Štrekelj, Karel (1859–1912)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Štrekelj Karel, slavist, jezikoslovec, narodopisec, r. 24. febr. 1859 v Gorjanskem pri Komnu, brat enologa Antona, bratranec Alojzija in Josipa (gl. čl.), u. 7. jul. 1912 v Gradcu (tu pokop. pri sv. Lenartu). Višje razr. osn. šole in gimn. 1870–8 je obiskoval v Gor., študiral na Dunaju slovan. in klas. filol. ter primer. jezikoslovje, 1884 prom. pri F. Miklošiču (SBL II, 118–22) z disert. Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes in ihren Grundzügen dargestellt; 1886 pa se habilitiral z delom Morphologie des Görzer Mittelkarstdialektes mit besonderer Berücksichtigung der Betonungsverhältnisse; poskusno je predaval 30. jun. 1886 (Über die grossruss. Bylinenpoesie). L. 1887, po Levstikovi (SBL I, 651–9) smrti se je zaman potegoval za skriptorsko mesto v lj. licejki, zato bil dom. učitelj pri Colloredo-Mansfeld (večinoma z družino na Češkem), obenem 1887–96 predaval kot priv. docent na dunaj. univ. razna poglavja iz slovan. filol., 1895–6 je tu imel tečaj slovenščine za slušatelje vseh fak. Po prizadevanju Fr. Levca (ib. I, 640–5), Fr. Miklošiča in A. Winklerja je bil 1890 imenovan za urednika slov. izdaje drž. zakonika (nasledil M. Cigaleta, ib. I, 78–9), v Š-evem prevodu (izredno lep, bogat jezik) je izšlo vse gradivo civilno-pravnih zakonov. Po smrti V. Oblaka (ib. II, 214–7) oktobra 1896, je bil Š. imenovan za izr. prof. za slovan. filol. s posebnim ozirom na slov. jezik in slovstvo na univ. v Gradcu (nastopil 1. apr. 1897); iz narodn. in polit. razlogov so Š-evi profesuri nasprotovali, tudi G. Krek (ib. I, 557–8) v Gradcu je bil Š-u nenaklonjen do svojega odhoda 1902. L. 1905 je Š. postal član izpitne komisije za sred. šole, 1906 vodja seminarja za slovan. filol., 1908 dosegel redno profesuro po dolgih bojih, ko ga je bolg. prosv. ministrstvo 1907 poklicalo v Sofijo. V Gradcu je predaval slov. jezik in knjiž. (vsako leto 1 glavno predavanje, 3–4 ure tedensko), mdr. tudi srbohrv. in staro cerkveno slovanščino; slov. književnost je kot prvi univ. prof. slavistike predaval slovensko. S pedag. in znanstvenim delom je drugo slavist. stolico v Gradcu povzdignil v drugim enakovredno profesuro. – Š. je bil soustanovnik in prvi tajnik slov. lit. društva na Dunaju 1879, vrsto let tajnik Podpor. društva slov. visokošolcev v Gradcu, predaval tudi v graškem slov. delavskem društvu; soustanovnik in osrednja znanstvena osebnost Zgod. društva v Mrbu (1903), 1910 je iz odbora izstopil in prenehal sodelovati v ČZN zaradi odpora članstva proti jezikosl. razpravam. Od 1909 dalje je bil soizdajatelj AslPh; 1905–12 preds. odbora za zbiranje slov. ljud. pesmi z napevi, ki ga je organiziralo avstr. naučno min. (Delovni odbor za slov. narodno pesem), nosil težo priprav, sestavil navodila in vprašalnike; predvsem njegova zasluga je, da je bilo delo slov. odbora zgledno organizirano in zelo uspešno. Bil je dopisni član Společnosti národop. musea českosl. v Pragi 1900; Imperator. akad. znanosti v Peterburgu 1902; Kraljev. srb. akad. v Bgdu 1910. Š-eva bogata knjižnica je bila po smrti razprod. v Leipzigu (gl. Slavica. Katalog 10. R. Hönisch, Buchhändler u. Antiquar., Leipzig, tiskano); rkp zapuščina prišla v arhiv Zgod. društva v Mrbu, danes je v Pokrajin. arhivu, ib.; Slav. društvo je Š-u odkrilo spomin. ploščo na r. hiši 3. jun. 1956.

Za slavistiko, ljud. jezik in slovstvo se je Š. zanimal že kot gimnazijec v Gor. Vplivali so nanj Fr. Levec s svojimi predavanji, J. Baudouin de Courtenay (SBL I, 27), ki je tedaj potoval po Primorskem (12-letni Š. mu je 1872 izročil zbirko tekstov v dom. narečju), in Fr. Erjavec (ib., 167–8), kateremu je kot sedmošolec mdr. prinesel zapis zagovora iz Gabrija pri Mirnu. Izpričana je v teh letih tudi neka organizacija folklornega zapisovanja med sošolci; v Gor. se je Š. poleg ital. naučil furlanščine in rušč., kasneje se prakt. učil češč., ukrajin., poljšč.; že v Gor. je prevajal rusko prozo, v dunaj. lit. društvu slov. visokošolcev predaval o dom. narečju, a tudi o ruski knjiž. Od mladostnega pesnikovanja sta znani le dve objavi pod psevd. Gorjanec: Jesensko cvetje (Zora 1877, 49, 70, 86) in Oblak (ib., 101). Strokovno publicistiko je začel v LZ 1881, 645–6 s poročilom o delu Baudouina de Courtenaya, pisal štev. poročila o slovan. književ. novostih in novicah iz slavist. sveta (LZ 1883–5, 1889, anonimno in šifre: Š., K., ш., -e-, -t-, -r-, j., x x x, x_x), o JAZU (Oesterr. Literaturblatt 1892, št. 5–6); kot jezikoslovec nastopil v javnosti z oceno J. Šumanove (gl. čl.) Slov. slovnice za srednje šole (LZ 1885, 115 sl.; Šumanov odg. ib., 429 sl.; prim. St. Škrabec, Cfr 1886, ovoj št. 8, 10, 11) in kljub napačnemu nazoru o naravi slov. akcenta pokazal že temeljito in obširno znanje slovan. in primerj. jezikoslovja; v habilitaciji Morphologie … (S. B. der phil.-hist. Classe 1886, zv. 1, 377–496, p. o. 1887, 122 str.; prim. V. Oblak, LZ 1887, 430 sl.; isti, AslPh 1887, 615–26; Baudouin de Courtenay, ib., 603–15) je podrobno obdelal oblikoslovje dom. narečja, zbral bogato gradivo za fonetiko in naglas in upošteval romanske elemente. Posmrtno je bil objavljen še del glasoslovnega opisa: Phonologie des Görzer Mittelkarstdialektes. I. Teil. Vokalismus I. Kap. Vokal A (AslPh 1914, 130–50). Največ jezikoslovnega dela je posvetil leksiki in etimologiji. Zbiral je ljudsko besedje in ga objavljal z bogato stvarno in jezikoslovno razlago: Jezikoslovne mrvice (LZ 1889, 97 sl.); Iz besednega zaklada narodovega (LMS 1892, 1–50); Slovarski doneski iz živega jezika narodovega (LMS 1894, 1–61). Povsod je bogato upošteval tudi izposojenke in tujke. Samo te obravnava Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini (LMS 1896, 138–67). Tujke in izposojenke v vseh slovan. jezikih je obdelal v obsežnih etimol. študijah Beiträge zur slavischen Fremdwörterkunde (AslPh 1890, 451–74; 1892, 512–55; dopoln. Schuchardt ib. 1891, 157–60) in Zur slawischen Lehnwörterkunde. Wien 1904, 89 str. (prim. M. Vasmer, Živaja starina 1906, idr.). Samo slovan. besede obravnava v Slavische Wortdeutungen (AslPh 1905, 41–72), domače in izposojene pa v Etymologische Miscellen (AslPh 1888, 460–7), Vermischte Beiträge zum slavischen etymologischen Wörterbuch (AslPh 1906, 481–539), Etymologisches (Zbornik u slavu V. Jagića 1908, 711–4) in Čechische und polnische Wörter in Mikaljas Wörterbuch (AslPh 1910, 194–202). Raziskoval je tudi slovan. izposojenke v drugih jezikih; furlan.: Zur Kenntniss der slavischen Elemente im friaulischen Wortschatze (AslPh 1890, 474–86), Slawisches im friaulischen Wortschatze (ib. 1910, 203–9; dopoln. I. Koštiál, ib. 1913, 292–8); ital.: Zur Kenntniss der slavischen Elemente im italienischen Wortschatze (AslPh 1904, 407–36); nem.: Köse, Käser, Kosch (Zft f. dt. Wortforschung 1904, 279–85), Slovanski elementi v besednem zakladu štajerskih Nemcev (ČZN 1908, 38–103; 1909, 1–69, 115–28; prim. zlasti Glonar, LZ 1909, 509–11), zbiral gradivo o kor. in pruski nem. Etimologije krajevnih imen je proučeval v razpravah Prispevki k poznavanju slovenskih krajevnih imen po nemškem Štajerju. I. (ČZN 1904, 70–89), Razlaga nekaterih krajevnih imen po slovenskem Štajerju. I. (ČZN 1906, 41–64). Manjši etimol. prispevki so še v AslPh 1891, 480; 1909, 472–3; 1910, 315 in LZ 1894, 443; 1901, 362–3. Š. je obogatil etimol. slovar slovan. jezikov z mnogimi novimi etimologijami, dopolnil ali popravil marsikatere dotedanje; njegovo etimol. delo je rezultat odličnega poznavanja histor. slovnice in zlasti dialektologije obravnavanih jezikov; skrbel pa je tudi za stvarno razlago besed; najbolj je proučeval južnoslovan. gradivo, posebno v stiku z roman. jeziki; v delu je raztresenih mnogo prispevkov k fonetiki, morfol., besedotvorju, sintaksi in semantiki slovan. jezikov. Posebej je objavil le nekaj slovničnih razprav: Der Ursprung des š-Lautes in einigen Casusformen des aksl. Comparativs und ъs-Particips (AslPh 1904, 569–70), Die Ursache des Schwundes des prädikativen Instrumentals im Slovenischen und Sorbischen (AslPh 1903, 564–9); mnogo slov. slovnice je v analizi Slovensko cesarsko določilo iz l. 1675 (ČZN 1904, 22–51, 110–12). Zgod. društvo v Mrbu je iz Š-eve zapušč. izdalo del graških univ. predavanj (uvod in začetek glasoslovja): Historična slovnica slov. jezika. 1922, 139 str. (prim. zlasti F. Ramovš, ZslPh 1925, 310–7; Glonar, LZ 1922, 437–9), ki ne prinaša novih odkritij, je pa prvi poskus sinteze slov. histor. slovnice. V praktična vprašanja slov. knjižnega jezika je Š. posegel z znanstveno utemeljenimi sodbami že l. 1892 (Jezikoslovne drobnosti, LZ 1892, 366–9), posebno pa s študijo O Levčevem slovenskem pravopisu in njega kritikah (S 1900, št. 114–298; 1901, št. 11–111; ponat. Lj. 1911, 137 str.; prim. zlasti V. Jagić, AslPh 1912, 493–7), kjer zavrača Levčeve nasprotnike (R. Perušek, I. Milčetić, F. Ilešič, M. Ivanov idr.) na široki osnovi indoevrop. in slovan. jezikoslovja, se zavzema za njegova napredna stališča, posebno glede izgovora l; študija o l je prava monografija. Na napade v tej zvezi v SN je odgovarjal v S (1900, št. 117, 120, 122), ocenil brošuro V. Bežka (DS 1901, 572–6). V članku O nekaterih pobijanih pravilih slov. pisave (LZ 1911, 38 sl.) je zavrnil zgrešene pravopisne predloge Antibarbarusa dr. Jos. Tominška. V vprašanjih knjiž. jezika je vedno s tankim čutom zagovarjal načela, ki so po večini obveljala do danes. Objavil je še jezikosl. gradivo: Ein spätglagolitisches Predigtfragment (AslPh 1891, 475–8), Dvoje glagoliških zapiskov na obhodnem listu kranjskem iz l. 1556 (ČZN 1905, 154–6) in ocenil: Geitlerja (LZ 1884, 52 sl.), Miklošiča (ib. 1889, 628–30), Oblaka (ib. 1892, 369–75), Pastrneka (ib. 1892, 440–3); za Jagićevo Enciklop. slovan. filol. bi moral napisati večino poglavij o slov. in obdelati slovan. elemente v roman. jezikih, a je delo prekinila smrt.

Enako pomembno kot jezikoslovno je Š-evo delo za zbiranje, proučevanje in izdajanje ljudskih pesmi oz. nar. blaga (pripovedke, pravljice, bajke, pregovori, vraže in psovke); gradivo je objavil v razpravi Zur Alexiuslegende … (AslPh 1887, 347–9), Weitere Beiträge zur Kunde über das slov. Alexiuslied (ib. 1888, 597–606), Zum Volksglauben, dass die Erde auf einem Fisch ruhe (ib. 1890, 310–2), Zur Literatur über die Koleda bei den Slowenen (ib. 1895, 630–3), Helmold’s Zcerneboch im angelsachsischen Olymp (ib. 1904, 320); z opombami je pospremil Št. Küharja (SBL I, 580) Nár. blágo vogr̀skij Slovèncov (ČZN 1910, 107–28; 1911, 47–76) in ocenil J. Šašljeve (gl. čl.) Bisernice … (ib. 1906, 99–105). L. 1886 je Š. ponudil SM, da prevzame skrb za izdajo ostaline St. Vraza idr. slov. ljud. pesmi ter s tem nadaljuje 1871 začeto delo G. Kreka; v Prošnji za nar. blago (LZ 1887, 628–32, Sn 1887, 318–20) je razložil načrt za zbiranje in izdajo z napotki zapisovalcem. Akcija je zaradi ovir pri SM in Š-evih službenih zadržkov zastala; oživela je 1893 pod Levčevim predsedstvom; SNP so izhajale 1895–923 v 16 snop. oz. 4 zvez.: Slovenske nar. pesmi. Iz tiskanih in pisanih virov zbral in vredil –. Zv. I. (Del 1. Pesmi pripovedne vsebine). 1895–8, XXIV + 820 str.; zv. II. (Del 2. Pesmi zaljubljene) 1900–3, XXVIII + 900 str.; zv. III. (Del 3. Pesmi za posebne prilike. Del 4. Pesmi pobožne.) 1904–7, XXIV + 851 str.; zv. IV. (Del 5. Pesmi stanovske. Del 6. šaljive in zabavljive) 1908–23, 66 + 819 str. Vsa zbirka obsega nad 8300 slov. in okrog 400 kajkav. hrv. pesmi; melodije so dodane samo izjemoma. Š. je tu objavil vse do tedaj tiskano in pisano gradivo, a tudi organiziral zbiranje, usmerjal zapisovalce in ob delu načela sproti dopolnjeval (gl. uvode k posam. zvez.). Krekov načrt (SN 1873, št. 137–8, 140–5) je bistveno spremenil: opustil mitološko smer, zavrgel primerj. aparat in se zavzel za popolno nedotakljivost zapisov. Zagovarjal pa je še produkcijsko načelo in tako ni sprejel ponarodelih pesmi, česar pa ni mogel dosledno izvajati. Kakor Krek je zavračal estetsko in – z majhnimi omejitvami – moralist. načelo pri izboru, a mnogo erotič. pesmi zaradi Matičine cenzure, odpora duhovništva idr., opustil (A. Kržič, SBL I, 578, je ob izidu 1. snop. ugotavljal javno pohujšanje); Š-ev uvod z ugovorom cenzorjem v I. zv. je sprožil polemiko o Matičinem delovanju, ob 6. snop. (1902), ki je izšel zaradi zamude brez cenzure SM, so na občnem zboru 1902 skušali (E. Lampe, M. Opeka, R. Perušek, Fr. Ilešič) preprečiti nadaljnje izhajanje pesmi po Š-evem konceptu; Iv. Tavčar in M. Murko sta branila znanstveni značaj izdaje, po njunem prizadevanju je zbor izglasoval Š-u zaupnico. Š. je pripravil za tisk 14 snopičev, po njegovi smrti je delo nadaljeval J. Glonar (SBL I, 222) in ga z dvema snop. kompromisno zaključil; zaradi gmotnih težav SM so ostali neizdani Dodatki k vsem zvezkom, zaradi prevelike zahtevnosti pa Š-u zamišljenih kazál je Glonar sestavil in objavil le Kazalo začetnih verzov; v Uvodu v 16. snop. je podrobno opisal in ocenil Š-evo delo (lit. glej tu!). SNP so bile ob izidu najboljša zbirka pri slovan. narodih in doživele vrsto pozitivnih ocen tujih strokovnjakov (prim. A. Brückner, Zft d. Ver. f. Volkskunde 1899, 218; G. A. Ilinskij, Živaja starina 1899, 381; V. Jagić, AslPh 1896, 618–20; 1902, 623–4; K. Jireček, Osvěta 1901, 650; Fr. Pastrnek, Listy filolog. 1899, 158; 1902, 304; J. Polívka, ib. 1897, 35–6; Zft d. Ver. f. Volkskunde 1903, 238 idr.). – Š-evo literarnozgod. delo, po večini v zvezi z nar. pesmijo, izpričuje veliko temeljitost in poznavanje gradiva, vendar ni obsežno. Plod mladostn. zanimanja za rus. knjiž. sta študiji o Nekrasovu (LZ 1883, 586 sl.) in Turgenjevu (ib. 1884, 106 sl,) ter prevodi iz rušč. (Turgenjev, Puškin idr., SN 1880, št. 131; LL 1884, št. 4–24,49–64, 89–90, 96–100, 104–9); napisal je nekrolog prijatelju I. Pagliaruzziju-Krilanu (LZ 1885, 228–31), razpravo Prešeren in nar. pesem (ZMS 1901, 1–22), objavil več drobnih prispevkov ter gradiva: Pismo Stanka Vraza Josefu Roštlapilu (LZ 1887, 217–20), Neizdana Vodnikova pesem (LMS 1895, 247–50), Pisma in zapiski iz Cafove ostaline (ZMS 1900, 173–258), Prešeren določen za urednika slovenskemu listu (LZ 1900, 855–7), Prešeren v poljščini (LZ 1901, 507–8), O Ledinskega pesmi »Razne pota« (DS 1901, 438–40), Prvo Hankovo pismo Levstiku (ČZN 1907, 171–2), Drobnosti o Vrazovem delovanju (ČZN 1910, 307–18), ocenil: Remčev prevod Turgenjeva (LZ 1884, 243–7), Francev, Pisma k Vjačesl. Hanke iz slavj. zemel (ČZN 1906, 95–9), Grafenauerjeve objave Iz Kastelčeve zapušč. (LZ 1911, 51, 106); v članku Nekaj prispevkov k slov. biblijogr. (ČZN 1906, 78–86) je dopolnil Simoniča.

Prim.: podatki univ. arhiva Dunaj; NE IV, 748; OSN 24, 812; Vencajz 132–3; SN 1879, št. 29; 1882, št. 285; 1883, št. 29, 44, 63; J. Koš, ib. 1910, št. 336; 1912, št. 155 (t.); LZ 1886, 447; Fr. Levec, ib. 1890, 123; J. Tominšek, ib. 1904, 696–7; isti, ib. 1908, 185–6; J. Glonar, ib. 1912, 409–16; P. Strmšek, ib. 1918, 297–9; isti, ib. 1932, 487–90, 508–9, 635–6; Sn 1886, 334; Fr. Ilešič, ib. 1912, 255; SS 1890, 48; S 1900, št. 123; A. Breznik, ib. 1912, št. 158; Slov. list 1900, št. 21; Godišnjak Srpske kralj. akad. 1909, 465–9 (bibliogr.); Fr. Kotnik, DS 1911, 122 (s sliko); isti, ib. 1912, 314; A. Breznik, ib. 1912, 452–5; Mentor 1911–2, 259; S. Škrabec, CFr 1912, št. 8 (ovitek); M. Murko, ČZN 1912, 160; V. Jagić, AslPh 1913, 317–20; P. Strmšek, ČZN 1923, 100–2; isti, ib. 1924, 28–36; J. Glazer, ib. 1927, 196–9; J. Tominšek, ib. 1937, 308–20; V. Novak, ib. 1938, 108–10; F. Baš, ib. 1939, 11–2, 20; M. Kos, ib. 1940, 28; M. Pirnat, E 1912, št. 304–6, 308, 312–4; LZg 1912, št. 1495; Naš dom 1912, 216; Primor. list 1912, št. 28; D. Majaron, SP 1912, 252–3; I. Arnejc, Straža 1912, št. 79; UT 1912, št. 28; M. Murko, Veda 1912, 520, 529–42 (prevod v Murko, Rozpravy z oboru slov. filol. 1937, 425–38): ŽiS 1927, 83; P. Strmšek, ib. 1932, knj. 12, 553; M. Murko, Et 1929, 1–54; Goriški list 1944, št. 27; Fr. Kotnik, Narodopisje Slovencev I. Lj. 1944, 37–8 (s sliko); M. Murko, Spomini. 1951 (kazalo); J. Tominšek, SE 1952, 169–78; B. Gerlanc, ib. 1958, 179–82; M. Matičetov, ib. 1962, 223–42; isti, JiS 1956–7, 120–3; isti, PDk 1962, št. 157 (s sliko); J. Toporišič, ZslPh 1962, 399; T. Logar, SM 1864–1964. Lj. 1964, 110, 114–5; B. Merhar, ib., 46–50 (s sliko); Vodnik po arhivih Sje. 1965, 206; A. Breznik, Življenje besed. 1967 (kazalo). – Slika: ASK 82; AslPh 1903, 564. Krc.

Kranjec, Marko: Štrekelj, Karel (1859–1912). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi669616/#slovenski-biografski-leksikon (19. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine