Slovenski biografski leksikon

Ternovec (Trnovec) Matej Andrejevič, pravnik, publicist, prevajalec in nar. buditelj, r. 3. sept. 1842 v Grgarju posestniku Andreju (imel tudi posestvo v Lukavcu pri Turopolju, odtod ps. Lukavečki) in Ani r. Traghin, u. 10. okt. 1913 v Trstu. Po osn. šoli v Grgarju je končal 6 razr. gimn. v Gor., zadnja 2 na Reki (razrednik J. Trdina, gl. čl.), 1863 mat. študiral je 1863–6 in končal pravo v Zgbu (prof. M. Smodek), se odločil za sodno službo ter bil: praktikant v Gor. (1866), avskultant v Rovinju 1867, aktuar 1868 v Sežani in 1868–71 Buzetu (izbran za častn. meščana), med 1871–80 okraj. sodnik spet v Sežani, 1880–3 Vodnjanu, 1883–7 spet v Sežani, 1887 sodni svetnik in preds. okrajn. sodišča (preture) v Trstu, nato 1897 viš. sodni svetnik pri tamkajšnj. dež. sodišču, 1899–908 sodnik ter 1903 dvorni svetnik vrhovnega kasacij. sodišča na Dunaju, 1908 upok. se je za stalno naselil v Trstu.

Kot pravnik je bil odličen strokovnjak, zaveden Slov. in Slovan, se trudil za slov. uradovanje. Na njeg. pobudo je 1887 dež. poslanec J. Tonkli (gl. čl.) dosegel pri min. A. Pražáku predpis, da se v Primorju vodi zemlj. knjiga tudi v slovenšč.; bil je soustan. in sodelavec SP, vanj prispeval nekaj člankov s podr. civilnega prava. Napisal in izdal je knjigo Sodni obrazci. 1887, ki naj bi bila v pomoč pri slov. uradovanju, vendar izzval s svojimi jezikosl. nazori odklonilno kritiko (Fr. Višnikar, LZ 1887, 52–5). Tudi T-čeve brošure: Čuvajmo svoje prastarine. 1895; Obnarodimo še nekaj. 1896 in V izjasnjenje in utrjenje … 1896 (vse ponat. iz E) dokazujejo, da je hodil kot jezikosl. amater svoja pota (sklicujoč se na Levstika, Miklošiča in Cigaleta), različna od razvoja knjižn. jezika (kakor so ga usmerjali Fr. Lampè, St. Škrabec, V. Bežek in Fr. Levec); naletela so na odpor. — V dobri veri, da se bodo Slovani hitreje zbližali, če bodo uporabljali enoten črkopis, se je lotil reforme cirilice na osnovi starocerkvenosl., ne upoštevajoč srbske Vuka Št. Karadžića. V tem črkopisu je objavil: S. Gregorčič, Kmečki hiši (SS 1891; z dodatkom abecedn. pojasnil), vrsto Prešernovih in Flegeričevih (SBL I, 180–1) pesmi ter prevode Puškina, Lermontova idr., ki jih je bil oskrbel Fr. Celestin (ib., 74–5); Kitica povestic. Trst 1892 (ps. Matvej Andr. Lamurskij, cir.), vsebujoča prevode Goetheja, Heineja, Mickiewicza, Plattena, J. G. Seidla (SBL III, 272–6) idr. s ciril. tablico, razlago in priporočilom črkopisa; Fr. Prešeren, Poezije. Trst 1893 (cir.), kuriozum, ki ni vzbudil večje pozornosti; polagoma je cirilico opuščal, 1908 še izdal prevod A. Mickiewicza, Gražina hkrati s Puškinovimi Cigani (gl. LZ 1909, 633, negat. jezik. ocena).

T-čevi prvi javni nastopi pa segajo na področje narodopisja in leposlovja, za katerega ga je navdušil J. Trdina, ki mu je bil T. najljubši učenec in obratno: Trdina T-u najljubši učitelj. Z zapisi ljudskega blaga (z Lokvice, iz Čepovana, Grgarja) in lastnimi pesmimi je sodeloval v SG 1861–5 (str. 97), KMD 1862, N 1863–4, Torbici 1863–4, ZD 1867, Juriju s pušo 1869, Zori 1876, Soči 1878 do 1879, E 1896 (št. 118); v Zgbu izdal pesn. poskuse svojega z 19 leti u. prijatelja Fr. Kosmača (SBL I, 531) Pesmice. 1864, sicer pa prevedel in izdal v knjigi: H. Heine, W. Ratcliff. 1875 (ST 30); Venec povestic. 1910 (24 avtorjev, poleg že imenovanih še R. Burns, A. G. Bürger, A. Grün, P. Mérimée idr.; gl. Sn 1911, 59); S. Pellico, Frančeška Riminiška. Žaloigra v 5 dej. 1911 (gl. E 1911, št. 122; LZ 1911, 388–9; S 1911, št. 188); Šopek povestic. 1913 (s 6 izvirnimi pesmimi, mdr. o Iv. Ungnadu, J. Trdini, Ant. Muhiću ter 32 prevodi raznih pesnikov in primerki angl., romun., španske, srb. ljud. poezije). T-čevi članki, prevodi in izvirne poučne pesmi so pisane v nesprejemljivem jeziku, polnem koseskizmov, arhaizmov, slovan. izposojenk idr. samovoljnosti. Izkupiček za svoje knjižice je T. naklonil CMD.

T. ima zasluge kot nar. buditelj primor. Slov., zlasti 1867 za ustanovitev čitalnic v Sežani in Solkanu (sodeloval pri pevskem zboru, gledal. prireditvah, predaval); bil govornik na ljud. shodih v Solkanu in Komnu (1867), Tolminu (1868), Kanalu (1869), Sežani (1870); to njeg. delo in pa zgled doslednosti v boju za slov. jezik. pravice pri mladih pravnikih je večjega pomena od ostalega (publicist., literarnega), saj je slovenšč. po T-čevi zaslugi dobila več pravic pri sodiščih na Primor., kakor jih je imela na Kranjskem. V odnosih do preprostega ljudstva je bil moder in ljubezniv, zato povsod izredno priljubljen, kljub izraziti slovan. orientaciji pa je zaradi strok. znanja in kulturn. nastopa užival velik ugled tudi pri nem. in ital. kolegih. — Psevd.: Lukavečki, T. Lipoljub, Dr. Čudež, Danislav (ali) Daroslav Ternovec, Bogdan, Matvej Andrejevič in M. A. Lamurskij (po ledinskem imenu Lamurca v Grgarju), Njegov učenec, Tr. V-c. — Prim.: župna kronika 1495–920 v Grgarju, str. 8; 5 pisem (v zapušč. K. Štreklja, Pokrajin. arhiv Mrb); Danica 1904 z uvezano T-čevo fotogr. in štev. rkp. jezik. popravki (NUK, zbirka T. Zupana); avstrij. drž. šematizmi; Bibl LZ; Gabršček I, 106–7, 109; II, 264, 415; Plesničar 38 sl.; Pol stoletja 46–8; SGL III, 741; Simonič 354, 516, 533–4; Šlebinger 71, 74; Tuma (kazalo); Izv. više gimn. u Rjeci 1863/4; Duhovni pastir 1886, 521–2; E 1913, št. 283, 290; Gorica 1913, št. 80; LZ 1913, 615; Sn 1913, 317–8; SN 1913, št. 234; Bibl JLZ; F. Pustoslemšek, Celjski zbornik 1958, 128, 130; J. Trdina, ZbD XII (1959), 33–5, 486; M. Matičetov, SE 1962, 230 (Štreklj. zapuščina in koresp. s Fr. Kramarjem); F. Koblar, S. Gregorčič … 1962, 23; B. Marušič, Stoletnica slov. čitalnice v Solkanu 1867–967. Solkan-N. Gor. 1967, 6 (s sliko); S. Bulovec, Prešernova bibliografija. Mrb 1975, 104; ZČ 1975, 133. — Slika: ASK 56; PDk 1967, št. 179. Gpn.

Gspan, Alfonz: Ternovec, Matej Andrejevič (1842–1913). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi693073/#slovenski-biografski-leksikon (24. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 12. zv. Táborská - Trtnik. Alfonz Gspan, Fran Petrè et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1980.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine