Rijavec, Joža (1890–1959)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 10, 1. 3. 1925

Slovenski biografski leksikon

Rijavec Joža, Josip (Riavez José), koncertni in operni tenorist ter glasb. pedagog, r. 10. febr. 1890 v Gradiški ob Soči očetu Antonu, drž. urad., u. 30. dec. 1959 v Bgdu. Osn. šolo je obiskoval v Črničah (1896–8) in Gor. (1898–900), kjer je dovršil tudi pripravnico (1900–1) in klas. gimn. z mat. (1901–9). Med tem časom se je učil glasb. teorije, petja in klavirja pri Jos. Michlu (gl. SBL II, 112) in klavirja pri Emilu Komelu (gl. SBL I, 493) v šoli Pevskega in glasb. društva v Gor. Kot šestošolec je 8. febr. 1907 prvič solistično nastopil na dijaškem koncertu v gor. čitalnici. Po maturi se je vpisal v šolo GM v Lj., kjer ga je učil solističnega petja M. Hubad (gl. SBL I, 357), nauka o harmoniji pa A. Lajovic (1909–11, gl. SBL I, 607), ter pel v Pevskem zboru GM. Hkrati se je vpisal na pravno fakulteto na Dunaju, ki jo je dovršil 1914. Od jeseni 1911–4 ga je na Akademiji za glasbo in igralsko umetnost na Dunaju učil solističnega petja Filip Forsten, nauka o harmoniji Hermann Grädener, kontrapunkta pa skladatelj Franz Schrecker. V vseh teh študijskih letih je ponovno nastopal na koncertih: na Dunaju v društvih Zvezda, Slavija itd., v Lj. pri GM, v Trstu, Gor., Ajdovščini, Postojni, Idriji, Kranju itd. Poleg priljubljenih opernih arij je pel največ moderne slovenske skladatelje (A. Lajovic, J. Ravnik, G. Krek, E. Adamič, B. Ipavec, J. Michl, L. M. Škerjanc). Prav tako je sodeloval tudi pri izvedbi večjih del, n. pr. A. Dvořák, Mrtvaški ženin (Svatska srajca). Po dovršenem študiju je honorarno poučeval nauk o harmoniji v šoli GM v Lj. (1915–6). 22. maja 1916 je prvič nastopil v zgb operi na predstavi Rosenkavalierja pod taktirko samega avtorja R. Straussa. Ta nastop mu je pridobil tako priznanje, da je tu pel do 1921. Z zgb opero je bil 1918 na gostovanju v tržaškem gledališču Politeama Rossetti in dosegel v Madame Butterfly tak uspeh, da je moral ob koncu 2. dejanja še dodati več pesmi. Na tem gostovanju je bil sploh glavni nosilec tenorskih vlog. 1921 je bil s pianistom Cirilom Ličarjem na koncertni turneji po Češkoslovaški in v Londonu. Na sporedih je imel izključno dela jsl avtorjev. Nato je spet nastopal v Zgbu do 1922. V l. 1922–4 je stalno pel v Bgdu, poleg tega pa je imel v raznih krajih več koncertnih turnej. Sept. 1923 je bil s Pev. zborom učiteljev Jul. krajine po Italiji (Benetke, Padova, Bologna) in v Slovenskem Primorju (Trst, Gor.), 1924–7 nastopa spet v Zgbu, 1927–33 je angažiran v drž. operi v Berlinu. V tem času je absolviral tudi veliko število gostovanj v raznih operah in nastopal na številnih koncertih v Dresdenu, Kölnu, Königsbergu, Kopenhagenu, Götteborgu, na Dunaju, v Pragi, Budimpešti, Parizu, Lillu, Monte Carlu, Barceloni, Londonu itd. Poleg najznamenitejših skladateljev svetovne literature je pel tudi pesmi jsl skladateljev (Lajovic, Škerjanc, Hatze, Gotovac, Hristić, Konjović, Milojević itd.). Tekste nekaterih teh pesmi je po potrebi prevedel v tuje jezike, predvsem v nemščino. Zaradi velikih uspehov ga je najelo berlinsko podjetje Elektrola, podružnica svetovne družbe His master's voice, za petje na gramofonskih ploščah (arije iz oper: Trubadur, Ples v maskah, Carmen, Cavalleria rusticana, Bohême). Ponovno so ga angažirali za sodelovanje ob raznih proslavah in svečanih koncertih pri izvedbi največjih del svetovne literature (L. v. Beethoven, IX. simfonija, Missa solemnis; W. A. Mozart, Requiem; H. Berlioz, Te Deum; G. Verdi, Requiem; G. Mahler, Lied von der Erde), ki so jih dirigirali najznamenitejši dirigenti, kot B. Walter, E. Kleiber, D. Sabata idr. Apr. 1931 je sodeloval z operno družbo v Buenos Aires, kjer je dosegel velik uspeh v operah Pevski mojstri iz Norimberga (R. Wagner) in Oedipus rex (I. F. Stravinski). Spomladi 1936 je imel v Leningradu koncert jsl skladateljev; sledili so še koncerti v Moskvi, Odesi in raznih drugih ruskih mestih. Jeseni je bil na gostovanju po Švedskem in na Češkem, nato spet v Sovjetski zvezi (Sverdlovsk, Kalinin, Moskva 24. dec. 1936, Leningrad, Tiflis, Baku in Kislovodsk). 1937–41 stalno nastopa v operi Narodnega pozorišta v Bgdu, poleg tega pa gostuje v operah in na koncertih po raznih krajih Jsle in zamejstva. Čeprav ni bil v lj. Operi nikdar stalno angažiran, ga srečamo skoraj vsako leto na gostovanju na odru osrednjega slov. gledališča, kjer nastopa v celi vrsti raznih oper (Prodana nevesta, Seviljski brivec, Lucia di Lamermoor, Rigoletto, Traviata, Ples v maskah, Faust, Manon, Carmen, Tosca, Bohême itd.). V vojnih letih je živel zasebno v »kulturnem molku« v Zgbu. Ta premor v nujno potrebni stalni vsakdanji pevski praksi ga je preusmeril na pedagoško področje in od 1945 je vzgajal pevski naraščaj kot red. profesor Muzičke akademije v Bgdu.

R. se je z vztrajnim splošnim in strokovnim izobraževanjem povzpel do pevca svetovnega formata. Odlikoval ga je prijeten glas liričnega tembra, uglajen v vseh registrih in sposoben dramatičnih ter dinamičnih kontrastov. Že zgodaj so razni ocenjevalci, kot E. Adamič, dr. G. Krek, dr. P. Kozina, V. H. Jarka i. dr., pravilno ocenili njegov pomen in predvideli njegov razvoj ter slavno pot v svet (NA 1911–14; Dalibor, Praha 1912 itd.). Priznavajo mu odlično muzikalno izobrazbo in inteligentno prednašanje, kar so pozneje poudarili tudi razni pomembni tuji pevski strokovnjaki in pedagogi, kot P. Bruns, O. Iro i. dr. in ga v svojih delih označili kot vzornega pevskega mojstra. R-čev pomen ni samo v tem, da je slavno nadaljeval bogato tradicijo slov. pevske poustvarjalne umetnosti, temveč tudi v tem, da je z izvajanjem novih pesmi jsl skladateljev doma in v tujini dal krepko pomoč in spodbudo naši moderni skladateljski ustvarjalnosti.

Prim.: listine in koncertni sporedi (R-čeva ostalina, Bgd, Skadarska 4); Izvestje GM v Lj. … o društv. l. 1909/10; NA X—XIII (1911 do 1914); SIT 1913, št. 12 (s sliko); Maska I (1920/1), 41 (s sliko), 91 (I. Brezovšek); CG 1918, 63; GLLj I—XXI (1920–41); Znameniti i zaslužni Hrvati (925–1925), Zgb 1925, 229 (A. Kassowitz-Cvijić); KGMD 1926, 55 (V. Šček); NE III, 915–6 (Dr. N. Andrić); J 1928, št. 124; 1930, št. 136 (s sliko iz Plesa v maskah); Otto Iro, Stimme und Rasse (Die Stimmbildung VII, 1930, št. 3–6, str. 21); Dr. Paul Bruns, Der Bariton-Tenor, durch Freilauf zum hohen C, Berlin (b. l.), 52; Il Matino d'Italia, Buenos Aires 1931; Slovenski tednik, Buenos Aires 1931; SN 1931, št. 139; J 1932, št. 60 (s sliko); Pravda, Bgd 1935, št. 10.877 (s sliko); Gabršček II, 235, 366, 391, 458, 484; J 1936, št. 188 a (s sliko); 1937, št. 4 (s faksimilom dopisnice iz Moskve 25. dec. 1936); št. 46 (s sliko, L. Mrzel); L. M. Škerjanc, Emil Adamič, Lj. 1937, 53; Delo 1960, št. 3 (s sliko). Hr.

Hrovatin, Radoslav: Rijavec, Joža (1890–1959). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi508410/#slovenski-biografski-leksikon (16. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine