Slovenski biografski leksikon

Tomšič France, jezikoslovec in leksikograf, r. 20. marca 1905 v Trebnjem orožniškemu poročniku Jožefu in Mariji r. Lunder, u. 5. maja 1975 v Lj. Osn. šolo je obiskoval 1911–5 v Nov. mestu, tu tudi gimn. 1915–23 (z mat.). Slavistiko je štud. v Lj. 1923–8, dipl. 1928. Izpopolnjeval se je na Jagelonski univ. v Krakovu in Varšavi 1928–9. Dec. 1930 je prom. v Lj. z dis.: Jezik v Janeza Svetokriškega Sacrum Promptuarium. Kot suplent je služboval 1930–1 na Mestni žen. real. gimn. in 1931–3 na I. real. gimn. v Lj., 1933–8 na gimn. v Kranju, 1938–48 na klas. gimn. v Lj., nato bil dodeljen kot honorarni predavatelj 1947–9 in kot prof. sloven. 1949–53 Višji pedag. šoli v Lj.; l. 1934 opravil strok. izpit za prof. sloven. in shrv. z latin. kot stranskim predmetom. L. 1953 je postal izr. prof. za starocerkvenoslovan. in slovansko filologijo na fil. fak. v Lj., 1960 se habilitiral. Od 1961–71 je predaval starocerkvenoslovan. in deloma tudi zgod. slov. knjižnega jezika honorarno, ker je postal 1961 znanstv. svetnik pri komisiji za slov. gramatiko, filologijo in pravopis SAZU z nalogo, da sodeluje kot član glavnega oz. od 1962 novega glavnega uredn. odbora pri Slovarju slov. knjižnega jezika. L. 1973 je stopil v pokoj. - T. je bil sourednik SJ 1939–41 in SR 1955–8; član pravno terminol. komisije pri vladi LRS 1945–55, pravopisne komisije SAZU 1956–73 in znanstv. sveta Inšt. za slov. jezik 1959–73; jezikovni svetovalec pri Uradnem listu LRS 1945–73 in pri tehn. terminol. komisiji SAZU 1966–72. - Kot soavtor Slovarja slov. knjižnega jezika je prejel 1971 za njegovo zasnovo kolektivno Kidričevo nagrado.

Jezikoslovec: T. je že kot slušatelj zasnoval disertacijo (objava zadnjega poglavja z nasl. Sacrum Promptuarium in knjižna slovenščina; ČJKZ 1931, 1–15; tudi separat), v kateri je s klasično filol. metodo analiziral grafične, fonetične in morfološke razlike med jezikom slov. protestantov in jezikom Svetokriškega. Tako je že od začetka usmeril svoja raziskovanja zlasti v zgod. slov. knjižnega jezika in slovan. filologijo. Z analizo slovniškega ustroja in besedišča Brižinskih spomenikov je podprl Ramovševo trditev o njihovi slovenskosti (SR 1958, 19–34), potem pa je, primerjaje le-te z besedilom Žitij Konstantina in Metodija, ugotovil, da vsebujejo Brižinski spomeniki karantan. in panon. tip slov. pisnega jezika (JiS 1968, 203–7; Koroška in koroški Slovenci. Mrb 1971, 271 do 275). Poljuden opis Brižinskih spomenikov idr. rkp zapiskov najstarejše sloven. je pripravil za Zssl I (Lj. 1956, 170–80), prav tam sintetično obdelal poglavje o celotnem razvoju knjižnega jezika (str. 9–28). Brižinskim spomenikom je bila posvečena tudi večina T-ih referatov na zborovanjih in kongresih. - Podrobno je obdelal nekaj poglavij iz slov. slovnice. Najpomembnejši razpravi sta Poglavje iz slov. historične sintakse (SR 1955, 56–67, obravnaval deležnike in deležja) ter Refleksivni glagoli v sloven. (SJ 1939, 155–69). Opisal je možnosti stopnjevanja v sloven. (JiS 1956/7, 123–5), opozoril na posebno vokalizacijo polglasnika v tipu potəmníti-potémnil (JiS 1961/2, 192), na utemeljenost dvojnice plétel/plêtel (JiS 1961/2, 191–2) ipd. Sem spadajo nekateri poljudni jezikosl. članki (ŽiS 1934, knj. 15, 332, 503; ib. 1934, knj. 16, 429; ib. 1935, knj. 17, 80). - Z razpravo Nomina agentis v knjiž. slov. (SR 1950, 471–6) se je dotaknil enega aktualnih vprašanj slov. pravopisa; pokazal je na tovrstne nedoslednosti v Slov. pravopisu 1950 in predlagal uvedbo dvojnic. V članku o rabi začetnic (JiS 1955/6, 114–6) je opozoril, da se imena odborov, uradov, zakonov, tiskovin ipd. občutijo kot občna imena, ter predlagal zanje malo začetnico. Udeležil se je polemike, ki jo je sprožil predlog J. Priola (SBL II, 585), naj se pišejo imena sadnih sort z veliko začetnico (JiS 1955/6, 241–5; ib. 1956/7, 238 do 239), nato pa izdelal v imenu pravopisne komisije predlog o pisavi lastnih imen za javno razpravo (SPor 1958, št. 55). Oba predloga sta vplivala na normativne spremembe v Slov. pravopisu 1962. T. je bil soavtor tega pravopisa. - Napisal je odklonilno oceno St. Bunca, Pregled slovnice slov. knjižnega jezika (SJ 1941, 184–6), kritične pripombe k Slov. slovnici 1956 (JiS 1956/7, 129–34), v katerih je zahteval skorajšnjo izdelavo nove, znanstvene slovnice, in poročilo o izdaji Assemanijevega evangelija J. Kurza (SR 1956, 206). Značilna za T-a je zlasti ocena Isačenkovega Narečja vasi Sele na Rožu (SJ 1939, 234–6). - Drugo osrednje področje T-ega raziskovanja so bili življenjepisi Cirila in Metoda. Izvirno in prepričljivo je dokazoval, da je bilo Žitje Metodija napisano na Moravskem v gršč. in nato prevedeno v staroslo van. (SR 1955, 195–208; ib. 1956, 65–79). Pri analizi se je opiral zlasti na pomenske in skladenjske značilnosti besedila. V knjigi Constantinus et Methodius Thessalonicenses. Zgb 1960, ki sta jo izdala s F. Grivcem (SBL I, 261), je T. obdelal tretji del; obj. je oba življenjepisa (Hilandarski rkp. o Konstantinu in Uspenski rkp. o Metodu) z opombami o vseh rkp. in izdajah in z vsestranskimi tekstnokritičnimi primerjavami (ocena F. Bezlaj, M. Grošelj, A. Grad, gl. Objave Univ. v Lj. 1960, št. 20, 36–9).

Kot leksikograf se je T. uveljavil zlasti na dveh področjih: s sestavljanjem dvojezičnih slovarjev in pri redakciji Slovarja slov. knjižnega jezika. Dvojezični nem.-slov. besednjak je izšel večkrat: Nem.-slov. slovar. 1938, 1944, 1954, 1959, 1964, 1970, 1974; Slov.-nemški slovar. 1958, 1961, 1966, 1973, 1977; Priročni nemško-slovenski slovar. Mrb 1963. Izdajanje oz. prirejanje slovarja A. Janežiča (SBL I, 376–80) je za A. Bartlom (ib., 25), ki ga je urejal do 1921, prevzel najprej Fr. Bradač (ib., 56) do 1928, nato pa T., ki je v nekrologu A. Bartlu (SJ 1939, 135–6), poudarjajoč njeg. prizadevanje za vsestransko sodobljenje Janežičevega slovarja, nakazal tudi svoje namene: ohranil je sicer Janežič-Bartlovo vsebinsko in oblikovno zasnovo slovarja, vendar je že v 1. izdajo vnesel veliko novega, sprejemajoč tudi Bradačeve izboljšave. Opustil je redke in zastarele nem. besede, dodal pa precej novih, predvsem takih terminov, ki so se prenašali v slov. knjižni jezik prek žargonov, in jih oskrbel z domačimi ekvivalenti; dodal je tudi veliko frazeologemov, vključenih navadno v stavčne iztržke. Pri slovenjenju le-teh je odpravljal kalke in jih nadomeščal z ljudskimi izrazi. Glede na to, da se je v 30. letih zmanjšalo splošno znanje nemšč., je opremil nem. gesla z ustreznimi slovničnimi podatki. Sloven. stran. slovarja je bistveno izboljšal tako, da je slov. ekvivalente združeval v pomensko sorodne skupine in da je dvočlenskim izrazom dodajal enočlenske sinonime, ki jih je deloma sam ustvarjal. Tudi nadaljnje izdaje nem.-slov. slovarja so doživljale določene spremembe, vendar so bile manj odločne in manj kompleksne. Najbolj opazna je pravopisna prilagoditev slov. dela slovarja novemu pravopisu in shematizacija frazeoloških iztržkov. Očitno je tudi T-evo prizadevanje, da bi slovar držal korak z razvojem nem. jezika, zlasti v leksemih. Pri tem je uporabljal Langenscheidtove, Dudnove in Brockhausove priročnike nem. jezika, L. Mackensena Deutsches Wörterbuch. Baden-Baden 1962, in G. Wahriga Das grosse deutsche Wörterbuch. Wiesbaden 1967. V nekaterih pogledih pa so pomenile spremembe celo povratek k Janežičevi predlogi. S 4. izdajo je T. privzel absolutno abecedno razporeditev nem. iztočnic, s čimer se je precej povečal obseg slovarja. Pri zadnjih izdajah gre pravzaprav za čiste ponatise. Izdaje Slov.-nem. slovarja je hotel T. prilagajati potrebam prevajanja, zato je izločal redke in specialne slov. besede ter frazeologijo. Največja leksikalna izboljšava je uvedba pomenskousmerjevalnih prilastkov h geslom, da bi omogočali pravilno izbiro nem. ekvivalentov. Kritika je na splošno zelo hvalila T-eve izdaje slovarjev, zlasti njegovo skrb za jezikovno čistost in ekonomičnost besedila. Ni pa se strinjala s prepočasnim prilagajanjem sočasnemu nem., a tudi slov. besedišču, s premajhnim posluhom za stilno vrednotenje besed in z neupoštevanjem tujega uporabnika slovarja (S 1938, št. 291; J. S., LdP 1959, št. 14; J. Gradišnik, NRazgl 1954, št. 13, 18–9; ib. 1959, 198; ib. 1961, 239–40; NOja 1962, 193–4). - T-evo sodelovanje pri Slovarju slov. knjižnega jezika je bilo zelo koristno in uspešno, saj je imel med vsemi člani glavn. uredn. odbora največ leksikografskih izkušenj. Zaradi svoje znanstvene prožnosti je tudi lahko sprejel strukturalistične teze mlajše generacije o knjižnem jeziku in podprl njihovo aplikacijo na nastajajoči slovar. Kot soavtor je objavil brošuro Poziv urednikov pred izdajo slovarja slov. sodobnega knjižnega jezika. Lj. 1962; za poskusni snopič slovarja (Lj. 1964) je izdelal večji del ključnih redakcij in osnutek uvoda. Pri 1. knjigi, Lj. 1970, se je zaradi napredujoče bolezni ukvarjal predvsem z alfabetarijem in s pravopisno-pravorečnimi vprašanji, ob njenem izidu napisal o pravopisu v slovarju informat. članek (NRazgl 1970, 137–41).

T. je avtor nekat. biografskih, spominskih in slavnostnih člankov o vidnih jezikoslovcih: R. Nahtigalu (SR 1957, 1–9; LdP 1958, št. 75; LSAZU 1959, 63–7; JiS 1961/2. 97–100); Fr. Ramovšu (Tov 1952, št. 39); A. Bajcu (Delo 1967, št. 3; ib. 1972, št. 3); I. Koštiálu (DL 1957, št. 44) in K. Nitschu (LSAZU 1959, 85–7); o F. Grivcu je govoril na Dunaju 1963. Predaval je na seminarju za tuje slaviste v Lj. 1968 in v Zadru 1969; sodeloval na jsl slavist. kongresu v Zgbu 1954, na mednar. slavist. zborovanju v Bgdu 1955, aktivno na kongresu slovan. zgodovine 1963 v Salzburgu (Freisinger Denkmäler im Licht d. gesch. Tatsachen, Acta Congressus historiae Slavicae Salisb. … 1963, 169–74, tudi p. o.; gl. poročilo v: Delo 1963, št. 203); na proslavi 1100-letnice smrti Cirila Konstantina v Pragi 1969 in na mednar. kongresu slovan. zgod. in filologije v Salzburgu oz. Regensburgu 1970 (referat Die sprachliche Analyse der Adhortatio der Freisinger Denkmäler). T. je sodeloval pri redakciji krajevnih imen v KL Sje I-II (Lj. 1968, 1971); bil lektor pri časopisih ArhV, BiolV, Jamar, Pravnik itd. - T. je bil dober pedagog, svojim učencem in slušateljem je dajal trdno znanje, oprto na sistematične preglede snovi. K temu cilju so bila naravnana tudi nekatera njeg. strok. dela, zlasti knjigi Starocerkvenoslovan. slovnica in čitanka za višje razrede srednjih šol. Lj. 1943 ter Slovstvena zgod. Slov., Hrv. in Srb. v vprašanjih in odgovorih. Lj. 1938 (prir. za tisk po osnutkih Iv. Preglja, SBL II, 481–6, oceni: S 1938, št. 264; J 1939, št. 6).

Prim.: uslužbenska mapa SAZU; ULj 87 do 88; ULj 1969, 52; ULj 1979, 85–6; SBibl 1950–; A. B(ajec), Delo 1965, št. 76; 225 let novom. gimn. 1971, 390, 438; B. Pogorelec, JiS 1974/5, 160–3; J. Jurančič, Delo 1975, št. 112 (s sliko); J. Zor, NRazgl 1975, 205; Bio- in bibliografije … sodelavcev SAZU. 1976, 116–118. Shk.

Suhadolnik, Stane: Tomšič, France (1905–1975). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi710604/#slovenski-biografski-leksikon (15. september 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine