Slovenski biografski leksikon

Stibiel-Vukasović Janko, rodoljub, častnik, r. 2. sept. 1851 v Vrtovinu kmetoma Antonu in Tereziji r. Čermel, nečak Ivana (Johna, gl. čl.), u. 13. jul. 1923 v Lj., pok. v r. kraju. Po osn. šoli je obiskoval v Gor. gimn. 1.–2. razr. (1862–5), bil na realki v 2. razr. 1867, vstopil 1869 v navtično šolo na Reki, 1870–4 služil v vojni mornarici, se vrnil v Gor. in dobil službo pri finan. inšpekciji. Ko je izbruhnil v Hercegovini upor proti Turkom in se je Srbija pripravljala na vojno, je S. poleti 1875 odšel tja in vstopil v prostovoljski zbor gen. Đorđa Stratimirovića. Ker Srbija ni začela vojne, je S. odšel v Bosno k četi Petra Mrkonjića (P. Karađorđevića), ki je pa spomladi 1876 zaradi nasprotovanja Milana Obrenovića in Avstro-Ogrske opustil vojskovanje. Zato je šel S. z rojakom Aleksandrom Tomanom v Hercegovino k vojvodi Mići Ljubibratiću, kjer se je odlikoval kot poročnik v četi franc. kapitana Barbieua. Ko je Srbija poleti 1876 napovedala vojno Turčiji, se je S. vrnil v Srbijo in se v drinskem prostovolj. zboru bojeval na bosenski fronti. Ker je znal italij., je bil nekaj časa prideljen garibaldinski legiji, ki je prišla na pomoč Srbom. Spomladi 1877 je bil sprejet kot narednik v redno srb. vojsko in se udeležil več bitk. Po končani vojni je služil kot častnik v raznih krajih; v srb.-bolg. vojni 1885 je bil v bitki pri Slivnici hudo ranjen, 1912 postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik glavn. stana pri vrhovni komandi, po sklenjenem miru pa poveljnik srb. orožništva in ob izbruhu 1. svet. vojne 28.-30. jul. 1914 branil s svojimi orožniki Bgd. L. 1915 se je s srb. vojsko umaknil skozi Albanijo na Krf, od tam prišel v Solun, kjer je poveljeval orožništvu. — Jeseni 1918 je bil imenovan za pomočnika poveljnika drav. diviz. oblasti v Lj., 1919 kot tak premeščen v Valjevo, 1920 nazaj v Lj., kjer je bil 1921 upok.

S. je najpomembnejši med slov. prostovoljci, ki jih je navdušenje za slovan. in jslo misel v 70-ih letih privedlo na balkan. bojišča. Čeprav je ostal v Srbiji, ni pretrgal zvez s Sjo. Ko je 1884 prvič prišel domov na obisk, so ga v Gor. kot voj. begunca zaprli, a čez nekaj dni izpustili (mati ob ces. obisku v Trstu že 1882 izprosila pomilostitev); pozneje je prišel še večkrat, navadno v srb. uniformi. L. 1917 ga je avstr. vojno sodišče kljub svoječasni amnestiji v odsotnosti obsodilo na smrt kot dezerterja. — S. je v Srbiji širil zanimanje za Slov., predaval o naši preteklosti, seznanjal zlasti mladino s slov. pesmijo. L. 1908 je priredil z ok. 30 srb. častniki izlet v Lj. — Bil je že 1876 dopisnik SN in Soče; pozneje je od časa do časa v Soči poročal (v srbohrv.; podpis: Vrtovinski, Jugosloven) o dogodkih v Srbiji; nastopal zoper »Veliko Hrvatsko«, »Veliko Srbijo«, »Veliko Bolgarijo«; zahteval »ujedinjenje jugoslovenstva«, ki naj bo »bratska ljubav i uzajemnost« (16. avg. 1902); pisal o turških nasiljih v Stari Srbiji in Makedoniji; o »rim. propagandi«, ki hoče odtrgati narod od pravoslavja; grajal tuja krstna imena pri Slov.; obsojal »klerikalni mrak« v Sji, trdeč, da je »jedini još spas narodne individualnosti u pravoslavju«. — Prim.: dopis župnega urada Kamnje 1968; Gabršček I, 194, 238; II, 95, 265, 359, 390, 432, 533; Dobrovoljci-kladivarji Jsle. Lj. 1936, 22; E 1884, št. 4–6; ND 1923, št. 79; Sja 1936, št. 139. S. K.

Kranjec, Silvo: Stibiel, Janko (1851–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi613320/#slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Primorski slovenski biografski leksikon

STIBIEL-VUKASOVIČ Janko, prostovoljec v borbi Srbov proti Turkom, Bolgarom in Avstrijcem, publicist, r. 2. sept. 1851 v Vrtovinu v Vipavski dolini, u. 13. jul. 1923 v Lj., pokopan v roj. kraju. Oče Anton, kmet, mati Terezija Čermel. Po 3. razr. realke v Gor. je 1869 obiskoval navtično šolo na Reki, služil 1870–74 pri avstr. vojni mornarici in se nato zaposlil pri finančni inšpekciji v Gor. Ko je 1875 izbruhnil v Hercegovini upor proti Turkom in se je Srbija pripravljala na vojno, je S. odšel tja in stopil v prostovoljski zbor gen. Đorđa Stratimirovića. Ker pa Srbija ni začela vojne, se je preselil v Bosno v četo Petra Mrkonjića, poznejšega srb. kralja Petra Karadjordjevića. Končno je odšel z rojakom Aleksandrom Tomanom iz Kamne Gorice v Hercegovino k vojvodi Miću Ljubibratiću, kjer se je boril kot poročnik. Ko je 1876 Srbija napovedala Turčiji vojno, je bil v drinskem prostovoljskem zboru in nekaj časa tolmač pri garibaldinski legiji, ki je prišla Srbom na pomoč. Spomladi 1877 je bil sprejet v redno srbsko vojsko. V srb.-bolg. vojni 1885 je bil pri Slivnici hudo ranjen. 1912 je postal polkovnik in bil v balkanskih vojnah poveljnik srb. glavnega stana, po sklenjenem miru pa poveljnik srb. orožništva. 1915 se je s srb. vojsko prebil skozi Albanijo na otok Krf, nato se je odpravil v Solun, kjer je postal poveljnik orožništva. 1917 ga je Avstrija v odsotnosti kot dezerterja obsodila na smrt. V jeseni 1918 je postal v Lj pomočnik poveljnika dravske divizijske oblasti, bil kmalu začasno premeščen v Valjevo in 1921 upokojen. - S. je bil najpomembnejši slov. prostovoljec, ki ga je jsl. misel usmerila na balkanska bojišča. Zvez s Sjo ni nikdar pretrgal Dopisoval je v Sočo in E, v Srbiji predaval o zgod. svojega naroda in zlasti tamkajšnjo mladino seznanjal s slov. pesmijo. 1908 je vodil izlet 30 srb. častnikov v Sjo. Zavzemal se je za jsl. zedinjenje ter kot odločen nasprotnik Velike Hrvatske, Velike Srbije in Velike Bolgarije poudarjal bratsko vzajemnost in ljubezen, a se navduševal za pravoslavje. Pomemben je njegov spominski članek prijatelju rus. gen. Skobeljevu, poveljniku IV. rus. korpusa, ki je vodil napad na tur. trdnjavo Plevno, nakar se je po dolgotrajnem obleganju 10. dec. 1877 končno vdala (gl. čl. Beli general, E 1884, št. 4–6). Padec Plevne je močno odmeval tudi v Sji. V Škofji Loki spominja na to zmago gostilna Plevna, ki še danes nosi to ime.

Prim.: S. Kranjec, S.-V. J., SBL III, 485 in tam nav. liter.; Izvestje gor. realke 1868/69.

Svk.

Savnik, Roman: Stibiel, Janko (1851–1923). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi613320/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. julij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine