Slovenski biografski leksikon

Šijanec Drago Mario (Mariano Drago), dirigent in komponist, r. 18. dec. 1907 v Pulju pedagoškemu delavcu Miroslavu (gl. čl.) in Elizi r. Raner, živi v Buenos Airesu. Obiskoval je v Mrbu klas. gimn. 1919–27 (mat. 1927), študiral v Pragi dirigentstvo, kompozicijo, violino in četrttonsko glasbo 1927–32 (dipl. 1932), se izpopolnjeval zlasti v dirigiranju 1932–5 v Parizu na École Normale de Musique. V l. 1935–45 je bil v Lj. dirigent radij. orkestra, po 1945 sodeloval v raznih glasb. prireditvah v Lj. in v drugih slov. mestih. Po odhodu v Ital. je bil prvi violist opern. orkestra v Torinu, dirigiral nekaj koncertov, 1946–7 pa v lombard. mestu Busto Arsizio vodil ork. Filarmonico G. Rossini. Po gostovanju v južni Ameriki z baletno skupino milanske Scale v jul. 1947 je postal stalen dirigent v Teatra Argentino v La Plati; bil od jul. 1948 direktor de Estudios Artisticos, od 1954 prof. na Escuela Superior de Bellas Artes, od 1956 tudi direktor inštituta de Capacitación Orquestal v Avellanedi (Argent.), kjer se usposabljajo mladi dirigenti in instrumentalisti za simf. orkestre; v sezonah 1957–9 stalni direktor mest. simf. orkestra v Buenos Airesu.

I. Še otroka je učila mati klavir, violino pa prvi ravnatelj mrb GM F. Topič. V gimn. je Š. vodil dij. orkester, gojil komorno glasbo (z bratoma Vikt. in Otonom Bajdetom); sodeloval v orkestru GM, na glasb.-lit. akademijah v Nar. domu in v gledališču. Med študijem se je udejstvoval kot dirigent, 1932–5 v Parizu vodil pev. zbor Jadran in Les Ménéstrels de Paris, z njima nastopal; 1932 dirigiral v Københavnu univ. orkester. V Lj. in v Argentini posvečal posebno pozornost simf. oz. orkestralnim delom slov. skladateljev, do 1945 bistveno prispeval k razvoju simf. produkcije na Slov. Dirigiral je ob obiskih Evrope 1950–60 v Jsli, v raznih zah.-evrop. državah; kot gost pa argent. Drž. simf. orkester (Orquesta Sinfónica Nacional), drž. radiodifuzije (Orquesta Sinfónica de Radio Nacional), orkester mesta Rosario, operni orkester v Teatro Colón (Buenos Aires) in drugod. Š. je dirigent širokih tehn. in interpretacij. kvalitet, njegov obsežni repertoar zajema nekako vso standardno koncertno orkestralno lit. Vzgojil je v Argentini dirigentski naraščaj ter osnoval: 1952 Mozarteum Argentino, danes eno najuglednejših argent. institucij za negovanje glasb. reprodukcije, posebej Mozartovih del; 1954 v La Plati, Argent., prvo stolico za dirigiranje, 1958 pa še orkester drž. univ. z didakt. in umetn. nalogami.

II. Kot študent je Š. priložnostno komponiral. Napisal je glasbo (okr. 1927) za »meloplastični« balet Ptič Samoživ (koreografiral Pino Mlakar) za P. Mlakarja in za njeg. ženo Pio pa 1. verzijo baleta Srednjeveška ljubezen (3. nagrada na mednar. natečaju, Pariz 1931, Théâtre Champs Elysées).

III. Med študijem v Pragi je zbiral ljud. glasbo lužiš. Srbov, priredil njihove ljud. plese (posnetke na plošče hrani Musée du Geste et de la Parole, Sorbonne, Paris); to zanimanje je poslej še nadalje nesistematično gojil na Slovenskem in v Argentini. — V La Plati je rektor univerze podelil Š-u naslov »asesor musical«, salzburški Mozarteum pa 1967 Mozartovo medaljo. — Prim.: osebni podatki; izv. Drž. klas. gimn. v Mrbu 1918–30; S 1939, št. 21; J 1940, št. 278 (s sliko); 1944, št. 281; GL SNG Mrb 1965/6, 176–8 (s sliko); Delo 1966, št. 53; 1967, št. 45; J. Ciuha, Pogovori s tišino. 1967. Ctk.

Cvetko, Dragotin: Šijanec, Drago Mario (1907–1986). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi648279/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine