval. – Da bi bil T. prev. tudi Vergerijevo De Gregorio papa eius nominis primo … 1556, trdi samo Vergerij, ko v taisti knjigi našteva, v katere jezike je prevedena; potrdila za to doslej nimamo (gl. Hubert, Vergerios publizistische Tätigkeit, Göttingen 1893, št. 113).

Sodelovanje z Vergerijem vsaj na slovstv. področju ni dolgo trajalo; razšla sta se nekako v začetku 1556. Vzrok je bil v Vergerijevi »bahavi nadutosti« (»… Er khan sein thrasonicum minantem fastum nicht ablegen …«; T. Bullingerju 1. febr. 1559, gl. SR 1950, 153). Lastil si je avtorstvo knjig, ki jih je napisal, prevedel ali priredil T., in tudi glede denarja ni bil dovolj natančen. Vendar je srečanje z Vergerijem in sodelovanje z njim T-ju pomagalo in ga ohrabrilo; odslej je samostojno in zavestno uresničeval začeto delo. Nove spodbude je T. dobil od lj. protestantov, ki so pohvalili in potrdili njegove knjige iz 1555, želeli nadaljevanje prevajanja sv. pisma in obljubili pomoč. Do jeseni 1556 je T. pregledal in popravil Ta evang. sv. Matevža (št. 3), prev. še druge evangelije in apostolska dela. Ker ni znal grško in hebrejsko, je delal s pomočjo drugih izdaj: 2 lat., 2. nem., 1 ital. in 1 češke, s pomočjo hrv. mašne knjige in morda še s čim. Da bi prevod kar najbolje ustrezal, je primerjal besedo za besedo, si pomagal s komentarji. Ker pa se je mudilo, se je odločil, da bo izdajal sv. pismo sproti, kakor bo zmogel, najprej začetek nove zaveze. Konec spomladi leta 1557 je dobil v Kemptenu dopust in šel z rkp nove knjige v Tübingen (Morhart se je bil že vrnil iz Reutlingena). Po 1 mesecu so morali zaradi Morhartove prezaposlenosti tiskanje prekiniti; T. se je vrnil v Kempten in prišel v Tübingen znova oktobra, a ostal le do srede dec.; preostale korekture novega testamenta je prepustil nekemu slov. študentu. Kmalu je izšla ena najbolj obsežnih in zanimivih T-jevih knjig, sestoječa iz več samostojnih delov, od katerih imajo nekateri še svojo naslovno stran:

7) Ta pervi Deil tiga Noviga Testamenta, vtim so vsi shtyri Evangelisti inv tv Diane tih Iogrou, ſdai peruizh vta Slouenski Ieſik, Skuſi Primosha Truberia ſueiſtu preobernen. Der erſt halber Teil des newen Teſtaments, darinn ſeind die vier Euangelisten, vnd der Apostel Geschicht, auß den fürnembſten vnd approbierten Lateiniſchen, Teütſchen vnd Wälſchen, Alten vnd Newen Translationen, in die gemeine Windiſche ſprach, jetzund zum erſten mal fleiſſig verdolmetſcht. Tvbingae anno M. D. LVII. 466 listov, 8⁰. T. je tu prvič vidno podpisan, in sicer najprej pod nem. posvetilom: Primus Truber Creiner. V tem 20 str. dolgem besedilu govori o težkem življenju Slov. in Hrvatov na turški meji in pod Turki, o sebi, svojem šolanju in slovstv. delu, o Bonomu in Vergeriju, o težavah pri pisanju in prevajanju, o pomenu sv. pisma idr. S posvetilom je nameraval prepričati nadzornike nem. tiskarn, da ne piše proti cesarju. Na nasl. 2 straneh je Ena prava kerszhanska molytov. Sledi nov naslovni list s samo slov. naslovom: 7a) Ta pervi Deil tiga Noviga Testamenta, v tim so vsi shtyri evangeliſti, inu Diane tih Iogrou, ſdai Peruizh uta Slouenski Ieſik skuſi Primosha Truberia, ſueiſtu preobernen. VTibingi. M. D. LVII. Morhartov tisk. znak. Krajši predgovor (6 str.) Ta summa – en kratig navvk, od vsiga s. Pisma je T. posnel po Bullingerjevi bibliji. – Nov naslovni list: 7b) Ta slovenski Kolendar kir vselei terpi. Windiſcher Calender, vnd andere ſachen darbey. Vtibingi. M. D. LVII. 16 str. (faksim. ponatis 1957, spremna bes. M. Rupel). Vsebuje: kratek predgovor, koledar, tabelo za 73 nedelj (1558–1630), pregovore o vremenu, izračune let od začetka sveta, kazalo posameznih delov celotnega sv. pisma. – Naslednji del knjige ima spet svoj naslovni list: 7c) Tiga noviga Testamenta ena dolga Predgvvor … Ein Lange Windiſche Vorred vber das new Teſtament … VTibingi. M. D. LVII. V tem delu je uvod (Ta kratka predguvor, 5 str.) podpisan: Vash Slushabnik inu Paſtyr Primosh Truber Crainez. Sledi večje kazalo (8 str.) k dolgemu predgovoru: Regishter vseh shtvkov inv vvkov, kateri so vti slovenski predguuori tiga Nouiga Teſtamenta. Osrednje besedilo pa je Ena dolga predguvor (181 str.). Po vsebini in obsegu presega uvod k evangelijem in je z njimi le deloma v zvezi. Zasnovano je kot samostojno delo o glavnih verskih naukih in naj bi bilo T-jeva teološka izpoved (loci theologici). Zgledoval se je pri Bullingerju in Melanchtonu, a vnašal tudi nazore iz svojih dveh katekizmov (št. 1 in 4). Dolgi predgovor je nadaljevanje dosedanje poti, hkrati pa T-jeve tradicije v prvem desetletju ustvarjanja, ko se je še očitno naslanjal na vire, ki kažejo njegovo notranjo navezanost na švicar. reformacijo. – Sledi brez posebnega ali skupnega naslov. lista osrednji del knjige (430 str.): prevodi evangelijev Mateja, Marka, Luke in Janeza ter apostolskih del. – Naslednji, t. j. zadnji del, ima spet svoj naslovni list: 7č) En Regishter, ta kashe, kei ty nedelski inv tih drvgih prasnikou Euangelij, vtim Nouim Teſtamentu ſe imaio iskati inu naiti. Per tim ie tudi ena kratka Poſtilla … Regiſter, wie die Sontäglichen, vnd der anderen Feſten Euangelien, in dem newen Windiſchen Teſtament zusuchen vn zufinden ſein. Sampt einer kurtzen Poſtill … VTibingi. M. D. LVIII. Z Morhart. tisk. znamenjem (kot pri št. 7 a). Register je 256 str. dolga razlaga (postila) posameznih evangelijev; T. jo je sestavil po Melanchtonu, a tudi po Lutru, Brenzu in Losiusu.

Prizadevanje za protest. tisk je T. razširil še na hrv. knjige in o božiču 1557 povabil Š. Konzula (tedaj živečega v Regensburgu), naj prevede slov. besedila. Konzul je delo prevzel, a ker si T. sam ni upal soditi o kakovosti njeg. prevoda, ga je poleti 1559 poslal z rkp v Lj., kjer so sklenili, naj prevod pregledajo hrv. govoreči protestanti v Beli krajini. Skupina glagoljašev idr. protestantov (tamk. pridigarja Janž Tulščak in G. Vlahović, Mat. Zmajić, Štefan Stipanić, Sebast. Römer, Ivan Piček, Mihail Božić idr.) se je 28. avg. sešla v Metliki in ugotovila, da so prevodi dobri. Vendar je tisk zaradi dvomov o pravovernosti zastal. T. pa je dal v tiskarno le del prevoda sv. pisma, ki ga je bil medtem nadaljeval: 8) Ta drvgi Deil tiga Noviga Testamenta, vtim bosh imel vse Listy inv Pisma tih Iogrou, Skratkimi inu Saſtopnimi Islagami, Sdai Peruizh is mnogeterih Ieſikou, vta Slouenski, skuſi Primosha Truberia Crainza, ſueiſtu preobernen. Der ander halb Theil des newen Windiſchen Teſtaments, darinn werden sein alle Epiſteln vnd Geschrifften der H. Apoſteln, mit Summarien vnd kurtzen Außlegungen. VTibingi. M. D. LX. 46 listov, 8°, z Morhartovim tisk. znamenjem. Naslov napoveduje več, kot v knjigi je, saj je obj. samo Pavlovo pismo Rimljanom. V daljšem nem. predgovoru je T. posvetil knjigo kralju Maksimilijanu v upanju, da mu bo pri izdajanju knjig naklonjen.

Medtem ko se je T. od jun. 1560 pogovarjal s kranj. dež. stanovi o vrnitvi v domovino, so v Nürnbergu izdelali glagolske črke (zanje si je Konzul priskrbel vzorce od vsepovsod, celo iz Benetk in Ukrajine) in Konzul je 1560 izdal 2 poskusna lista v glagolici. Proti koncu leta so črke prepeljali v Tübingen, a delo se je ustavilo, ker je Konzul zbolel. T. je bolnega Konzula obiskal v Stuttgartu in o zadregi poročal vojvodu Krištofu. Na sestanku v Tübingenu jan. 1561 so odločili, naj T. poišče 1 ali 2 Hrvata za pomoč pri hrv. tisku, vzdrževal da ju bo vojvoda. Takrat sta T. in Ungnad ustanovila južnoslovan. biblijski zavod in mu nameravala priključiti tiskarno. Načrt ni bil tako naglo izvedljiv, zato so nadaljevali tiskanje v Tübingenu pri Morhartovi vdovi. Tam je že na stroške novega podjetja izšla v zač. leta knjiga: 9) Svetiga Pavla ta dva Listy htim Corintariem, inv ta htim Galatariem, Sdai peruizh is mnogeterih Ieſikou vta Slouenski ſueiſtu tolmazheni, Inu kratku tar ſaſtopnu Isloſzheni. Skvsi Primosha Truberia Crainza. Des heiligen Apoſtels Pauli, zwu Epiſtelen an die Corinthiern, vnd die zun Galatern … VTibingi. M. D. LXI. Listi 28–87, 8⁰, z znakom Morhartove tiskarne. Knjižica je nadaljevanje II. dela novega testamenta (št. 8) in ima po njem tekoče štetje listov; zato je tudi brez predgovora in posvetila.

Z ustanovitvijo biblijskega zavoda je T-ju odpadla denarna skrb za tisk, ostala pa mu je velika odgovornost za izvedbo obsežnega programa. Slov. del je bil v celoti na njegovih ramah, medtem ko sta mu pri hrv. pomagala Š. Konzul in Antun Dalmata, ki so ga v ta namen poslali dež. stanovi iz Lj. Poleg tega se je T. pripravljal na vrnitev v domovino in sklenil počakati v Nem. le izid prve glagol. knjige in nadaljevanje slov. novega testamenta, a je ostal dlje. Marca 1561 je odšel iz Kemptena v Tübingen in nato v Urach, da bi laže spremljal izdajanje knjig. V tem času se je intenzivno posvečal biblij. zavodu: napisal je nem. posvetilo za prvo glagolsko knjigo Katehismus (1561), ki jo je po T-jevem iz 1550 prev. Konzul (Stipan Istrijan), vendar nekat. odstavke in pesmi te izdaje izpustil. Hkrati je izšla v glag. v Konzulovi priredbi Tabla za dicu (po T-jevih abecednikih iz 1550 in 1555).

Obdolžitve iz 1559, da je T. razkolnik v protest. gibanju, se niso še čisto polegle. Hotel jih je zavrniti tudi javno, tako kot je storil tedaj ustno in pismeno pri vojvodu Krištofu in Ungnadu. Napisal je nem. knjigo: 10) Regiſter vnd ſummarischer Innhalt, aller der Windiſchen Bücher, die von Primo Trubero, biß auff diß 1561. Jar in Truck geben ſeind. Getruckt zu Tübingen, bey Vlrich Morharts Wittib. 1561, 12 listov, 8⁰. Unikat hrani NUK. V posvetilu, naslovljenem na Ungnada, je povedal, zakaj je to delce izšlo: potrebno je bilo kot priporočilo za denarno pomoč pri izdajanju knjig, hkrati pa naj bi bilo spričevalo pravovernosti (podoben popis je T. sest. že 1559 ter ga poslal vojv. Krištofu in kralju Maksimilijanu 2. januarja 1560). V Registru je navedel skoraj vse svoje dotedanje knjige, označil njihovo vsebino in deloma vire. Izpustil je le Ta evangeli svetiga Matevža (št. 3), ker je izšel znova v Ta prvem dejlu tiga noviga testamenta (št. 7), ter knjižico Ena molitov tih krščenikov (št. 6), ker je le prevod Vergerijevega izvirnika. Zlasti obširno je podal vsebino dolgega predg. v novi testament (št. 7 c), zamolčal pa švic. vire, ki jih je pri prevajanju uporabljal. Sicer v delu še govori o pomenu slov. in hrv. protest. tiska ter o načrtih zanj. Register velja za prvo bibliografsko in literarnozgod. delo pri Slovencih.

Ko se je T. odzval vabilu kranj. dež. stanov in se 1561 vrnil v Lj., je skrbel za organiziranje mlade slov. protest. cerkve, dal v pregled prevedene glagol. knjige in poiskal 2 uskoška prevajalca (I. Maleševec, M. Popović) za biblij. zavod. S Klombnerjem, enim najbolj zagnanih protest. delavcev na Kranj., pa je prišel v odkrit spor. Odklonil je namreč rkp zbirke slov. cerkv. pesmi, ki jih je bil zbral Klombner, ker so bile vsebinsko in oblikovno pomanjkljive ter izrazito protikatol. usmerjene (1563 izšle brez T-jeve vednosti). Tudi sicer je Klombner čutil, da je s T-jevim prihodom odrinjen od vodstva slov. cerkve. Po dobrih 2 mesecih bivanja v Lj. se je T. vrnil v Urach; ugotovil je, da kljub nasprotstvom in sporom s Konzulom delo v biblij. zavodu dobro napreduje. Poleg glagol. so izdelali še cirilske črke, sept. z njimi natisnili najprej poskusni list, takoj nato Katehismus in Tablo za dicu, ki so ju vsebinsko posneli po glagol. izdajah; za katekizem v cirilici je T. napisal posvetilo kralju Maksimilijanu, ki je bil biblij. zavod izdatno denarno podprl. Sicer je to breme slonelo na Ungnadu: zbiral je denar po Nemškem in močno dajal iz svojega. Marca 1562 so izdali v glagol. prvo pomembnejšo knjigo biblij. zavoda: Prvi del novoga teštamenta, ki sta ga s pomočjo drugih prev. A. Dalmata in Š. Konzul. Obsežno T-jevo posvetilo (29 str.) je naslovljeno na kralja Maksimilijana; v njem je poročal o trpljenju kristjanov pod Turki v Bosni, Srbiji in Bolgariji, o Hrvatih in Slov., ironično opisal božjo pot v Novi Štifti pri Gor. Gradu in poročal o delu biblij. zavoda. Izvodi, namenjeni v dar, imajo krasotno vezavo, značilno za Ungnadov zavod: platnice iz rjavega usnja z odtisi portretov T-ja, Konzula in Dalmate. T-jeva podoba na teh platnicah je najstarejša, kar jih poznamo (gl. upodobitve).

V Urachu je T-ja zadrževalo delo za hrv. knjige, pripravil pa je tudi za Slov. »celoto in osnovo vsega krščan. nauka, na kratko zbrano, jasno in razumljivo« (Elze, P. T-s Briefe, 1897, 169): 11) Articvli oli Deili, te prave stare Vere Kerszhanske, is s. Pysma poredu poſtauleni inu kratku ſaſtopnu Islosheni … skuſi Primosha Truberia Crainza. Drey Chriſtliche Confeſſionen, namlich Augſpurgiſche, Wirtembergiſsche vn̄ Sächſiſche … VTibingi. M. D. LXII. 114 listov, 8° (tiskal U. Morhart). T. je spretno združil augsburško, württemberško in saško veroizpoved v eno, dodal pa tudi nekaj vrinkov od drugod. V nem., 5 str. dolgem posvetilu vojv. Krištofu je razodel namen tega dela: Slov. naj spoznajo novo vero. V slov. predgovoru (46 str.) je popisal zgod. reformacije in augsb. veroizpovedi, pri čemer se je naslonil na protest. zgodovinopisca Joh. Sleidanusa. Združiti 3 veroizpovedi je bilo nenavadno in drzno dejanje, morda razumljivo iz praktičnih razlogov, nikakor pa ne v skladu s stališči nem. teologov, kar so T-ju očitali Ungnad, Klombner, Konzul in Dalmata; vendar so Artikule prev. tudi v hrv. in 1562 izdali v glagol. in cir.

Ko se je T. 1562 ustalil v Lj., je imel poleg rednih pridigarskih opravil veliko skrbi z iskanjem novih prevajalcev in korektorjev za hrv. knjige. Predlagal je, naj bi hrv. prev. opravljali v Lj., a se v Urachu s tem niso strinjali. Kot spočetka so tudi zdaj prevajali ali prirejali T-jeve knjige v hrv., čeprav sta se Konzul in Dalmata upirala, da bi se tega določila strogo držala; samo Novi testament II. del (1563) so prev. po drugih predlogah. Dokler so prev. njeg. dela v hrv., t. j. do maja 1563, je T. še naprej sestavljal nem. posvetila zanje, tako da jih je napisal vsega k 10 hrv. knjigam (od 12, ki jih je zavod izdal), izšlim v cir. in glagol.: Katehismus (1561), Edni kratki razumni nauci (1562; prevod T-jevega Tiga noviga testam. ena dolga predguvor iz 1557, št. 7 c), Prvi del novoga testamenta (1562, 1563), Artikuli (1562) in Postila (1562, 1563). Ta posvetila so teološke vsebine, neosebna in brez poleta, ki je sicer tako značilen za T-ja. Kakor je bilo število hrv. tiskov, ki jih je izdal biblij. zavod (25: 12 glag., 7 cir., 6 lat.), veliko in so bili že v zadregi, kako jih razpečati, tako je bilo slov. malo (4 in nem. Register). Klombner je namreč mimo T-a dosegel, da je biblij. zavod 1563 natisnil sporno pesmarico Ene duhovne peisni, katere so skusi Primosha Truberia vta ſlauenſki yeſik iſtolmazhene …, a T-jevih pesmi je samo 6 na začetku pesmarice (Klombner jih prevzel iz Katekizma 1550, št. 1), vse ostale so delo drugih, večinoma neznanih lj. pesmarjev. Dejanje je T-ja prizadelo, ker so ga kot ravnatelja zavoda obšli, ga označili kot avtorja in sploh nekaj izdali, kar je bil pred 2 letoma v rkp odklonil. Nekaj zadoščenja mu je prinesel sestanek 4. dec. 1563 v Lj., ki ga je na željo dež. odbornikov sklical baron Ahac Thurn; navzoči (T., Krelj, dež. pisar Fab. Kirchberger) so prisotnega Klombnerja zaradi pesmarice in zaradi rovarjenj proti T-ju pri Ungnadu ostro prijeli; pri Ungnadu so protestirali še pismeno T. sam in tudi odborniki ter ga svarili, naj ne naseda Klombnerju. Zadeva se je sicer pojasnila, spor pa še poglobil.

Pri organiziranju in vodenju slov. cerkve je T. potreboval zakonik, kakršnega so imele cerkve v nem. protest. deželah in kakršnega je bil 1553 sam pripravil za Kempten. Ob prihodu v Lj. 1562 je nanj opozoril dež. stanove in priporočal württemberškega. Red za Kranjsko bi naj bil hkrati tudi vzorec za druge notranjeavstr. dežele. Jeseni i. l. ga je T. začel sestavljati in prevajati, po 1 letu ga končal in dal dež. stanovom (ožjemu odboru) v pregled. Ungnadu je rkp pošiljal za tisk sproti, kakor mu ga je pisar prepisoval; konec 1563 je bilo celotno besedilo v Urachu. Kljub odobritvi kranj. dež. stanov in nem. registru v ordningi (seznamu vsebine), s katerim je nakazal, da je sest. po vzoru augsb. veroizpovedi (t. j. württemb. cerkveni red), je Ungnad s tiskom odlašal. Potrebe po slov. cerkv. redu ni razumel in tudi ni bil prepričan, ali ni morda T. pod vplivom cvinglijanstva kaj neprimernega vnesel (z württemb. teologi se je ustavljal zlasti pri poglavju o obhajilu). Sum je namreč sprožil T-jev zapis glede nauka o obhajilu v odgovoru okt. 1563 Nik. v. Gravenecku, vojvodovemu višjemu upravitelju v Urachu. Da bi se zavaroval, je Ungnad to pot zahteval od vojvoda Krištofa soglasje za natis. Vojvoda ga je dal pod pogojem, če Konzul in Dalmata ugotovita pravovernost in če prevedeta nekat. poglavja (predvsem tisto o obhajilu) v nem., zahteval pa še v pregled T-jevo nem. posvetilo. Končno je bila neoporečnost besedila potrjena, a vojvodu to ni zadostovalo. Zavedal se je, da je cerkv. red tudi drž. upravni akt, ki ga more izdati le dež. knez, ne pa stanovi ali celo sam predikant. T. je resnično hotel obiti dovoljenje dež. kneza (kot katoličan bi ga ne dal) ter s pristankom dež. stanov in s tiskom v Nem. postaviti javnost pred izvršeno dejanje. Vojvoda je zahteval, da se nem. posvetilo izpusti (preostro in preveč polemično), od 5 obrazcev za pridigarski nagovor pred obhajilom pa obdrži le eden. Maja ali kmalu zatem so rkp začeli tiskati in ok. sept. 1564 je izšla

12) Cerkovna ordninga. Naslov je povzet po čelnem naslovu na 1. str. (glavni naslovni list manjka, morda odpadel z opuščenim nem. posvetilom?), Tübingen 1564. 176 listov, 8⁰, tiskarna Morhart (vsi podatki iz drugih virov). V razvidu sta 2 primerka: 1. v Dresdenu (Sächsische Landesbibliothek), ki je med 2. svet. vojno propadel; 2. v Vatikanu (Biblioth. Apostolica Vaticana), kjer ga je 1971 odkril J. Markuža (gl. BV 1972, 203–12), obdelal pa v faksim. izdaji Chr. Weismann, München 1973, zal. in spremna bes. R. Trofenik; izbor (prepisan v gajico) in študija Drago Šega, Lj. 1975. Knjiga ureja osn. vprašanja cerkv. organizacije, bogoslužja, krsta, poroke, pogreba, šolstva idr. T. je imel ob tem v mislih slov. razmere in mu v celoti noben nem. cerkv. red ni ustrezal. Osnova mu je tu württemberški iz 1559, po potrebi pa je sprejemal določila iz redov za dežele Brandenburg–Nürnberg, Kurbrandenburg, Halle, Frankfurt in Mecklenburg ter iz Dietrichove Agendbüchlein; nekaj je tudi izvirnega (krajši dostavki med besedilom, ki pojasnjujejo, podčrtavajo ali polemizirajo). Čeprav notranja ureditev ni dovolj jasno označena, sestoji Ordninga iz 3, vsebinsko zaokroženih delov: 1. (131 str.) obsega strnjen pregled luteranskega nauka (T. pritegnil Melanchtonov Examen v mecklenb. redu iz 1552); 2. (30 str.) govori o pomenu pridigar. poklica (v glavnem prevod in kombinacija mecklenb. in württemb. predloge, nekaj tudi izvirno); 3. (185 str.) prinaša izključno versko obredje (sloni na württemb. redu in na kombinacijah). Cerkovna ordninga je prvi cerkveni red protestantov v avstr. dednih deželah, prvi slov. pravni tekst ter cerkveni in kulturnozgod. dokument Slovencev. Poleg katekizma in svetopisemskih prevodov je najpomembnejše T-jevo delo, poleg Dalmatinove Biblije pa najpomembnejša knjiga slov. protestantov.

Zaplet okoli te knjige je mdr. povzročil T-jev pregon iz Lj. Medtem ko je v Lauffenu čakal na službo, je dal natisniti v glavnem že konec 1563 pripravljeno knjigo, ki mu je Ungnad ni hotel izdati: 13) Ta Celi Pſalter Dauidou, vtim so vsi Shlaht Vissoki Boshy Nauuki, Troshti, Pryteshi, Prerokouane, Te Ieſuſeue inu nega Suete Cerque, Molytue, Proshne, Huale inu Sahuale, etc. Sdai peruizh vta Slouenski Ieſik Iſtolmazhen, inu kratku ſaſtopnu Iſloshen, skuſi Primosha Trvberia Crainza. Der gantz Pſalter, in die Windiſche Sprach zum erſten mal verdolmetſchet, vnnd mit kurtzen verſtendigen Argumenten vnd Scholien erklärt. VTibingi. M. D. LXVI. 288 listov, 12°, tiskal Morhart. Psalter je edini T-jev prevod stare zaveze. Nastajal je v Lj., ko ga je ob svojem delu potreboval. Nekateri odlomki so dobro poslovenjeni, večinoma pa se je preveč držal predloge. Vsebuje tudi nem. posvetilo rojakom in slov. predgovor, v katerem je T. razkril, da je »več iz latinskih koker nemških tolmačerjev tolmačil« in ga sklenil: »Tu vom zdaj iz mujga Nigdirdoma pišem».

Takoj nato je dal v tisk nov učbenik: 14) Abecedarivm, oli Tabliza, is katere ſe vſaki more lahku inu vkratkim, brati inu piſſati nauuzhiti. VTibingi. M. D. LXVI. 8 listov, 12°, tisk Morhart (faksim. ponatis 1965, spremna bes. B. Berčič). Vsebinsko se le malo razlikuje od prejšnjih abecednikov (št. 2, 5). T-jevo avtorstvo ni nikjer označeno; pod posvetilom »Mujmu šularskimu tovarišu, timu mlajšimu Jurkotu Forestu« je podpisan »Felician Truber«, ki pa je imel takrat komaj 10 let.

Ko je prišel iz Lauffena za župnika v Derendingen, je bil blizu kult. središča Tübingen in tiskarne in imel možnost za mirno slovstveno delo. Najprej je izdal: 15) Ta celi Catehismvs, skratka sastopno Islago vzhetertyzh, skuſi Primosha Truberia, iſtolmazhen, inu ſdai Slouenski inu Nemshki vkupe drukan. Is tiga ſe ty Mladi, vſe shtuke te praue ſtare Kerſzhanske Vere, inu ta Nemshki Ieſyk, mogo nauuzhyti. Catechiſmus, mit des Herrn Johan̄is Brentzij kurtzen Außlegung, in Windiſcher vnd Teutſcher Sprach zusamen getruckt. Drvkan VTibingi, M. D. LXVII. 16 listov, 12° (tiskal U. Morhart). V bistvu gre za 4. natis malega Brenzovega katekizma (obj. že v abecednikih št. 2, 5, 14), le da je zdaj ob slov. besedilu tudi nemško. Tako je knjiga hkrati učbenik nem. jezika. Posvečena je Gabrijelu Gallenberškemu, sinu kranj. dež. odbornika in T-jevega zavetnika.

Nadaljeval je tudi s prevajanjem Pavlovih pisem (začetke obj. 1560 in 1561, št. 8, 9): 16) Svetiga Pavla Lystvvi, htim Efeseriem, Filiperiem, Colosseriem, Tessaloniheriem, Timoteu, Titu inu Filemonu, piſſani, ſdai peruizh vta Slouenski Ieſyk tolmazheni, inu kratku ſaſtopnu iſlosheni, skuſi Primosha Truberia Crainza. Des Heiligen Pauli Epiſteln … VTibingi, M. D. LXVII. 88 listov, 8° (tiskal U. Morhart). K vsakemu listu je podal vsebinsko razlago. Izdajo je posvetil ženam na Slov. iz hvaležnosti, ker so ga tako izdatno podprle pri vrnitvi na Kranjsko za superintendenta; iz nem. pisanega besedila ne veje zgolj hvaležnost, temveč tudi priznanje za njihov delež pri širjenju »čiste vere« in učenju sloven. Grafično je knjiga zelo uspela: črke so lepe, poglavja in odstavki pregledni.

Istega leta je izdal še: 17) Ena Dvhovska Peissen svbper Tvrke inv vse Sovrashnike te Cerque Boshye: Enu opominane Hpokuri inu Kmolytui, S. Daniela inu druge Molytue, skuſi P. Truberia sloshene inu tolmazhene. Ein Chriſtlich Lied … VTibingi, 1567. 8 listov, 12⁰, Morhartovo tisk. znamenje (Agnus Dei); faksim. ponatis 1966, spremna bes. B. Berčič. Unikat (v mestni knjižnici v Schaffhausnu) je privezan k T-jevima knjigama Ta celi katehismus 1567 (št. 15) in Abecedarium oli tablica (št. 14). T. je tu združil 4 besedila: 1. pesem (dala je knjižici naslov), posneta po Lutrovi »Gott der Vater wohn uns bei« (že obj. v Klombnerjevih Enih duh. pejsnih 1563), je prev. na novo in opremljena z notami; 2. opomin k pokori; 3. odlomek iz preroka Danijela; 4. molitev württemberške cerkve zoper Turke. Z zvezo »ta Antichrist, Turk inu Papesh« naj bi T. sledil Veitu Dietrichu, ki je menil, da bi fanatični katoličani imeli v deželi raje Turke kot protestante.

Najbolj pomembna T-jeva knjiga tega leta je pesmarica: 18) Eni Psalmi, ta Celi Catehiſmus, inu tih vegshih Gody, ſtare inu Noue kerszhanske Peiſni, od P. Truberia, S. Krelia, inu od drugih sloshene, druguzh popraulene inu pobulſhane. Der gantz Catechiſmus, ettlich Pſalm, Chriſtliche Gefäng … VTibingi. M. D. LXVII. 12⁰, tiskal U. Morhart (faksim. ponatis 1967, spremna bes. B. Berčič). Edini znani izvod (hrani župn. St. Mang v Kemptenu) ni popoln, manjkajo mu str. 9–72 in od 89 dalje. Vendar o vsebini lahko dokaj zanesljivo sklepamo po 3. izdaji (št. 20): vsebovala je 23 T-jevih, 10 Kreljevih, 1 Dalmatinovo, 1 Klinčevo in 6 anon. pesmi, opremljenih večinoma z notami, a napevi niso izvirni. T. jo šteje za svojo drugo pesmarico (prva mu je Katekizem iz 1550, št. 1), ker Klombnerjeve knjige Ene duhovne peisni iz 1563 ni priznaval. Posvečena je Juriju Khislu.

Gornje 4 knjige so izšle do maja 1567. Junija je bil T. v domovini, potem pa je bil z njo le še v pisemskih zvezah in posredno prek rojakov, ki so prihajali na Nemško. Skrb za slov. cerkev je s pregnanstvom prenehala le zgolj formalno. Bedel je nad njo in ji pomagal, zlasti s knjigami, ki jih je pisal. Že pod Kreljem, ki je nasledil T-ja kot superintendent v Lj., se je kranjski protestantizem nagibal k flacijanski smeri, po njeg. smrti (25. dec. 1567) pa je bilo nevarno, da se bo še bolj. Zato sta si T. in Andreae prizadevala najti takega naslednika, ki bo vodil cerkev v duhu württemb. pravovernosti. Našla sta K. Spindlerja (SBL III, 425–6) in dosegla imenovanje navkljub njegovi mladosti. V želji, omogočiti domovini čim več izobraženih ljudi, ki bi se uspešno upirali protireformacijskemu gibanju, je T. posredoval, da je prišlo več mladih ljudi na teol. študij v Nem. in doseglo »Stipendium Tiffernum«.

Slovstveno delo je v začetni derendinški dobi zastalo. Šele po 6 letih je izdal: 19) Ta celi Catehismvs, eni Pſalmi, inu tih vegshih Godij, ſtare inu Noue kerszhanske Peiſni, od P. Truberia S. Kreilia inu od drugih sloshene, tretyzh popraulene inu populshane. Der gantz Catechiſmus … VTibingi. 1574, 96 listov, 12°, tiskal Georg Gruppenbach. Vsebinsko je knjiga enaka pesmarici iz 1567 (št. 18). Nastala je iz liturgičnih potreb, ker je petje bistveni del protest. službe božje, kar je vzrok za njihovo pogostnost tudi v našem slovstvu. Za to knjižico, ki je po T-jevem štetju njegova 3. pesmarica, so izšle še 3 s skoraj enakim naslovom, vendar vsebinsko spremenjene in v pesemskem delu razširjene: Ta celi catehismus … zdaj zupet na novu popraulene inu z veliku lejpimi duhounimi pesni pobulšane, Lj. 1579, Dalmatinova priredba; iz pesmarice (1574, št. 19) so tu prevzeta nasl. T-jeva besedila: nem. posvetilo, »pričevanje« o petju v cerkvi in pesmi. – Ta celi catehismus … inu z dostemi lepimi duhovnimi pejsmi pobulšane, Wittenberg 1584, istega prireditelja; prinaša T-jevo »pričevanje« in njeg. pesmi. – Zadnjo izdajo, z enakim naslovom kot prejšnja, je pripravil Felicijan Trubar, Tübingen 1595; T-jeva besedila so ista kot v izd. 1584, na novo je dodanih 23 pesmi drugih avtorjev.

Nasl. leto je T. dal v tisk zbirko: 20) Try Duhouske peiſsni. Vti eni, ie te Cerqve boshye svper nee Sovrashnike, Toshba inu Molitou, Vti drugi inu trety, ſe vuzhi inu praui od prida inu dobrute Criſtuſeuiga Goriuſtanena inu hoiena Vnebeſſa. Od Primosha Truberia, vnega vnuuizhni dolgi teshki boleſni sloshene. Per tim so eni Psalmi inu ena Boshizhna peiſſen, od Iuria Dalmatina inu Iansha Shvvageria, tolmazheni. Ettliche Geiſtliche Geſäng zuuor nicht gedruckt. VTibingi. M. D. LXXV. 17 listov, 12°, tiskal G. Gruppenbach. Knjižica vsebuje 11 pesmi: 3 T-jeve, 6 Dalmatinovih, 1 Schweigerjevo in na koncu znova 1 T-jevo; 4 pesmi so opremljene z notami.

Protest. cerkvi, ki se je na Slov. lepo razvijala in utrdila, je pretila nova nevarnost s strani jezuitov, ki so 1573 prišli v Gradec in dali protireformaciji nov zagon. Že leto zatem je izšla tudi prva slov. katol. knjiga, Pacherneckerjev (SBL II, 242–3) katekizem, ki pa ni ohranjen; vse, kar je o njem znanega, vemo prav od-T-ja. Nanj in tudi na napad jezuita H. Blyssema (De vera et sacrosancta Christi, quam habet in terris, ecclesia militante assertiones theologicae, 1574) je T. odgovoril z zajetno polemično knjigo: 21) Catehismvs sdveima Islagama. Ena Pridiga od Staroſti te praue inu kriue Vere, Kerſtzhouane, Mashouane, zheſtzhena tih Suetnikou, od Cerkounih inu domazhih Boshyh slushbi, Is S. Piſma, ſtarih Cronik inu Vuzhenikou vkupe sbrana. Ta mahina Agenda, Otrozhie Molitue, skuſi Primosha Truberia. Catechiſmus mit des Herren Brentij vn M. C. Viſchers außlegung, ein Predig vom Vrsprung vn Alter deß rechten vnd falſchen Glaubens vnd Gottesdienſts, Die Haußtaffel, vnnd die kleine Agenda. VTibingi, M. D. LXXV. 268 listov, 12°, tiskal G. Gruppenbach. V nem. posvetilu Francu Juriju Rainu s Strmola (T. mu je bil krstni boter) je napadel katol. nasprotnike, zlasti jezuite. Slov. predgovor je naslovil »Mladim inu Starim Crainzom inu Slouenom«. V 1. delu je katekizem, v drugem se je v obliki pridige spoprijel s praznoverjem in zunanjostmi, ki niso bistvene za verovanje, a so se jih verniki trdovratno oklepali (romanje, sleparjenje romarjev, procesije), ob tem povedal veliko iz svojih izkušenj. Podal je primerjavo med poganskimi bogovi in krščan. zavetniki. V 3. delu so hišna tabla, koledar in register; hišna tabla vsebuje verske in življenjske napotke za razne stanove. Tu je spregovoril tudi o odnosu vernikov do gosposke: prvim je odrekal pravico »punte oli avštrije začenati oli sami sebe meščovati«, drugim očital krivičnost in nasilje. Zadnji del prinaša agendo (obrednik), ki naj bi nadomestila zaplenjeno Cerkovno ordningo. Katehismus z dvejma izlagama je nedvomno vrh T-jevega slovstv. ustvarjanja.

Naslednje pomembno delo tega časa je: 22) Noviga Testamenta pvsledni Deil, Vtim so S. Paula htim Iudom, S. Iacoba, Petra, Iansha, Iudesha liſtuui, inu S. Iuana Reſodiuene, Skratkimi ſaſtopnimi Islagami, Druguzh popraulen inu prepiſſan ſdai peruizh drukan, od Primosha Truberia. Das letſt Theil des newen Teſtaments, in wölchen begriffen ſeind, die Epiſteln deß heiligen Apoſtels Pauli zun Hebreern, Item, Jacobi, Petri, Johannis, Jude, ſambt der Offenbarung, mit kurtzen verſtendigen Außlegung. VTibingi, M. D. LXXVII. 300 listov, 8°, tiskal G. Gruppenbach. Prevod je bil narejen že dosti prej, T. ga je zdaj le popravil. Posvetil ga je rojakom Krištofu in Andreju Turjaškemu-Auerspergu ter Francu in Jakobu Gallu, ki so štud. v Tübingenu in ga večkrat obiskovali. Iz nem. posvetila in slov. predgovora je videti, da je hotel biti nepristranski glede moralnih vrlin tako pri »lutrskih« kakor pri »papeških«, a tudi, da je naklonjen fevdalcem. Slednji in deloma še meščani so čedalje bolj postajali nosilci nove vere na Slov., preprosti ljudje, za katere je T. pravzaprav pisal, pa so se odmikali. Delo se odlikuje z izčrpnimi, obsežnimi komentarji, dodanimi vsakemu poglavju, in pričajo o njeg. razgledanosti; pa tudi osebne spomine je tu in tam vrinil. To je zadnji T-jev prevod nove zaveze, s katerim je začel leta 1555.

Po 2 letih je sledila polemična knjižica: 23) Ta pervi Psalm shnega triiemi Islagami, Htroshtu vſem kerszhenikom, kir od Turkou inu Papeshnikou ſijlo terpe, De ſe vti nih praui Veri ne sblasnio inu od nee ne pado. Der erſt Pſalm Dauids, mit dreyen Außlegungen … Tübingen. M. D. LXXIX. 6 listov, 12°, tiskal G. Gruppenbach. Unikat hrani Univ. bibl. v Tübingenu (faksim. ponatis 1957, spremna bes. M. Rupel). V njem je obj. 1. Davidov psalm, a v dokaj drugačnem prevodu, kot je bil oni v Ta celem psalterju (št. 13). Dodane so verzificirane razlage; v zadnjih dveh je T. grajal nravno izprijenost katol. duhovnikov Polidorja de Montagnana, Mat. Mrcine (Marcine) in neidentificiranega Mrčenika. Šele na koncu besedila je T. podpisan, a s psevd.: Shkvrianez inv kukouez sgurana inu dulana Crainza … (Škrjanec in Kukovec, zgornja in dolnja Kranjca …).

Ko so skušali preprečiti sektaštvo, ki je ogrožalo enotnost protestantizma, so nem. teologi 1577 sestavili Formulo concordiae in jo 1580 izdali v tisku. T. jo je med svojim prizadevanjem za podpisovanje tudi na Kranj., Štaj. in Kor. prevedel v slov.: 24) Formula concordiae. Tübingen ok. 1581, tiskal G. Gruppenbach; v razvidu ni doslej nobenega izv., T. pa jo navaja v nem. posvetilu Ta celiga noviga testamenta 1582 (št. 25). Konkordija vsebuje temeljne verske nauke in pojasnjuje sporna mesta, ki so jih sekte različno razlagale; je strog in tog zakonik, ki ne dopušča svobodnejšega verskega prepričanja.

Leta 1582 je T. ponovno izdal novi testament, tokrat v 2 delih. Glavnemu nasl. listu je dodal še 3 posebne (podobno že v prvem natisu 1557–8, št. 7): 25) Ta celi novi Testament nashiga Gospvdi inv Isvelizharie Ieſuſa Chriſtuſa, na dua maihina deilla resdilen, vtim ie tiga ſtariga Teſtamenta dopolnene, Sūma inu praua Islaga, druguzh pregledan inu vkupe drukan, skuſi Primoſa Truberia Crainza Raſtzhizheria. Das new Testamēt vnſers Herren vnd Seligmachers Jeſu Chriſti, in zwen klein theil abgetheilt, in welchem des alten Teſtaments Erfüllung, Summa vnd rechte Außlegung begriffen, zum andern mal vberſehen vnd zuſamen getruckt. VTibingi, M. D. LXXXII. 585 listov, 8°, tiskal G.. Gruppenbach. Gre za pregledan ponatis izdaj med 1555–77 (št. 3, 7, 8, 9, 16, 22). Namesto obsežnih razlag so tu povzetki vsebine na začetku vsakega evangelija. Knjigo začenjata kratek slov. predgovor in daljše (31 str.) nem. posvetilo württemb. vojvodu Ludviku. V njem T. razgrinja svoje slovstv. delovanje, omenja svoje najvažnejše knjige (mdr. Formulo concordiae) in ugotavlja, da so razširjene tudi med kmeti in otroki na vasi, poudarja pravovernost slov. protest. cerkve. Za registrom, popravki in napotki za branje slede evangeliji Mateja, Marka, Luke in Janeza ter apostolska dela (613 oštev. strani); zaključuje jih T-jev portret iz 1578 (gl. upodobitve). – Drugi del (paginacija je tekoča) ima naslov: 25a) Ta drvgi Deil noviga Testamenta vtim so vsa Piſma tih Iogrou, druguzh pregledan inu vkupe drukan, od Primosha Truberia. Der ander Theil des newen Teſtaments, in dem ſind alle Geſchrifften der Apostel, zum anderen vberſehen vnd zuſammen gedruckt. VTibingi, M. D. LXXXII. Za kratkim slov. ogovorom bralca razglablja T. o sv. pismu in o »pravi veri« (27 str.), v spremni besedi, naslovljeni »Truber od Slouenom slouu iemle«, prikaže svoje delovanje, »jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti muji obhudni iz tiga svita za sebo pustim« in razloži, zakaj je pisal, prevajal, tiskal: da bi vernim »vus skrivni, čudni svit božji razodil inu dal na znane«. Za summo (en kratig navvk od vſiga S. Piſma) je nov list: 25b) Ta slovenski Kolendar kir vselei terpi, inv ena Tabla per nim … Windiſcher Kalender, vnd andere ſachen darbey. VTibingi, M. D. LXXXII. Prevz. ga je iz Novega testamenta 1557 (št. 7 b). Sledi nov naslov: 25c) Ta drvgi deil tiga noviga Teſtamenta, vtim ſo vſa Piſma tih Iogrou. VTibingi, M. D. LXXXI. Odtisnjen je znak (Agnus Dei) nekd. Morhartove, zdaj Gruppenbachove tiskarne. Za slov. posvetilom (Vſem Krainzom inu Slouenom pomagai Bug) slede pisma apostolov (447 oštev. str.). Letnica 1581 dopušča domnevo, da so tiskali najprej zadnja poglavja, ker pa se je tisk zavlekel, je vse skupaj izšlo 1582. Vmesni naslovni listi so bili namenjeni za prodajo posameznih delov. Pravopisno ostaja T. pri svojem nekdanjem »izumu«, ker lahko vsak, »četudi ne razume slov., tako bere, da ga dobro razume vsak slov. kmet«, kot pravi sam v posvetilu; torej ni upošteval pravopisnih reform, ki sta jih s svojimi knjigami uvedla Krelj in Dalmatin.

Kljub starosti in naraščajoči bolezni se je T. vrnil k prevajanju Lutrove Hišne postile; nekatere odlomke iz nje je bil obj. že 1558 (št. 7 č). V tisku je izšla postumno: 26) Hishna  Postilla D. Martina Lvtheria, zhes te nedelske inv teh imenitishih Prasnikou Evangelie, ſkusi cejlu Lejtu, s'Vſemfliſsom tolmazhena, ſkusi Primosha Trvberia Krainza rainziga. Drvckana v'Tibingi skvsi Georga Gruppenbacha. M. D. XCV. 430 listov, 4⁰. Besedilo sta pregledala Andrej Savinec in sin Felicijan, ki je tudi pisec nem. posvetila kranj. plemstvu (krilo stroške) in mestom; slov. predgovor je Savinčev. Jezikovno se prevod odmika od T-jevega izrazja, ker je Savinec vanj vnesel več gorenj. posebnosti. Tudi pravopisno je neenoten, prepletata se T-jev in Dalmatinov pravopis. Na zunaj je knjiga razkošna in lepa, na posebnem listu je T-jev portret iz 1578 (gl. upodobitve).

1595 je leto, ko so izšle zadnje slov. protest. knjige; večjezična Biblia sacra Eliasa Hutterja (Nürnberg 1599) je sicer formalni zaključek reformacijskega slovstva te dobe, vendar že odmev na prejšnjo dejavnost. Tako sta prva T-jeva knjiga (1550) in zadnja (1595) začetni in končni mejnik bogatega, skoraj polstoletnega slov. protest. slovstva.

T-jeva slovstvena bera je izjemno velika, še posebej ko se zavemo, da pred njim slov. knjige sploh ni bilo. Napisal, priredil ali prevedel je 26 knjig. Razen rkp nem. cerkv. reda za Kempten so vse povezane s slov. protest. cerkvijo in razen nem. Registra (št. 10) vse pisane v sloven.; nemška so le nekatera posvetila v njih. Celotno slov. slovstvo 16. stol., točneje druge pol. 16. stol., obsega 56 knjig, T. jih je od tega ustvaril polovico, nekaterim preostalim pa bolj ali manj odločilno botroval. Med 1550 in 1563 je bil sploh edini slov. pisec. Dodati je treba še 10 nem. posvetil za hrv. knjige in 86 ohranjenih rkp, večinoma pisem. Prvi jih je zbral Th. Elze in jih obj. 1897, za njim so jih našli še 16 (M. Rupel, K. Amon). Po vsebini so T-jeve knjige pretežno verske: biblični teksti, pesmarice, katekizmi, teoretični liturg. spisi, postile, molitve, a tudi koledarji, abecedniki in celo zametek liter. zgod. in bibliografije (št. 10). Kljub ostremu protiref. gibanju, ki se je začelo proti koncu 16. stol., se je večina T-jevih knjig ohranila, četudi le v malo primerkih, tako da vse veljajo za raritete. Samo unikatov je 8 (št. 1, 2, 5, 10, 12, 17, 23, nepopolno 18), medtem ko za zdaj ni znan noben izvod Formule concordiae (št. 24).

Vse knjige so bile tiskane zunaj domovine, v Morhartovi tiskar. delavnici v Tübingenu. Do smrti 1554 jo je vodil Ulrich Morhart, potem njeg. vdova Magdalena ob pomoči sinov Oswalda in Georga Gruppenbacha. Po njeni smrti 1570 sta vodila tiskarno sinova skupaj, od 1571 G. Gruppenbach sam, obdržal pa Morhartovo tiskar. znamenje. Tiskar se je podpisal bolj poredko; dvakrat (št. 1, 2) se je skril za psevd. Jernej Škerjanec, nekajkrat se označil s tiskar. znamenjem (št. 3, 5–9, 17, 22, 25), jasno podpisal le dvakrat (št. 10 Morhart, št. 26 Gruppenbach). Na večini T-jevih knjig je kot kraj tiska označen Tübingen, le pri prvih (št. 1–6) in nekaterih poznejših (št. 12, 23, 24?) ne; knjige št. 3–6 so izšle v Tübingenu samo formalno, dejansko pa v Reutlingenu, kamor se je 1555 tiskarna začasno umaknila zaradi kuge.

V prizadevanja, da bi se ustanovila tiskarna v domovini, je T. posegel vsaj dvakrat. Jul. 1560 je vojvodu Krištofu in kranj. dež. stanovom svetoval, naj bi dobili dovoljenje za tiskarno in biblij. zavod v Lj., ki bi skrbela za slov. in hrv. verski tisk. Ideja se je ustavila že na začetku. Poleti 1562 se je Lj. ponujal tiskar Augustin Fries (Mellis), a ga je T. odklonil, ker ni hotel ustvariti konkurence biblij. zavodu v Urachu in še bolj razburiti katol. duhov, ki so pri cesarju že tako protestirali zoper Friesa. Morda je T. sodeloval pri ustanovitvi prve tiskarne na Slov., pri Mandelčevi (SBL II, 39–40), ki je delala v Lj. 1575–82, a tiskal v njej ni svojega nič. Tvorno pa je sodeloval pri pripravah za tiskarno biblij. zavoda v Urachu, kateremu je bil ravnatelj (skrbel za tisk, za nabavo črk ip.).

T-jev delež pri biblij. zavodu je treba ovrednotiti s pripravami zanj, ko še ni bilo Ungnada in njegove zamisli, ko je še z Vergerijem iskal možnosti, da bi razširil svoje »delo« tudi čez slov. ozemlje. Do 1555 je samo mislil na hrv. tisk, saj ni imel možnosti, da bi ga uresničil. Po 1555 je z Vergerijem sprožil izdajanje hrv. knjig in skušal dobiti glagol. črke, 9. jun. 1557 je spodbujal glagoljaše, da bi njeg. knjige prevajali v hrv. jezik, kot poroča v posvetilu k prvemu delu novega testamenta (št. 7); tam tudi navaja poskuse, ki pa so spodleteli; govori o hrv. duhovniku iz Dalmacije, ki da je prinesel prevod biblije, pozneje pa izginil neznano kam. Š. Konzul se je T-jevemu vabilu odzval o božiču 1557 (gl. spredaj), 28. avg. 1559 pa so metliški recenzenti opozorili, da je treba hrv. tisk izdajati tudi v cirilici. V tem že lahko opazimo težnjo po spreobrnjenju Turkov s pomočjo protest. tiska.

T-jev verski in kulturni program je bil povsem v soglasju s težnjami evropske reformacije. Humanistične ideje, ki so bile duhovno vodilo reformatorjev v njihovem hotenju, da bi odprli biblijo vsem ljudskim slojem, so bile tudi T-ju zelo blizu. Te ideje je črpal iz del Erazma Rotterdamskega. Prvič je to pomoč omenil 1555 v posvetilu k prvemu prevodu Matejevega evangelija (št. 3). S tem je odkril, da se je posredno navzel njegovega duha: skrb za nepotvorjeno resnico, zahteva po neposrednem prevajanju iz izvirnika, kritičnost do raznih pojavov povnanjenja verskega življenja, racionalizem, želja po znanju. Vendar je to značilno le za prvo obdobje T-jevega ustvarjanja (gl. P. Simoniti, Humanizem na Slov., 1979, 234–5), sčasoma pa bledi in se izgublja v lutrovskem vplivu oz. dobiva drugačno podobo. T. je sprejel Erazmov duh in ga včlenil v svoje izkustveno doživljanje sveta in Boga. Postal je sicer protestant iz erazmovskih pobud, a šel dalje, ko je prelomil z rimsko Cerkvijo. Erazmovi nazori so mu pomagali, da je v pregnanstvu storil odločilen korak in postal dejavni oznanjevalec reformacijskih načel.

S svojim kulturnoslovstvenim programom je T. uvrstil slov. narod med evropske. Kot Krištof Kolumb (Kopitar, Gramm. d. slav. Sprache, 1808, 146) je odkril sposobnost sloven., da se izrazi tudi v pisani besedi: »Bog ve, da sem še v tistem času, ko sem pri vas pridigal v slov. jeziku iz lat. in nem. knjig, često vzdihnil in vzkliknil k Bogu, naj se zaradi posvečenja svojega imena in razširitve svojega kraljestva milostno ozre tudi na naše ubogo, preprosto, dobrosrčno slov. ljudstvo, naj mu prizanese in ga obdari z veliko milostjo in darom, da bi se tudi njegov jezik pisal in bral kakor jezik drugih narodov ter da bi se sv. pismo idr. dobre krščan. knjige prav prevedle in natisnile v slov. in hrv. jeziku« (1557, št. 7). Jezikovna kultura je bila T-jeva prva skrb. Iz preprostega, neizoblikovanega jezik. gradiva je pred njim nastajala podoba knjiž. jezika. Zavedal se je, da mora ostati na trdnih domačih tleh, če hoče dati nov pogled na »staro vero«, saj je razumljivo, da je imel pred očmi ne samo narodnost, temveč tudi širjenje protest. nauka. Tako si je hkrati prizadeval za »čisti nauk« in še bolj za »čisti« jezik in se temu ni odrekel do pozne starosti. Seveda je to dediščina humanističnih in pozneje toliko bolj Lutrovih pogledov na vlogo jezika v verski izobrazbi. T-jev trud za jezikovno čistost se ni omejil le na slov., enako se je zavzemal za hrv. jezik. Odtod so izvirali štev. spori s sodelavci, predvsem s Konzulom. Vendar v tem ni pretiraval, tako da je celo premalo pazil na germanizme (Kopitarjev očitek, 1. c., zlasti 390, 393, 399). Ob skrbi za čisti besedni zaklad je T. pazil tudi na sintakso, ki si jo je prirejal po lat. vzorcih, kot kaže primer asidentičnega kopičenja: »drigači govore z dostimi besedami Krajnci, drigači Korošci, drigači Štajerji inu Dolenci ter Bezjaki, drigači Krašovci inu Istrijani, drigači Krovati« (1555, št. 3). Zanj je značilno čustvo, ki je tu in tam preglasilo razumsko oblikovanje stavka, zato mu pripisujejo v novejš. času liter. umetniška hotenja, ko razčlenjujejo njegovo sposobnost opisovanja in živega pripovedovanja, tako da moremo govoriti o »ustvarjalni obnovi«, ki je »že na meji s pravim slovstvom« (J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva, 1968, 154). Njegova vizija o nadaljevanju začetega dela na slovstv. področju je vzniknila iz zavesti ustvarjalne energije slov. ljudstva, saj je s sodelavci »izpolnil vrzeli, ki jih je zapustil na Slov. srednji vek« (J. Pogačnik, l. c. 155). Skrb za jezikovno kulturo je hkrati širila T-jevo obzorje: morda je prvi spoznal, da so Slovenci narod, odkril dialektične posebnosti posam. slov. pokrajin, a jih razumel v soglasju s središčnim govorom. Opazil je, da je jsl prostor jezikovno enotnejši, kot bi se zdelo, čeprav je ohranjal jezik. in narodn. razlike (gl. Dalmatin, Biblia; T-jevo posvetilo h glagol. Prvemu delu novoga teštamenta, 1562: posebnosti hrv. in srb. običajev, slov. različice). V T-jev kulturni program je treba včleniti njegova prizadevanja za ljudsko izobrazbo. Že prvo knjigo (št. 1) je sestavil z mislijo na pomanjkljiv verski poduk, abecednik (št. 2) pa naj bi izrecno omogočal učenje verskih resnic: »Obtu jest … sem te vekše štuke naše prave vere v le-te bukvice prepisal inu v tih sem tudi hotel pokazati an legak, kratek pot, koku se ima an vsaketeri skoraj brati navučiti.« Hkrati je utemeljeval slov. protest. šolo, ko je v istem abecedniku vabil: »Vi šulmaštri pak inu vi vsi, kir znate poprej brati, zamerkajte inu druge vučite …« To načelo je posebej poudaril in njegovo vrednost še podčrtal z zahtevo, da morajo skrbeti za vzdrževanje šol oblastniki: »… v slednim mejstu, v tergu inu per sledni fari šulmojstre inu šularje deržati, v mejstih inu tergih, de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružnikov inu mežnarjev tu slovensku pismu, brane inu pisane vuči« (Cerkovna ordninga, št. 12). – T-jeve želje so se le delno uresničile; samo nekaj šol za kmečko ljudstvo je v resnici nastalo ob pomoči protest. predikantov na podežel. župnijah. Bile so slov., poučevali so slov. pisanje, branje in katekizem. V mestnih in trških šolah pa naj bi se »purgarski otroci« poleg petja nem. in lat. pesmi učili tudi slov. petja in slov. katekizma. Ob dečkih naj se tudi deklice učijo »slovenski brati inu pisati, ta katehismus zred s to kratko izlago izvuna povejdati« (prav tam). V Lj. je bila 1563 ustan. javna poklicna lat. šola na izrecno T-jevo pobudo (sprva 1-razr., pozneje na stopnji gim.). V njej so upoštevali sloven.: v 1. razr. pri učenju lat. besed, katekizma in molitev; v 2. razr. pri pouku katekizma; v vseh razr. pri učenju nabož. pesemskih besedil. Vodja (rektor) je postal Lenart Budina (od pribl. 1548 imel svojo zasebno šolo v Lj.). Poleg lat. so poučevali še glasbo, verouk in uvajali v »vse dobre in svobodne umetnosti« (V. Schmidt, Zgod. šolstva … I, 73). Tik pred odhodom iz Lj. je T. 1565 pridobil Ad. Bohoriča (SBL I, 49–52) za vodjo in pri dež. stanovih dosegel, da so nastavili S. Krelja kot pomočnika za pouk sloven. 2 uri na teden. 1570 je svetoval, naj Bohoriču dodelijo še 2 pomočnika, 1583 zagovarjal Frischlina (ib. I, 190–2) in pomagal slov. študentom nadaljevati študij na visokih šolah.

V skladu z reformo bogoslužja je T. uvajal slov. liturgično pesem in tako preglasil prevlado lat. cerkv. pesmi. Že prvemu katekizmu (št. 1) je dodal pesmarico in pesmi opremil z menzuralno notacijo. Samostojno je izdal pesmarico 1567 in 1574 (št. 18, 19) in tako uveljavil slov. protest. nabožno pesem. Oblikovno in izrazno moč T-jevih pesniških poskusov moremo ocenjevati le v okviru tedanjega razumevanja za poezijo, ki je bila podrejena smotru dati v vezani besedi pripomoček za lažje in hitrejše umevanje verskih resnic. Zložil, priredil ali prevedel je 30 pesemskih besedil. Kake tri četrtine je treba šteti med izvirne, ker se je T. tudi takrat, ko pravi, da je pesem prevod, pogosto zelo odmaknil od predloge (npr. Ana pejsen iz stariga sv. pisma; Oča, sin, duh, nebeski kral; Jezus ta je od smrti vstal; Ena pejsen na dan sv. Trojice; Večerna molitov; Te Cerkve božje zuper nje sovražnike tožba inu molitov; Ena duhovska pejsen zuper Turke). S pesmimi so T. in sodelavci skušali »te ljudi k pravi veri pripraviti«. Muzika in petje ob pravilnem in pobožnem izvajanju nagibljeta namreč človeško srce k pobožnosti … Zato reformirane evangeljske cerkve pravilno ravnajo, ko po nauku in naročilu sv. Pavla bero in pojo v svojih cerkvah sv. pismo in psalme v navadnem razumljivem jeziku (Ta celi katehismus, št. 19; gl. M. Rupel, Slov. protest. pisci, 1934, 103).

T-jev kulturni program, ki je zajel vse tisto, kar je prinašala evropska reformacija, da bi se usidrala med ljudstvom, je bil v jedru religiozen. Prizadevanje za rast narodovih bistvenih značilnosti (jezik, književnost) je bilo tudi prizadevanje za versko izobrazbo. Tega T. ne zamolči. V posvetilu k Ta prvimu dejlu tiga noviga testamenta 1557 (št. 7) govori o slov. in hrv. ljudstvu, ki se mu smilita, »ker prav malo ali skoraj nič ne vesta (saj jih tudi ne učijo prav) o najpotreb. in najbolj tolažil. naukih naše prave kršč. vere, katerih znanje je vsakemu razumnemu človeku najprej potrebno za njegovo dušno blaginjo in najvišjo tolažbo«. T. je postal narodov prosvetitelj, ker je bil tudi njegov verski usmerjevalec. Kot prosvetitelj je uspel, to njegovo delo je postalo lastnina naroda, medtem ko je njegova gorečnost za »novo vero« bila tako rekoč zaman. T-jeva teologija se je nadaljevala le v slov. teol. terminih, čeprav se je katol. obnova tega komaj kdaj zavedela. Tako je živel na svoj način T-jev duh tudi v katol. teologiji. Vsekakor pa smemo reči, da je T. utemeljitelj slov. teologije.

V začetku, ko je T. spoznaval dela Kalvina, Zwinglija, a tudi Bullingerja in Pellicana, je bil pod vplivom švic. reform. smeri. Še vedno pa ni jasno, koliko moremo o tem vplivu govoriti v nasl. desetletjih njegovega pisateljskega ustvarjanja. Trditi smemo, da je prvo desetletje (1550–60) v znamenju cvinglijanske usmerjenosti. Manj izrazita so nasl. obdobja teol. snovanja, čeprav se s povsem enotnim luteranskim nazorom ni nikoli zadovoljil (gl. Artikuli, št. 11; Cerkovna ordninga, št. 12; Katekizem, št. 21). V Katekizmu 1550 (št. 1) je bil tudi pod vplivom flacijanizma, pa tudi pozneje se je z njim srečeval, vendar kot nasprotnik radikalnega nazora, čeprav ni mogel preprečiti, da ne bi za kratek čas bil v Lj. opazen Flacijev duh (Klombner, Krelj). Tudi na Koroškem je imel Flacij privržence, zato je bilo prav tam nemalo težav s podpisovanjem Formule concordiae. T. ni bil nikoli pravoverno izšolan, bil je bolj ali manj samouk, ki se je prebijal do novih spoznanj ob srečevanju s prakt. problemi ljud. pridigarja, kot so bili v slov. deželah: praznoverje, romanja, zidanje cerkva, obhajilo pod obema podobama; v nem. krajih (Kempten) pa soočenje z adiaforami (za odrešenje nebistvene resnice), s cvinglijanskimi nazori o obhajilu. Do razl. teol. struj je bil strpen, ker je hotel predvsem uspešno dokončati slov. reformacijo. Ohranil je tradicionalne običaje in ceremonije, kolikor so bili v skladu z reformatorskimi načeli, zavračal tiste, ki so z uvajanjem novotarij ali odpravljanjem starih običajev odvračali ljudi od nove vere. Zato mu je bilo vse, kar je bilo preveč pravoverno, nezdravo; ni se navdušil za strogo teol. merila, tudi sama augsb. veroizpoved ni bila zanj sveta kot npr. Ungnadu, pa tudi Klombnerju.

Tako je ustvaril zanj značilno slov. pot v protestantizem in v tem pokazal svojo genialnost; izrazila se je v sprejemanju tujih vzorcev na njemu lasten način. Ustvaril je tako tudi slov. smer v evrop. reformaciji. Glavne značilnosti njegove »teologije« so znane že iz prvega Katekizma 1550 (št. 1): človek je v središču teol. zanimanja. Vendar je mogoče definirati človeka le v njeg. odnosu do Boga, tudi Boga je mogoče spoznati v odnosu do človeka, predvsem takrat, ko Bog človeka odrešuje po Kristusu. Soteriološko (odrešenjsko) pojmovanje odnosa med Bogom in človekom postane pri njem središčna opredelitev, greh uničuje človeka, ki se sam ne more odrešiti, zato potrebuje Kristusove pomoči. Kristus je za T-ja začetek in konec vsega dogajanja, edina možna razumska osvetlitev skrivnosti bivanja človeka v boju za božjo podobo v njem. Pomembnost vere se pokaže najbolj v pojmovanju zakramentov. Skušal je najti svojo formulo, ki bi ustrezala njeg. značaju in opravičila njeg. gledanje na odnos človek-Bog. Našel je srednjo pot med stališči Lutra in švic. reformatorjev: zakrament je vidno znamenje navzočnosti milosti (»es ist ein Mysterium«). T. se vseskozi navdihuje pri sv. pismu, ki je zanj edini vir teol. razmišljanja, vse se mu naj podredi, tako učenje cerkv. očetov kot koncilov. Za 16. stol. značilna teol. polemičnost sprva ni značilna tudi za T-ja (zmerno je opazna v njeg. prvih delih), vendar narašča proti koncu življenja, posebno v Katekizmu 1575 (št. 21), ko je delovanje protireformacije postajalo vedno bolj očitno tudi v slov. pokrajinah (Canisijev katol. katekizem; javne disputacije v Gradcu).

Reformacija je nastala predvsem iz verskih, ne socialnih pobud, toda »je značilna manifestacija svoje dobe in v njenem okviru najtesneje povezana z dano družbeno problematiko« (A. Kos, SR 1948, 61). T. se tej problematiki nikoli ni izognil niti umaknil v zgolj načelno ali abstraktno iskanje zadnjih osmislitvenih razlag družbenega stanja. Vendar je ocena tega stanja zanj izhajala iz verskih in ne socialnih premis, ker je božja volja izraz resničnega razmerja družbenih slojev. T. izhaja torej iz srednjeveške miselnosti: služili bi samo satanu, če bi poskušali izpreminjati od samega Boga določeni red. Zato je pojem pokorščine dobil v protestantizmu novo vsebino: služiti bližnjemu je prava božja služba, ki se pridružuje najvišji božji službi – veri v Boga. Pokorščina, torej konkretno pokorščina nasproti bližnjemu, je dopolnitev krščan. svobode pred Bogom. To je bistvo Lutrovega nauka, ki ga je prevzel T., in se nekoliko loči od Melanchtonovega (A. Kos, ib. 159). T. je bil vzgojen v fevdalnem družb. redu, zato ne more presenečati, da je uskladil svoj nauk o pokorščini s tedanjim stanjem, značilno pa je, da ni prizanesel krivični gosposki: »Ta vogrska, krovaška, slovenska inu druzih dežel gospoščina, koker so ti celski knezi bili, kir so s temi bozmi vso silo, krivico obhajali, … so vsi ž nih imenom inu stanum zatreni inu hud konec vzeli« (Katehismus z dvejma izlagama, št. 21). Vendar je T. prepuščal sodbo Bogu, tistim, ki so bili v stiski, je priporočal, naj bi »silo in krivico« voljno trpeli, uprli naj bi se gosposki (oblasti) le tedaj, če bi ta od njih zahtevala »kaj zoper Boga«. Vse kaže, da se je, čeprav je zastopal stališče obstoječega družb. reda in ga branil, solidariziral z »ubogo gmajno« in da je treba v tem smislu tolmačiti T-jeve ideje v Kateh. z dvejma izlagama (A. Slodnjak, Kmečki upori v slov. umetnosti, 1974, 23). Kmečki upori v slov. deželah (T. jih pozna – 1515, 1528, 1573 – govori o njih kot nedopustnem dejanju) so svojstven odgovor na socialne razmere tedanjega časa in jih T. ne obsoja s takšno ostrino kot Luter.

Starejše mnenje je bilo, da je T. vzel za knjižni jezik govor svoje r. vasi Raščice, v katerega je primešal leksikalne in sintaktične germanizme, ki mu jih je dala nem. vzgoja in mestna govorica. Razna glasovna odstopanja od govora na Raščici v pisanju e poleg ei za jat in redko o namesto u za zgodaj dolgi o, ki naj bi bila povsem nesistematična, pa so razlagali z vplivom drugih govorov, katere je spoznal med službovanjem, zlasti ljubljanskega, ki naj bi bil gorenjski. Novejše ugotovitve (Rigler, Začetki slov. knjiž. jezika, 1968) pa kažejo, da gre pri dvojnih refleksih dolgega jata in tudi pri refleksih za zgodaj dolgi o za trdno izdelan sistem, ki mora imeti oporo v živem govoru, kakršen je bil tedaj lahko le ljubljanski. Vse kaže, da je bil lj. govor v osnovi dolenjski, v katerega so se razširile nekatere gorenj. značilnosti, zlasti tendenca po monoftongizaciji. Tako je T. našel razmerje e in v izglasju ei proti u za dolgi jat in zgodaj dolgi o v lj. govoru, iz svojega raščiškega pa je vnesel ei v tiste besede z jatom, kjer je hotel razlikovati homonime (npr. sveit »mundus« : svet »sanctus«), ki so ga, kot je razvidno iz njegovih izjav, zelo motili. Iz raščiškega govora je seveda vnašal tudi posamezne sistemsko nepomembne dialektizme, a zavestno je hotel pisati v ljubljanščini in vanjo vnesti elemente svojega narečja le toliko, da bi jo obogatil. T. je torej posrečeno vzel za osnovo knjižn. jezika prav najbolj centralni slov. govor, ki je že sam združeval v sebi elemente dveh najobširnejših in centralnih slov. narečij, ki pa je obenem predstavljal tudi jezik najv. slov. mesta, tedanjega upravnega središča Kranjske, ki je imela glede na prebivalstvo povsem prevladujoč slov. značaj, kraja, v katerem se je oblikovalo središče nove narodne slov. cerkve in ki je postajal center meščanstva in kulture. V tej T-jevi odločitvi se seveda kaže splošno stremljenje po prevzemanju jezika, ki je socialno višji, mogoče pa tudi novo gledanje luteranstva, ki se je nasproti samostanskim kult. centrom v katolištvu začelo naslanjati na meščanstvo in plemstvo. V zadnjih svojih delih T. ni bil, zlasti še v pisanju refleksov ei in e za jat, več tako dosleden kot prej. Vzroke je treba iskati v tem, da se mu je zaradi daljše odsotnosti iz domovine in večletnega premora v pisanju začel leta 1574 rahljati prej razmeroma dosledno izdelani sistem knjižn. jezika in da se je približeval jeziku, ki se ga je naučil v otroštvu, kar se je v zadnjih letih s staranjem le še stopnjevalo.

Če je T. prevzel lj. govor, nekoliko prirejen po rojst. narečju, se je moral odločiti še glede grafije. Najprej je izbral gotico, 1555 pa dokončno prešel k latinici. Sprva se je odločil za gotico zaradi slov. človeka, ki je to pisavo že znal brati v nem. knjigah, zato naj bi mu ne delala preglavic. Opustil je kopičenje soglasnikov za posamezne glasove, kar je pokazal ob znaku za š (pisal je samo h za nem. ch, zato pa dosledno ſh za nem. sch; v je T-ju »pul f« in ne f kakor v nem.; l naj izgovarjamo »debelu po bezjašku«. Ko se je odločal za slov. črkopis, se je razgledoval drugod in zapisal: »Mi smo, Bug vej, dosti zmišlovali, s kakovimi puhštabi to našo besedo bi mogli prov po tej ortografiji štaltnu inu zastopnu pisati, de bi preveliku puhštabov ali konsonantov k ani silabi ne jemali, koker ti Peami inu drugi dejo, kateru je grdu viditi« (1555, št. 3). Ugotovil pa je, da bi tujec kljub še tako poenostavljenemu črkopisu imel težave pri branju, zato bo »odvisen od vaje in rabe« (1557, št. 7). Slabost T-jeve grafije je bila zlasti v tem, da ni razlikoval zvenečih sičnikov in šumevcev od nezvenečih, ker za to razlikovanje razen v intervokalični poziciji ni imel vzorca v lat. in nem. pisavi; kratki in dolgi s sta namreč v znakih za sičnike in šumevce tiskana povsem po tedanjih tiskarskih možnostih in navadah, vendar tudi možnosti za razlikovanje sičnikov in v intervokalični poziciji (s podvojitvijo) ni čisto dosledno izkoristil (Rigler, l. c. 216–7).

T-jev besedni zaklad je imel osnovo v sodobnem izrazoslovju; naslonil se je na jezik. izročilo, posebej pri cerkv. (teološkem) izražanju. To je opazno pri besedah »de po le-tejm revnim lebni, gnada … milost, … bogastvo«. Kljub temu pa je tožil zaradi siromaštva in velike pomanjkljivosti slov. besed (št. 7c), ko je moral prevajati strok. teol. pa tudi biblične izraze; te je iskal, jih ustvarjal, si pomagal z opisovanjem. Tudi pri prevajanju je izbral samostojno slov. pot, ki je za T-ja značilna (Ave Maria so npr. Hrvati prevedli z zdrava bodi, ti Marija; Slovenci so poznali češčena si, Marija, T. pa je našel morda pravilnejši prevod veseli se, Marija; 1557, št. 7c). Posebej mu je delala preglavice osrednja beseda reformacije »iustificatio«, v kateri je bilo vse bistvo protest. verske prenove. Če so si Nemci pomagali z »Gerechtmachung« in »Gerechtfertigung«, je moral T. pojem v slovenščini opisati, dodati pa mu še njegov izvirni, včasih tudi nem. izraz: »To besedo iustificatio mi Slovenci drigači ne moremo tolmačiti temuč pravičnu delane oli pravičnu sturjene« (1560, št. 8).

Opazno je, da je T. prišel v zadrego šele pri prevajanju svetopisem. besedila v celoti ter pri teoloških traktatih. V prvi knjigi (št. 1) je sicer še zmogel prevajati s tistim besediščem, ki mu ga je ustvarila tradicija, vendar je že tu uvajal strok. izraze in jih opisoval (zakramenti), pozneje pa je pri zahtevnejšem traktatu moral trud za iskanje ustreznih besed podvojiti. Pri tem je hotel biti vedno razumljiv. Ni iskal »v letimu našimu obračanu oli tolmačevanu lepih, gladkih, visokih, kunštnih, novih oli neznanih besed temuč te gmajnske kranjske preproste besede, katere vsaki dobri preprosti Slovenec lehku more zastopiti« (1555, št. 3). V katekizmu (št. 1), pozneje v Cerkovni ordningi (št. 12), je najti T-jevo težnjo po tvorbi samostalnikov na -stvo (kerščanstvo, človeštvo, tovarištvo), s tem pa tudi že težnjo po tvorbi abstraktnih besednih in miselnih sklopov. Ni se mogel ubraniti germanizmov v izrazih in zvezah (npr. predgouvor je žen. spola; gori gledanje, ravenpild oli raven obličje, vkupezbrane inu hojene vsiga rajha, gori vstati, gori vzeti, doli udariti, vleči čez globoke vode, skuzi te besede tiga svetiga pisma). Pri tem rabi dolge stavke, ki so bili v navadi v tedanji lat. in nem. Ohranil pa je marsikatero starino v oblikah in besedju (dveju človekov, dveju sinu, z očima, hočo, nečo, hlapčič, god, kojiti, tresuvi, žleza). Zelo rad je kopičil sinonime (delu inu opravilu, djane inu rovnane, spravlavec inu odvetnik; hudo, grdo, strašno, naglo smrt; ta nih vera je nova, kriva, falš, ležniva, hudičeva inu malikovska). Pridigarski slog je rabil tudi v pisani besedi. Želel je, da bi ga Slov. prav razumeli, »zakaj ta muč tiga svetiga evangelija inu naše izveličane ne stoji na lepih, ofertnih besedah, temuč v tim duhej, v ti risnici, v ti pravi veri inu v enim svetim kršanskim lebnu« (1555, št. 3).

T-jev jezik je preživel svoje obdobje in ostal predvsem po Dalmatinu trajno navzoč v naslednjih obdobjih. Črkopis in jezik sta doživljala spremembe že v času njeg. življenja, vendar je Dalmatin, ki je bil glavni ohranjevalec T-jeve tradicije, prenesel njegova jezik. dognanja prihodnjim rodovom.

T-jevo delo je edinstveno v slov. kulturni in polit. zgod. Odločil se je za materinščino v času, »ko so se tudi v Evropi formirali narodi in ko so bile možnosti za nastanek slov. naroda dovolj razvite (J. Pogačnik, Zgod. 121). Vendar so bile možnosti omejene. Njegovo veliko polit. dejanje je prav v sintezi dveh osn. gibal, ki sta sooblikovali razvoj slov. nar. zavesti: jezik in vera. Zato si brez T-jeve reformacije ne moremo zamisliti nadaljnje kulturne in polit. rasti slovenstva. »… reformacija pomeni prvi korak k formiranju slov. nacionalne zavesti« (E. Kardelj, Razvoj slov. nar. vprašanja, 1957², 98), zato je »… borba protestantov za slov. knjiž. jezik sama po sebi dobivala političen pomen« (ib. str. 100).

Prim. (izbor): bio. podatki v T-jevih predgovorih in posvetilih k svojim knjigam, zlasti v oba dela novega testamenta (1557 in 1577, št. 7 in 22); T-jeva korespondenca idr. protestantika v arhivih: Lj. (DAS, Semen. knjižnica, ŠkALj), Dunaj, Gradec, Zürich, Kempten, Regensburg, Stuttgart, Tübingen (Univ. Bibl. in Evang. Stift), Dresden – večinoma fotokopije v NUK; Freherusov spis o T-ju (DAS, Dolski arhiv, fasc. 75–6). – J. Andreae, Christliche Leichpredig bei der Begräbnus des … P. T., Tübingen 1586; isti, Ena lepa inu pridna prediga per pogrebi tiga … P. T-ja … prev. M. Trost, Tübingen 1588; Valvasor II–VIII; Chr. F. Schnurrer, Slav. Bücherdruck … Tübingen 1799; J. Kopitar, Grammatik d. slav. Sprache in Krain … Lj. 1808; Erberg; T. Elze, Die Superintendenten der evang. Kirche in Krain während des 16. Jh., Wien 1863; M. Čop, Šaf. I; Dimitz II–III; T. Elze, Die Univ. Tübingen u. die Studenten aus Krain, Tüb. 1877; F. Ahn, Bibliogr. Seltenheiten der Truberliteratur, Graz 1894; T. Elze, Die slowenischen protestant. Bibelbücher des 16. Jh., JGGPÖ 1895, 117–67; R. Lopašić, Prilozi za povijest protestanata u Hrv., Starine 1895, 162–94; T. Elze, Primus Trubers Briefe, Tübingen 1897; Argo 1901, 148–51 (obj. pismo N. Frischlina T-ju); Iv. Cankar, T. in T-jeve slavnosti, Del. list. 1908, št. 22–4 (ZbD XXV); J. Gruden, Cerkv. razmere med Slov. v 15. stol. in ustanovitev lj. škofije, 1908; O. Hegemann, Zu P. T-s 400 jährigen Geburtstage, JGGPÖ 1908; F. Kidrič, D 1908, št. 80–143 (ponat. v knjigi 1951); I. Prijatelj, O kult. pomenu slov. reformacije, 1908; Fr. Bučar, Odnošaji P. T-a prama hrv. tiskari u Württemberškoj, ZMS 1908 (I. T-jev zbornik), 21–44; J. Čerin, Pesmi slov. protest. pesmaric, njih viri … ib. 126–244; F. Ilešič, P. T. in njegova doba, ib. 5–32; isti, K T-jevemu životopisu, ib. 276–81; isti, O tisku in prodaji nekat. T-jevih knjig, ib. 281–3; L. Pintar, Od kod ime Raščica? ib. 265–70; Gruden I; I. Grafenauer, O T-jevem prevodu evangelijev, DS 1914, 297–303; F. Kidrič, Die protest. Kirchenordnung d. Slovenen im XVI. Jh., Heildeberg 1919; isti, T-jevi na votivni sliki v Derendingenu iz 1587 l., ZUZ 1922, 1–8; isti, Ogrodje za biogr. P. T-ja, RDHV 1923, 179–272; M. Rupel, T-jevi Artikuli, ČJKZ 1926, 100–29; M. Murko, Die Bedeutung d. Reformation u. Gegenreformation f. d. geistliche Leben d. Südslaven, Praga-Heidelberg 1927; F. Kidrič, Bibl. uvod v zgod. reformac. knjiž. pri južnih Slovanih v XVI. veku, 1927; isti, Zgod. I; M. Rupel, Slov. protest. pisci, 1934, 1966²; E. Kardelj, Razvoj slov. nar. vprašanja, 1939, 1957²; F. Kidrič, Zoisova korespondenca I, II, 1939–41; G. Stöckl, Die dt.-slav. Südostgrenze des Reiches im 16. Jh., Breslau 1940; Alb. Kos, Družbeni nazor slov. protestantov, SR 1948, 59 sl.; M. Rupel, H korespondenci T. - Bullinger, SR 1950, 149–56; S. Mikuž, Podoba T-ja, LdP 1951, št. 162; SPor 1951, št. 212; V. Schmidt, Pedag. delo protestantov na Slov. v 16. stol. 1952; F. Gestrin, Družb. razredi na Slov. in reformacija, II. T-jev zbornik, 1952, 15–65; A. Gspan, Prispevek k ikonografiji P. T-ja, ib. 151–60; M. Rupel, P. T. in Formula concordiae, ib. 65–112; F. Stele, Vloga reformacije v naši umetn. zgod., ib. 119–50; B. Ziherl, Družb. polit. temelji reformacij. gibanja na Slov., ib. 7–14; M. Rupel, Namestitev Fel. T-ja v Lj., ZČ 1952/3, 588–95; isti, Nove najdbe naših protestantik XVI. stol., 1954; isti, Tisk slov. knjig v Vergerijevih pismih Bullingerju, SR 1954, 238–45; A. Slodnjak, Nov pogled na vznik slov. in hrv. reformacij. knjiž. 16. stol., SR 1954, 109–20; J. Žigon, Kdaj je izšla prva slov. knjiga, ib. 331–6; M. Rupel, Zssl I, 185–260; B. Puc-Bijelić, Ilustracije v slov. protest. knjigah, ZUZ 1957, 183–210; Cvetko I; M. Rupel, Trubariana. Dresdensko gradivo idr. RSAZU, II. r., 1958, 3–22; isti, P. T., Bgd 1960; isti, P. T., 1962 (monogr. z bibl.); isti, T. in Hrvati, SR 1961/2, 49–59; J. Pogačnik, Miselna in slogovna dinamika v stari slov. književnosti, Čas v besedi 1963, 29–62; B. Saria, Was hat uns P. T. heute zu sagen, München 1963; M. Smolik, Odmev verskih resnic in kontroverz v slov. cerkv. pesmi od zač. do konca 18. stol. 1963, 109–64 (dis.); Fr. Oražem, Dogmat. nazori P. T-ja in njeg. odvisnost od začetnikov reformacije, 1964 (dis.); M. Rupel, P. T. (prev. in obdelal B. Saria), München 1965; A. Rijavec, Glasb. delo na Slov. v obdobju protestantizma, 1967; B. Berčič, Tiskarstvo na Slov. 1968; J. Pogačnik, Zgod. slov. slovstva I, 1968; J. Rigler, Začetki slov. knjižn. jezika, 1968 (SAZU); B. Berčič, Das slow. Wort in den Drucken d. 16. Jh., Abh. über die slow. Reformation (München) 1968, 152–68 + priloge (bibl. s hranilišči, liter. in posnetki naslovnih str.); D. Cvetko, Die Musik der slow. Protestanten, ib. 111–23; Hans J. Kissling, Einiges über den türk. Hintergrund zur Zeit d. slow. Reformation, ib. 50–64; J. Pogačnik, Stilprobleme im slow. Reformationsschrifttum, ib. 90–110; J. Rigler, Über die Sprache d. slow. protest. Schriftsteller d. 16. Jh., ib. 65–89; O. Sakrausky, Theol. Strömungen in d. reformat. Lit. d. Slow. u. Kroaten, ib. 135–51; B. Saria, Die slow. Reformation u. ihre Bedeutung f. d. kulturelle Entwicklung d. Slowenen, ib. 23 do 49; A. Slodnjak, Über die nationbildende Kraft d. Reformation bei d. Slowenen, ib. 11–22; J. Stabej, Über die Anfänge d. slow. Lexikographie, ib. 124–34; H. J. Kissling, Einiges zu dem »Lied wider die Türken« des slow. Reformators P. T., Slavist. Studien zum VI. intern. Slavistenkongress in Prag 1968, München 1968, 411–7; R. Rehar, Po sledovih T-jeve rodovine, Jadran. kol 1969, 209–12 (s sliko); M. Rybář, P. T. v Laškem, Naše delo 1969, št. 11, 12; 1970, št. 1; O. Sakrausky, Der Einfluss d. dt. Theologie auf d. südslaw. Reformation, Südostdeutscher Archiv (München) 1970, 77–96; K. Amon, Zu P. T's Übergang von d. zwinglianischen zur lutherischen Abendmahlslehre, ZfthVSt 1971, 91–104; J. Koruza, EJ VIII; J. Markuža, T-jeva slov. Cerkovna ordninga, BV 1972, 203–12; B. Pogorelec, T-jev stavek, Seminar slov. jezika, liter. in kulture 1972, 305–23; Š. Barbarič, Stik P. T-ja z mislijo E. Rotterdamskega, Zbornik za slavistiku (N. Sad) 1972/3, 87–98; J. Rajhman, T., avtor prve slov. knjige, Znamenje 1973, 514–22; isti, T-jev stik z Bullingerjem v Eni dolgi predguvori, BV 1973, 272–9; isti, Teološka podoba T-jeve Ene dolge predguvori, 1974; A. Slodnjak, T. in kmečki upori, Kmečki upori v slov. umetnosti, 1974, 22–9; J. Rajhman, Vprašanje cerkv. službe v T-jevi Cerkovni ordningi, Znamenje 1975, 348–54; isti, T-jeve zveze s švic. reformatorji v dobi nastanka prve slov. knjige, ib. 55–66; V. Truhlar, Izkustvenost T-jevega krščanstva, BV 1975, 420 do 427; J. Javoršek, P. T., 1977; J. Rajhman, Prva slov. knjiga v luči teol., liter. zgod., jezik. in zgod. raziskav, 1977; J. Rigler, Problematika glasoslovnih in oblikosl. variant v T-jevi Cerkovni ordningi, SR 1977, 465–90; J. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk, I, 1978², 15–22; A. Gspan, Cvetnik … I, 1978, 32–8, 71 do 73; P. Simoniti, T-jev izvod I. dela novega testamenta (1557–8) ter druga slov. in hrv. protestantika v Vatikanski biblioteki, Zbornik NUK 1978, 35–77; J. Humar, P. T., rodoljub ilirski, 1980. - Leposlovni obdelavi: A. Aškerc, P. T., 1905 (epska pesnitev); M. Malenšek, Plamenica, 1957 (roman).

Upodobitve: Prvi portret (bakrorez) je nastal pozimi 1561/2, anon. avtor je verj. Jorger Blasger. T. je narisan do pasu, s pokrivalom na glavi in knjigo v rokah, spodaj je napis: Primvs. Trvber-Carnio. Vrez v medeninasto ploščo (vel. 49 × 95 mm) so odtiskovali na platnice knjig, ki so jih poklanjali odličnikom in podpornikom. Znanih je nekaj takih krasotnih vezav, a vselej za hrv. protest. knjige (hkrati z odtisom podob Š. Konzula in A. Dalmate). – Iz pribl. istega časa sta še dva klišeja: portreta sta enaka, razlike so le v ozadju. – Drugi portret (lesorez, v pokončnem okviru, 69 × 110 mm) je datiran 1578. Avtorja sta neki IC in lesorezec Jakob Lederlein, ki se je signiral IL. Tudi tu je T. upodobljen do pasu in s knjigo v roki. Na ovalnem okrasnem obodu je napis: Primvs Trvbervs Carniolanvs anno aetatis LXXI. Podoba je bila odtisnjena prvič baje v T-jevi Formuli concordiae, nato v knjigah Ta celi novi testament (1582, št. 25) in Hišna postila (1595, št. 26); ohranjena je v Erbergovi zbirki potretov (fotokopija NUK, Ms 1044). Ker je tudi njena dokumentarna vrednost zanesljiva (sin Felicijan jo je vstavil na naslovno str. Hišne postile), je bila zelo pogosto reproducirana. – Tretji portret (v olju) je delo Jakoba Zuberleina, signiran IZ. Na spodnji del lesene polihromirane nagrobne plošče v župni cerkvi v Derendingenu je 1587 naslikal T-ja (četrti z leve) z družino. Osebe so narisane v celem, a zelo majhne (reprod. vseh upodobitev gl. II. T-jev zbornik, 1952, priloge).

Vse poznejše upodobitve so se večinoma opirale na enega od prvih dveh portretov; podajamo jih v izboru (gl. tudi Tov 1951, št. 25). – Slike: litografija, neznani avtor, 19. stol.; B. Čikoš-Sesija, olje, ok. 1887; I. Grohar, olje 1905; S. Šantel, dvobarvni lesorez 1908; isti, T. pregleduje odtise prve slov. knjige, jedkanica 1942; M. Sternen, jedkanica 1908 in 1911; M. Maleš, lesorezi: 1922 (obj. v knjigi Slov. umrli, 1923), 1922, 1924 (obj. v Slavni Slov. 1938), 1927; isti, tempera 1936, freska 1937, jedkanica 1951 (T. s Kreljem, Dalmatinom in Bohoričem, knjižn. slavist. odd. fil. fak. v Lj.); A. Koželj, risba ok. 1930 (za šole); B. Jakac, tuš 1939 (za gimn. čitanke); H. Smrekar, perorisba 1939 (Luter in T.); E. Justin, perorisba 1948; spominska poštna kuverta 1951 (risba B. Jakac, izvedba A. Černe); poštna znamka za 10 din, 1951. - Plastike: S. Peruzzi, portretno poprsje, bron 1908; F. Berneker, spomenik, marmor 1909 (Lj., pred ModG); A. Sever, medalja, bron 1911; I. Napotnik, glava, les 1911; L. Dolinar, glava, mavec, pred 1916; T. Kralj, portretno poprsje, mavec 1937 (NUK); I. Sajevic, glava, mavec, verj. po 1945; B. Kalin, portretno poprsje, bron 1950 (spomenik v parku pred Maksim. cerkvijo, Celje); V. Stoviček, medalja 1951; isti, relief za spomenik, bron 1952 (Raščica); F. Gorše, glava, žgana glina 1971; P. Černe, portretno poprsje, bron 1973 (Derendingen) in 1974 (Bazovica). Rajhman

Rajhman, Jože: Trubar, Primož (1508–1586). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi729148/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 13. zv. Trubar - Vodaine. Alfonz Gspan, Jože Munda in Fran Petrè Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine