Rybář, Otokar (1865–1927)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 4, 23. 1. 1927

Slovenski biografski leksikon

Rybář Otokar, pravnik, politik in diplomat, r. 12. sept. 1865 v Postojni inženirju Janu in Slovenki Emiliji Mahorčič iz Motovuna pri Divači, u. 12. jan. 1927 v Bgdu. Gimn. in pravne študije (dr. iur. 1889) je dovršil na Dunaju, kamor se je družina 1869 preselila; bil član Sje, Slovan. pev. društva in Češkega Sokola. Služboval je pri dež. sodišču v Trstu 1888–90, postal koncipient pri odvetniku dr. Ante Dukiću, županu v Pazinu, in tam odločil volitev v prid slov. drž. zbor. kandidatu dr. M. Laginji. L. 1892 se je preselil k odvetniku dr. Ostertagu v Sežano, kjer je bil član občinskega odbora, kot kandidat nar. stranke za gor. deželni zbor pa je propadel, ker še ni imel predpisane starosti, nato je 1895 postal samostojen tretji slov. odvetnik v Trstu in duša vsega tamkajšnjega nar. življenja. Po češkem vzoru je z nadrobnim delom na vseh področjih javnega življenja in z enotno polit. organizacijo učvrstil gospodarsko in polit. rast primorskih Slovencev in Hrvatov. Delal je v odboru in vodstvu E, Slavjanske čitalnice in tržaškega Sokola (podstarosta Slov. sokolske zveze), bil 1896 odbornik Tržaške hranilnice in posojilnice ter med ustanovitelji Jadranske banke in pupilarnovarne Splošne hranilnice v Trstu. Pri državnozborskih volitvah 1900 je v tedaj ustanovljeni splošni kuriji v Trstu prišel v ožjo volitev s kandidatom italij. narodnoliberalne stranke in s tem ovrgel trditev o samoitalij. značaju Trsta. Pri naslednjih volitvah na osnovi splošne in enake volilne pravice (1907, 1911) je bil izvoljen za drž. poslanca v 5. tržaškem volilnem okraju. L. 1900–14 je bil izvoljen v trž. mestni svet, kjer so si Slovenci priborili vse okoliške mandate. V parlamentu je R. stopil v Zvezo juž. Slovanov (Ivčević), 1911 pa osnoval poseben Nar. klub, ki se je hotel nasloniti na Šušteršičevo Hrvat.-slov. zajednico, kar je narodno napredna stranka onemogočila; nato je R. prestopil k Mladočeš. klubu, 1917 pa v novoosnovani Jsl klub. Kot drž. poslanec je R. dosegel, da je ministrstvo nameščalo slov. učitelje na drž. nem. ljud. in mešč. šolah v Trstu, potem jih pa dodeljevalo slov. šolam pri Sv. Jakobu. Na Krasu in v Istri je osnoval hranilnice in posojilnice, stavbne zadruge in delav. društva, v Trstu pa Naš dom, splošno hranilno in stavbno zadrugo, ter Nar. delavsko organizacijo, ki ji je bil 1907–14 odbornik in nadzornik. L. 1912–3 je kot predsednik tržaš. odbora nabiral prispevke za srb. in črnogorski Rdeči križ, 1914 je bil mobiliziran in poslan v strelske jarke na Javoršček nad Bovcem, kjer je težko zbolel, moral pa ostati v vojaški službi do sklicanja drž. zbora maja 1917. Medtem je 11. febr. 1915 skupaj z dr. Gregorinom (SBL I, 260), prof. M. Mandićem, dr. J. Wilfanom in dr. J. Mandićem podpisal pooblastilo dr. Trumbiću in F. Supilu, da zastopata narodne interese in se bojujeta za Primorje. Sodeloval je pri sestavi majniške deklaracije, 1918 predsedoval tržaš. Nar. svetu, na odločilnih sejah pobijal hrv. pomisleke Nar. veća v Zgbu (23. in 24. nov.). Dec. 1918 je bil poklican v Bgd in bil kot izvedenec poslan na mirovno konferenco v Pariz (konec 1918-jul. 1920), za katero je sestavil obširen memorandum o naših teritorialnih zahtevah na Koroškem, Štajerskem in v Prekmurju. Ker so mu fašisti medtem v Trstu razdejali in oplenili odv. pisarno, Italijani zasedli Primorje, njemu samemu pa ni uspela ustalitev v Lj., je sprejel ponujeno diplomatsko službo v Bgdu. Bil je kot predsednik jsl delegacije na konferenci nasledstvenih držav (Rim, marca 1921 in 1922), delegat v Portorožu (nov. 1921), glavni poročevalec Jsle pri pogajanjih z Italijo v St. Margheriti, Nettunu in Benetkah (1922). Sicer je bil imenovan za poslanika in opolnomočenega ministra v Bruxellesu (avg. 1922), pozneje v Tirani, Carigradu in Leningradu, ostal pa v Bgdu in tam kot odličen pravnik vzorno vodil oddelek za mednarodne pogodbe v zunanjem ministrstvu ter izdelal (1922–7) vrsto važnih meddrž. pogodb. Spomladi 1923 se je udeležil rim. konference za likvidacijo Juž. železnice in konference v Opatiji, 1924 je bil delegat za sklepanje trgovinske pogodbe z Italijo. S svojo prikupno zunanjostjo, poštenostjo, delavnostjo in vestnostjo si je bil R. v Trstu ustvaril v polit. in vlad. krogih za Slovenca edinstven ugled in položaj. — Pod psevdonimom Adriaticus je objavil brošuro Sv. Borojević: O vojni proti Italiji (Lj. 1923, tudi v shrv.), s celim imenom pa polemično razpravo zoper dr. Iv. Žolgerja Da li je naša kraljevina stara ili nova država? (Arhiv za pravne i društvene nauke, 1923, 241–61). — Prim.: Erjavec 141–2, 163, 192, 224, 299, 301; Gabršček I, II (kazalo); Lončar 76, 77; I. G(lonar), NE III, 903; Skaberne, Slov. advokati in javni notarji 1926, 46–8; Tuma 177, 210–1, 235, 292, 306–7; Zgod. slov. univerze v Lj. do 1929, 131, 132; SP 1903, 253; KCM 1909, 74; IS 1925, št. 50; J 1927, št. 10 (s sliko); S 1927, št. 9; SN 1927, št. 10; E 1927, št. 11–5; J 1937, št. 9 (s sliko); Kron IV (1937), 60; L. Čermelj, O ljudskem štetju v Trstu leta 1910, Anali Jadranskog instituta II (1958), 7–51; D. Šepić, Misija Carla Gallija u Trstu, ib. 53–80. Ara. + Črm.

Andrejka, R., Čermelj, L.: Rybář, Otokar (1865–1927). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi530001/#slovenski-biografski-leksikon (21. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine