Sernec, Josip (1844–1925)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 3, 15. 1. 1928

Slovenski biografski leksikon

Sernec Josip, politik in gospodarstvenik, r. 4. marca 1844 v Slov. Bistrici mlinarju in posestniku Janezu ter Ivani r. Reybauer, u. 18. sept. 1925 v Lj. Obiskoval je dva razr. realke in gimn. (1857–65; mat. 1865) v Mrbu; zadnja leta se je deloma vzdrževal sam kot dom. učitelj v plemiških družinah. L. 1865–9 je študiral pravo na Dunaju, tu dipl. in prom. ter se seznanil in spoprijateljil z Jos. Jurčičem. Kot odvet. koncipient je delal jan. 1870–febr. 1871 pri bratu Janku st. (gl. čl.) v Mrbu, do okt. 1873 pri dr. Srebretu (gl. čl.) v Brežicah, do novega leta 1875 spet pri bratu; po odvet. sodni praksi na Dunaju je tu 1875 opravil odvet. izpit in več mesecev delal pri odvetniku dr. Matiju Dolencu. Potem se je naselil v Celju, se por. s Terezijo Kočevar in 1. nov. 1876 odprl lastno pisarno, kjer je imel tudi do 16 nameščencev. — Pod vplivom brata Janka se je S. zgodaj udejstvoval v slov. narod. in polit. življenju. Kot dijak je bil član pev. zbora mrb Čitalnice, na Dunaju 1868–9 predsednik slov.-hrv. visokošol. društva Jug. V Brežicah je delal pri volitvah za slov. stranko, govoril na volilnih shodih in dopisoval v SN. V Celju, kjer so bile narodnostne razmere za Slov. izredno neugodne, je poživil delo v že 1862 ustanovljeni Čitalnici. Bil je več let njen pevovodja in od 1877 do smrti njen predsednik. Na njegovo pobudo je 1897 zgradila Celj. posojilnica v Celju mogočni Narodni dom za vsa iz Čitalnice zrasla narodna društva, med njimi tudi Sokol, ki mu je bil S. več let starosta. Bil je tudi soustanovitelj Dijaške kuhinje. — Huda borba za enakopravnost slovenščine v sodstvu, upravi in šolstvu je naprtila S-u več disciplinskih preiskav. Že tretji dan po prihodu v Celje je vložil prvo slov. tožbo, zahtevajoč slov. rešitev, 1887 pa prvi slov. zemljiškoknjižni predlog z zahtevo po slov. vpisu, kar je silno razburilo celj. Nemce. Svoje stališče je S. utemeljil 17. jan. 1888 tudi v štaj. dež. zboru, ko je le-ta vložil protest proti slov. vknjižbam. Pisal je za uveljavljenje slov. pravic na sodišču (Drobt. 1865, 267–74) in v ljud. šolstvu (SGp 1883, št. 4–6) ter imel pozneje v pisarni zanj poseben referat, ki ga je vodil dr. Dečko (SBL I, 127). L. 1878 so S-a slov. volilci prvič kandidirali za dež. poslanca, vendar je moral ponudbo odkloniti zaradi vpoklica v vojaško službo (okupacija Bosne!). Šele 1884 izvoljen v štaj. dež. zbor je v njem deloval do 1902, nakar ni več kandidiral. Vmes je bil 9 let namestnik štaj. dež. glavarja, kar mu je olajšalo uveljavljanje marsikatere upravičene slov. zahteve. L. 1889 so Slov. zmagali pri volitvah v celj. okrajni zastopa; le-tega je vodil S. do 1905 in zato obveljal več let za polit. voditelja štaj. Slov. Postal je častni občan občin Dobrna, Škofja vas in Celje-okolica, ob 80-letnici tudi mesta Celje, za katerega slov. značaj in napredek si je vse življenje tako prizadeval.

S. se je ukvarjal z gospodarskimi vprašanji teoretično v knjižici Der Materialismus und das Slaventhum. Mrb. 1874 (gl. oceno J. Pajk, Zora 1874, 375–6). V uvodu obravnava materializem na splošno; hvali rusko zadrugo »artel« zlasti na področju obrti, jsl rodbinsko zadrugo pa kot ustrezajočo obliko delitve dela; priporoča rusko komunalno gospodarstvo na kmetijskih zemljiščih. Praktično je S. sodeloval 1881 pri ustanovitvi Celj. posojilnice, ki se je kmalu razvila v mogočen denarni zavod (predsedoval ji je od 1886 do smrti) in Južnoštaj. hranilnice, ki sta mnogo pripomogli k utrjevanju slov. nar. zavesti, ker Slov. niso več najemali kreditov pri nem. denarnih zavodih in zapadali v njihovo odvisnost. Bil je tudi v upravnem odboru Zvezne tiskarne in pozneje Javnih skladišč d. d. v Celju. — V mlajših letih je bil S. vnet planinec. Napisal je svoje spomine na Skuto (PV 1895) in okolico Ischla (ib. 1896) ter odgovoril na anketo o jsl vprašanju (Veda 1913, 99–102). Tik pred smrtjo je končal Spomine. 1927 (s sliko na str. 111; uvod dr. I. Prijatelja), pomemben prispevek za razumevanje takratnih polit., kult. in gospodar. razmer štaj. Slovencev. — Prim.: S 1865, št. 5–12; 1925, št. 211, 215; 1940, št. 214; SGp 1883, št. 4, 5, 6; SN 1883, št. 179; 1924, št. 54; 1925, št. 212, 213; Nar. list 1914, št. 5, 7; J 1924, št. 55, 56 (s sliko); 1925, št. 217, 219; 1934, št. 64 (s sliko); 1940, št. 219; LZ 1924, 426; ND 1924, št. 27; 1925, št. 103, 104; L 1925, 540, NDk 1925, št. 191; Tabor 1926, št. 287. — Slika: IS 1925, št. 40; 1928, 22. Mur.

Murko, Vladimir: Sernec, Josip (1844–1925). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi563524/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 10. zv. Schmidl - Steklasa. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1967.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine