Slovenski biografski leksikon

Stanič (Stanig) Valentin, preroditelj, človekoljub in alpinist, r. 12. febr. 1774 v Bodrežu blizu Kanala na Goriškem, u. 29. apr. 1847 v Gor. Oče Andrej, premožen kmet, pd. Cerovšek, in mati Marija r. Ipavec sta imela 6 otrok in že doma oskrbela obema sinovoma zas. pouk; Valentina so nato 16-letnega poslali v trivialko na Trbiž; tretji razr. je obiskoval v Clcu, najbrž tudi 1. in 2. razr. gimn. (1791–3), nato je prišel v Salzburg: tu je končal gimn., filoz. in bogosl. (ord. 6. jan. 1802). Pri tem je verjetno vplival kanalski dekan Iv. Sovič, ki je nekoč sam študiral v Salzburgu in je S-u v enem tamkajš. konviktov priskrbel hrano, deloma pa se je S. sam vzdrževal s poučevanjem. Sovič ga je najbrž hotel odvrniti od osrednjega semenišča v Gradcu, ki je bilo izrazito jožefinsko. S-a so poslali za kaplana najprej v Nonnberg na Salzb., odtod 19. nov. 1802 na Banjšice, kjer je ostal do 1809, nato v Ročinj do 1819; ko se je brez uspeha potegoval za župnijo Kanal, ga je novi škof Jožef Balant (SBL I, 22–3), s katerim je bil že prej v pismeni zvezi, poklical za kanonika v Gor.; tu je bil S. tudi viš. šol. nadzornik.

S. je izredno zanimiva osebnost gor. preroda: bil je pesnik, vzgojitelj, delavec za ljud. izobrazbo in humanitarnost. Pesniti je začel že v Salzburgu; sam sporoča, da je Večerno pesem fantiča zložil 1797. Na Banjšicah je za ljud. petje zlagal in prirejal posvetne in cerkv. pesmi; nekaj jih je tudi tiskal v svoji mali, prvi slov. tiskarni, ki jo je sam 1807 odprl, postavil črke, tiskal in knjižice vezal. Te pesmi so se na Banjšicah ohranile še dolgo po njegovi smrti. Levec (SBL I, 640–5) sporoča 1873, da jih je takrat krožilo med ljudmi še kakih 30 do 40. Napeve je S. zlagal sam ali je besedilo prilagodil znanim napevom ali pa stare pesmi popravil in očistil. Iz tega časa je tiskana Pesm per predomishlovajnu Jesusoviga terplenja (1807). Iz ročinjskega časa so tiskane Sacris solemniis ali zerkovna pejsem od svetiga Reshnjega Telessa (1813), Stabat mater ali zerkovna pejsem od shalostne matere Boshje in najbrž že prej natisnjena Na moje lube sholerje in sholerze (1816). V Gor. je izdal Pesme sa kmete ino mlade ludí. 1822, 1838². Predmet teh 24 pesmi so kmetska opravila, oranje, sejanje in mlatev, prošnja za lepo vreme in dež, pesem o slabi in dobri letini, po nevihti, po toči, kmetova jutranja in večerna pesem; predvsem poudarja veselje do dela in misel, da zemlja ni solzna dolina; zbirko zaključujejo šol. pesmi Veseli učenci, Pesem deklice, ki je v šolo hodila, Tičje gnezdo, Mladi drev in Sova. Značilna je v Vodnikovem načinu občutena kitica o Veselih učencih: Kar Jurček se noče vučiti / Tud' Juri veliki nevé: / 'Če Micka le h'plesu hoditi / K'bo Mina, bo jokala se. Na koncu knjižice prosi bralca, posebno tiste, ki jim bodo pesmi všeč: »meni s' svetam, ali tudi s'pesmimi na roke jiti«. V knjigi Molitve in premishlovanja per objiskovanju shtirih k'sadoblenju odpustkov svetiga léta odlozhenih zerkva (Videm 1826) je zgodovinsko zanimiva in pretresljiva Prošnja za dobro leto (108–15), to je molitev ob veliki lakoti 1817. Za nauki, psalmi in litanijami v tej knjigi pride še Perstavik nekterih zerkvenih ino drugih Pesem: 41 večinoma mašnih in prazniških. Drugi Perstavik starih ino novih zerkvenih ino drugih pesem je izšel v Gor. 1838: 30 novih, večinoma Marijinih in prazničnih pesmi; božični pesmi Kaj more to biti in Poslušaj sosed moj spominjata na variante v Štrekljevih SNP (III, 4818, 4819), kar dokazuje, da se je S. v resnici opiral na že znane pesmi med ljudmi. Na koncu knjige se v zagovoru Še ena beseda pritožuje, da ljudstvo tako malo pozna pesmi in tako malo v cerkvi poje. »Le kadar folk poje, je prava andoht v' cerkvi. Kadar vlažni mladostni ino ženski glas z' bolj terdim fantovskim ino moškim združen, se vzdigne, takrat, mislim jest, predere on nebo in gre do trona nebeškega Očeta!«

Pri zlaganju se je S. (Pesme za kmete ino mlade ljudí, 1822 I. izd., zagovor) opiral na nem. zglede. V izdaji 1838 pove že v naslovu, da je prevajal iz Mildheimske pesmarice (Rudolf Zacharias Becker, Mildheimisches Liederbuch 1799) in pri posameznih pesmih navaja tudi avtorje. Med mnogimi neznanimi so zastopani pesniki poznega baroka in utilitarnega psevdoklasicizma kakor Matthison, Hölty, Stollberg, Denis, Blumauer, Voss, Weisse. Pesmi je S. po domače prikrojil. Izvirna je gotovo pesem Zdihovanje ovčic po pastirju iz 1818, zložena novemu škofu Jož. Balantu, ko še ni prišel v Gor.: Vučenik, pastir in oče pridi! / Naj veselje čeda vidi, / Brez pastirja smo že dolgo bili, / Pot zgubili. Pozdravlja ga kot Jožefa II.: Pridi Jožef, da tàmò raztrosiš, / Ko cesár, kterga ime ti nosiš, / Da, ko ón, trud ino luč razširiš, / Čednosti meriš. Iz tega sklepamo, da S. ni bil samo praktičen ljudski razsvetljenec, pač pa se je kljub molitvenim knjižicam in mnogim nabožnim pesmim v svojem mišljenju nagibal k racionalizmu. Značilno je, da je prevedel tudi Burgerjevo hudomušno romanco Cesar ino Prelat (Gor. 1828); z njo skupaj je tiskal tudi Roš'ce na grob Marjane D(urjava), ktera je v jeseni 1820 umerla; vendar je ta na videz izvirna pesem le prepesnitev iz Höltyja. L. 1840 je ponovno dal natisniti več iz nem. na slov. ali iz slov. na nemško prevedenih pesmi, med njimi znano Veselo pastirico, Pesem deklice, ki je v šolo hodila in Vakance.

V Molitvah in premišlovanjih (1826) je S. povedal, da s svojimi prvimi knjižicami ni imel uspeha: »Ako bi le-té Pesme več bravcov dobile, kakor unih 24, ktere so v' letu 1822 za kmete ino mlade ljudi von dane bile, bi se znalo za naprej več drugih bolj popravljenih von dati.« Konča z verzi: »Pa huda je, / to čutim sam! / Več k' sto špendat / ak smil se vam / za bukvize / Petico dat — Toljko perzvečit / In še zgubit.« Vendar ni omagal. Ko so 1843 začele izhajati N, je poslal dr. J. Bleiweisu Pesme za kmete iz l. 1838, in ta mu je ponatisnil Kmetovski stan (N 1843, 9), Domača živina (ib., 73), Kmet svojemu sinu (ib. 1844, 17), Orač (ib., 73), Pesem po dokončanem poljskem delu (ib., 197), Pesem deklice, ki je v šolo hodila (ib. 1845, 73). Iz l. 1843 je njegova zadnja in najboljša pesem Hvala vinske trte, ki jo je poslal Bleiweisu, ko je Matija Vrtovec objavil svoj spis Vinske trte hvala (N 1843, 11; gl. tudi Bleiweisov Koledarček za l. 1856, 17–26, s sliko).

Šolo na Banjšicah in v Ročinju je S. imel za mlade in odrasle, navadno na prostem in menjal kraj in vasi. Skupaj z učenci se je igral, telovadil, vojskoval, jih učil plavati, navajal spoznavati naravo in jim razkazoval zvezde; odrasle je poučeval v kmetovanju in sadjarstvu ter uvajal novo kmetijsko orodje. Za vzgojo je porabljal tudi pridige: vanje je vpletal navodila za gospodarstvo in nauke za vsakdanje življenje. Sam je delal vse: kmetoval, drvaril, zidal in mizaril, kolaril in koval. Kljub treznemu in skromnemu življenju je bil dovzeten za veselje, rad je popeval, tu in tam tudi zaplesal. Cepil je zoper koze, ob času lakote in pomanjkanja 1816 in 1817 je lajšal revščino; da bi ljudem pomagal do zaslužka, se je odločil za zidavo kanalskega mostu. Za pomoč se je obrnil do cesarja in prošnjo sklenil z verzi: Uns drückt Not, / Franz, gib Brot! / Sonst, o Gott / Schneller Tod. — Neposredno pred odhodom v Gor. je 1819 začel v Ročinju zidati šolo; zanjo je sam stesal pòd in ga sam vložil. Tudi kot kanonik je ohranil svoj preprosti in samosvoj način življenja. Levec je nabral celo vrsto anekdot o njem.

S-evo preroditeljsko delo je bilo omejeno na Goriško. V ročinjski dobi je imel sicer zveze z Jož. Balantom v Lj., ki mu je pošiljal knjige za šolo; poznal je tudi osrednji knjižni jezik in pri prevodu Sacris solemniis uporabil Japlja (SBL I, 382–5), toda pozneje ni sledil jezikovnemu razvoju. Kopitarjeve reforme in lepota Ravnikarjeve (SBL III, 46–8) proze so šle mimo njega. Zato je njegov jezik pomanjkljiv. V zagovoru k Pesmim za kmete (1822) sam pravi: »Starih bukev navajenim bom prenov, in novih prestar.« Vendar je S. poznal ves tedanji književni razvoj. Dokazane so njegove zveze z Metelkom (SBL II, 106–9) in M. Čopom. Metelku, ki mu je poslal svojo slovnico, piše S. 12. sept. 1825, da jo je tu in tam prebiral, a ne s toliko zbranostjo, da bi mogel kaj pripomniti o knjigi, ki je pisana skrbno in premišljeno. Odkrito pa priznava, da mu nekatere nove črke niso všeč, želel bi si bolj jasnih znakov. Iz pisma je čutiti, da je S. pristaš starega črkopisa, zakaj tudi pri svojem poskusu nove latinsko-kranjske velike tabele, ki so jo poslali v Lj. strokovnjakom, želi, da bi bila taka, da bi vsak, ki pozna prejšnji pravopis in zna brati, našel poleg novih črk tudi stare (NUK, Ms 572–3). Čopu odgovarja 29. marca 1831 na njegovo prošnjo, naj mu sporoči podatke o slov. gor. tiskih; S. našteva svoje dosedanje izdaje in njihove vire ter omenja tudi večje prevode iz Bürgerja in Gellerta, ki jih ima v rkp. Ponovno mu piše 28. jul. 1833: ker Čopa v kratkem pričakujejo v Gor., mu bo vse povrnil, ali če ga ne bo, mu bo denar takoj poslal (NUK, Ms 489). — Zvezo s S-em omenja M. Čop v pismu Šafařiku 6. jan. 1834 (prim. LZ 1898, 377; ZMS 1899, 128, 151–2). — Ok. 1840 je S. osnoval nekako knjigarniško posredništvo in 1842 izdal katalog Perporozhenja vredne bukvize sa Slovenze, ki se tudi v Gor. dobijo. V njem navaja 109 knjig od 1810 do 1840 in njih ceno; tu niso samo nabožna dela, temveč tudi Vodnikova Pismenost, Metelkova slovnica, Prešernov Krst pri Savici, Linhartov Matiček, Smoletov Varh, Korytkove Slovenske pesmi kranj. naroda. Ko so 1843 izšle N, jih je S. širil med kmeti in gospodo. Zase je naročil 9 izvodov, pridobil pa 52 naročnikov; Slomškovih Drobt. je 1846 naročil 100 iztisov.

Zgod. pomen ima S-evo delo za gluhoneme in boj zoper trpinčenje živali. Že 1836 je na opozorilo dež. vlade vplival v konzistoriju, naj se duhovščina zanima za pouk gluhonemih; 1840 so v Gor. ustanovili gluhonemnico. S. je sam vodil zavod in posvetil gojencem ves svoj čas, zlasti jih je vodil na izprehode in izlete. O tem priča Die Wahlfahrt der Taubstummen auf den hl. Berg bei Görz am 21. Juni 1844. Njegove so tudi Gefühle einer Taubstummen, vorgetragen bei Gelegenheit der am 9. Sept. 1844 abgehaltenen Prüfung der Taubstummen. — L. 1845 se S. priključi Društvu zoper trpinčenje živali v Münchnu, 1846 ustanovi sam podobno društvo v Gor. (prvo tako v Avstriji) in prevede iz nem. Kratke povesti za mladino, v katerih nastopa zoper surovosti in neusmiljenost do živali. Društvo je zbudilo pozornost v Franciji in Nemčiji. Za propagando je S. izdal tudi Kurzer Bericht über den görzer Verein wider die Thierquälerei u. Einladung zum gefälligen ferneren Beitritte (Gor. 1846).

S. je bil prvi slov. hribolazec in eden od pionirjev modernega evrop. alpinizma sploh. Že kot dijak je od 1795 delal iz Salzburga zmerom težavnejše vzpone in se kmalu razvil v enega prvih samohodcev, zimskih turistov in drznih plezalcev. Na svojih turah, ki včasih presenečajo po izvirni zamisli in pogumni izvedbi, ni le užival veličastja alpskih pokrajin in preskušal svoje telesne zmogljivosti, marveč se je ukvarjal tudi z botaniko, geologijo in zemljemerstvom, določal je višine vrhov z barometrom, njih lego s kotomerom ter proučeval klimatske razmere s termometrom in higrometrom. Med njegovimi, za takrat izrednimi alpinist. dejanji v območju Salzburga in Berchtesgadena sta prvenstvena vzpona l. 1801 na Watzmann (sev.-vzh. vrh Hoheneck) in l. 1802 na Hoher Göll, na Untersberg (tudi zimski), Schafberg, Hohenstaufen idr.; v Nizkih Turah na Präber in Gstoden; v Visokih Turah na Heukaareck, Gamskaarkogel, Türschlwand, zlasti pa na Veliki Klek: na njegov vrh se je povzpel 29. jul. 1800 kot prvi turist in udeleženec znamenite odprave, ki sta jo organizirala krški škof kardinal Fr. Ks. grof Salm in kanonik, naravoslovec Sigismund grof Hohenwart (SBL I, 335), z 2 vodnikoma in 2 tesarjema. Po ordinaciji je S. v 6 dneh prepešačil vso pot od Salzburga do Kanala ob Soči. L. 1808 je stopil z vodnikom Ant. Kosom, ki pa mu je bil nosač, kot 4. turist Triglavu na teme (za Hacquetom in bratoma Dežmanoma) ter mu izmeril višino. V Jul. Alpah se je povzpel še na Prestreljenik, Mangrt, Krn, Matajur, Kanin idr. vrhove; v Karnijskih Alpah je bil ok. 1827 prvi na Clapsavónu in Bíberi, na Monte Pramaggiore in Cimon de Cavallo. L. 1835 je z zvonika oglej. katedrale razkazoval znane mu vrhove A. M. Slomšku (gl. čl.), ki je zapisal o njem, da je »v poznejših letih prehodil vse narviše hribe per Belči, Bevci [na Bovškem], Forlanih, po Koroškim ino Kranjskim«. – Nekatere svoje vzpone je S. popisal ter v Intelligenzblattu von Salzburg mimo pesmi Auf die Glockner-Reise (1800, 541) objavil: Etwas über meine Exkursion auf den Schafberg bey St. Gilgen (1802, 423–8), Neue Reise auf den Glockner (1802, 602 sl.), Aus einem Briefe eines Reisenden von Canal in Görz (1802, 629 sl.); postumno so izšli: Meine Erfahrungen bei den Exkursionen auf den Hohen Göhl. Mit Notiz über die erste Watzmann-Ersteigung (Zft d. deut. u. österr. Alpenver. 1881, 386–400; rkp. v münchenski drž. knjižn., fotogr. posnetek v NUK), Etwas über meine Reise auf den Triglov in Oberkrain, angefangen am 18. Sept. 1808 (BK 1857, 73; Zft d. deut. u. österr. Alpenver. 1885, 418–30, obe objavi sta okrnjeni; rkp. v DAS). Nekateri takrat skoraj neponovljivi alpinistični podvigi so prinesli S-u zlasti med Nemci, ki ga po krivem štejejo za svojega rojaka, sloves izrednega hribolazca, češ da je za Vzh. Alpe pomenil to, kar za Zah. prvi pristopnik na Mont Blanc, Horace B. de Saussure. Po S-u so imenovane ulice v Münchnu in v več naših krajih, zaklonišče zoper neurja pod vrhom Triglava (Staničevo zavetišče) ter planinska koča vrh Pekla nad triglavsko dolino Kot (nekdanja Deschmann-Hütte, last. nem. planin. društva); v Kanalu ob Soči pa ima spomenik, delo Jan. Pirnata.

Premoženje, ki si ga je S. napravil s skromnim življenjem, je razdajal za človekoljubne namene. Tudi svojo oporoko je tako uredil; zapustil je glavnico za dij. ustanovo, ki je bila določena za kanalske študente, podobno glavnico je namenil za učila ubožnim kanalskim in ročinjskim šolarjem. – S-evo življenje in delo je v leposl. obliki prikazal dr. Joža Lovrenčič v povesti Cerovš(č)kov gospod (Gor. Straža 1924–5, št. 33 sl.; 1925, št. 1, 2). – Prim.: k bibliografijam v Kidrič, Dobrovský (kazalo); Staničev vestnik 1927, št. 8; Evgen Lovšin, Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah, uredil – 1956 (z opombami in slikami) dodaj: SBibl 1947–9, 1954, 1957, 1958, Wurzbach XXXVII, 133–6; Zssl I, 424–5 (s sliko); IB 1847, 57–8, 61–2, 66–7; F. J. Cafov, N 1848, 62; Sja 1849, št. 84, 336; Car. 1859, 13; A. L. Mozirski, V 1877, 28–9; L. Legiša, Slov. poezija od Vodnikovih Pesmi za pokušino …, disert., Lj. 1938, 22 (SJ 1938, 82); A. Gspan, SR 1950, 43; Ziak Karl, Der Mensch und die Berge. Salzburg-München 19562, 74, 102, 186, 206, 338; Iv. Andoljšek, Naš začetni bralni pouk …, Lj. 1960, 127, 258; dr. Viktor Vovk, PV 1962, 348, 354, 405, 410, 411, 492; ib. 1964, 96; 1966, 373, 375; Tine Orel, ib. 1965, 407. – Slike: Fertig, litografija po risbi W. Gaila v Mal 350; M 1922, 79 (s podpisom); lesorez M. Maleša v Pirjevec, Slov. možje. MK 20, 1927, št. 225; KMD 1948, 154. Kr.+Gpn.

Koblar, F., Gspan, A.: Stanič, Valentin (1774–1847). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi602064/#slovenski-biografski-leksikon (21. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine