Slovenski biografski leksikon

Stibiel-Vukasović Janko, rodoljub, častnik, r. 2. sept. 1851 v Vrtovinu kmetoma Antonu in Tereziji r. Čermel, nečak Ivana (Johna, gl. čl.), u. 13. jul. 1923 v Lj., pok. v r. kraju. Po osn. šoli je obiskoval v Gor. gimn. 1.–2. razr. (1862–5), bil na realki v 2. razr. 1867, vstopil 1869 v navtično šolo na Reki, 1870–4 služil v vojni mornarici, se vrnil v Gor. in dobil službo pri finan. inšpekciji. Ko je izbruhnil v Hercegovini upor proti Turkom in se je Srbija pripravljala na vojno, je S. poleti 1875 odšel tja in vstopil v prostovoljski zbor gen. Đorđa Stratimirovića. Ker Srbija ni začela vojne, je S. odšel v Bosno k četi Petra Mrkonjića (P. Karađorđevića), ki je pa spomladi 1876 zaradi nasprotovanja Milana Obrenovića in Avstro-Ogrske opustil vojskovanje. Zato je šel S. z rojakom Aleksandrom Tomanom v Hercegovino k vojvodi Mići Ljubibratiću, kjer se je odlikoval kot poročnik v četi franc. kapitana Barbieua. Ko je Srbija poleti 1876 napovedala vojno Turčiji, se je S. vrnil v Srbijo in se v drinskem prostovolj. zboru bojeval na bosenski fronti. Ker je znal italij., je bil nekaj časa prideljen garibaldinski legiji, ki je prišla na pomoč Srbom. Spomladi 1877 je bil sprejet kot narednik v redno srb. vojsko in se udeležil več bitk. Po končani vojni je služil kot častnik v raznih krajih; v srb.-bolg. vojni 1885 je bil v bitki pri Slivnici hudo ranjen, 1912 postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik glavn. stana pri vrhovni komandi, po sklenjenem miru pa poveljnik srb. orožništva in ob izbruhu 1. svet. vojne 28.-30. jul. 1914 branil s svojimi orožniki Bgd. L. 1915 se je s srb. vojsko umaknil skozi Albanijo na Krf, od tam prišel v Solun, kjer je poveljeval orožništvu. — Jeseni 1918 je bil imenovan za pomočnika poveljnika drav. diviz. oblasti v Lj., 1919 kot tak premeščen v Valjevo, 1920 nazaj v Lj., kjer je bil 1921 upok.

S. je najpomembnejši med slov. prostovoljci, ki jih je navdušenje za slovan. in jslo misel v 70-ih letih privedlo na balkan. bojišča. Čeprav je ostal v Srbiji, ni pretrgal zvez s Sjo. Ko je 1884 prvič prišel domov na obisk, so ga v Gor. kot voj. begunca zaprli, a čez nekaj dni izpustili (mati ob ces. obisku v Trstu že 1882 izprosila pomilostitev); pozneje je prišel še večkrat, navadno v srb. uniformi. L. 1917 ga je avstr. vojno sodišče kljub svoječasni amnestiji v odsotnosti obsodilo na smrt kot dezerterja. — S. je v Srbiji širil zanimanje za Slov., predaval o naši preteklosti, seznanjal zlasti mladino s slov. pesmijo. L. 1908 je priredil z ok. 30 srb. častniki izlet v Lj. — Bil je že 1876 dopisnik SN in Soče; pozneje je od časa do časa v Soči poročal (v srbohrv.; podpis: Vrtovinski, Jugosloven) o dogodkih v Srbiji; nastopal zoper »Veliko Hrvatsko«, »Veliko Srbijo«, »Veliko Bolgarijo«; zahteval »ujedinjenje jugoslovenstva«, ki naj bo »bratska ljubav i uzajemnost« (16. avg. 1902); pisal o turških nasiljih v Stari Srbiji in Makedoniji; o »rim. propagandi«, ki hoče odtrgati narod od pravoslavja; grajal tuja krstna imena pri Slov.; obsojal »klerikalni mrak« v Sji, trdeč, da je »jedini još spas narodne individualnosti u pravoslavju«. — Prim.: dopis župnega urada Kamnje 1968; Gabršček I, 194, 238; II, 95, 265, 359, 390, 432, 533; Dobrovoljci-kladivarji Jsle. Lj. 1936, 22; E 1884, št. 4–6; ND 1923, št. 79; Sja 1936, št. 139. S. K.

Kranjec, Silvo: Stibiel-Vukasović, Janko (1851–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi613320/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine