Slovenski biografski leksikon

Srebrnič Josip, bogosl. in zgod. pisec, r. 2. febr. 1876 malemu kmetu Jožefu in Tereziji r. Šuligoj v Solkanu pri Gor., u. 21. jun. 1966 v Krku. Po družin. izročilu so se predniki naselili v Solkanu kot pribežniki izpod turške oblasti. S. je bil odličen dijak na gimn. v Gor., hkrati gojenec dijaš. semenišča, kjer je do 1895 ravnateljeval dr. A. Mahnič (SBL II, 7–12), ki ga je S. spoštoval, a pri njem zase ni našel razumevanja (Č 1921, 237–44). Po mat. 1896 je S. študiral zemlj. in zgod. na dunaj. univ., 1897–9 mnogo nastopal v Danici, opravil enoletno voj. službo, postal poročnik in po dipl. izdelal disertacijo. Nastopil je 28. febr. 1902 kot suplent na gor. gimn., a že jeseni prijavil vstop v semenišče. Nadškof Andr. Jordan ga je poslal v Rim, kjer je S. kot gojenec Germanika študiral na Gregorijani in se po ord. 1906 vrnil v Gor. 1907 z doktoratoma iz sholast. filoz. in teol. Kot študij. prefekt v Central. semenišču je znova uredil veliko knjižnico 1907–8, bil 1908–12 ranatelj dijaš. semenišča Andreanum, v marcu 1909 suplent, od 1. jan. 1910 prof. cerkv. zgod. v Central. semenišču. Ko je 1912 prenehal Andreanum, se S. ni preselil v novo Alojzijevišče, ampak prevzel rektorat dekl. liceja gor. notredamk. Razen natančno opravljenega šol. dela je imel mnogo organizac. poslov: bil je ustanovnik lista NČ, odbornik Kršč. soc. zveze, voditelj kongregacij, prvi predsednik KTD za Gor., vodil odsek Rdeč. križa. Nadškof Fr. B. Sedej (gl. čl.) mu je dajal še druge zaupne naloge. L. 1915 se je S. s svojimi starši in semeniščem preselil v Stično, kjer mu je 3. jan. 1918 u. mati. Ob koncu vojske se je vrnil v Gor. in prevzel nove posle na ordinariatu. Od tod so ga že 1918 pozvali v lj. vseučiliško komisijo: tu je 1919 sodeloval pri izdelavi statuta za slov. univ., postal 27. jan. 1920 na teol. fak. red. prof. za starokršč. književnost in za zgod. grško-slovan. cerkva, hkrati urednik revije Č in 12. marca 1920 predsednik Leonove družbe. L. 1922–3 je bil dekan teol. fak., 15. sept. 1923 imenovan za škofa na Krku, kakor je predlagal že 1920 umrli Mahnič. Po škofov. posvečenju 8. dec. je S. 23. dec. prevzel nove dolžnosti; namesto slavnostnega obeda je pogostil reveže in bolnike. Prizadevno se je vživljal v novo okolje in se le še priložnostno zanimal za javno življenje na Slov.

S. je svoje duhovno obzorje oblikoval pod vplivom Ant. Mahniča, vendar hotel v prvi vrsti doseči, kar je pogrešal pri tem svojem vzgojitelju: živ stik z mladino in spretnost v organizaciji. Že prvi članki kažejo S-evo voditeljsko naravo, ki ji prija vloga arbitra in deklarativno pisanje: Drugi slov. kat. shod in dijaštvo (dunaj. Zora 1900, 97–100); Na Velehradu, poročilo o shodu češ. kat. študentov (ib. 1902, 18–20); Idealnost in slov. dijaštvo, načelno značilni prispevek za 10-letnico Danice (ib. 1904–5, 5–27), napisan v Rimu. – Od tu je poslal tudi leposl. črtico Stankotov greh (zbornik Za resnico. Lj. 1904, 195–202). – Po vrnitvi domov je pisal drobne verske napotke (NČ 1909–15), na tečaju Slov. kršč. soc. zveze pa 1911 predaval o šol. zakonodaji. V zgod. je posegel članek Zmaga krščanstva (VBV 1913, 205–27); kot begunec je opisal zgod. prve cistercije na Slov. (S 1919, št. 109–13, 115, 118, 119, 121, 122), nato v posebni knjižici Stična. Lj. 1919. – Obnovil je stike z dijaštvom, se spominjal dunaj. šolanja Iz dobe idealnih let (lj. Zora 1918–9) ter se opredelil nasproti mladinstvu v članku Revizija v našem verskem življenju (ib. 1919–20, 4–7). – Razločno je zapisal (S 1918, št. 164, 165) lastno mnenje o Fr. Grivca (SBL I, 261) Pravoslavju; svoje narodno stališče (S 1918, št. 203) ob Ušeničnikovi knjižici Um die Jugoslavija.

Tako je S. kot zrel mož z velikim znanjem, trdno sodbo in neupogljiva voljo začel 1920 dobro pripravljena predavanja na lj. univ., hkrati pa prevzel vodstveno mesto med kat. izobraženci. Odslej je bilo njegovo glasilo Č, ki ga je tudi urejeval zadnja 4 leta pred odhodom iz Lj. Svojo smer je nakazal s članki: Legenda o svobodi (Č 1917, 8–20), Res publica christiana (145–76), Absolutizem in Cerkev (264–72). – Nekak izpovedni značaj imajo članki v Č 1918: Zamujeni trenutki v zgod. slovan. narodov (25–50), Imperializem (97–119), Usoda malih narodov (249–69). – Bliže svojemu času je bil v Č 1919: Benedikt XV. v toku svetovne vojske (16–41) in Rimsko vprašanje (95–7). – Več piše v Č 1920: Vseučilišče v Lj. (91–107), Cerkev in pojavi nar. cerkva (158–80), poročilo o razgovoru z nar. trpinom škofom Mahničem v Zgbu (281–6). – V Č 1921 Mahniču v spomin: uvodna beseda (1–6), o Metodi Mahničevega javnega nastopa (204–24), Kronologija Mahničevega življenja (268–72), Bibliografični pregled Mahnič. pisateljskega dela (272–95), spomini na dr. Mahniča v gor. deš. semenišču (237 do 44), s počitnic pri Iv. Brencetu (248–55). – Č 1921–2: izjemoma polemični spis K problemu o rasi in veri v srbski prošlosti (proti VI. Čoroviću; 130–41), vrednotenje Benedikta XV. (153–9), razmišljanje Iz bolezni našega naroda (220–5), nekaj ocen in malih prispevkov; – Č 1922–3: Staroslov. obredni jezik pa versko življenje in nar. prosveta (153–63), je zbudil pozornost v javnosti širok odmev, ni ga pa docela odobril prof. Grivec, priznavajoč sicer S-u »uvaževanja vredne misli«, hkrati pa trdeč, da je S-eva »sodba o verski in kulturni vrednosti staroslov. enostranska in v tej skrajnosti znanstveno neosnovana« (BV 1923, 183), na kar S. s Krka ni več odgovarjal; idealistični pretres V. kat. shod in slov. ljudstvo (373–8); uredniški prispevki in dve oceni, ki kažeta S-evo tenkočutnost za objektivno pisanje zgod. (ob knjigah A. Mrkuna, str. 80–2 in Al. Stroja, str. 359–62).

Izven Č je mogel S. le malo objavljati. Razen nekaj ocen je izšla mnogo obetajoča razprava Papež Ivan X. v svojih odnosih do Bizanca in Slovanov na Balkanu (BV 1922, 205–40); z njo je S. nameraval, oprt na vire in nova dognanja, začeti obravnavanje več poglavij iz dom. zgod. Njegove sodbe so vzbudile med Hrvati toliko priznanja, da so spis prevedli in znova objavili (Zbornik kralja Tomislava, Zgb 1925, 128–64). Nadaljevanj S. ni utegnil več obravnavati. – Pisal je še o lj. univ. (S 1919, št. 168, 194), objavil svoj govor na svečanosti v Mahničev spomin (S 1920, št. 294). Pred odhodom iz Lj. so se predstavniki univerze S-u zahvalili za napredek znanosti po njegovi zaslugi.

Po prihodu na Krk je S. poljudno opisal mesto Rim (KGMD za 1926, Gor. 1925, 31–46). V Grobljah je natisnil knjižico Tyršev duh. 1931, kar je uporabil tudi Naš list (1931, št. 3, 8). Ko je 1935 S. predsedoval II. evharist. kongresu za Jslo v Lj., je večkrat govoril slov., enkrat tudi hrv. V Sji so bila zvečine znana tudi S-eva postna pastir. pisma (korizmene poslanice), ki so redno izhajala v posebnih knjižicah. Te in podobne knjižice (npr. Fiat Lux, Zgb 1931, dvakrat) kažejo, da je svoje škofov. dolžnosti opravljal z vso natančnostjo, prizadevajoč si, da odvrne vsako motnjo cerkv. nauka in kršč. morale, le da se v svoji premočrtnosti ni dovolj oziral na psihol. zakone. – Svoje patrološko znanje je uporabil v članku S. Hieronymus (VBV 1913, 316–23) in ob 1500-letnici koncila v Efezu 431, (Život 1931, št. 6, 7 in v knjižici Sabor u Efezu g. 431, Zgb 1931). Za njegovo osebnost in škofov. službeno usmerjenost je poučna S-eva knjiga Synodus dioecesis Veglensis tertia …, ki vsebuje sklepe krške sinode 19.–21. jun. 1928 in je izšla pretežno v lat. (Zgb 1928). – Prim.: osebni podatki S-eve najmlajše sestre Marije, vdove po dr. J. Godniču v Lj.; Gabršček II, 69, 374, 482; Lilek II, 27–8; Č 1920, 135; 1923–4, 1, 54 (značilno skopa biogr.); Bg 1923, 262; 1924, 20, 36–7 (nastop na Krku); M 1923, 61–5 (S. o Mahniču); 1924, 31 (slika in podpis), 37–8; Ličan J., Naš čolnič 1923, Gor. 144–6 (slika na str. 145); S 1923, št. 47, 52, 213, 278, 291 (ocena S-evega imenovanja za škofa); Leban Ign., KGMD za 1925 (1924), 72–4 s sliko na str. 72; Zgod. slov. univ. Lj. 1929, 146, 159, 162; II. evhar. kongres za Jslo v Lj. 1935. Lj. 1936, 12–4, 18, 21, 25, 27, 41, 159–61; Zgod. narodov Jsle. Lj. 1953, 220; Družina 1966, št. 13; Okrožnica nadškof. ordinariata v Lj., št. 8/1966, 69–70. Mkč.

Miklavčič, Maks: Srebrnič, Josip (1876–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi598854/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine