Novi Slovenski biografski leksikon
DOLNIČAR, Aleš Žiga (Alexius Sigismundus Dolnitscher, Alexius Sigismundus Thalnitscher, Alessio Sigismondo Talnisher, Alexius Sigismundus Tolius, ime med člani rimske Accademie dell'Arcadia Gliko, Aleš Žiga Dolničar pl. Thalberg), pravnik, umetnostni pisec (r. 5. 8. 1685, Ljubljana; u. 6. 10. 1708, Neapelj, Italija). Oče Janez Gregor Dolničar, kronist, zgodovinar, pravnik, mati Marija Viktorija, r. Zanetti. Ded Janez Krstnik Dolničar, pravnik, mestni sodnik, župan, stari stric Janez Ludvik Schönleben, govornik, teolog, zgodovinopisec, filozof, stric Janez Anton Dolničar, plemeniti, duhovnik, generalni vikar, organizator, duhovni voditelj, mecen.
Znanje je sprva pridobival doma: odraščal je v krogu ljubljanske Akademije operozov (Academia operosorum Labacensium), oče je bil njegov prvi umetnostni vzgojitelj in mentor. V domači Ljubljani je 1695–1701 obiskoval jezuitsko gimnazijo, kjer je v zadnjem letu na prireditvi pravnega društva javno nastopil z govorom v čast sv. Ivu (Cithara in coelum translata divus Ivo, 1701). Šolanje v Ljubljani izpričujejo knjige, ki jih je dobil kot šolska darila. 1701 je igral v eni od dram, ki so jih prirejali jezuiti, in ne gre izključiti možnosti, da je v tovrstnih igrah sodeloval večkrat. Že 1702 ga je stric Janez Anton Dolničar nameraval poslati na študij filozofije v Perugio, a je šolanje zaradi spopadov v Italiji, ki so potekali v okviru španske nasledstvene vojne, nadaljeval in nazadnje dokončal v Gorici. Še v času študija v Gorici je z risbami opremil rokopis Tractatus praeliminaris ad Horographiam (1702–04). Na naslovnici je upodobil personifikacijo matematične znanosti in simbole njenih praktičnih ved. Oče ga je po prvem filozofskem disputu v Gorici popeljal v Benetke, kjer sta si ogledala glavne arhitekturne znamenitosti in se udeležila karnevala, nato pa še v Padovo, kjer sta obiskala baziliko sv. Antona Padovanskega. Na pot proti Benetkam sta se odpravila 8. februarja 1703. Tridnevno potovanje od Gorice do Benetk, beneške znamenitosti in kratek opis Padove je zabeležil v rokopisu (Descriptio nobilissimae urbis Venetiae, 1703; temu je priključil še Descriptio urbis Patavinae, 1703). Pri sestavi rokopisa si je z izjemo osebnega doživetja potovanja pomagal z vodniki po Benetkah. Osrednjo vsebino rokopisa namreč sestavljajo opisi beneških cerkva, ki kažejo, da ga je tedaj najbolj zanimala arhitektura, manj pa slikarstvo in kiparstvo. Iz opisa je razvidno, da je bil mladenič Beneški republiki izjemno naklonjen, kar najverjetneje temelji na sorodstvenih povezavah z beneško družino Zanetti po materini strani ter navdušenju nad beneško umetnostjo in kulturo. Predstavniki družine Zanetti so več generacij tvorili povezave med Kranjsko in Benečijo, in sicer ne le prek trgovine, temveč zelo verjetno tudi kot umetnostni posredniki. Oče in sin sta poleg karnevala obiskala Alessandra Zanettija, ki je svoja sorodnika vsaj za kratek čas vodil po Benetkah. Mladi Ljubljančan je svoj rokopis opremil z osmimi lastnoročnimi risbami, med drugim z veduto Benetk, ki jo je posnel po kateri od sodobnih grafik. 1704 je obiskal Oglej, o čemer priča v očetovih seznamih naveden rokopis Antiquitates Aquileienses (1704). Istega leta je na stričevo željo na zunanjščino ljubljanske stolnice naslikal sončno uro, ki jo je pozneje prekrila zakristija.
Kljub še vedno trajajoči španski nasledstveni vojni je najpozneje v začetku novembra 1704 pripotoval v Perugio, kjer je v oratoriju sv. Filipa Nerija živel nekdanji ljubljanski škof Žiga Krištof Herberstein, ki je mlademu Ljubljančanu v času študija stal ob strani. Še istega meseca je v pismu očetu pozitivno ocenil slikarstvo Giulia Quaglia, ki je 1703–06 poslikal novo ljubljansko stolnico, v primerjavi z deli njegovega učitelja Marca Antonia Franceschinija. 4. februarja 1705 se je vpisal na tamkajšnjo univerzo in 1707 doktoriral iz obojega (civilnega in kanonskega) prava (Panegyris in laudem divi Gregorii ducis caelestis militiae, 1707). Ob doktorskem študiju prava je v Perugii poslušal predavanja iz teologije in postal član Academie excentricorum in Academie delineationis, kjer se je izpopolnjeval v risanju. V umbrijskem mestu je napisal besedilo, ki opisuje Perugio (Perusiae descriptio, 1707), krajšo predstavitev mesta in njegove okolice z omembo pomembnejših znamenitosti ter subjektivno oznako domačinov. Besedilu je dodal tehnično skrbno izrisan tloris mesta.
14. oktobra 1707 je odšel v Rim, kjer je kmalu zbolel, a po uspešnem okrevanju nadaljeval z izobraževanjem. Večino časa je namenil študiju in spoznavanju umetnosti ter bil v tem času sprejet v ljubljansko Akademijo operozov. V rimski Academii delineationis se je uril v risanju in se ukvarjal z grafiko ter arhitekturo. Postal je tudi član rimske Accademie dell'Arcadia, kot nekoliko prej že njegov oče, in sicer mu je članstvo osebno zagotovil Giovanni Mario Crescimbeni, soustanovitelj in dosmrtni predsednik te družbe. V Arkadiji je verjetno spoznal neznanega rimskega patricija, od katerega je še pred 17. decembrom 1707 prejel izvod vodnika po Rimu Filippa Titija (Ammaestramento utile, e curioso di pittura scoltura et architettura nelle chiese di Roma, 1686), v katerega si je izpisoval imena baročnih slikarjev. Želene podatke je pridobival tudi iz drugih knjig in od drugih poznavalcev ter se tako v Rimu načrtno izpopolnjeval v poznavanju umetnosti. Najbolj ga je zanimala rimska umetnost od zgodnjega 16. stoletja naprej, zlasti slikarstvo, nato arhitektura, manj pa kiparstvo. Močno so ga pritegnila dela baročnega klasicizma, posebej slikarstvo Carla Marattija, iz čigar delavnice je izšel slikar Michelangelo Ricciolini, s katerim je mladi operoz navezal osebne stike. Umetniku je posredoval naročilo ljubljanske bratovščine sv. Filipa Nerija in mu izplačal del vsote za oltarno sliko svetnika, ki je bila dokončana in v ljubljanski stolnici nameščena 1709.
V času bivanja v Rimu je sestavil danes le fragmentarno ohranjen popis rimskih spomenikov (Notabiliora almae urbis Romae, 1707–08). Eden glavnih virov in zgledov za spis je bil Titijev Ammaestramento, prvi poskus celovitega popisa umetnin v rimskih cerkvah in prvi vodnik po Rimu, ki je v ospredje postavil podatke o umetninah, njihovo vsebino in formo ter prekinil tradicijo obravnavanja spomenikov zgolj na podlagi verskega ali zgodovinskega pomena. 10. septembra 1708 je Dolničar odpotoval v Neapelj, kjer je podlegel napadu mrzlice. Pokopali so ga v tamkajšnji dominikanski cerkvi Santa Caterina a Formiello. Od številnih rokopisov je v tiskani različici ob govoru v čast sv. Ivu izšlo samo še eno njegovo delo, in sicer Encomium vitae agrestis, ki je bilo 1713 postumno natisnjeno v Benetkah. Za naslovnico očetovega spisa Epitome chronologica (1714) je upodobil in se podpisal pod personifikacijo Ljubljane, ki je najverjetneje nastala na podlagi očetove ikonografske zamisli.
Velja za prvega slovenskega umetnostno zainteresiranega pisca. Njegove rokopise hrani Semeniška knjižnica v Ljubljani. Predsednik Academie dell’Arcadia Crescimbeni ga je označil za mladeniča, ki ga je odlikovala nadarjenost za leposlovne vede in latinsko govorništvo. Posvečal se je umetniškemu ustvarjanju, a so se ohranile zgolj nekatere risbe in skice, s katerimi je opremljal svoje rokopise; med besedilom je ilustracije včasih tudi obljubljal, a jih pozneje ni priskrbel oz. so danes izgubljene. Največ spretnosti je pokazal z izrisom arhitekture in njenih detajlov. V svojih spisih in pismih se je izkazal tudi kot sposoben teoretik in likovni kritik. Na očeta in strica je pomembno vplival s svojimi sodbami, spodbudami in nasveti, in sicer v času, ko sta v Ljubljani potekala gradnja nove stolne cerkve sv. Nikolaja (1701–06) ter njeno opremljanje. Posledično je vplival tudi na umetnostno snovanje v kranjski prestolnici, kamor je kljub svojemu kratkemu življenju uspešno prenesel informacije o aktualnih italijanskih umetnostnih smernicah in tako sooblikoval tamkajšnje umetnostno ozračje. Skupaj z drugimi člani Akademije operozov je pomembno pripomogel k temu, da se je Ljubljana vsaj za kratek čas približala idealu baročnega mesta.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine