Slovenski biografski leksikon

Salvini Luigi, slavist, prevajalec iz slovenščine, r. 11. febr. 1911 v družini it. generala v Milanu, u. 5. jun. 1957 v Rimu. Že kot otrok je pokazal dar za jezike, se doma pri beguncih spoznal z ruščino in bolgarščino, zgodaj popotoval po srednji in vzhodni Evropi, diplomiral na rimski univerzi iz bolgarske literature, šel za lektorja it. jezika v Helsinki in Turku, postal 1936 osrednji nadzornik za pouk jezikov na prosv. min. in lektor, 1938 pa spričo nenavadnega znanja vzhodnoevropskih jezikov docent (najmlajši v Italiji) in predstojnik slavističnega, ugrofinskega in baltiškega oddelka na Istituto Superiore Orientate v Neaplju. Od 1941 je bil docent slovanske filologije na rim. univerzi, odgovoren tudi za Institutiones Slavicae na papeškem Vzhodnem inštitutu, po Damianijevi smrti 1953 pa postal red. prof. bolgarskega jezika na rim. univerzi. Bil je dopisnik več it. in drugih društev in ustanov. Znal je okrog 20 jezikov, bil zveden v ugrofinski filolog., napisal celo dve knjigi pesmi v finščini in dobil zanje v Helsinkih nagrado, izdal pregled finske (1940) in estonske (1940) literature. Prvo njegovo delo pa je obravnavalo bolgarsko slovstveno preteklost od osvoboditve do balkanske vojske (1936). Zraven je sodeloval v zborniku Bulgaria (1939) in ga tudi uredil, prevajal bolg. prozo in poezijo in bil za zasluge imenovan za čast. člana bolg. pisat. društva. Izdal je tudi izbor sodobne ukrajinske proze, češke ljudske in umetne religiozne pesmi Il corallo di S. Venceslao (1943), s katerimi naj bi se začela zbirka La poesia religiosa presso gli Slavi, še prej pa pokazal Italijanom novejše hrv. pesništvo v dveh knjigah: Poeti croati moderni (Milano 1942), kjer začenja z Matošem, Il melograno (Zgb 1942), ki obsega pesmi po 1937–8. Iz proze je prestavljal Lazarevića, Nazorja in Andrića. Tem antologijam je napisal tudi uvode ali literarnozgodovinske komentarje. V Dizionario delle Opere e Personaggi (Bompiani) je bil urednik za jžsl. literature in za ukrajinsko, v Enciclopedia dello Spettacolo (D'Amico) pa sodeloval z gradivom o gledališču in dramatiki pri Slovanih, baltiških narodih, narodih SZ, Romunih in Albancih. Dosegel je, da je bil tu sprejet tudi članek o slov. gledališču v Trstu. Slovanske literature so upoštevale tudi zbirke Le Stelle dell'Orsa, La bilancia, Il mondo d'oggi, ki jih je urejeval. Za zbližanje narodov je organiziral mednarodna taborjenja na otoku v ustju Pada in izmenjavo lutk med šolami različnih narodov. Pred smrtjo je pripravil tudi zbirko izvirnih novel. — Na slov. literaturo ga je še v Helsinkih opozorila prevajalka Cankarja Maila Talvi, 1937 pa ga je pridobil zanjo B. Borko v Neaplju. Že 1938 je v it. listih obravnaval našo poezijo hkrati s pesništvom drugih jsl narodov, posebej pa predvsem Župančiča, natisnil tam več prevodov slov. ljudskih in umetnih pesmi in dve Cankarjevi črtici, jeseni tega leta predaval v Lj. o it. literaturi in pripravil zbirko Liriche slovene moderne, ki jo je izdala Akademska založba s sodelovanjem neapeljskega Vzhodnega inštituta. Knjižica obsega 24 pesnikov (od Ketteja do Faturja) z 51 prosto, brez rim prestavljenimi pesmimi. Antologija je zbudila lep odmev v it. listih. Nekateri prevodi so prišli tudi v antologije za srednje šole, nekaj jih je sprejel še v svojo knjigo Le candide vile (Rim 1941), in sicer iz Murna, Župančiča, Gradnika, Golie, A. in F. Vodnika in Klopčiča. O Zupančiču je pisal še v Europa Orientale 1941, v J 1941, št. 114 pa o it. slavistiki. Njegove stike z vzhodnimi narodi je podpirala družba za utrjevanje in širjenje it. kulture, zlagali so se s pripravami za it. ekspanzijo, zato je S-jevo delo zbujalo nekaj časa med Slovenci nezaupanje. Ko se je bolj seznanil s slov. kult. delavci, je pokazal, da noče biti slepo orožje it. politike, in se je med okupacijo plemenito zavzemal za naše ljudi. Po vojski je bil na prosv. min. v oddelku za kult. izmenjavo in za obmejne pokrajine in si je zgodaj prizadeval za zvezo s slov. literarnim svetom, pisal v it. listih o slov. poeziji, o Župančičevi novi zbirki, se kot inšpektor pri maturi v Gor. in Trstu zavzel za slov. šolstvo pod Italijo in postal zato it. polit. oblastem sumljiv in ni v ministrstvu štirinajst let napredoval. Slovenci so mu bili od vseh drugih narodov najbolj pri srcu. Poskrbel je, da so prišli v antologijo svetovne lirike Orfeo (Firenze 1949) poleg Damianijevih in Urbanijevih njegovi prevodi iz Prešerna, Ketteja, Murna, Župančiča in Gradnika, po eno Župančičevo, Murnovo in Gradnikovo dal v zbirko Scrittori stranieri (1950), 1951 pa izdal v Rimu pri založniku C. Colombo obširno antologijo slov. poezije Sempreverde e rosmarino. Vanjo je sprejel skoraj vse iz svoje prejšnje v Lj. izdane zbirke, jo pa tako razširil, da obsega 32 pesnikov (od Prešerna do F. Kosmača) s 137 pesmimi. Že v naslovu je poudaril intimno domačnost in svobodoljubnega uporniškega duha naše pesmi, v zajetnem uvodu, ki razodeva toplo ljubezen do našega naroda in veliko razgledanost po naših problemih, pa zraven bistro pokazal na tiste posebnosti našega polit. in kult. razvoja, ki so za tujca še zlasti zanimive, karakteriziral literarno rast in dodal bibliografijo virov za poznavanje slov. polit., kult. in lit. zgodovine. V sami antologiji je še posebej in s tankim estetskim čutom obravnaval pesnike, ki jih je prevedel. Knjigo so Slovenci sprejeli z velikim zadoščenjem in priznanjem. Prišla je v roke ne samo Italijanom, ampak je odkrila slov. poezijo tudi marsikaterim izobražencem drugih narodov. Malo pred smrtjo je pripravljal njeno drugo izdajo. — Prim.: -o (Borko), J 1937, št. 269; 1938, št. 60, 153; 1941, št. 114; L. Legiša, Slov. poezija pri Italijanih, Dejanje 1938, 299–300; E. Damiani, SR 1950, 460–1; L. Salvini, ib. 1951, 137, 286; L. Legiša, SPor 1951, št. 43, 44, 153; ro (= M. Ravbar), PDk 1951, št. 47; PDk 1951, št. 148; N. Košir, PDk 1951, št. 159; A. Budal, Razgl 1951; I. Skušek, MR 1950/1; M. Marcucci, Beseda 1951/2; B. Borko, NOja 1951, 1952 (o poročilih v it. listih in enem grškem; dodaj G. Cascino, Didaskalos — Le cronache scolastiche 1952, št. 11); Tov 1955, 462 (s slikami); E. Valentič, Tribuna 1956, št. 5; B. Borko, Knjiga 57; NSod 1957; R. Vodeb, Meddobje 1958, 95–9. Leg.

Legiša, Lino: Salvini, Luigi (1911–1957). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi533338/#slovenski-biografski-leksikon (20. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine