Slovenski biografski leksikon

Ternovec (Trnovec) Matej Andrejevič, pravnik, publicist, prevajalec in nar. buditelj, r. 3. sept. 1842 v Grgarju posestniku Andreju (imel tudi posestvo v Lukavcu pri Turopolju, odtod ps. Lukavečki) in Ani r. Traghin, u. 10. okt. 1913 v Trstu. Po osn. šoli v Grgarju je končal 6 razr. gimn. v Gor., zadnja 2 na Reki (razrednik J. Trdina, gl. čl.), 1863 mat. študiral je 1863–6 in končal pravo v Zgbu (prof. M. Smodek), se odločil za sodno službo ter bil: praktikant v Gor. (1866), avskultant v Rovinju 1867, aktuar 1868 v Sežani in 1868–71 Buzetu (izbran za častn. meščana), med 1871–80 okraj. sodnik spet v Sežani, 1880–3 Vodnjanu, 1883–7 spet v Sežani, 1887 sodni svetnik in preds. okrajn. sodišča (preture) v Trstu, nato 1897 viš. sodni svetnik pri tamkajšnj. dež. sodišču, 1899–908 sodnik ter 1903 dvorni svetnik vrhovnega kasacij. sodišča na Dunaju, 1908 upok. se je za stalno naselil v Trstu.

Kot pravnik je bil odličen strokovnjak, zaveden Slov. in Slovan, se trudil za slov. uradovanje. Na njeg. pobudo je 1887 dež. poslanec J. Tonkli (gl. čl.) dosegel pri min. A. Pražáku predpis, da se v Primorju vodi zemlj. knjiga tudi v slovenšč.; bil je soustan. in sodelavec SP, vanj prispeval nekaj člankov s podr. civilnega prava. Napisal in izdal je knjigo Sodni obrazci. 1887, ki naj bi bila v pomoč pri slov. uradovanju, vendar izzval s svojimi jezikosl. nazori odklonilno kritiko (Fr. Višnikar, LZ 1887, 52–5). Tudi T-čeve brošure: Čuvajmo svoje prastarine. 1895; Obnarodimo še nekaj. 1896 in V izjasnjenje in utrjenje … 1896 (vse ponat. iz E) dokazujejo, da je hodil kot jezikosl. amater svoja pota (sklicujoč se na Levstika, Miklošiča in Cigaleta), različna od razvoja knjižn. jezika (kakor so ga usmerjali Fr. Lampè, St. Škrabec, V. Bežek in Fr. Levec); naletela so na odpor. — V dobri veri, da se bodo Slovani hitreje zbližali, če bodo uporabljali enoten črkopis, se je lotil reforme cirilice na osnovi starocerkvenosl., ne upoštevajoč srbske Vuka Št. Karadžića. V tem črkopisu je objavil: S. Gregorčič, Kmečki hiši (SS 1891; z dodatkom abecedn. pojasnil), vrsto Prešernovih in Flegeričevih (SBL I, 180–1) pesmi ter prevode Puškina, Lermontova idr., ki jih je bil oskrbel Fr. Celestin (ib., 74–5); Kitica povestic. Trst 1892 (ps. Matvej Andr. Lamurskij, cir.), vsebujoča prevode Goetheja, Heineja, Mickiewicza, Plattena, J. G. Seidla (SBL III, 272–6) idr. s ciril. tablico, razlago in priporočilom črkopisa; Fr. Prešeren, Poezije. Trst 1893 (cir.), kuriozum, ki ni vzbudil večje pozornosti; polagoma je cirilico opuščal, 1908 še izdal prevod A. Mickiewicza, Gražina hkrati s Puškinovimi Cigani (gl. LZ 1909, 633, negat. jezik. ocena).

T-čevi prvi javni nastopi pa segajo na področje narodopisja in leposlovja, za katerega ga je navdušil J. Trdina, ki mu je bil T. najljubši učenec in obratno: Trdina T-u najljubši učitelj. Z zapisi ljudskega blaga (z Lokvice, iz Čepovana, Grgarja) in lastnimi pesmimi je sodeloval v SG 1861–5 (str. 97), KMD 1862, N 1863–4, Torbici 1863–4, ZD 1867, Juriju s pušo 1869, Zori 1876, Soči 1878 do 1879, E 1896 (št. 118); v Zgbu izdal pesn. poskuse svojega z 19 leti u. prijatelja Fr. Kosmača (SBL I, 531) Pesmice. 1864, sicer pa prevedel in izdal v knjigi: H. Heine, W. Ratcliff. 1875 (ST 30); Venec povestic. 1910 (24 avtorjev, poleg že imenovanih še R. Burns, A. G. Bürger, A. Grün, P. Mérimée idr.; gl. Sn 1911, 59); S. Pellico, Frančeška Riminiška. Žaloigra v 5 dej. 1911 (gl. E 1911, št. 122; LZ 1911, 388–9; S 1911, št. 188); Šopek povestic. 1913 (s 6 izvirnimi pesmimi, mdr. o Iv. Ungnadu, J. Trdini, Ant. Muhiću ter 32 prevodi raznih pesnikov in primerki angl., romun., španske, srb. ljud. poezije). T-čevi članki, prevodi in izvirne poučne pesmi so pisane v nesprejemljivem jeziku, polnem koseskizmov, arhaizmov, slovan. izposojenk idr. samovoljnosti. Izkupiček za svoje knjižice je T. naklonil CMD.

T. ima zasluge kot nar. buditelj primor. Slov., zlasti 1867 za ustanovitev čitalnic v Sežani in Solkanu (sodeloval pri pevskem zboru, gledal. prireditvah, predaval); bil govornik na ljud. shodih v Solkanu in Komnu (1867), Tolminu (1868), Kanalu (1869), Sežani (1870); to njeg. delo in pa zgled doslednosti v boju za slov. jezik. pravice pri mladih pravnikih je večjega pomena od ostalega (publicist., literarnega), saj je slovenšč. po T-čevi zaslugi dobila več pravic pri sodiščih na Primor., kakor jih je imela na Kranjskem. V odnosih do preprostega ljudstva je bil moder in ljubezniv, zato povsod izredno priljubljen, kljub izraziti slovan. orientaciji pa je zaradi strok. znanja in kulturn. nastopa užival velik ugled tudi pri nem. in ital. kolegih. — Psevd.: Lukavečki, T. Lipoljub, Dr. Čudež, Danislav (ali) Daroslav Ternovec, Bogdan, Matvej Andrejevič in M. A. Lamurskij (po ledinskem imenu Lamurca v Grgarju), Njegov učenec, Tr. V-c. — Prim.: župna kronika 1495–920 v Grgarju, str. 8; 5 pisem (v zapušč. K. Štreklja, Pokrajin. arhiv Mrb); Danica 1904 z uvezano T-čevo fotogr. in štev. rkp. jezik. popravki (NUK, zbirka T. Zupana); avstrij. drž. šematizmi; Bibl LZ; Gabršček I, 106–7, 109; II, 264, 415; Plesničar 38 sl.; Pol stoletja 46–8; SGL III, 741; Simonič 354, 516, 533–4; Šlebinger 71, 74; Tuma (kazalo); Izv. više gimn. u Rjeci 1863/4; Duhovni pastir 1886, 521–2; E 1913, št. 283, 290; Gorica 1913, št. 80; LZ 1913, 615; Sn 1913, 317–8; SN 1913, št. 234; Bibl JLZ; F. Pustoslemšek, Celjski zbornik 1958, 128, 130; J. Trdina, ZbD XII (1959), 33–5, 486; M. Matičetov, SE 1962, 230 (Štreklj. zapuščina in koresp. s Fr. Kramarjem); F. Koblar, S. Gregorčič … 1962, 23; B. Marušič, Stoletnica slov. čitalnice v Solkanu 1867–967. Solkan-N. Gor. 1967, 6 (s sliko); S. Bulovec, Prešernova bibliografija. Mrb 1975, 104; ZČ 1975, 133. — Slika: ASK 56; PDk 1967, št. 179. Gpn.

Gspan, Alfonz: Ternovec, Matej Andrejevič (1842–1913). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi693073/#slovenski-biografski-leksikon (7. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Primorski slovenski biografski leksikon

TERNOVEC Matej, pravnik, publicist, prevajalec, r. 3. sept. 1842 v Grgarju, u. 10. okt. 1913 v Trstu. Oče Andrej je bil posestnik in župan v Grgarju, mati Ana Traghin, gospodinja. Ternovčevi, domače ime Tinčunkni, so prebivali na posestvu Lamurce (od tod T-ev psevdonim Lamurskij). Ni znano, kako si je T-ev oče Andrej pridobil posest na Lukavcu pri Turopolju (v družinskem izročilu o tem ni podatkov; T. se je psevdonimno podpisoval kot Lukavečki). Osn. š. v Grgarju, šest razr. gimn. v Gor., zadnja dva pa na Reki (razrednik Janez Trdina), kjer je maturiral 1863. Pravo je študiral v Zgbu (1863–66) in že 1866 stopil v sodno službo v Gor. sprva kot praktikant, 1867 je bil avskultant v Rovinju, nato aktuar v Sežani (1868) in v Buzetu (1868–71), med leti 1871–80 je bil okrajni sodnik v Sežani, nato v Vodnjanu (1880–83), spet v Sežani (1883–87). Leta 1887 je postal preds. okraj. sodišča v Trstu, od 1897 je bil višji sodni svetnik pri tržaškem dežel. sodišču. Med leti 1899–1908 je bil sodnik (od 1903 dvorni svetnik) vrhovnega kasacijskega sodišča na Dunaju, 1908 se je upokojil ter se za stalno naselil v Trstu. - T. je v javno življenje stopil že za dijaških let pod očitnim vplivom svojega gimn. prof. Janeza Trdine. Za slov. tisk (SG, N, KMD, ZD, Torbica) je pripravil več narodopisnega gradiva, ki ga je zbral v domačih krajih (Grgar, Čepovan, Lokovec), obenem je objavljal lastne pesmi. V tistih letih ga je prijateljstvo povezalo s sovrstnikom Francetom Kosmačem (gl. čl.), ki pa je umrl v starosti 19 let. T. je poskrbel za posmrtno objavo Kosmačevih pesmi (Zgb 1864). Po opravljenem študiju se je vrnil v domače kraje ravno v času, ko je k obujanju slov. narodne zavednosti pripomoglo zlasti čitalniško gibanje. Tako je pobuda ustanovitev čitalnic v Solkanu in Sežani, nastopal kot govornik na čitalniških prireditvah (Solkan, Komen, Tolmin, Kanal, Sežana). Z izvirnimi prispevki in prevodi je sodeloval pri gor. Soči, pisal pa je tudi za tržaške liste Primorec, Juri s pušo, E in kasneje za SS; bil je tudi sodelavec SN in drugega slov. tiska. Problemi, s katerimi se je kot publicist ukvarjal, so bili različni. V Soči je zlasti pisal o narodopisni podobi narodov, ki žive na Balkanskem polotoku (Albanci, Črnogorci). Objavljeni prevodi so iz slovstev slovan. narodov (Puškin, Lermontov, Mickiewicz), iz nem. (Schiller, Goethe, Lenau), it., franc. in angl. književnosti. Prevajalsko aktiven je bil do smrti. Nekatere svoje prevode je objavil tudi v knjižni obliki kot Kitica povestic (Trst 1892, podpisan kot Matvej Andrejevič Lamurskij, v cir.); Venec povestic (Trst 1910); Šopek povestic (Trst 1913, podpisan kot M. A. Lamurski); samostojno je objavil tudi prevod Mickiewiczevega zgod. epa Gražina (Gor. 1909) ter tragedijo S. Pellica Frančeška Riminiška (Trst 1911) in H. Heineja Ratcliff (zbirka Slovenska Talija, Lj. 1875). V zbirki Šopek povestic je objavil tudi 6 svojih pesmi, med njimi so balade, posvečene J. Trdini, I. Ungnadu in A. Muhiću. A. Gspan ugotavlja, da so T-evi članki, prevodi, izvirne poučne pesmi »pisane v nesprejemljivem jeziku, polnem koseskizmov, arhaizmov, slovan. izposojenk idr. samovoljnosti«. - Na svojem poklicnem področju se je zavzemal za enakopravno rabo slov. jezika zlasti v sodni praksi. S tem v zvezi je pripravil priročnik Sodni obrazci (Trst 1886), ki naj bi pomagal uveljavljanju slov. uradovanja. Vendar so T-evi jezikoslovni pogledi in posegi sprožili polemiko, v kateri so sodelovali F. Lampè, S. Škrabec, V. Bežek in F. Levec. Iz tega sklopa T-evih jezikoslovnih reformatorskih pogledov je omeniti njegove objave: Čuvajmo svoje prastarine (Trst 1895; ponatis iz E); Obnarodimo še nekaj (Trst 1896, ponatis iz E); V izjasnjenje in utrjenje (Trst 1986; ponatis iz E). - V svojem slovanskem navdušenju se je lotil reforme cirilskega črkopisa (približal ga je stari obliki, upoštevajoč staroslovanske nosnike in polglasnike). V takem črkopisu je izdal Gregorčičevo pesem Kmečki hiši (SS 1891), že omenjeno zbirko Kitica povestic, Poezije doktorja Franceta Prešerna (Trst 1893), Poezije doktorja Franceta Prešerna. Balade, romance in legende (2. snopič. Trst 1893). T-ev poskus ni vzbudil večje pozornosti. T. je bil soustanovitelj revije SP, zanjo je napisal več člankov s področja civilnega prava. Drž. poslanca J. Tonklija pa je spodbudil, da je pri pravosodnem ministru Pražáku dosegel predpis, po katerem se je poslovanje zemljiške knjige vodilo tudi v slov. jeziku (1887). T. ima posebne zasluge za uradovanje v slov. in hrv. jeziku v deželah Avstr. Primorja. Pri podpisovanju je zelo pogosto dodajal (po ruskem vzoru) še označbo Andrejevič; poleg navedenih psevdonimov je rabil še: T. Lipoljub, Danislav (Daroslav) Ternovec, Bogdan Matvej Andrejevič, Tr.-V-c. - Užival je velik ugled in z lepimi besedami je njegova življenjska pot označena tudi v župnijski kroniki Memorabilia iz Grgarja, Status animarum grgarske župnije pa ga označuje: »Bil Sloven z dušo in s telesom. Dober, priprost, ponižen mož, ki svojega naroda nikdar ni zatajil, ter se nikdar ni sramoval na glavni tržaški ulici preprostega kmeta. Drugače pa nekoliko na liberalno stran.« T. je imel tri sinove (Stanislav, Vladislav, Boleslav), njegov vnuk Aleksander (1936), pravnik in publicist iz Ilirske Bistrice.

Prim.: Alf. Gspan, SBL IV, 59–60 in tam navedena liter.; podatki A. Ternovca (pismo z dne 2. avg. 1989); Pravnik 43/1988, 466, 491.

B. Mar.

Marušič, Branko: Ternovec, Matej Andrejevič (1842–1913). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi693073/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (7. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 15. snopič Suhadolc - Theuerschuh, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1989.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine