Slovenski biografski leksikon

Sancin Ivo, kmetijski strokovnjak, r. 3. marca 1872 kamnoseku in posestniku na Greti v Trstu, u. 15. febr. 1954 v Lj. Dovršil je 6 razr. na nem. gimn. v Trstu ter višjo vinarsko in sadjarsko šolo v Klosterneuburgu. Prakticiral oz. služboval je na južnem Tirolskem in v južni Italiji, po odsluženem vojaškem roku se je specializiral na višji gospodarski šoli v Križevcih za mlekarstvo in sirarstvo ter napravil na Dunaju l. 1900 učit. izpit za sred. kmet. šole. L. 1896–903 je bil kmet. referent in potovalni učitelj v Zadru in Dubrovniku, nato do l. 1915 v Buzetu in Puli, kjer je bil dvakrat (1908 in 1914) izvoljen za dež. poslanca za okraja Koper in Poreč. — Med prvo svetovno vojno je bil na različnih frontah. Ob prevratu 1918 je prevzel vojaško poveljstvo v Celju in bil l. 1919 več tednov v Parizu z deputacijo Istranov na mirovni konferenci. Po l. 1919 je kot tajnik organiziral Slov. kmetsko stranko na štaj., bil kmet. referent in inšpektor v Mrbu, šef kmet. oddelka v Lj. ter od 1924–9 predsednik KD. Med drugo svet. vojno so ga italij. okupatorji že 26. apr. 1941 internirali v Abruzzih, od koder se je febr. 1944 vrnil v Lj. in takoj pridružil organizaciji OF.

S. se je že kot dijak v Trstu udeleževal narodnega gibanja, nastopal kot pevec in tamburaš ter govornik na shodih. V E in Naši slogi je pisal članke (psevd. I. S. Fojačev) in pošiljal dopise iz Hrvatske in Dalmacije. Posebne zasluge si je pridobil za kulturni in gospodarski napredek dalmat. in istrskega kmeta, ki ga je s pomočjo zadružništva reševal italij. oderuhov. Kot preds. KD je skrbel za širjenje naprednih metod v kmetijstvu in kmet. zadružništvu. Za njegovega načelnikovanja kmet. odd. je bila ustanovljena srednja kmet. šola v Mrbu, sirarska šola v Škofji Loki, ribogojnica v Boh. Bistrici i. dr. Posebno skrb je posvečal med obema vojnama svojim rojakom — primorskim beguncem — tako v socialnem kot kulturnem pogledu in zavzemal vodilna mesta v emigrantskih in narodnoobrambnih organizacijah. — Prim.: Istra 1932, št. 11 (s sliko); J 1932, št. 55 (s sliko); KL 1932, št. 10 (s sliko); SN 1932, št. 51 (s sliko); Borba 1954, št. 40; LD 1954, št. 32; LdP 1954, št. 40; PDk 1954, št. 42; SPor 1954, št. 39. S. K.

Kranjec, Silvo: Sancin, Ivo (1872–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536210/#slovenski-biografski-leksikon (11. junij 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

SANCIN Ivo, kmetijski strokovnjak, r. 3. mar. 1872 na Greti v Trstu, u. 15. febr. 1954 v Lj., pokopan pri Sv. Križu v Lj. Oče Ivan, posestnik in kamnosek, mati iz družine Zaccaria v Nabrežini. Obiskoval osn. š. in nem. gimn. v Trstu ter Višjo sadjarsko in vrtnarsko šolo v Klosterneuburgu. Služboval je najprej na Juž. Tirolskem in nato v S. Vito dei Normanni v Juž. It. Vojaščino je služil kot enoletni prostovoljec in postal rezervni častnik. Po vojaškem roku se je na Višji gospodarski šoli v Križevcih specializiral za mlekarstvo in sirarstvo ter napravil 1900 na Dunaju izpit za poučevanje na sred. kmet. šolah. Od 1896–1903 je bil kmet. referent in potovalni učitelj v Zadru in Dubrovniku, nato pa premeščen k okraj. glavarstvu v Koper kot potovalni učitelj s sedežem v Buzetu. Na novem službenem mestu je obiskoval vse vasi Istre in učil kmete cepljenja vinskih trt, ki jih je uničila trtna uš. Da bi rešil istrskega kmeta oderuhov, je pospeševal in širil zadružništvo. V Buzetu, ki je bil tedaj dejansko polit. središče Istre, je vneto sodeloval v narodnem delu. Ustanovil je glasb. društvo Sokol in bil dvakrat, 1908 in 1914, izvoljen za dežel. poslanca za okraja Koper in Poreč. Ni se pa ta deželni zbor nikdar sestal, ker so Hrv. in Slov. dosegli v njem večino, Avstr. se pa v tistih letih ni hotela zameriti It., katero je želela imeti v Trojni zvezi. Ob izbruhu prve svet. vojne je bil S. 1914 vpoklican k vojakom v Pulj, a so ga kot polit. sumljivega in It. nenaklonjenega poslali domov. Ko pa je It. 1915 stopila v vojno na strani Antante, so ga takoj ponovno mobilizirali in poslali na soško fronto, kjer je kot rezervni nadporočnik opravljal službo tolmača v štabu divizije. Ko je bila divizija premeščena na srbsko bojišče, je prišel tudi v Bgd, kjer je ostro nastopal proti nasilstvu madž. vojakov nad srb. prebivalstvom. Z divizijo je napredoval skozi vso Srbijo in po opravljeni zasedbi je bil poslan na Juž. Tirolsko. Ko pa je začela civilna in vojaška oskrba v državi močno šepati, so ga kot strokovnjaka premestili v Celje, kjer je bil imenovan za inšpektorja za prehrano prebivalstva in oskrbo vojske na Juž. Štajerskem. - Ob prevratu 1918 je S. prevzel vojaško poveljstvo v Celju. Takoj je vzpostavil stike z gen. Maistrom v Mrbu, s katerim sta bila dobra prijatelja že iz Buzeta, kjer ga je Maister vedno obiskoval, ko je bil na vojaških vajah v Pulju. V odločilnih mrb. dneh je na večerni nujen Maistrov poziv takoj naslednje jutro poslal v Mrb. 200 vojakov pod poveljstvom rez. nadpor. Rodeta, ki so bistveno pripomogli k uspehu Maistrovega podviga. 1919 je bil z odposlanstvom Istranov več tednov na mirovni konferenci v Parizu. - Kot izpostavljen narodni delavec v Istri je S. po 1918 ostal v Jsli. Vključil se je v javno delovanje. Kot tajn. je organiziral Slov. kmet. stranko na Štajerskem, a ni hotel nikdar kandidirati, ker je menil, da je kot Istran in Primorec v osrednji Sji bolj nekakšen gost. Zato pa je vneto delal na strok. področju: bil je kmet. referent in inšpektor v Mrbu, šef kmet. oddelka v Lj. ter od 1924 do 1929 preds. Kmet. družbe. Kot preds. KD je skrbel za širjenje naprednih metod v kmetijstvu in v kmet. zadružništvu. Za njegovega načelnikovanja kmet. oddelku je bila ustanovljena sred. kmet. š. v Mrbu, sirarska š. v Škofji Loki, ribogojnica v Boh. Bistrici idr. - S. je med obema vojnama posvečal posebno skrb svojim rojakom, prim. beguncem. Zavzemal je vodilna mesta v emigrantskih in narodnoobrambnih organizacijah. Bil je nekakšen starosta Prim. v Lj. Kot takega so ga it. zasedbene oblasti takoj po prihodu v Lj. 11. apr. 1941 aretirale in kasneje internirale najprej v Città Sant'Angelo in nato v Pietranico v Abrucih. Ko se je anglo-ameriška vojska približevala temu kraju, je s svojim posegom pri nem. poveljniku v zadnjem trenutku rešil 18 mladih talcev, ki so jih hoteli ustreliti. Ljudje so ga tako vzljubili, da mu niso pustili oditi, ko je prišel ponj njegov sin Danilo. Jan. 1944 se je vrnil v Lj. ter se pridružil OF. Povojna leta je preživel kot upokojenec, vedno zvest svojim idealom in nazorom, saj se je že kot dijak v Trstu udeleževal narodnega gibanja, nastopal kot pevec in tamburaš ter govornik na shodih. Pod psevdonimom I. S. Fojačev je pisal članke v E in Našo slogo ter jima pošiljal dopise iz Hrv. in Dalmacije.

Prim.: Pričevanje sina Danila; za ostalo glej SBL III, 200.

B. S.

Sancin, Boris: Sancin, Ivo (1872–1954). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi536210/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. junij 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine