Slovenski biografski leksikon

Stibiel (Stibel) Jožef, šolnik in homilet, r. 5. avg. 1784 v Dolenjah blizu Planine pri Vipavi kmetu in prekupčevalcu z živino Jožefu in Ani (dekl. ime ni navedeno), u. 15. nov. 1848 v Ločniku pri Gor. – Slučajni obisk meščana iz Gor., ki je imel dijake na stanovanju, je pripomogel, da je dal oče nadarjenega prvorojenca, dotlej pastirja, v gor. šole, kjer je S. užival Schigurjevo (Žgurjevo) štipendijo. Ko je prestal začetne težave z nem., je bil že v gramat. in humanit. razr. prvi med sošolci. Ker je Jožef II. odpravil gor. semenišče, je moral S. prvi letnik bogosl. 1804–5 opraviti v Gradcu, 1805 pa je mlajšemu bratu Jakobu (ta bil pozneje prof. zgod. in kanon. prava v gor. semenišču) na ljuba prestopil v lj. semenišče. Tu je bil S. z Urb. Jerinom (SBL I, 406–7) in J. Kosom med tremi najboljšimi učenci Jur. Dolinarja (ib., 142), Matevža Ravnikarja (ib. III, 46) in Jožefa Balanta (ib. I, 22–3), svojega pozn. škofa. Že jeseni 1807 je S. mogel opraviti izpite za 4. letnik (8. nov. t. l. ord. v Gor.). Nastavili so ga takoj za kaplana v Šturjah (do 1810), nato v Nabrežini (1810–3). Tu si je v družbi klasično izobraženega grofa Rajm. Thurna iz Devina razširil in poglobil znanje. L. 1813 je S. odšel za duh. pomočnika v r. faro Planino, od tu 1817 tako izvrstno opravil župnij. izpit, da so ga nov. 1818 poklicali za prof. pastoralke na tedaj obnovljeno gor. semenišče, po preskušnji 1819 ga je vlada potrdila. Njegova odlična skripta so nasledniki uporabljali vsaj še tri desetletja. S. je nadomeščal tudi biblicista in spirituala. Ker je omagoval, si je želel nazaj na deželo. Novi rigoristični škof J. Balant ga je sicer imel rad, všeč pa mu ni bila S-ova prisrčna sproščenost pri vzgoji. Sporazumela sta se 1822, da postane S. župnik in dekan v Črničah. Ker tu ni bilo šole, je S. sam zbral k redn. pouku 50 otrok, organiziral zgradbo šol. poslopja in dosegel ustanovitev stalne šole. S-ove učne uspehe je strogi nadzornik Val. Stanič (gl. čl.) brez pridržka pohvalil. Za te in druge šol. zasluge je S. na pobudo škofa Balanta dobil posebno ces. zahvalo. L. 1827 je dobil težavno dekansko mesto v Ločniku ob nar. meji in je tam vzdržal do smrti. Požrtvovalno je ohranjal slovenstvo teh krajev in tu pripomogel k ustanovitvi petih šol. Ker je bil član konzistorija, je svojo metodo in bogate izkušnje v šolstvu uporabljal za ves škofij. teritorij. Kaplanu Štef. Kociančiču (SBL I, 481–2) je dal pobudo za pisanje šol. in mladin. knjig (S-ov brat Jakob je Kociančiča navdušil za zgod.). Vestno je opravljal službo šol. nadzornika, povsod imel dober odnos do ljudstva, zlasti po otrocih, ki so se ga radi oklepali; glavno sredstvo mu je bila govorjena beseda. — Že od mladih let je slovel kot priljubljen govornik: njegove pridige kažejo solidno znanje, smiseln razpored in srečen izbor motivov. Iz zapuščine jih je zbral in izdal Št. Kociančič: Pridige in drugi slov. spisi. Gor. 1853, dodal poljuden Životopis S-a (str. 3–5). — Prim.: prepis iz r. matic (žup. urad Planina pri Ajdovščini); redovalnica lj. bogosl. 1805–7 (ŠkALj); Glaser II, 133; Kidričevo gradivo; Marn XXV, 18–9; Simonič 494; SŠP 1853, 143–4. Mkč.

Miklavčič, Maks: Stibiel, Jožef (1784–1848). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi613162/#slovenski-biografski-leksikon (17. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè - Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine