Slovenski biografski leksikon

Srebrnič Josip, bogosl. in zgod. pisec, r. 2. febr. 1876 malemu kmetu Jožefu in Tereziji r. Šuligoj v Solkanu pri Gor., u. 21. jun. 1966 v Krku. Po družin. izročilu so se predniki naselili v Solkanu kot pribežniki izpod turške oblasti. S. je bil odličen dijak na gimn. v Gor., hkrati gojenec dijaš. semenišča, kjer je do 1895 ravnateljeval dr. A. Mahnič (SBL II, 7–12), ki ga je S. spoštoval, a pri njem zase ni našel razumevanja (Č 1921, 237–44). Po mat. 1896 je S. študiral zemlj. in zgod. na dunaj. univ., 1897–9 mnogo nastopal v Danici, opravil enoletno voj. službo, postal poročnik in po dipl. izdelal disertacijo. Nastopil je 28. febr. 1902 kot suplent na gor. gimn., a že jeseni prijavil vstop v semenišče. Nadškof Andr. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je S. kot gojenec Germanika študiral na Gregorijani in se po ord. 1906 vrnil v Gor. 1907 z doktoratoma iz sholast. filoz. in teol. Kot študij. prefekt v Central. semenišču je znova uredil veliko knjižnico 1907–8, bil 1908–12 ranatelj dijaš. semenišča Andreanum, v marcu 1909 suplent, od 1. jan. 1910 prof. cerkv. zgod. v Central. semenišču. Ko je 1912 prenehal Andreanum, se S. ni preselil v novo Alojzijevišče, ampak prevzel rektorat dekl. liceja gor. notredamk. Razen natančno opravljenega šol. dela je imel mnogo organizac. poslov: bil je ustanovnik lista NČ, odbornik Kršč. soc. zveze, voditelj kongregacij, prvi predsednik KTD za Gor., vodil odsek Rdeč. križa. Nadškof Fr. B. Sedej (gl. čl.) mu je dajal še druge zaupne naloge. L. 1915 se je S. s svojimi starši in semeniščem preselil v Stično, kjer mu je 3. jan. 1918 u. mati. Ob koncu vojske se je vrnil v Gor. in prevzel nove posle na ordinariatu. Od tod so ga že 1918 pozvali v lj. vseučiliško komisijo: tu je 1919 sodeloval pri izdelavi statuta za slov. univ., postal 27. jan. 1920 na teol. fak. red. prof. za starokršč. književnost in za zgod. grško-slovan. cerkva, hkrati urednik revije Č in 12. marca 1920 predsednik Leonove družbe. L. 1922–3 je bil dekan teol. fak., 15. sept. 1923 imenovan za škofa na Krku, kakor je predlagal že 1920 umrli Mahnič. Po škofov. posvečenju 8. dec. je S. 23. dec. prevzel nove dolžnosti; namesto slavnostnega obeda je pogostil reveže in bolnike. Prizadevno se je vživljal v novo okolje in se le še priložnostno zanimal za javno življenje na Slov.

S. je svoje duhovno obzorje oblikoval pod vplivom Ant. Mahniča, vendar hotel v prvi vrsti doseči, kar je pogrešal pri tem svojem vzgojitelju: živ stik z mladino in spretnost v organizaciji. Že prvi članki kažejo S-evo voditeljsko naravo, ki ji prija vloga arbitra in deklarativno pisanje: Drugi slov. kat. shod in dijaštvo (dunaj. Zora 1900, 97–100); Na Velehradu, poročilo o shodu češ. kat. študentov (ib. 1902, 18–20); Idealnost in slov. dijaštvo, načelno značilni prispevek za 10-letnico Danice (ib. 1904–5, 5–27), napisan v Rimu. – Od tu je poslal tudi leposl. črtico Stankotov greh (zbornik Za resnico. Lj. 1904, 195–202). – Po vrnitvi domov je pisal drobne verske napotke (NČ 1909–15), na tečaju Slov. kršč. soc. zveze pa 1911 predaval o šol. zakonodaji. V zgod. je posegel članek Zmaga krščanstva (VBV 1913, 205–27); kot begunec je opisal zgod. prve cistercije na Slov. (S 1919, št. 109–13, 115, 118, 119, 121, 122), nato v posebni knjižici Stična. Lj. 1919. – Obnovil je stike z dijaštvom, se spominjal dunaj. šolanja Iz dobe idealnih let (lj. Zora 1918–9) ter se opredelil nasproti mladinstvu v članku Revizija v našem verskem življenju (ib. 1919–20, 4–7). – Razločno je zapisal (S 1918, št. 164, 165) lastno mnenje o Fr. Grivca (SBL I, 261) Pravoslavju; svoje narodno stališče (S 1918, št. 203) ob Ušeničnikovi knjižici Um die Jugoslavija.

Tako je S. kot zrel mož z velikim znanjem, trdno sodbo in neupogljiva voljo začel 1920 dobro pripravljena predavanja na lj. univ., hkrati pa prevzel vodstveno mesto med kat. izobraženci. Odslej je bilo njegovo glasilo Č, ki ga je tudi urejeval zadnja 4 leta pred odhodom iz Lj. Svojo smer je nakazal s članki: Legenda o svobodi (Č 1917, 8–20), Res publica christiana (145–76), Absolutizem in Cerkev (264–72). – Nekak izpovedni značaj imajo članki v Č 1918: Zamujeni trenutki v zgod. slovan. narodov (25–50), Imperializem (97–119), Usoda malih narodov (249–69). – Bliže svojemu času je bil v Č 1919: Benedikt XV. v toku svetovne vojske (16–41) in Rimsko vprašanje (95–7). – Več piše v Č 1920: Vseučilišče v Lj. (91–107), Cerkev in pojavi nar. cerkva (158–80), poročilo o razgovoru z nar. trpinom škofom Mahničem v Zgbu (281–6). – V Č 1921 Mahniču v spomin: uvodna beseda (1–6), o Metodi Mahničevega javnega nastopa (204–24), Kronologija Mahničevega življenja (268–72), Bibliografični pregled Mahnič. pisateljskega dela (272–95), spomini na dr. Mahniča v gor. deš. semenišču (237 do 44), s počitnic pri Iv. Brencetu (248–55). – Č 1921–2: izjemoma polemični spis K problemu o rasi in veri v srbski prošlosti (proti VI. Čoroviću; 130–41), vrednotenje Benedikta XV. (153–9), razmišljanje Iz bolezni našega naroda (220–5), nekaj ocen in malih prispevkov; – Č 1922–3: Staroslov. obredni jezik pa versko življenje in nar. prosveta (153–63), je zbudil pozornost v javnosti širok odmev, ni ga pa docela odobril prof. Grivec, priznavajoč sicer S-u »uvaževanja vredne misli«, hkrati pa trdeč, da je S-eva »sodba o verski in kulturni vrednosti staroslov. enostranska in v tej skrajnosti znanstveno neosnovana« (BV 1923, 183), na kar S. s Krka ni več odgovarjal; idealistični pretres V. kat. shod in slov. ljudstvo (373–8); uredniški prispevki in dve oceni, ki kažeta S-evo tenkočutnost za objektivno pisanje zgod. (ob knjigah A. Mrkuna, str. 80–2 in Al. Stroja, str. 359–62).

Izven Č je mogel S. le malo objavljati. Razen nekaj ocen je izšla mnogo obetajoča razprava Papež Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu (BV 1922, 205–40); z njo je S. nameraval, oprt na vire in nova dognanja, začeti obravnavanje več poglavij iz dom. zgod. Njegove sodbe so vzbudile med Hrvati toliko priznanja, da so spis prevedli in znova objavili (Zbornik kralja Tomislava, Zgb 1925, 128–64). Nadaljevanj S. ni utegnil več obravnavati. – Pisal je še o lj. univ. (S 1919, št. 168, 194), objavil svoj govor na svečanosti v Mahničev spomin (S 1920, št. 294). Pred odhodom iz Lj. so se predstavniki univerze S-u zahvalili za napredek znanosti po njegovi zaslugi.

Po prihodu na Krk je S. poljudno opisal mesto Rim (KGMD za 1926, Gor. 1925, 31–46). V Grobljah je natisnil knjižico Tyršev duh. 1931, kar je uporabil tudi Naš list (1931, št. 3, 8). Ko je 1935 S. predsedoval II. evharist. kongresu za Jslo v Lj., je večkrat govoril slov., enkrat tudi hrv. V Sji so bila zvečine znana tudi S-eva postna pastir. pisma (korizmene poslanice), ki so redno izhajala v posebnih knjižicah. Te in podobne knjižice (npr. Fiat Lux, Zgb 1931, dvakrat) kažejo, da je svoje škofov. dolžnosti opravljal z vso natančnostjo, prizadevajoč si, da odvrne vsako motnjo cerkv. nauka in kršč. morale, le da se v svoji premočrtnosti ni dovolj oziral na psihol. zakone. – Svoje patrološko znanje je uporabil v članku S. Hieronymus (VBV 1913, 316–23) in ob 1500-letnici koncila v Efezu 431, (Život 1931, št. 6, 7 in v knjižici Sabor u Efezu g. 431, Zgb 1931). Za njegovo osebnost in škofov. službeno usmerjenost je poučna S-eva knjiga Synodus dioecesis Veglensis tertia …, ki vsebuje sklepe krške sinode 19.–21. jun. 1928 in je izšla pretežno v lat. (Zgb 1928). – Prim.: osebni podatki S-eve najmlajše sestre Marije, vdove po dr. J. Godniču v Lj.; Gabršček II, 69, 374, 482; Lilek II, 27–8; Č 1920, 135; 1923–4, 1, 54 (značilno skopa biogr.); Bg 1923, 262; 1924, 20, 36–7 (nastop na Krku); M 1923, 61–5 (S. o Mahniču); 1924, 31 (slika in podpis), 37–8; Ličan J., Naš čolnič 1923, Gor. 144–6 (slika na str. 145); S 1923, št. 47, 52, 213, 278, 291 (ocena S-evega imenovanja za škofa); Leban Ign., KGMD za 1925 (1924), 72–4 s sliko na str. 72; Zgod. slov. univ. Lj. 1929, 146, 159, 162; II. evhar. kongres za Jslo v Lj. 1935. Lj. 1936, 12–4, 18, 21, 25, 27, 41, 159–61; Zgod. narodov Jsle. Lj. 1953, 220; Družina 1966, št. 13; Okrožnica nadškof. ordinariata v Lj., št. 8/1966, 69–70. Mkč.

Miklavčič, Maks: Srebrnič, Josip (1876–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi598854/#slovenski-biografski-leksikon (15. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Primorski slovenski biografski leksikon

SREBRNIČ Josip, krški škof (otok Krk), bogoslovni in zgodovinski pisec, r. 2. febr. 1876 v Solkanu pri Novi Gorici kot najstarejši od sedmih otrok malemu kmetu Jožefu in Tereziji Šuligoj (po družinskem izročilu so se njegovi predniki naselili v Solkanu kot pribežniki izpod Turkov), u. 21. jun. 1966 na Krku, pokopan v kapeli Najsvetejšega krške stolnice. Po osn. š. v Solkanu je po zaslugi solkanskega kaplana J. Godniča (PSBL I, 440) v letih 1888–96 nadaljeval šolanje na gimn. v Gor. in bil od IV. razr. dalje vseskozi odličnjak. Od 1890–91 dalje je bil tudi gojenec dij. semenišča Andreanuma, kjer je ravnateljeval dr. A. Mahnič (PSBL II, 325–28), ki je sicer dijake imel zelo rad, a ni utegnil, da bi se individualno vživljal v dijaško psiho, zato so se drug drugemu odtujevali (Č 1921, 237–44). S. je Mahniča spoštoval in občudoval, do kraja pa se ni dal ugnesti v njegov kalup. Razšla sta se, pa se spet našla, ko je Mahnič spoznal S-evo žlahtno, samoniklo osebnost (Družina 1966, št. 13). - Po z odliko opravljeni maturi se je 1896 vpisal na dunajsko U, kjer je študiral zgod. in zemlj. V študijskem času je bil zlasti v letih 1897–99 aktiven v katol. akad. društvu Danica in bil tudi njen preds. (Bogoljub 1907), postal član Vincencijeve konference in 1899 vstopil v akad. Marijino kongregacijo. Na Dunaju je drugoval s štud. kolegom Alcidom De Gasperijem, kasnejšim it. vodilnim politikom. Med študijem je odslužil enoletno voj. službo in postal poročnik. Kot absolvent je bil 31. jan. 1902 nastavljen za suplenta na gor. gimn., kjer je poučeval zgod., zemlj., propedevtiko, nemški in slov. jezik. Istočasno je na dunaj. U 28. febr. 1902 promoviral za dr. filoz. (Č 1924, 54). Pri promociji je kot zaveden kristjan in Slovenec nastopil z znakom Mar. kongregacije in trobojnim znakom društva Danica. Že jeseni 1902 pa se je odločil za duhovniški poklic. Nadškof A. Jordan (PSBL I, 595) je S. poslal v Rim, kjer je kot gojenec Germanika študiral na Gregoriani. V duhovnika je bil posvečen v Rimu 28. okt. 1906 in tam čez tri dni, 1. nov., pel novo mašo. Leto kasneje, 25. jul. 1907, je dunaj. doktoratu dodal še doktorat iz shol. filoz. in teol. - Po vrnitvi iz Rima ga je nadškof Sedej 1. okt. 1907 nastavil za študijskega prefekta in vicerektorja ter bibliotekarja v gor. centralnem bogoslovju, kjer si je zelo prizadeval za izpopolnitev dragocene semeniške knjižnice, postal je tudi vodja gor. sekcije udruženja duhovnikov, častilcev Presv. Jezusovega Srca. Od 1. sept. 1908 do 1912 je kot ravn. vodil dijaško semenišče Andreanum in skupaj z glavnim prefektom A. Fogarjem (PSBL I, 373–77) oblikoval gor. dijaštvo. 1. mar. 1909 je po smrti J. Gabrijevčiča (PSBL I, 400–01) postal suplent in od 1. jan. 1910 redni prof. cerkv. zgod. v centralnem bogosl. semenišču. Po dograditvi 1912 novega poslopja (Sedejevega) Malega semenišča, kjer so vodstvo prevzeli jezuiti, je S. ohranil profesuro v bogoslovju in ravnateljstvo dekliškega liceja v zavodu gor. notredamk, ki ga je prevzel že 1908. Na notredamskem liceju in njihovi trg. šoli je posebej nadziral pouk zgod. in zemlj. ter bil hišni kaplan vse do njihovega odhoda v begunstvo. - Njegova aktivnost je segala tudi na druga področja: 8. dec. 1908 je med ustanovniki KTD za Goriško in njegov prvi predsednik, pobudnik lista NČ 1909, odbornik Slov. kršč. soc. zveze, voditelj Marijanske kongregacije za katol. izobražence v Gor., vodja odseka Rdečega križa, član gor odbora za pripravo slov.-hrv. katol. shoda v Lj. 1913 in referent v odseku za versko življenje. Proti koncu 1915 se je zaradi bližnje fronte z gor. bogoslovjem preselil v Stično, kjer je z domačimi prebil vojno. Od tu je dušnopastirsko upravljal Žalno pri Višnji Gori. S posebno vnemo se je trudil za gor. begunce kot član begunskega odbora. V begunstvu mu je 3. jan. 1918 umrla mati. Zaslužnega moža je škof Sedej 29. apr. 1918 imenoval za konzistorialnega svetnika in 6. jun. istega leta je postal prosinodalni sodnik. - Sredi deklaracijskega gibanja 1918 se je z vso dušo ogrel za majniško deklaracijo in jo odločno zagovarjal tudi nasproti previdnemu in nezaupljivemu nadškofu Sedeju: »Kako ljudstvu nuditi rešitev pred preganjanjem, nasiljem in smrtnim sovraštvom?... Kako naj se ljudstvu pomaga?... Ta pot je osvoboditev od sovraštva, glasi se: dajte nam lastno hišo... In to je majniška deklaracija. Deklaracija se bo prav gotovo prej ali slej uresničila... Ideja deklaracije .. je prešinila ves narod in vse sloje njegove. Ona bo zmagala« (pismi dr. J. Srebrniča nadškofu Sedeju 9. jun. in 24. jul. 1918 v arh. Cirila Sedeja). - Poleti 1918 se je vrnil v Gor., da bi sodeloval pri obnovi opustošene dežele, vendar so ga jeseni istega leta pozvali v Lj., kjer je 3. jan. 1919 prevzel predavanja cerkv. zgod. v bogosl. semenišču, obenem postal član univerzitetne komisije ter sodeloval pri izdelavi statuta za slov. univerzo, postal 27. jan 1920 na Teol. fak. redni prof. za starokrščansko književnost in za zgod. grškoslov. cerkva. Tedaj je tudi prevzel vodstveno mesto med katol. izobraženci in 12. mar. 1920 postal preds. Leonove družbe (13. dec. 1923 izvoljen za častnega člana LD, Č 1924, 1), hkrati ur. revije Čas v letih 1920–23, ohranjal stik z organizacijo katol. dijaštva, iz katere je tudi sam izšel, in sodeloval tudi pri Jugoslovanski matici (Č 1924, 54). V času urejanja povojnih meja je storil, kar je mogel, da bi rešil svojo ožjo domovino za Sjo, a dogodki so šli preko njegovih želja in upov. Od 1. okt. 1922 do 1. okt. 1923 je bil dekan Teol. fak., sodeloval 1923 pri pripravah na 5. katol. shod v Lj. in bil preds. odseka za versko življenje in nravni prerod. - 15. sept. 1923 je bil imenovan za škofa na Krku, kakor je predlagal že 1920 umrli prednik A. Mahnič. Škofovsko posvečenje je 8. dec. 1923 prejel v Lj. od Jegliča, 23. dec. pa je na Krku prevzel vodstvo škofije. Značilno je, da je namesto slavnostnega obeda pogostil reveže in bolnike. V novem okolju si je zelo prizadeval za duhovniški naraščaj in dosegel zavidljive uspehe. 1928 je v krški stolnici vodil tretjo škof. sinodo, ki je postala izhodišče za versko-nravno prenovo škofije. Poleg marijanskega kulta je neutrudno pospeševal evharistično gibanje in postal 13. okt. 1928 preds. stalnega odbora za evhar. kongrese v Jsli (nastopal v Sarajevu 1932, v Dubrovniku 1933, zlasti v Lj. 1935, sodeloval na mednar. evh. kongresu v Budimpešti in v Münchnu). - V ospredju njegovega zanimanja je tudi dogajanje na Primorskem: 10. okt. 1936 je s škofom dr. G. Rozmanom izročil Piju XI. spomenico jsl. episkopata o nevzdržnem položaju slov. manjšin v It. Skrb za slov. rojake-internirance na otoku Rabu med drugo svet. vojno ga je jeseni 1942 napotila v Rim, kjer se je zanje zavzel tako pri Sv. sedežu, kakor pri Mussoliniju; doma na okupiranem otoku pa je odločno branil hrvaško-glagoljaško bogoslužje proti poskusu romanizacije s strani it. zasedbenih sil. Z enako vnemo je reševal svoje otočane v dobi nemške okupacije 1943-45 in vendar je v revolucionarnih povojnih letih moral prestati tudi javna zasramovanja in ponižanja. Jun. 1945 so ga ožigosali kot »bandita in sluga okupatora« (prim. Primorski Vjesnik, 3. lipanj [junij] 1945 pod naslovom: »Narod je dostojno ispratio Srebrniča«), bil je tudi telesno napaden in ranjen, konfiniran za šest mesecev na Sušaku in izpuščen na svobodo brez sojenja. - 10. nov. 1949 je zaradi sedisvakance prevzel upravo reške škofije in v času njegovega upravljanja je bila škofija razdeljena v slov. in hrv. del. Slov. del je 21. apr. 1951 prepustil lj. škofu, hrv. del 20. nov. 1951 senjsko-modruškemu škofu. Ob zlati maši 1956 je prejel imenovanje »Assistens ad solium pontificium«. Nov. 1959 je na obisku ad limina v Rimu posebej posredoval za Slov. na Goriškem in beneške Slov. v It. Mar. 1963 ga je Janez XXIII. ob 40-letnici škofovanja imenoval za nadškofa »ad personam«. Spričo starosti je 18. febr. 1961 dobil pomožnega škofa (dr. K. Zazinovića), ki je 24. nov. 1964 prevzel upravo škofije kot apost. administrator »sede plena«. Svojo škofijo je v dolgoletnem vodenju vzorno uredil. - Odlikoval se je kot jasen mislec, sicer pa skromen in pobožen, asketsko strog in odločen, globoko veren prav po zgledu sv. Pavla, čigar besede: »Stojte močni v veri!« si je izbral za svoje škofovsko geslo. Tudi kot škof je bil preprost, domač, prijazen in izredno ljubezniv z vsakim človekom. Bil je tudi odličen organizator, govornik, trezen in daljnoviden presojevalec vseh vprašanj, ki so tedaj mučila slov. človeka. - Obsežno je S-evo publicistično in znanstveno delo. Svoje članke, razprave, govore, ocene je objavljal v raznih časnikih (Novi čas), revijah (dunaj. in lj. Zora, Voditelj v bogoslovnih vedah, zlasti Čas, Bogoslovni vestnik), časopisih (Slovenec), koledarjih (KMD, KolGMD), zbornikih in samostojnih publikacijah. Neraziskana je njegova korespondenca. S. se v svojih spisih razodeva kot voditeljska narava, ki presoja in usmerja, mož velikega znanja, trdne sodbe in neupogljive volje. Kot dunajski študent se je vešče loteval mladinskih vprašanj: Drugi slov. katol. shod in dijaštvo (dunaj. Zora 1900, 97–100); Na Velehradu, poročilo o shodu čeških katol. študentov (dunaj. Zora 1902, 18–20); Idealnost in slov. dijaštvo, načelno značilen prispevek za 10-letnico Danice (dunaj. Zora 1904–05, 5–27, napisan v Rimu); leposlovna črtica Stankotov greh (zbornik Za resnico, Lj. 1904, 195–202, napisana v Rimu); po vrnitvi iz Rima: Verski napotki v NČ 1909–1915; O šolski zakonodaji (predavanja na tečaju slov. kršč. soc. zveze 1911); Za svobodo sv. očeta in katol. Cerkve (zbornik Slov.-hrv. katol. shod v Lj. 1913, 52–55 s sl. na str. 32); Zmaga krščanstva, k 1600-letnici Konstantinovega milanskega edikta (VBV 1913, 205–27); v begunstvu: Karitas v bližnji prihodnosti (Č 1916, 211–16); Legenda o svobodi (C 1917, 8–20); Res publica christiana (Č 1917, 145–76); Absolutizem in Cerkev (C 1917, 264–72); Zamujeni trenutki v zgod. slovanskih narodov (Č 1918, 25–50); Imperializem (Č 1918, 97–119); Usoda malih narodov (Č 1918, 249–69); ocena dela F. Grivca Pravoslavje (S 1918, št. 164, 165); ocena knjižice F. Ušeničnika Um die Jugoslavija (S 1918, št. 203); Iz dobe idealnih let. spomini na dunaj. šolanje (lj. Zora 1918–19); ljubljansko obdobje: Benedikt XV. v toku svetovne vojne (Č 1919, 16–41); Rimsko vprašanje (Č 1919, 95–97); Revizija v našem verskem življenju (lj. Zora 1919–20, 4–7); Zgodovina prve cistercije na Slovenskem (S 1919, št. 109–18, 115, 118, 119, 121, 122); samostojna knjižica Stična , Lj. 1919; O ljublj. univerzi (S 1919, št. 169, 194); Na potih v novi dobi (C 1920, 1–7); Vseučilišče v Ljubljani (Č 1920, 91–107); Cerkev in pojavi narodnih cerkva (Č 1920, 158–80); Papež Benedikt XV. za svetovni mir (Č 1920, 276–77); Svetovni shod krščanskih veroizpovedi (Č 1920, 277–78); kroniški zapis Zanimiv kulturni dvoboj (Č 1920, 24748); ocena Zbornik svečenikov sv. Pavla št. 3–4 (C 1920, 250); kroniški zapis Društvo prijateljev humanistične gimnazije (Č 1920, 280); poročilo o razgovoru s škofom Mahničem Od biskupa Antona Mahniča (Č 1920, 281–86); S. Hieronymus (Č 1920, 316–23); ocena R. Grujića Istorija hriščanske Crkve (BV 1920–21, 328–34); Ob smrti biskupa dr. A. Mahniča (Č 1921, 1–6); poročilo o razpravi dr. M. Dereanija Boj proti prostituciji in spolnim boleznim (Č 1921, 14143); Metoda Mahničevega javnega nastopa (Č 1921, 204–24); Dr. A. Mahnič v goriškem deškem semenišču (Č 1921, 23744); O počitnicah pri župniku Iv. Brencetu (Č 1921, 248–55); Kronologija Mahničevega življenja in dela (Č 1921, 268–72); recenzija J. Kratochvila Filozofické essaye (Č 1922, 60); recenzija V. Anžlovarja in A. Resa Visokošolski študij v Italiji (Č 1921, 67); recenzija A. Pavlice Koledar 1921 (Č 1922, 72); K problemu o rasi in veri v srbski prošlosti (Č 1922, 13041); recenzija A. Merkuna Cerkveni priročnik za katol. Jugoslovane (Č 1922, 80–82); Papež Benedikt XV. (Č 1922, 153–59); Iz bolezni našega časa (Č 1922, 220–25); kroniški zapis Pij XI. - novi glavar katol. Cerkve (Č 1922, 229–30); kroniški zapis Humanistična gimnazija (Č 1922, 232–33); recenzija revije Socialna misel (Č 1922, 234–35); Papež Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu (BV 1922, 205–40); hrvaški prevod v Zborniku kralja Tomislava, Zgb 1925, 128–64); ocena J. Slipyja Die Trinitaetslehre des byzantinischen Patriarchen Photios (BV 1922, 93-96); Anton Mahnič (KMD 1923, 61–65); Staroslovenski obredni jezik pa versko življenje in narodna prosveta (Č 1923, 153–63); ocena A. Stroja Kratka zgodovina katol. Cerkve za šole (Č 1923, 359–62); kroniški zapis Drobec za kulturno zgod. Slovencev (Č 1923, 423–24); ocena J. Oberškega Hrvati prema nepogriješivosti papinoj prigodom valikanskog sabora 1869/70 (BV 1923, 86); beležka Staroslovenščina in študij na naših teoloških fakultetah (BV 1923, 303–09); referat Naloge versko-nravne obnove (zbornik 5. katol. shod v Lj. 1923, 187–95); Rim - k svetemu letu (KolGMD 1926, 31–46); poleg omenjenega koledarskega članka je v krškem obdobju napisal še knjižico Tyršev duh (Groblje 1931), objavljena še v Našem listu 1931, št. 3 in 8, izšla je nadalje v češkem jeziku Tyršev duch 1932, IT. izdaja 1939, tudi v zborniku Pohoden pravdy, 1931, kjer se nahajata dva njegova članka o Tyrševi ideologiji v slovaškem jeziku; značilni so prav tako njegovi govori na II. evhar. kongresu za Jugoslavijo v Lj. 1935 (glej zbornik II. evharistični kongres za Jslo v Lj. 1935, 12–13, 36–38, sl. na str. 56, 159–62, 201–06, 476–82); v latinskem jeziku: Synodus dioecesis Veglensis tertia, 9.-21. jun. 1928 (Zgb 1928); v hrv. jeziku knjižici Za poredak u našim kupališnim prilikama, 1930; Sabor u Efezu god. 431, Zgb 1931, (najprej natisnjeno v Životu 1931, št. 5 in 6); Fiat lux, 1931, ponatis; Crkvi sloboda, 1932 (isto v češkem jeziku 1932); Euharistijskoj zori (Život 1932); Svečenik adorator (živo svijetlo), 1935; Kuda to vodi (kritika školskih udžbenika), 1936; Aktuelna razjašnjenja u pitanjima našeg vjerskog života, 1938; Sv. Krštenje in sv. Potvrda kao sakramenti Kat. akcije, 1939; postna in druga pastirska pisma: Poslanica svečenstvu u krčkoj biskupiji prigodom ustoličenja u Krku, 23. dec. 1923; Na obranu čestitih običaja, past. pismo 1927; O Crkvi katoličkoj kao kraljestvu Krista Kralja, postno pismo 1927; Milim iseljenicima krčke biskupije u Americi, 1927; O krščanskoj obitelji, postno pismo 1928; Naši savremeni zadaci: Euharistija, sveć. podmladak, kat. akcija, postno p. 1929; Presvetoj Bogorodici Mariji, postno p. 1931; Što nam je papa, postno p. 1932; Ljubi bližnjega, postno p. 1933; Isus Krist je naš posrednik, postno p. 1934; Obucite se u Isusa Krista, postno p. 1935; O sv. Potvrdi kao sakramentu apostolata Kat. akcije, postno p. 1936; V službi Euharistije, postno p. 1938; Za našu duhovnu obnovu, postno p. 1940; Pod okriljem Božje Providnosti, postno p. 1941; Idite k Josipu, postno p. 1942 (tudi v it. jeziku); Posveta Neoskvrnjenom Srcu Marijinu, postno p. 1943 (tudi v it. jeziku); Stojte čvrsto u vjeri, postno p. 1944; Ljudima je odredjeno jednom umrijeti. A potom sud (Hebr. 9, 27)., postno p. 1945.

Prim.: Srebrnič Josip, SBL III, 429–31 z obsežno liter. (popraviti: 1912 ne novo Alojzijevišče, ampak novo (Sedejevo) malo semenišče; S. Hieronymus ni izšel v VBV 1913, ampak v Č 1920, 316–23); Jahresbericht des k. k. Staatsgymnasiums in Gorz 1889–97 in 1902, 43, šematizmi gor. nadškofije 1890–96; Fol. eccl. archid. gor. 1907, 124; 1908, 76, 116; 1909, 32; 1910, 24; 1918, 15; zavodska kronika sester de Nôtre Dame v Gor. 1908–16; KGM 1924, 73, novi krški škof (sl.); Izredno slavje na Sv. Gori, KatG 1956, št. 26 ( s sl.); Obisk škofa Srebrniča v Gor., KatG 26. nov. 1959; K. H.(umar), dr. J. Srebrnič, škof krški, KolGMD 1964, 97–99; Častitljivi jubilej, NL 3. febr. 1966; KatG 1966, št. 25 in 26; Okružnice krčke biskupije god. 1956, 133/1963, IV./1966, VII./1966; Okrožnica AASP 1966, št 7, 45; R. Klinec, dr. J. Srebrnič in majniška deklaracija, KolGMD 1967, 119–23 (s sl.); Isti, Zgod. GMD 1967, 27, 29, 33, 72, 140, 171; † nadškof dr. J. Srebrnič, KMD 1967, 112–13 (s sl.); zapiski msgr. R. Klinca (arh. PSBL); Cerkev na Slovenskem 1971, 243; Opći šematizam katoličke Crkve u Jugoslaviji 1974, 426.

Kralj

Kralj, Franc: Srebrnič, Josip (1876–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi598854/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 14. snopič Sedej - Suhadolc, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1988.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine