Slovenski biografski leksikon

Rožanc Mihael, skladatelj, r. 25. nov. 1885 v Trstu. Osnovno in meščansko šolo je obiskoval v Trstu, nižjo gimn. v Novem mestu, učiteljišče pa v Lj. Po maturi 1907 je šel v železniško službo in v njej opravljal razne funkcije v Novem mestu, Lescah, Trstu, Črnomlju, Škofji Loki, Trbovljah in v Lj., kjer je bil 1945 upokojen. Od 1954 dalje poučuje violino, violo, violoncello in kontrabas na glasbeni šoli v Kamniku. — V glasbo se je uvajal že v Trstu, ko je tam pel v mešanem zboru šentjakobske čitalnice, ki mu je takrat bil pevovodja Fran Rakuša (gl. članek). Nato se je učil violino in klavir na šoli GM v Novem mestu, kjer je pod vodstvom Ig. Hladnika (SBL I, 323–4) tudi pel v pevskem zboru Dolenjskega pevskega društva. Glasbeno šolanje je nadaljeval na šoli lj. GM; tu je v višjih razredih študiral violino, violo, klavir in harmonijo. Zaradi gmotnih razmer ni mogel nadaljevati glasbenega šolanja. Vendar se je na tem področju poslej vsestransko udejstvoval: gojil je komorno glasbo, v raznih krajih svojega službovanja je vodil pevske zbore in orkestre ter poučeval klavir in teorijo, sodeloval pa je tudi v Orkestralnem društvu lj. GM. — R-evo skladateljsko delo se začenja 1906, ko se je pridružil sodelavcem NA in s tem naprednim idejam Gr. Kreka (SBL I, 558–9). Stilno romantik s solidno tehniko in svežo invencijo je privzel tudi elemente novoromantičnega oblikovanja. V tej smeri je razvijal svoje ustvarjanje, ki velja predvsem zborovski in komorni glasbi ter samospevom. — Zbori: Roža (NA VI, 1906/7), V mlinu (ib. VII, 1907/8), Kaj bi te vprašal (ib XI, 1912), Ah, ni zemljica krasna? (ib. XII, 1913), Polonica (Zbori VII, 1931), Hčere svet (Zbori IX, 1933), O, le prid' moj fantič, Dedek Krim (Naši zbori VIII, 1953), Hrepenenje, Zvezdice (ib. XI, 1956). — Samospevi: Intermezzo I (NA XIII, 1914), Pismo (SGR II, 1953/4), Padajte, tihe rose (ib., IV, 1956). —Komorne skladbe: Giga (NA XI, 1912), Gavota in museta (Nova muzika I, 1929). — Poleg teh skladb je še R. napisal mnogo doslej neobjavljenih moških in mešanih zborov, skladb za violino in klavir (n. pr. Fantasia improvisata, Menuet I in II, Rigaudon, Canzonetta, Romanca) ter za violoncello in klavir (Arietta, Giga i. dr.), samospevov, Magnificat za en glas, orgle in veliki orkester, Žalno fantazijo za veliki orkester in Missa in hon. S. Michaelis Archangeli. Tem se še priključujejo skladbe za različne zasedbe (za pihala, godalni kvintet, šolski godalni kvartet, salonski orkester ipd.) in priredbe skladb tujih avtorjev za šolske namene. — Svojo dejavnost je R. obsežno razvil tudi v pedagoški smeri, saj so ga vprašanja glasbene metodike vedno živo zanimala. Pripravil je 17 tabel in šablon za nazorni pouk teorije, metodiko splošne glasbene teorije, ponovno analizo 100 modulacijskih vzorcev Maxa Regerja, metodiko violinske tehnike in več drugih podobnih spisov in načrtov, ki so vsi neobjavljeni. — Na tehtno raven, ki jo kaže njegovo skladateljsko, pa tudi pedagoško in teoretsko delo, se je R. iz začetnih osnov vzpel z lastno sposobnostjo in razgledanostjo sam. Tako se je uvrstil med glasbenike starejše slov. generacije, ki so z uspehom in požrtvovalno prispevali k množitvi glasbene tvorbe prvega razdobja slov. moderne in so prizadevno širili glasbo med široke plasti. — Prim.: NA XI, 1912, 27; —, Naši skladatelji: Miha Rožanc, Zbori VII, 1931, 2; -č. (= E. Adamič), Še enkrat »Spominska plošča«, J 1935, št. 6; Ajlec R., LdP 1955, št. 281; A. Groebming, Mihael Rožanc, Naši zbori X, 1956, 29–30. Ctk.

Cvetko, Dragotin: Rožanc, Mihael (1885–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi522541/#slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Primorski slovenski biografski leksikon

ROŽANC Mihael, skladatelj, r. 25. nov. 1885 v Trstu, u. 23. avg. 1971 v Lj. Osn. in mešč. š. v Trstu, nižja gimn. v Novem mestu, učiteljišče v Lj. Po maturi 1907 je nastopil službo na železnici v Novem mestu, Lescah, Trstu, Črnomlju, Škofji Loki, Trbovljah in Lj., kjer je bil 1945 upokojen. Od 1954 je poučeval violino, violo, violončelo, kontrabas na glasb. š. v Kamniku. V glasbo se je začel uvajati v Trstu, kjer je pel v zboru Šentjakobske čitalnice. Nato se je učil violine in klavirja na GlasbM v Novem mestu, kjer je tudi pel v zboru Dolenjskega pevskega društva, ki ga je vodil Ignacij Hladnik. V višjih razr. GlasbM je poleg klavirja in violine študiral še violo in harmonijo. Gmotne razmere mu niso dovolile, da bi nadaljeval s študijem. Vendar je na glasb. področju vsestransko deloval: vodil je zbore in orkestre, učil klavir in teorijo, sodeloval v Orkestralnem društvu lj. GlasbM. Njegovo glasb. delo se začenja, ko se 1906 pridruži sodelavcem NA in osvoji koncepte njihovega ur. Gojmira Kreka. Romantik z dobro tehniko in svežo invencijo je uporabljal tudi elemente novoromantične smeri. Pisal je zborovske, instrumentalne skladbe, samospeve. Mnoge njegove skladbe niso objavljene: skladbe za mešane in moške zbore, za violino in klavir (Fantasia improvvisata, Menuet I in II, Rigandoti, Canzonetta, Romanca), Magnificat za glas, orgle in orkester, Žalna fantazija za veliki orkester, Missa in honorem S. Michaelis archangeli in še skladbe za pihala, godalni kvintet, š. godalni kvartet, salonski orkester in priredbe tujih avtorjev za š. namene. Svojo dejavnost je razvil tudi v pedagoško smer, ker ga je glasb. metodika vedno živo zanimala. Odtod njegovi spisi o nazornem pouku teorije, o metodiki splošne glasb. teorije, o modulacijskih vzorcih Maxa Regerja, o metodiki violinske tehnike. Pisal je v NA, NZb, Zbore, SGr.

Prim.: SBL III, 150–51; MuzE II, 511; Ljm, II, 265; NA XI/1912, 27; Naši skladatelji: M. Rožanc,Zbori VII/1931, 32; -č (E. Adamič), Spominska plošča, J 1935, št. 6; Ajlec R., LdP 1955, št. 281;A. Groebming, M. Rožanc, NZb X/1956, 29–30; Jelerčič, 170–71.

Har.

Harej, Zorko: Rožanc, Mihael (1885–1971). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi522541/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (29. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 13. snopič Rebula - Sedej, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1987.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine