Slovenski biografski leksikon

Ravnik Franjo, narodni buditelj, roj. 4. nov. 1832 v Smokuču pri Breznici na Gorenjskem, u. 22. jun. 1883 v Kortah nad Izolo. Po gimn. (1845–50) v Lj. je obiskoval najprej bogoslovje v Gor., zadnje leto pa v Trstu, kjer je bil 1855 ordiniran. Služboval je kot kaplan v Brtonigli v zah. Istri, od 1860–2 v Kastvu, do 1871 kot vikar v Kopru in končno do smrti kot župnik v Kortah.

R. je bil naš najpomembnejši narodni buditelj v Istri. Narodnega duha se je navzel zlasti od Juraja Dobrile (SBL I, 138), znamenitega škofa, ki mu je bil učitelj v Trstu. V vseh krajih službovanja je R. tudi učiteljeval in vzgajal narodno zavedni naraščaj. V Kastvu, kjer je bil upravitelj prav takrat preurejene hrvatske osnovne šole, je usmerjal nadarjeno mladino na reško gimnazijo, med drugimi tudi svoja učenca Matka Mandića in Vjekoslava Spinčića, poznejša ugledna hrv. politika. V Kopru je takoj po svojem prihodu prevzel na ital. popolni gimn. pouk slovenščine in hrvaščine, ki ga je šele takrat po dolgem odlašanju uzakonil istrski dež. zbor. Poučevanje slovenščine je bilo na šoli ukinjeno še isto leto, hrvaščina kot drugi istrski deželni jezik pa je bila neobvezen predmet za Italijane in obvezna le za dijake slovanske narodnosti. R. si je v ta namen sestavil hrvatsko slovnico, ki je ohranjena v rokopisu. Uvedba pouka »ilirskega« jezika na koprski gimnaziji je izzvala mnogo odobravanja med Slovenci in Hrvati, veliko nejevoljo pa med italijanskimi iredentisti v Istri.

Doba dualizma je dajala R-u mnogo pobud za javno delo. S sodelovanjem nekaterih svojih bivših hrvatskih učencev je izdal za l. 1869 in 1870 v hrv. jeziku narodni koledar Istran, ki ga je tiskal Blaznik v Lj. V njem je zbral R. primerne članke z izrazito gospodarsko-vzgojno in narodnobuditeljsko tendenco. Hkrati je začel javno polit. borbo za pravice slovanskih Istranov. L. 1869 je bil pri nadomestnih volitvah na Koprskem skoraj soglasno izvoljen za dež. poslanca. Ker je bil v istrski dež. zbornici kot Slovan čisto osamljen, je po poslanski prisegi slovesno izjavil, da se odpoveduje pravici, posluževati se rodnega jezika, da ne bi govoril stenam. Kljub temu so vse njegove interpelacije, ki bi bile v prid istrskim Slovanom, propadle. V tem času je nastopal tudi kot ljudski govornik, n. pr. v Boljuncu, ko so odprli čitalnico, in na sežanskem taboru.

Pri novih volitvah 1870 je R. sicer kot slov. poslanec kmečkih občin koprskega okraja ponovno kandidiral, in sicer hkrati s takratnim dekanom v Dolini, Jurijem Janom, toda zaradi izdajstva krkavškega dekana Jurija Grubiše je slovanska stranka propadla. Ker so ostali istrski Slovenci brez svojega poslanca, je bil sklican 13. avg. 1870 narodni tabor v Kubedu: prva množična manifestacija naše Istre. Glavni politični govor je imel R., ki je uvodoma poudaril, da govori na slov. tleh. Ta njegova izjava mu je prizadela v Kopru mnogo nevšečnosti. Umaknil se je iz aktivnega polit. življenja in zaprosil za mesto župnika v Kortah. Tu je obnovil dalj časa opuščeno ljudsko šolo in poučeval do smrti. — Prim.: Znameniti i zaslužni Hrvati; V. Spinčić, Crtice iz hrvatske književne kulture Istre; isti, Narodni preporod u Istri; F. Barbalić, Bilješke iz Naše Sloge; tiskani italijanski zapisniki istrskega dež. zbora; R. Savnik, Franjo Ravnik, Bori jesen 1954, 89–101. Svk.

Savnik, Roman: Ravnik, Franjo (1832–1883). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi489882/#slovenski-biografski-leksikon (26. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1960.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine