Slovenski biografski leksikon

Ravnik Janko, skladatelj, pianist, klavirski pedagog in umetniški fotograf, r. 7. maja 1891 v Bohinjski Bistrici očetu Jakobu, sedlarju, in materi Frančiški, roj. Žnidar, šivilji oziroma trgovki; živi v Lj. Osn. šolo je obiskoval v rojstnem kraju do 1903, nato je stopil v Orglarsko šolo Cecilijinega društva v Lj. in se je učil v njej poleg orgel in liturgičnega petja kot glavnih predmetov tudi glasbene teorije; njegov glavni učitelj na tem zavodu je bil Anton Foerster (SBL I, 183–4). Ko je R. po treh letih z odliko končal Orglarsko šolo, je nadaljeval glasbene študije na šoli GM v Lj. (1906–11). Tu so mu bili učitelji za glavni predmet klavir Josip Procházka, Anton Trost, Vida Prelesnik-Talichova, za teoretične predmete Matej Hubad (SBL I, 357), Anton Lajovic (SBL I, 607) in Václav Talich, dve leti pa je študiral tudi violino pri Josipu Vedralu. Šolo GM je končal z odličnim uspehom. Iz tega časa so njegove prve skladbe.

Jeseni 1911 se je vpisal na klavirski oddelek konservatorija v Pragi. Na sprejemnem izpitu za klavir je izvajal lastno skladbo Večerna pesem v navzočnosti profesorja za kompozicijo Vitězsláva Nováka; ta je bil pripravljen sprejeti ga tudi v kompozicijski razred; zaradi omejenih gmotnih sredstev pa se R. za kompozicijo ni vpisal. Za klavir sta mu bila profesorja Dolejš in Josef Jiránek. V času praškega študija se je vendar ukvarjal tudi s komponiranjem in objavljal skladbe v NA. Študije v Pragi je opravil z diplomskim izpitom iz klavirja 1915.

Doma ga je čakal vpoklic k vojakom. V vojski je služil pri 17. pešpolku, krajši čas v Ptuju, nato skoraj tri leta v Judenburgu, na koncu pa do razpusta avstrijske armade v Tolmezzu. V Judenburgu je bil dodeljen k polkovni rezervni godbi. Z njim vred sta tu služila odlična češka godalca brata Rihard in Ladislav Zika; ustanovili so komorni trio in v njem mnogo javno nastopali. Vsa leta bivanja v Judenburgu je tudi nadomeščal v službi odsotnega domačega organista.

Po vrnitvi v Lj. konec vojske (1918) se je zaposlil najprej kot korepetitor in dirigent v SNG. To službo je pustil, ko je postal ob ustanovitvi Konservatorija GM jeseni 1919 učitelj za klavir na tem zavodu. Odtlej službuje nepretrgoma na vodilnih glasbenovzgojnih ustanovah v Lj. Ob podržavljenju Konservatorija GM (1926) je bil imenovan za učitelja Državnega konservatorija, ko je bila ustanovljena Glasbena akademija, pa z odlokom dne 8. marca 1940 za njenega red. profesorja. Položaj red. prof. je obdržal tudi po osvoboditvi na preimenovani Akademiji za glasbo, dve poslovni dobi zapovrstjo pa je bil njen rektor (1951–5).

R-ovo skladateljsko delo obsega v glavnem klavirske skladbe, samospeve in zbore. Iz časa učenja na GM so: Vasovalec, za glas in klavir (1910; obj. NA 1912, št. 5), Večerna pesem (Nokturno) za klavir (1910; NA 1912, št. 3), moški zbor Zjasni zvezde mu temne! (rkp. v NUK) in Velika maša za zbor in orgle (1911). — Med študijem v Pragi je komponiral naslednje skladbe: mešana zbora Poljska pesem (NA 1911, št. 6) in Ženjica (NA 1913, št. 1), moški zbor V mraku (NA 1914, št. 2), klavirske skladbe Moment (1912; NA 1912, št. 1), Dolcissimo (Preludij) (1912; NA 1913, št. 2), Čuteči duši (1912; NA 1912, št. 6) ter samospeva s klavirjem Pozdrav iz daljave (1912; NA 1913, št. 4) in Hrepenenje (1912). — V Judenburgu je napisal Grande valse caractéristìque (1916), samospev s klavirjem Prišla si (1917) in naslednje cerkvene skladbe: tri Ave Maria, 1. za sopran solo, violino in orgle (1916, popravljeno 1941), 2. za sopran solo, zbor in orgle (CG 1939, priloga št. 5–6, z naslovom K Mariji), 3. za bariton solo, violončelo in orgle, ter ofertorij Custodi me za zbor in orgle (1917); zasnoval je tudi Requiem v h-molu za bariton solo, enoglasni zbor in orgle, dokončal pa ga je šele po prvi svetovni vojni.

R-ove poznejše skladbe obsegajo naslednje samospeve, zbore in klavirske skladbe. Samospevi: Seguidille, ciklus za tenor in klavir na besedilo O. Župančiča (1919; samostojna izdaja Ljubljana 1920), V razkošni sreči (1920), Temna, lepa noč (1926), Melanholija (F. Zbašnik; 1940), Materi (1941), Melanholija (A. Gradnik; 1947), Verzi (1949; predelano po prvi uglasbitvi iz 1912); Slovenske narodne za glas in klavir (samostojna izdaja Lj. 1953) so bile napisane za tenorista Antona Dermoto, ta jih je tudi javno izvajal na Dunaju in v Londonu. Vsi do tod našteti samospevi z izjemo cikla Seguidille in Slovenskih narodnih so bili objavljeni v zbirki Lirični spevi za glas in klavir (Lj. 1957). — Zbori: moški zbor Kmečka balada (rkp. izgubljen); moški zbor Kam si šla, mladost ti moja (dobil 2. čast. nagrado pev. društva LZ in je bil objavljen v zbirki Prvi plameni; Trst 1923) ženska zbora s klavirjem štiriročno Zimska pesem; Tiho, lahno v noč snežinke letajo … (F. Zbašnik; 1927) in Kmetiška (1927); moški zbor Sonce v zenitu (1. čast. nagr. pevskega društva LZ; Zbori 1925, št. 1), moški zbor Zimska pesem: Kraguljčki so radostno v dan zacingljali … (F. Zbašnik; Pesmarica moških zborov, I. zvezek, Lj. 1929); mešani zbor Oj breze, kraljičine bele (Naši zbori 1950, 79–81), moški zbor Jadra (Naši zbori 1948, 1–3) in mešani zbor Jezero (Naši zbori 1951, 41–4); moški zbor Naš spev (1958; Naši zbori, 1957, 65–70); Missa in hon. B. M. V. za mešani zbor z orglami. — Klavirske skladbe: Koncertna etuda (1920), Valse mélancholique (1921; Nova muzika 1928, št. 5, 4–5), List v album (1921; Mala Nova muzika 1928, št. 3, str. 1), Groteskna koračnica (1943; SGR 1955, 59–69), Nokturno (SGR 1951–2, 28–33); zavoljo popolnosti je omeniti še uporabnostno izdajo »simfonične basni« Jugoslavija v stavku za klavir sam (Lj. v založbi Sokolskega Saveza SHS 1920). — R. je komponiral tudi za orgle: Preludij. — V ponatisih so R-ove skladbe izhajale, razen že omenjenega, v naslednjih izdajah: Pesmarica GM (Lj. 1922), revija Zbori 1925, revija Naši zbori 1947, 1948 in 1950; le-tej je od l. 1949 sourednik.

Kot reproduktivni umetnik-pianist se je R. udejstvoval že pred prvo svetovno vojno; pionirsko vrednost so imeli takrat njegovi nastopi z Josipom Rijavcem (gl. čl.) na koncertih v Lj. in Gor. z izvedbami modernih slov. samospevov, zlasti Antona Lajovca in drugih avtorjev iz kroga NA. Večina R-ovega reproduktivnega delovanja pa sodi v poznejši čas; nastopal je največ kot pianist v komornih ansamblih, redkeje solistično.

V slov. klavirski pedagogiki je bil R. v obdobju med obema vojnama dolgo vodilna osebnost. Večina današnjih slov. klavirskih pedagogov in koncertantov izhaja posredno ali neposredno iz njegove šole. Njegovi učenci so bili njegov brat Anton (gl. čl.), Zora Zarnik, Pavel Šivic, Marijan Lipovšek, Marta Osterc-Valjalo, Jadviga Poženel in mnogi dr.

Pomembno je še R-ovo delo na področju umetniške, zlasti pokrajinske fotografije ter njegovo alpinistično in turističnopropagandno delovanje. Reprodukcije njegovih fotografij, največ z alpskimi pokrajinskimi motivi, so bile objavljene v številnih, tudi inozemskih publikacijah: v PV od 1924 dalje, v knjigah Henrik Tuma: Pomen in razvoj alpinizma (Lj. 1930), Slov. fotografija (Lj. 1935), Evgen Lovšin: V Triglavu in v njegovi soseščini (Lj. 1944 in 1946; za prvo izdajo je R. uredil slikovni material), J. Kugy: Aus dem Leben eines Bergsteigers (München 1925 in 1928), isti: Die Julischen Alpen im Bilde (Gradec 1934), R. L. G. Irving: The Romance of Mountaineering (London 1935) i. dr. — V l. 1922–33 in 1937–41 je bil predsednik Turistovskega kluba Skala. Ko si je ta klub zastavil nalogo, izdelati film V kraljestvu Zlatoroga, je R. vodil vse delo zanj; bil je (poleg Juša Kozaka) soavtor scenarija, sam režiser in snemalec. Tako je postal avtor prvega slov. celovečernega igranega filma (premiera filma V kraljestvu Zlatoroga je bila 29. avgusta 1931 v Lj.). Ustvaril je še več kratkih filmov, med njimi filma o kajakaštvu in o Cerkniškem jezeru. Bil je izvoljen za častnega člana Turistovskega kluba Skala. — Prim.: NE III, 878–9; S. Premrl, CG 1937, 156; V. Ukmar-D. Cvetko-R. Hrovatin, Zgod. glasbe, Lj. 1948, 505 (s sliko); M. Lipovšek, Ob 60-letnici Janka R-a, SGR I (1951–2), 12–5; V. Ukmar, Janko R. ima šestdeset let (s sliko), NZb 1951, glasbeno-knjižna priloga, št. 4, 13–4; L(ipovšek) M(arijan), Jubilej slov. umetnika, SPor 1951, št. 107 (s sliko); isti, predgovor k izdaji Janko R., Lirični spevi za glas in klavir, Lj. 1957; IS 1931, št. 39 (članek in slikovno gradivo o filmu V kraljestvu Zlatoroga); F. Brenk, Zapiski o filmu, Mrb 1951 (z reprodukcijo prizora iz navedenega filma); Ko je ko, 601; recenzije koncertnih nastopov in objav v časnikih. Alc.

Ajlec, Rafael: Ravnik, Janko (1891–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi490037/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine