Slovenski biografski leksikon

Pregelj Ivan, pesnik, pripovednik, dramatik in kritik, r. 27. okt. 1883 pri Sv. Luciji na Mostu (Tolminsko). Oče Mohor, doma iz Modrejc, je bil krojač, mati Marija r. Kovačič, p. d. Lovrčeva od Sv. Lucije; oba sta zgodaj umrla, zato sta dečka vzgajala stara mati Ana, posebno pa domači župnik Jožef Fabijan, ki ga je poslal v Gorico v šole in mu bil do svoje smrti kakor oče (S 1916, št. 34, 35, 37). V gimn. (1894–1903) je bil gojenec Alojzijevišča; po maturi je stopil v semenišče, kjer je vztrajal samo 3 mesece, nato je bil pisar pri advokatu dr. Al. Franku v Gorici, dokler ni v jeseni 1904 s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko; 1908 je promoviral z disertacijo P. Rogerius Labacensis, Palmarium Empyreum (v slov. objavil VBV 1910). Kot profesor je služil v Gorici (1909/10), v Pazinu (1910/11), v Idriji (1911/12), v Kranju (1912–24), na klas. gimn. v Lj. (1924–38); od 1938, ko je obolel, je bil večinoma na dopustu, prehodno pa v službi banske uprave (muzej za narodopisje), na III. in IV. moški real. gimn.; 1946 je bil upokojen. Zaradi bolezni je moral opustiti; tudi slovstveno delo. Za njegovo 60letnico prim. S 1943, št. 244–5; DS 1943, II, 1. Živi v Lj.

P. evi pesniški poizkusi segajo v prva gimn. leta (prim. DS 1943, II, 3); že 1898 je stopil v stik z DS (gl. platnice), prva objavljena pesem (v odlomku) pa je bila žalostinka ob smrti domačina prof. Andr. Kraglja (Gorica 1901, št. 93); v prozi je najprej pisal za Prim. list 1903, ki mu je ostal zvest vsa dijaška leta in še do 1913 (prim. posebej 1905, št. 21, 23–31; 1907, št. 31, 40; 1913, št. 23–24); prvo izvirno prozo sta objavila tudi bogoslovski almanah Za resnico (1904) in almanah akad. dr. Danice Po desetih letih (1904). Večino pesniških začetkov srečujemo v dij. Zori od 1904 dalje (psevd. Ivo Zoran, I. Mohorov, P. Petrič); 1905/6 je bil tudi urednik Zore. Isti čas je pod psevd. Ivo Zoran začel priobčevati pesmi v Sn (II, 1903/4, 279), kjer je sodeloval do 1906. Mimogrede (1907), 1909) se je pridružil V. Iz te začetniške dobe so izšle v posebni knjigi: Spominčice (Gorica 1905), cikel). Marijinih pesmi; Adria-Klänge, prevodi Gregorčičevih pesmi (Gorica 1907); Romantika (Gorica 1910), izbrane pesmi. Najznačilnejša med temi je Romantika, ki izhaja iz Gregorčičeve miselne lirike, sproščenosti slov. impresionizma in fin de siècla, zraven je rezko nalomljena z baročno in klasicistično idejno problematiko, polna nasprotij med borečo se mladostjo in vezano versko zapovedjo. Prav to križanje nasprotij, miselnih in oblikovnih, prepojeno z globoko versko bolečino, boj za čistost življenja in odrešenje iz blodenj, daje tej neorganski knjigi vrednost in odpira pesniku pot v prihodnost. — Podobni so tudi prvi dramski prizori iz tega časa: Harlekini, Boj za gimnazij (Zora 1911), zlasti Vita, trilogija v 5 dej.: I. Človek z masko (1 dej.), II. Rošlin in Verjanko (3 dej.), III. Mirabilis Jalapa (Mati, 1. dej.). Drama je ostala v rokopisu, igrali so jo kat. dijaki v Lj. 19. apr. 1914 brez posebne sreče. Trilogija prikazuje v treh rodovih tri stopnje katastrofe kot posledico modernega življenja, tri dramatične balade z močno tendenco; ki končno poudari vero v moč nadnaravnega sveta; v motivih se čuti Strindbergov pesimizem, v razrešitvi pa Meškov idealizem. S 1914, štev. 86 razlaga trilogijo, verjetno pod pisateljevim vplivom, takole: 1. propad Schleiermacherjeve in Schopenhauerjeve etike, 2. v boju z materializmom zmaga kršč. nazor, 3. v veri je življenje (ali tudi: ne odteguj šibe otroku!).

Vzporedno s temi slogovno neenotnimi in tveganimi poizkusi je P. pisal 1908–13 za KMD krajše zgodbe v smeri preproste ljudske vzgojnosti z močnimi povestnimi učinki in jasno izraženo idejo: Blagovestnika (1908), zgodba iz življenja Cirila in Metoda; Iz težkih ur; Hrvatov Miha; Pijančeva hči; Sosedje, povest v verzih (1909); Vinograd (črtica v verzih), Dve materi (legenda); V tujino, cikel pesmi (1910); Jurko pastirček, povest v verzih; Brata, povest (1911); Rejenka, povest (1912); Kranjski apostol, povest iz dobe reformacije, Preslepljeni in oteti, povest za slov. ljudstvo (1913). Najvažnejše delo v tej smeri je Mlada Breda (SV 1913), prva obsežnejša povest. To ljudsko slovstvo se razlikuje od dotedanjega izključno poučno »mohorskega« v tem, da na osnovi svetlobe in sence, čednosti in pregrehe že tu in tam uporablja umetnostna sredstva; posebno Mlada Breda stopa iz tradicije zgolj poljudnega pripovedništva v simboliko ljudske bolečine, raste iz slov. narodne pesmi in svetovnega slovstva v bohotno razgiban poizkus široke moderne povesti na osnovi kršč. življenjskega nazora (II. popravlj. izd. Slov. knjiž. št. 63, Lj. 1943).

Prva leta v Kranju pomenijo za P.-a izrazito prehodno dobo študija, spoznavanja novih krajev in ljudi, posebno pa tesno naslonitev na ljudsko prosvetno, s politično opredelitvijo zaostreno delo v podeželskem mestu in v bližini Ljubljane. V tem času se nekajkrat obrne proti modernim pojavom v slovstvu, proti svobodnemu pojmovanju javnega dela in umetnosti; vztrajno išče smisla in oblike za novo slovensko leposlovje (prim. kritike in polemike v G 1912–5). Prva dela v tem času ustrezajo zabavnim in ljudskoprosvetnim zahtevam: spevoigra Ribičeva hči (G 1913, št. 1–3; Gor. knjiž. št. 12); zbirka listkov Resje in brezje (Gor. knjiž. št. 14); Naši najbližji (št. 19); posebno v novelistični obdelavi gorenjskih snovi se čuti močna volja po realizmu, naturalizmu in romantiki obenem. Čeprav sodeluje tudi pri DS, mimogrede že od 1909, s pesmijo, se za novo, izključno umetnostno preusmeritev tega lista v začetku ne more ogreti; tudi njegova lirika začne, tačas pojemati, dobiva bolj in bolj baladni značaj (Idile 1917) ali široko rapsodsko razpoloženje (Od Brezij do Kranja, Rapsodova zahvalna molitev DS 1917).

Pot se mu je končno odprla v romantično realistično domačijstvo, ki postane njegovo pravo svojstvo. Prva taka spisa sta Stari Lovrč (DS 1913) in Ožep (DS 1914), dve barviti sliki z vonjem domačega kraja; za tem je začel pisati zgodovinski roman Tlačani (DS 1915–6), snovno zajet po Rutarjevi zgodovini Tolminske, ki pa v občutju svetovne vojne in trpljenja rojakov zraste v široko epopejo tolminske pokrajine in ljudi (nova izdaja: Tolminci, Gorica 1927; Izbr. sp. IX). S tem romanom v 2 delih, najobsežnejšim svojim tekstom, je P. začel dolgo vrsto tolminskih motivov, zgodovinskih zgodb, novel in grotesk, ki so nastale zaključene, ali so se pozneje množile v ciklih: Zadnji upornik (DS 1918–9), posvečen imenu in spominu dr. J. Ev. Kreka (v Izbr. sp. I: Štefan Golja in njegovi), renesančni roman Plebanus Joannes (DS 1920; v knjigi Naša založba, Trst 1921; Kranj 1925²); novele Gospoda Matije zadnji gost (DS 1921), Rutharius christianus (DS 1921), Matkove Tine prečudežno romanje (M 1922), Sin pogubljenja (DS 1925), vse zbrane v I. zv. Izbr. sp. To so močne umetniške stvaritve, v katerih se uveljavlja povsem svojstvena slov. pokrajina s svojimi posebnimi ljudmi, tonečimi v strasteh in borečimi se za resnico in pravico tega sveta in za odrešenje od teže svojega mesa; naravno zdravje in osebna dobrota, zgodovinska nujnost in naključje ustvarjajo močna trenja, ki jih pisatelj oživlja v krajevni in zgodovinski barvitosti ter močnih miselnih nasprotjih. Vse to je P. pisal v spoznanju in iskanju novih nalog slov. pisatelja, ki naj bi spojil svoje osebno življenje s stvarnim svetom in občim čustvom, zlasti z domoljubjem, se odmaknil od individualizma in našel nove podobe domačega slovstva, da bo ljudsko in umetno, nravno in sproščeno, narobno in obče obenem. Pisatelj naj zajema svojstveno snov iz vseh slov. pokrajin, iz preteklosti in sedanjosti, naj jo oblikuje v vseh umetniških oblikah in po nagibih svoje osebnosti, s krepkim naravnim čutom in z veliko izobraženostjo (misli v mnogih člankih v tedanji Mladosti, Mentorju in Času 1916–20). Tako domačijstvo, postavljeno na široko slovstveno in umetnostno izobrazbo, je odprlo P.-u možnosti, da kmalu ni pisal samo iz ožje domače pokrajine, marveč je razširil svoje leposlovno ustvarjanje na vse tiste slov. pokrajine, ki jih je bliže spoznal v zemlji in ljudeh, in da je mimo njih iskal poti v celotno, kulturno svojstvenost in usodo slovenstva; vrhu tega se je dotaknil tudi svetopisemskih motivov kot duhovne dediščine in prapodobe krščanskega človeka, ali pa prvih kult. političnih trenj ob času pokristanjenja ter življenja Cirila in Metoda. Najvažnejše pa je bilo, da je P. skušal dati pisateljskemu subjektivizmu nov izraz s tem, da svojega notranjega življenja ne prenaša v neposredne izpovedi ali sodobne podobe, temveč išče zanj zgodovinskih podob in s tem najde v zgodovini živ, občečloveški obraz in osebni pesniški odraz. Tak spoj osebnega in občega življenja je P-eva težnja najpopolneje dosegla v Plebanusu Joannesu; tu je v podobi duhovskega človeka sredi renesančnega razvrata, v boju med duhom in mesom, v izvirni rešitvi našel smisel človeškega boja, trpljenja in greha. Take zgodovinske podobe je ponavljal v osebah Štefana Golje, Tomaža Skočirja in Tomaža Rutarja v času baroka in rokokoja; dajal jim je svojstvene poteze zemlje in časa z eno in isto bolečino greha in težnjo po odrešenju. — Poleg tolminskih zgodb je kmalu postavil vzporedne podobe gorenjske zemlje, najprej v svojstvenih krajinskih orisih s Kranjem v središču: rapsodija Od Kranja do Brezij (DS 1917), Okvir brez slike (DS 1922), Z Visokega k Sv. Jakobu (DS 1922), nato mu je iz impresionistično zajete pokrajine vzraslo enako delo kot Plebanus, roman Jernej Knafelj in njegovi. Prvi izdelek je pisatelj iz zaobljube sežgal, izšel je same odlomek (DS 1922), nato je delo vnovič napisal kot Bogovca Jerneja (DS 1923). Tu je v rezko raztrganih slikah podal dramo ugašajočega protestantstva na Slovenskem: same krike dušnih bolečin v zunanji svet in narobe, iz pokrajine rastočega in nazaj v zemljo tonečega človeka svojega časa. — V tem se je mimogrede, a iz enakih duhovnih nagibov zatopil v svetopisemsko snov Jude Iškarijota in v drami Azazel (DS 1921, v knjigi TZ 1923) prikazal Judov greh in Magdalenino očiščenje. Plebanus, Azazel, Bogovec so tri temeljne snovne in duhovne stopnje, vrh P.-evega umetniškega snovanja in doznanja: borba duha in mesa, ljubezni in sovraštva kot delež človeškega boja za odrešenje. — Z zavestjo posebnih oblikovnih nalog je nato pisal Šmonco (DS 1924; Izbr. sp. VIII: Simon iz Praš), šest prerezov iz življenja Simona Jenka, polnih zgodovinskega in slovstvenega okrasja, izviren poizkus, da v obliki mozaikov poda zaključeno zgodovinsko osebo. Podobna je idila Osmero pesmi (DS 1926, Izbr. sp. VI), venec krajinsko in anekdotno svojskih podob, v katerih se na votek ene osebe in ene misli: dobre in lepe človečnosti, navezuje pisateljeva volja do novih oblik in umetniške iznajdljivosti. V mnogo lažji in neposrednejši maniri je napisana ganljiva idila iz življenja Matije Valjavca Na vakance (M 1927, Izbr. sp. VI, ilustr. izdaja z uvodom Lj. 1944). — Ta čas nastanejo tudi Balade v prozi (DS 1917, 1925, 1927; Mentor 1917/18) kot posebna oblika za priostreno in presenetljivo domislico, ki si velikokrat poišče tudi legendarno snov; samostanska novela Dom gospe matere Serafine (Ska 1919 I.—IV. pogl., nato ustavljena, prim. Prepovedan vhod DS 1919, 174; Izbr. sp. VII); Otroci sonca (DS 1919), Gloriosa (M 1922) in Idila v sopotih (DS 1933) sestavljajo svojevrstno trilogijo (Izbr. sp. X), polno naravnega zdravja, čustvenih in motivnih nasprotij, spoj idile in balade, meščanske iskrenosti in praznote, domačijstva in kulturne iskanosti, sproščenosti in toposti; resničnost, romantika in groteska se mešajo, vendar so vsa ta nasprotja ubrana v zdrav poudarek življenja in vere v boljši svet.

Ob takih duhovno in oblikovno posebnih delih je P. iskal nove rešitve tudi za ljudsko povest na isti osnovi domačijstva; iz domače zemlje naj bi segla ta povest v svet dogodivščin in naj bi poleg zanimive zgodbe postavila tudi preproste resnice kot vodilo za življenje. Prvo tako delo naj bi bila sodobna trilogija Zagorski zvonovi, kjer romantika treh novel prehaja v oster realizem, neposredna poučnost pa se umika učinkom samega oblikovanja. MD dela ni sprejela, zato so bile posamezne novele objavljene posebej: I. Idila (Mentor 1917/18), II. Njiva (izročil Domoljubu), III. Gozd (IG 1917, v Izbr. sp. VII: Ograjnica). Kmalu pa se je P. tudi v ljudski povesti obrnil k zgodovini kot najbolj hvaležni domači snovi. Iz gorenjske okolice in domačega življenja popelje v svet in nazaj domov P. P. Glavarja (SV 75. zv. 1922), iz Goriške pripoveduje Zgodbe zdravnika Muznika (Gor. matica 1923), iz življenja in trpljenja istrskega ljudstva Božje mejnike (Mob. knjiž. 10, 1925), vse tri uglašene na stalno se ponavljajoič vzgojen izrek. — Kakor v nasprotje renesančnim in protestantskim zgodbam Plebanusu in Bogovcu je 1925 napisal roman Magister Anton (goriška Družina 1929–30, Izbr. sp. V), poln poučnih paralel ob svetopisemski priliki o dobrem pastirju; delo je postavljeno v protestantsko dobo in na kraška tla, razvija pa se ob misli na škofa A. Mahniča in pisateljevega vzgojitelja župnika Jož. Fabijana. Iz motivov drame Salve virgo Catharina je oblikoval povest Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev (Moh. knjiž. 27; 1929), kjer je razgrnil lepoto baročne Lj. ter s prisrčnostjo upodobil življenje lj. meščanov in študentov. V povest Božje poti je vpletel življenje Valentina Staniča (goriški Naš čolnič, odlomek Slovenčev koledar 1944).

Poleg teh zgodovinsko in krajevno vezanih motivov in široke pripovedne snovi je P. upodabljal ali vsaj miselno osvetljeval splošne slov. problematiko. Take so: črtica Arcana febris (Mentor 1921); vizija Slovenska legenda (DS 1923), Slovenske glose (DS 1927), posebno pa Usahli vrelci (DS 1929, Izbr. sp. VIII), ekspresionističen roman, ob katerem rešuje pisatelj vprašanje in smisel pisateljskega dela med dvema skrajnostima: blagovestnik ali zvodnik, ali služba občemu krščanskemu duhu ali materialnemu narodu. Tu P. deloma tudi odgovarja na vprašanje tistega svojega leposlovja, ki ga je postavil v izključno versko vzgojni namen in ob njem sodil splošno narodno življenje. Taka dela so Virago victrix (Mladost 1923, v Izbr. sp. VII: Zvodnik), Slovenska legenda (I. del Mladost 192,4, II. del: Lilija mogota, Mladost 1925); v njih je leposlovec zamenjal oblikovanje z nizanjem domislic in duhovno vsebino z nravno poučno ali celo politično gloso, zato se niso posrečila. Narodno politične snovi se je zopet lotil v Umreti nočejo (SV 83, 1930), kjer v rahlo povezanem povestnem poročilu rešuje vprašanje koroške zemlje; priziv proti nasilju in vera v večno pravico dajeta delu nravno ceno. V DS 1930 je pod naslovom Lebupha objavil tri študije iz zasnove Leonovi iz Soluna; tega obsežnega zgod. romana o Cirilu in Metodu je napisal že precej, ko je ob spoznanju, da bi moral videti Carigrad, obupal. — Krajše svetopisemske črtice, ki so nastale ob Azazelovi snovi, so: Nikodem (DS 1927), Skušnjavec (DS 1927, v Izbr. sp. I: Torrentes Belial); načrta Kajn in Juda (oznanilo za DS 1931) ni izvršil.

P.-eva največja ustvarjalna moč sega od 1916 do 1926; v tem času dozore vsi glavni krajevni, duhovni in oblikovni motivi; marsikaj ob njih je samo osebna dopolnitev ali nadaljevanje istih motivov v novih inačicah, n. pr. To je moje ceste pesem (M 1923), Gospod Bronislav (S 1925, št. 2), Glejte človek! (M 1927), Pulver und Blei (S 1927, št. 86), Tolminske matere sveta noč (S 1927, št. 291); Pustna pridiga (M 1928); Tolminski Tit Manlij Torkvat (Izbr. sip. I. zv.); Gospod profesor Andrej (DS 1928), Od Pod Seli do Ročinja, V senci od onstran (DS 1934), Vsakdanje balade (DS 1935) in Iz spominov (DS 1943), s katerimi se zaključi njegovo osebno domačijstvo, ki se je začelo s Starim Lovrčem v DS 1913. Kakor na kljub svoji odmirajoči sili je ob koncu zasnoval venec skrajno realističnih, v Boccaciovem in Balzacovem slogu pisanih zgod. novel, od katerih je dovršil samo Ssehlo setev (DS 1933) in Thabita kumi (Sodobnost 1933), pa se je ob njih ponesrečil, ker je zamenjal obliko z duhom in svojo lastno osebnost tvegal za tuje vzorce: to so bolni, skrajno prisiljeni pojavi njegovega nagnjenja do grotesknosti. — Uspešno je nadaljeval in dopolnjeval motive P. P. Glavarja in zdravnika Muznika. Ob Izbr. spisih III. zv. je Glavarja preimenoval Odisej iz Komende in kot II. del dodal Zapiske gospoda lanspreškega s štirimi razmišljanji in novelami: 1. Propoved ob uljnjaku, 2. Confiteor sibi, 3. Regina Roža ajdovska, 4. Moja krivda, moja največja krivda (DS 1928). Kakor se je ob I. delu poglobil v rokopisno ostalino Glavarjevo in Podlogarjevo gradivo (gl. opazke v III. zv. Izbr. sp., 269), tako sta tu prosta domišljija in duh zgodovinskega časa, podprta s pisateljevo umetniško igro, ustvarila nove pripovedne lepote. Prav tako so ob snovi zdravnika Muznika nastale mojstrske novele Runje (DS 1925, Izbr. sp. I. zv.) in Zgodb zdravnika Muznika II. del (Izbr. sp. IV.), štiri klasične ekloge pod naslovom vigilij, nova stopnja P.-eve oblikovne iznajdljivosti v smeri baročne vernosti in rokokojske galantnosti. — Največ P.-evih pripovednih spisov se opira na dva stanova, duhovnika in učitelja (S. Škerl, DS 1933, 412); ta dva prenaša v najrazličnejših podobah skozi zgodovino in sodobnost, od preproste vdanosti do globokih tragičnih stisk, v slovesnih in groteskno groznih ali tudi komičnih inačicah (prim. njegovo Gloso, DS 1930, 9). Fantovska bolečina, da bi razjasnil bistvo stvari v sebi, v človeku in svetu, stoji v ospredju vseli drugih vprašanj, narodnih in družbenih. Širokih in mirnih epskih razpoloženj ne najdemo mnogo niti v obsežnejših delih, več je ostro odsekanih preokretov, baladno presenetljivih nujnosti zraven skrbno izdelanih sličic in himnično vznesenih parafraz, a najljubše mu je v klasicističnem načinu zasnovano oblikovanje zgodovinskih razpoloženj in posnemanje starinskega ali svetopisemskega sloga.

Tudi njegove drame imajo podoben značaj. V preprostem, ljudsko vzgojnem namenu so nastale: Ribičeva hči, Smrt sv. Cirila (v knjižici Proslava sv. Cirila blagovestnika, Lj. 1919), pravljična igra Za mamico (Slov. družina 1918), pa tudi Komposteljski romarji (Lj. 1925), besedilo za Saltnerjevo opero Tajda (upriz. 13. marca 1927; prim. gloso v J 1927, št. 67). V ekspresionističnem slogu so pisane groteske Berači (DS 1917), Katastrofa (DS 1917, Izbr. sp. Vest) in V Emavsu (DS 1925), vse v Izbr. sp. VI. Lirsko epski značaj ima svetopisemska tragedija Azazel (DS 1921; TZ 1923); baročno slikovita tragikomedija je Salve virgo Catharina ali Ljubljanski študentje (DS 1928). Zasnovane zgod. tragedije Svetopolk ni izdelal (prim. balado Svetopolk v Slov. družini 1918, 160).

Večina leposlovnih spisov, a ne vsi glavni, so urejeni po snovi in pesniških vrstah v Izbranih spisih I—X (Lj. 1928–35); pisateljeva vsebinska in slogovna predelava je zabrisala marsikaj mladostne svežosti in miselne tveganosti (n. pr. predelava rapsodije Od Brezij do Kranja, VII. zv., ali opustitev nekaterih gesel v Šmonci, VIII. zv.). Številnih priložnostnih pesnitev, priobčenih največ v S, Mentorju, Mladosti ne upošteva tudi naša bibliografija v SBL.

Obsežno je P.-evo slovstveno kritično in esejistično delo, ki spremlja njegovo leposlovno snovanje in praktično šolsko delovanje od študijskih let do konca. Večinoma so impresionistično zajeti in idejno priostreni pogledi na sodobne slovstvene pojave ali zgoščene, sintetično zajete monografije s širokim slovstvenim razgledom, ali drobne ocene. Na tak kratek način je označil velik del sodobnega slovstva (Književni pomenki, Mentor 1916–8, kritike v DS in času od 1919 dalje).

Že v Zori 1906 je podal izvirno oceno Poezij A. Medveda (Kakor duh, ki se povrača) in Sardenkove Rome; za njegovo, prvo miselnost so značilni tudi Doneski k taktiki moderne družbe. Iz prispevkov v Mentorju so važnejši Zanimivosti iz nemškega slovstva (1915/16), zbirka glos in paralel; Dve sliki iz moderne slovenske lirike: 1. O. Župančič, 2. S. Sardenko (1916/17); Iz poetike: I. Roman, II. Novela, III. Impresionizem v slovstvu, IV. Moderna drama (1916/17); Ivan Cankar, literaren uvod v Podobe iz sanj (1917/18); Iz poetike: lirična pesem; Iz slov. moderne; Val. Vodnik; Iv. Cankar; Kratek pregled hrv. in srb. slovstva; Iz moderne (1918/19); Nekaj misli in nasvetov glede memoriranja in deklamiranja na naših srednjih šolah (1928/29); Osnovne črte iz šolske književne teorije (1933/34; v knjigi 1936). — V mladinskem glasilu Mladost je dajal misli in nasvete, prikrojene za čas in politične razmere, ki so bile večkrat prenagljene ali premalo pretehtane, vendar je v nekaterih dobro jedro in zanimiva osebna izpoved, n. pr. Nekaj misli k slovstveni izobrazbi slov. ljudstva (1916), Bridke opazke k mladinskemu slovstvu (1917). V Času je poleg kritik objavil z odločno katoliško miselnostjo podprte razprave: Misli o slov. Slovstvu (1919), kjer ob Grafenauerjevi Kratki zgodovini razvija posebno, problematiko slov. slovstva; Svetovna vojska in slov. slovstvo; Pismeni jeziki in pesništvo (1920); Mahnič in slov. slovstvo (1921); Jugoslovanska Toskana (1922), oris dubrovniške književnosti; Novejše srbsko slovstvo (1923). — S'Ml 1926, 153–4 je objavila njegovo krit. razpr. Problematične misli o našem slovstvu. - Za DS je pisal večinoma ostro očrtane monografije: P. Bohinjec (1914 in 1919); I. Cankar (1919); I. Cankar in naturalizem (1920); Emil Leon; F. S. Finžgar; Mahnič slovenski listkar (1921); Aškerčeva umetniška oblika; Medvedova dramatika; Medvedova lirika (1923); Besede o kritiki (1924); z Gloso (1930) je zaključil svoje članke z značilnim zagovorom in izpovedjo o svojem leposlovnem delu. Važni so tudi njegovi drobni prispevki, zlasti drobtine za slovstveno zgodovino v DS 1917–9, za splošno umetnost pa Misli (1918–9). — Za šolsko uporabo je z dr. F. Tomšičem priredil Slovstveno zgodovino Slovencev, Hrvatov in Srbov v vprašanjih in odgovorih (Lj. 1938), S. Gregorčiča izbrane pesmi (Cvetje 1., 1934) in S. Jenka izbrano delo (Cvetje 7., 1935). Sodeloval je tudi pri Slov.-nem. slovarju (Lj. 1930) in napisal Srbsko početnico za Slovence (Lj. 1923).

Poleg kat. slovstvenih in kult. revij je P. sodeloval še pri NR, Istri, AS, AM, pri goriških listih Naš čolnič, Družina; pri istrskem Dobrilovem zborniku (1912), hrv. Luči, Hrv. Prosvjeti, Knjiž. Jugu, Prager Presse in Litter. Echo (1917–9).

Mimogrede je tudi prevajal: Merry del Val: Valerija (goriški Novi čas 1911); Klasične balade Goethejeve, Schillerjeve, Heinejeve, Uhlandove; iz Lenaua, Rückerta, Falkeja, Liliencrona (Mentor 1915/16); slovanske in franc. parnasovce in moderne (1921/22); Handel-Mazzetti: Jese in Marija (Lj. 1937–39); libretta za opere: Donizetti, Linda de Chamonie; Verdi, Aida; Mascagni, Cavalleria rusticana (1935). Izmed njegovih del so prevedena: Božji mejniki v srbohrv. (prim. M 1926, 314; trojni natis) Gospoda Matije zadnji gost v nemščino (Glonar, Slowenische Erzähler, Lj. 1933) in v angleščino (londonski The Slavonic East European Review 1934; prim. Sodobnost 1934, 384); v češčino Plebanus Joannes (Vybíral, Olomuc 1930, prim. S 1931, št. 16).

P.-evo leposl. in krit. delo je zaradi oblikovne posebnosti, predvsem pa zaradi ostre kršč. problematike vzbujalo v slov. kult. življenju živahen odmev, celo politična obračunavanja (prim. T. Debeljak, DS 1933, 375, 379); njegov duhovni realizem in seksualna razbolelost je naletela na ovire in pomisleke tudi na kat. strani (posebno novele Dom gospe m. Serafine, Tina Mazkova, roman Plebanus Joannes, Thabita kumi; prim. tudi Lj. škof. list 1922, št. 6 in LZ 1922, 638). Mimo vsega posebnega je bil P. po smrti I. Cankarja, v desetletju po 1. svet. vojni, najmočnejša slav. lit. tvorna osebnost, čeprav se v javno življenje neposredno ni spuščal. — Prim.: Avtobiogr. Gled. list 1923/24, št. 1; T. Debeljak, Iv. P. v prvi dobi, Križna gori 1925, 22, 69, 103; DS 1933, 374–411; Juš Kozak, LZ 1923, 182, 244; F. Koblar, DS 1924, 36–41; Grafenauer, Kratka zgodovina 303; Slodnjak, Pregled 458–64; S. Škerl, I. P. kot dramatik, S 1922, št. 167; Pogovor z I. P., S 1930, št. 91 (s sl.); Bukovski demon med idilo in grotesko, DS 1933, 411–4; J. Šolar, Iz P.-eve delavnice, DS 1963, 414 do 419; B. Pregelj, uvod k ilustr. izd. Na vakance, Lj. 1944; Wollman, 255–9; Iz. Cankar, Obiski 149; S 1933, št. 112; Gled. list 1933/34, št. 14; Lj. Marakovič, Hrv. Prosvj. 1923, 1926, 1929; AS 1934, 14. maja (dramatizacija in uprizoritev P. P. Glavarja pod naslovom Najdenček). Ocene: Romantika: DS 1910, 137, 408; Gorica 1910, št. 13; St. Majcen, Straža 1910, št. 117–8; Glonar, LZ 1910, 242; Tominšek, Sn 1910, 258; Mlada Breda: J. Debevec, DS 1913, 435; A. Debeljak, LZ 1914, 50; C. Golar, Sn 1914, 28; P. Perko, Č 1914, 71, 166; Plebanus Joannes: F. Bevk, M 1922, 92; A. Res, M 1922, 93; N. Velikonja, Č 1922, 285; F. S. Finžgar, M 1926, 69; SN 1923, št. 147; Azazel: S. Majcen, DS 1923, 124; A. Remec, S 1923, št. 221, 229: F. Govekar, J 1923, št. 44, 295; P. P. Glavar: Govekar, J 1922, št. 295; Zgodbe zdravnika Muznika: P. Karlin, LZ 1924, 762; Božji mejniki: DS 1926, 57; P. Karlin, LZ 1926, 225; Otroci sonca: M. Jarc, LZ 1928, 183; F. Koblar, DS 1928, 221; A. Vadnjal, M 1928, 272; Tolminci: F. Koblar, DS 1928, 221; K. Dobida, M 1928, 271; Peter Markovič: F. Koblar, DS 1930, 170; Umreti nočejo: J. Šilc, DS 1930, 327. Izbr. spisi: J. Vidmar, LZ 1928, 757; 1929, 244, 569; 1930, 243; 1931, 309; 1932, 496; Sodobnost 1933, 224; F. Koblar, S 1928, št. 82; DS 1928, 221; 1929, 187; 1930, 170; Fr. Vodnik, S 1931, št. 21; T. Debeljak, DS 1931, 82, 511; A. Žavbi, DS 1934, 282; K. Dobida, M 1928, 310; 1929, 230; 1930, 70; 1931, 153, 1932, 29; 1934, 193; J. Pogačnik, M 1933, 391. — Slika: ASK 128; DS 1943, II; Na vakance 1944; S 1944, št. 90. Kr.

Koblar, France: Pregelj, Ivan (1883–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi457498/#slovenski-biografski-leksikon (27. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Primorski slovenski biografski leksikon

PREGELJ Ivan, pisatelj, dramatik, pesnik in esejist, r. 27. okt. 1883 pri Sv. Luciji (Most na Soči), u. 31. jan. 1960 v Lj. Oče Mohor, krojač iz Modrejc, mati Marija Kovačič, p.d. Lovrčeva od Sv. Lucije; oba sta zgodaj umrla, zato sta dečka vzgajala stara mati Ana Carli in župnik Jože Fabijan, ki ga je poslal v gor. šole in zanj očetovsko skrbel do svoje smrti med prvo svet. vojno. Po dveh letih pripravnice v Alojzijevišču je P. obiskoval gimn. in po maturi 1903 začel z bogosl. študijem v gor. semenišču, a je že po treh mesecih izstopil in se začasno zaposlil pri odv. A. Franku. Jeseni 1904 je šel s Fabijanovo pomočjo na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko. Promoviral je 1908 z disertacijo P. Rogerius Labacensis, Palmarium Empyreum (v slov. izšla 1910 v VBV). Bil je prof. v Gor. (1909–10), v Pazinu (1910–11), Idriji (1911–12), Kranju (1912–24) in v Lj. (1924–38). V 55. letu starosti ga je zadel mrtvoud. Pozneje si je še opomogel, toda poučevanju se je moral odpovedati in je opravljal lažje službe. Upokojen je bil 1946. Zadnjih 13 let je preživel v popolni odmaknjenosti in osamljenosti. Dočakal je izbor svojih del Moj svet in moj čas (Buenos Aires 1954, ur. T. Debeljak), ne pa Izbranih del v 7 knjigah, ki jih je uredil F. Koblar in so izhajala od 1962–70 pri MD v Celju. Kolikor je znano, ni razen Debeljaka in Koblarja v 40 povojnih letih skoraj nihče strok. obravnaval Pregljevega opusa. V akad. letu 1969–70 je pripravila Vera Tuta doktorsko tezo na U v Padovi pri prof. M. Jevnikarju Podoba duhovnika v delih Ivana Preglja. Šele ob stoletnici pisateljevega rojstva je prišlo do ponovnih in podrobnejših raziskav. Slov. matica je priredila znanstveni simpozij, katerega gradivo je izšlo v Pregljevem zborniku 1984. Na mednar. simpoziju o slov. ekspresionizmu na U v Lj. je bilo več referatov posvečenih Pregljevim delom (gradiv izšlo 1984). Poleg ponatisov in študije M. Dolgana Kompozicija Pregljevega pripovedništva je 1983 izšla tudi knjiga pisateljeve hčere Bazilije Pregelj Moj oče, ki nekoliko dopolnjuje sicer skopo biografijo. - Svojo liter. pot je P. začel s poezijo. Prvi poizkusi so iz gimn. let, ko je objavil odlomek žalostinke ob smrti prof. A. Kraglja v listu Gorica 1901, št. 93. Priložnostne in lirske pesmi je nato objavljal od 1904 dalje v dij. Zori, ki jo je 1905–06 sam urejal. Obenem je objavljal pesmi v Sn in V. V knjižni izdaji so izšli: cikel Mar. pesmi Spominčice (1905), nemški prevodi Gregorčičevih pesmi Adria Klänge (1907) in zbirka Romantika (1910), vse v Gor., prvi dve založil žpk Fabijan. Posamezne pesmi so izhajale tu in tam še dve desetletji (KolMD, Slov. družina, M, Odmevi in S, največ jih je v DS), večidel pod. psevdonimi Ivo Zoran, I. Mohorov in B. Petrič. Najznačilnejše pesmi so zbrane v Romantiki. Pozna se jim vpliv Gregorčičeve miselne lirike, slov. impresionistične poezije in fin de siècla. Pesnika zanima predvsem abstraktni svet, mučijo ga vprašanja o Bogu in človeku, o dobrem in zlem, o duši in telesu. Za verz P-eve Romantike gl. študijo T. Pretnarja v Pregljevem zborniku (1984). Med poznejšimi pesmimi je tudi kak utrinek iz osebnega življenja, nekatere pa imajo baladni značaj (npr. Idile) in rapsodske razsežnosti (Od Brezij do Kranja, Rapsodova zahvalna molitev). - V letih 1908–13 je P. pisal za KMD preproste krajše zgodbe z vzgojno vsebino, npr. Blagovestnika (1908), povesti v verzih Sosedje (1909) in Jurko pastirček (1910) ter povest iz protest. dobe Kranjski apostol (1913). Med njimi izstopa klasična večerniška povest Mlada Breda (izšla 1913 v 67. zv. SV), ki se navezuje na motiv iz ljudskega pesništva in v črno beli tehniki, tj. na osnovi svetlobe in sence prikazuje težko življenje v tolminskih hribih. Naslednja leta pomenijo v P-evem pripovedništvu prehod v umetniško rast in še posebej preusmeritev v romantično realistično domačijstvo. P-ev liter. razvoj je od prvih objav do Mlade Brede potekal počasi. V gimn. letih so mu bili glavno čtivo antična in nemška klasika do romantike, domači poet. realizem do Gregorčiča, zraven pa še nemška vzgojna literatura. V dunajskih letih in še kasneje je prebiral svetovne pripovednike in študiral njihova dela. Disertacija o Rogerijevem delu ga je seznanila s slov. in svetovnim baročnim pridigarstvom in ga uvedla v bogoslovno snov. Poznal je tudi staro kršč. književnost. V svojih pogledih na literaturo je izhajal iz Mahničeve idejne in estetske usmeritve. Poleg raznih sodobnikov je nanj najbolj vplivala katol. idealistična smer slov. ekspresionizma, sicer pa je bil v svojih najboljših delih oblikovno in slogovno izviren, povsem svojski. Na začetku novega obdobja v P-evem leposl. ustvarjanju sta dve barviti sliki iz domačega kraja, Stari Lovrič (DS 1913) in Ožep (DS 1914). Nato se je pisatelj lotil zgodovinske snovi v delu Tlačani (DS 1915–16), s poznejšim naslovom Tolminci (Gor. 1927). V tem kolektivnem romanu, svojevrstni tolm. epopeji, je prikazal dogodke okrog velikega tolminskega punta 1713. Snov se opira na ustno izročilo, na domačo zgod., zlasti na Rutarjevo Zgodovino Tolminskega, in na arhivske vire. Osrednji motiv je trpljenje tlačanov in smrtna obsodba tolm. »jogrov«. Z epsko širino ter v baročnem in mestoma arhaičnem jeziku opisuje P. ljudske množice, njihove življenjske usode in strasti, trpljenje in upornost. Pri krajinskih opisih se včasih poslužuje temnih in mračnih barv, s katerimi ustvarja notranjo napetost dogajanja. Baladnost in dramatičnost ustvarja tudi z ekspresionistično oblikovanimi besedili. Pogosto uporablja latinske besede in stavke ter pravno zgod. izraze. Take in podobne značilnosti kažejo tudi druga P-eva zgod. dela. Tolmince je nadaljeval v romanu Zadnji upornik (DS 1918–19), posvečenem dr. J. E. Kreku, v I. zv. Izbranih spisov 1928 z naslovom Štefan Golja in njegovi, ter v ekspresionistični noveli Matkove Tine prečudno romanje (M 1921), pozneje Matkova Tina (tudi v I. zv. Izbr. spisov), ki je nekak epilog Tolmincev in velja za eno prvih P-evih umetnin. V Štefanu Golji, sinu enega od obglavljenih upornikov, je P. upodobil domačega duhovnika, ki na Tolminskem v času hudih sporov med cerkv. in svetno oblastjo brani svoje kmete, samega sebe in svobodo vesti. Podobno snov je kmalu nato obdelal v romanu Plebanus Joannes (DS 1920, v knjižni izdaji 1921 v Trstu in 1925 v Kranju), le da je tu prestavil dejanje v prvo pol. 16. stol. Osnovni motiv se opira na upravne spore med tolm. gosposko in čedajskim kapitljem, zlasti glede duhovniške podrejenosti in gospodarskih razmer v deželi. Posamezna dejstva in osebe so zajete iz Rutarjeve Zgodovine Tolminskega. V Plebanusu se je P. poglobil v problem duhovništva, ki je postal ena tematskih značilnosti njegove proze, in prikazal, kakor pozneje v Bogovcu Jerneju (DS 1923), vso silnost in usodnost erotičnosti v človeku. V prvem delu je upodobil vikarja Janeza Potrebuježa, katoliškega duhovnika, v drugem pa bogovca Jerneja, protestantskega pridigarja, oba močne čutne narave in občutljive duše. Dogajalni prostor je v prvem Tolminska, v drugem Gorenjska. Kot v zgod. tematiki se tudi v teh delih izraža P-ev ekspresionizem, in ker je predmet ekspr. proze predvsem »drama duše«, so njeni osrednji liki skoraj vedno protislovne osebnosti. Taka sta tudi vikar Janez in bogovec Jernej, razklana med duhom in telesom. Plebanusa je P. prikazal v pretresljivi človeškosti in v nenehnem boju za svetost poklica. Erotične in religiozne prvine so tu usmerjene v preizkušnjo in nravno zmago, v Bogovcu pa se na ozadju ugašajočega protestantizma napoveduje in tudi uresniči razkroj teh prvin. Plebanus Joannes in Bogovec Jernej sodita v vrh P-evega pripovedništva. Nenavadna in za sodobne razmere in miselnost izzivalna tematika nekaterih P-evih del je vzbudila živahen odmev in zlasti na katol. strani nasprotovanje in odklonilna stališča (prim. Okrožnico prečestiti duhovščini nadškofa F. B. Sedeja 17. nov. 1921, lj. Škofijski list 1922, VI, 37 in LZ 1922, A. Kacin, Petdeset let lepega slovstva, Zbornik ob 50-letnici Goriške Moh. družbe, Gor. 1974, 73–76). Novela iz samostanskega življenja Dom gospe matere Serafine je začela izhajati v Slovenki 1919, a je bila po 4 pogl. zaradi domnevne kočljive vsebine ustavljena. V celoti je izšla v Izbr. sp. VII. V tem delu je P. skušal doumeti in upodobiti svet življenjske odpovedi, hrepenenje po popolnosti in realistično-mistično pričakovanje smrti. V vrsto tolm. motivov spadajo še druge zgod. novele in groteske kot Gospoda Matije zadnji gost, Rutharius christianus (oboje DS 1921) in Sin pogubljenja (1925). V rodno pokrajino je P. postavil tudi vedre in sončne slike iz sodobnega življenja Otroci sonca (1919), ki jih je nadaljeval v Gloriosi (M 1922) in veliko pozneje z Idilo v Sopotih (1933). Dokončna razvrstitev (prim. Kobl. Izbr. d. II) je: V Sopotih, Helena, Slavica. Otroci sonca so svojevrstna trilogija, v kateri se spajata domačijstvo in kulturna iskanost, realizem in romantika. V številnih delih iz tolminskega cikla je P. opisoval tudi Gorico in njeno okolico. Tako je Goriška prizorišče za Zgodbe zdravnika Muznika (Gor. matica 1923). Anton Muznik je zgod. oseba iz 18. stol., gor. protomedicus, ki je pisal članke o vzrokih bolezni in je 1781 izdal knjigo Clima Goritiense o gor. podnebju in njegovem vplivu na zdravje. P. je zgodbe kasneje dopolnil z novimi mojstrskimi besedili. To so Runje (DS 1925) in Zdravnika Muznika štiri vigilije (Izbr. sp. IV). Avtobiografska je pripoved Stara Tolminka in njeni vnuki (M 1921), grenak spomin iz pisateljevega otroštva. P. ni navdihovala samo ožja domača pokrajina, temveč vsi tisti kraji, ki jih je pobliže spoznal. Tako je poleg tolm. zgodb ustvarjal podobe gorenjske zemlje in njenih ljudi. Krajinska opisa Z Visokega proti Sv. Jakobu in Okvir brez slike sta izšla v DS 1922. Istega leta je izšla ljudska povest iz gorenjske kult. zgodovine Peter Pavel Glavar (75. zv. SV), ki ji je P. v III. zv. Izbr. sp. dal naslov Odisej iz Komende in ji kot II. del dodal Zapiske gospoda lanspreškega. Slednji obsegajo novele in razmišljanja: Propoved ob uljnjaku, Confiteor mihi, Regina Roža ajdovska, Krivda, o moja velika krivda (o glasbeniku Jakobu Zupanu) in Bičanje v Kranju. Regina Roža ajdovska se opira na zgod. in ustno izročilo ter upodablja baročni čas po zgledu romantičnih novel. Velja za eno najčistejših P-evih umetnin. V I. delu se je P. posluževal Glavarjevega rokopisnega gradiva, v Zapiskih pa se je bolj prepustil domišljiji in duhu zgod. časa ter ustvaril izvirna umetn. besedila. V Kranju je nastalo svojevrstno delo Šmonca (DS 1924), v Izbr. sp. z naslovom Simon iz Praš. P. je skušal v šestih prerezih zajeti življenjsko pot Simona Jenka in v obliki mozaika podati njegovo celotno podobo. V analitični tehniki zgrajena domačijska idila Osmero pesmi (DS 1926) opisuje prof. Franca Orešca, ki je vrsto let poučeval v Gor., povest Na vakance (M 1927) pa pretresljivo doživetje iz mladosti Matije Valjavca. V daljših časovnih presledkih so izhajale Balade v prozi (DS 1917, 1925, 1927, M 1917/18). Gre za baladne prilike iz verske ontologije, legende, psihološko zasnovane zgodbe iz sodobnega kult. življenja in balade iz vojnega časa. 1927 sta v DS izšli dve svetopisemski črtici: Nikodem in Skušnjavec (v Izbr. sp. Torrentes Belial). V vrsto ljudskih povesti s kult.-zgod. podlago sodijo Božji mejniki (1925) z motivi iz življenja in trpljenja istrskega ljudstva. V povesti, ki je nato izšla v Gor. z naslovom Oče, budi volja Tvoja!, se P. spominja velikega škofa in nar. buditelja Jurija Dobrila. 1925 je nastal tudi Magister Anton, obj. v gor. Družini 1929/30. P. ga je postavil v protestantsko dobo in v kraški svet ter ga posvetil spominu škofa A. Mahniča in svojega dobrotnika J. Fabijana. V Petru Markoviču (1929) je upodobil baročno Lj. ter življenje njenih meščanov in študentov, v povest Božje poti (1928) je vgradil življenjepis Valentina Staniča, v povesti iz koroškega življenja Umreti nočejo (1930) je razvil narodnoobrambni motiv. Besedila kot Bratom v tolažbo (M 1921) ali pesem Od Gorice do Tolmina (1924) pričajo, da je prizadeto spremljal tragedijo prim. ljudstva v času potujčevanja in preganjanja. Tudi pozneje napisani tekst Osahlo vrelo (1933) vsebuje aluzije na obdobje fašizma. Splošno slov. problematiko obravnavajo vizija Slovenska legenda (1923) in Slovenske glose (1927). P. je večkrat pisal o vprašanju slov. naroda, ogroženega v polit. in jezikovnem pogledu, ter o funkciji slov. književnosti (prim. T. Peršak, Ivan Pregelj in slovenstvo, Sd 1983, 10). Znamenit je P-ev slavospev materini besedi (Zdravnika Muznika štiri vigilije, uvod). Svojevrstno ekspresionistično delo so Usahli vrelci (DS 1929), liter. in psihol. novela, v kateri P. razmišlja o svojem leposl. ustvarjanju in o slov. slovstvu nasploh. 1930 je v DS pod naslovom Lebupha izšla študija za zgod. roman Leonovi iz Soluna o sv. Cirilu in Metodu, ki pa je ostal nedokončan. Skoraj na koncu svoje pisateljske poti je P. objavil problematično novelo Thabiti kumi (Sd 1933), v kateri je obnovil znani motiv iz Plebanusa in ga stopnjeval do skrajnosti. Že postaranemu in bolehnemu vikarju Janezu iz Thabiti kumi ni dano, da bi se notranje uravnovesil, kakor se je po težkih bojih s samim seboj vikar v Plebanusu. Ko prestopi mero dopustnega, se izneveri načelom, ki mu jih narekujeta njegova vera in poklic. Nasprotja med duhovnostjo in telesnostjo ne razreši, temveč ga še bolj zaostri, kar privede do tragičnega razkroja njegove osebnosti. Odzivi na novelo so bili ob izidu in še potem v glavnem negativni. Najnovejša liter. kritika postavlja Thabiti kumi skupaj z novelama Matkova Tina in Regina Roža ajdovska ob najboljše P-eve romane. Nekateri spisi so nastali kot dopolnitev ali nadaljevanje prejšnjih motivov, npr. To je moje ceste pesem (M 1923), Glejte, človek! (M 1927), Tolminske matere sveta noč (S 1927, št. 291), Tolminski Tit Manlij Torkvat (Izbr. sp. I. zv.). Drobni spomini iz otroških let, spomini na Gor. in njeno okolico, razne glose ipd. so izhajali večidel v DS še do 1943, Glosa vnuku pa je izšla v KMD 1953. - Prvi P-evi dramski poskusi so se pojavili v Zori 1911. Preprosta, ljudsko vzgojno odrska besedila so npr. Smrt sv. Cirila (1919), pravljična igra Za mamico (Slov. družina 1918) in Komposteljski romarji (1925). V DS so izšle tri groteske: Berači, Katastrofa (v Izbr. sp. Vest), obe 1917, in V Emavs (1925), Azazel (DS 1921) je lirsko epska svetopisemska tragedija z Judovo in Magdalenino zgodbo, Salve virgo Catharina ali Ljubljanski študentje (DS 1928) pa tragikomedija, ki na podlagi zgod. virov prikazuje baročno Lj. in njeno družbo, predvsem usodo treh študentov. - Večina P-evih del je bila prvič urejena v Izbranih spisih I-X (Lj. 1928–35), za katere je pisatelj marsikaj vsebinsko in slogovno predelal. Naslednji izbor je izšel v Buenos Airesu 1954 z naslovom Ivan Pregelj, Moj svet in moj čas. Njegov urednik Tine Debeljak v uvodu pojasnjuje, da je bila knjiga zamišljena ob pisateljevi 60-letnici z izčrpno monografijo in bibliografijo. Pri pripravi tega dela mu je pomagal pisatelj sam in mu že pregledal izbor. Gradivo je Debeljak nesel s seboj v begunstvo in ga pripravil za objavo ob pisateljevi 70-letnici. Izboru je dodal opombe ter oris življenja in dela (279–339). P-evo Izbrano delo I-VII (Moh. družba v Celju 1962–1970) vsebuje doslej najtemeljitejši prikaz P-evega življenja in dela. Uredil ga je in opremil z opombami France Koblar. V VII. knjigi je izšla njegova zaključna študija Ivan Pregelj, Poizkus monografije (403–503). Razporeditev del: I.: Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Matkova Tina; II.: Ograjnica, Dom gospe matere Serafine, Otroci sonca, Stara Tolminka in njeni vnuki; III.: Plebanus Joannes, Bogovec Jernej, Azazel, Novele; IV.: Odisej iz Komende, Zgodbe zdravnika Muznika; V.: Zdrava, zemlja!, Simon iz Praš, Osmero pesmi, Na vakance, Balade v prozi, legende in glose, Groteske; VI.: Magister Anton, Salve virgo Catharina, Peter Markovič, Usahli vrelci; VII.: Iz pesmi, Zgledi zgodnje proze, Spomini, glose in zadnje novele, Slovstvene razprave in kritike. - V pripravi je P-evo Zbrano delo. - P. je svojevrsten besedni umetnik, ki ga niti njegov niti poznejši čas nista popolnoma doumela. O sebi je napisal: »Oblikovali so me Tolminska, dobrotniki, knjige in Previdnost.« Njegovo obsežno leposlovno delo je raslo iz bogatega in temeljitega znanja ter iz vznemirljivih duhovnih globin. Razglabljal je o poglavitnih vprašanjih človeka in sveta, izpovedoval sebe in iskal svoje lastno očiščenje. Posebno občutljiv je bil za družbena in narodna vprašanja. Njegovi junaki so majhni, navadni ljudje, največkrat šibki in celo slabiči. V boju za svojo usodo so navadno poraženi, vendar je vsak izmed njih po svoje velik, izjemen. Opazovanje narave, ljudi in samega sebe je P. oblikoval v najrazličnejših slovstvenih zvrsteh, najraje v starinskem ali svetopisemskem slogu in skozi prizmo daljne preteklosti. Povsem upravičeno sodi med velikane slov. pripovedništva. - Ob leposl. snovanju se je P. posvečal liter. kritiki in esejistiki. Pisal je o sodobnem dogajanju v slov. in svet. književnosti, članki, sintetične monografije in drobne ocene so izhajali v Mentorju, DS, Č in še kje. V M so izšle npr. Zanimivosti iz nemškega slovstva (1915/16); Dve sliki iz moderne slovenske lirike: 1. O. Župančič, 2. S. Sardenko (1916/17); Ivan Cankar, literaren uvod v Podobe iz sanj (1917/18); Kratek pregled hrv. in srb. slovstva (1918/19); Osnovne črte iz šolske književne teorije (1933/34, v knjižni izdaji 1936). V DS se izšle zgoščene monografije o Cankarju (1919 in 1920), Emilu Leonu, Finžgarju, Mahniču (1921), Aškercu in Medvedu (1923); Besede o kritiki (1924) in Glosa (1930) z značilnim zagovorom in izpovedjo o lastnem delu. Važni so drobni prispevki za slovstv. zgodovino (1917–19) in Misli (1918–19). V Času so izšle razprave: Misli o slov. slovstvu (1919), Mahnič in slov. slovstvo (1921), Novejše srbsko slovstvo (1923). Kritična razprava Problematične misli o našem slovstvu je izšla v SMI 1926. Pripravil je tudi nekaj šolskih priročnikov: Slovstvena zgodovina Slovencev, Hrvatov in Srbov v vprašanjih in odgovorih (skupaj s F. Tomšičem, Lj. 1938); S. Gregorčiča Izbrane pesmi (Cvetje 1., 1934) in S. Jenka Izbrano delo (Cvetje 7., 1935). Sodeloval je pri Slov.-nem. slovarju (Lj. 1939) in sestavil Srbsko početnico za Slovence (Lj. 1925). - Razen katol. lit. in kult. revij je sodeloval pri NR, Istri, AS, AM, pri gor. listih Naš čolnič, Družina, pri istrskem Dobrilovem zborniku (1912), pri hrv. Luči, Hrv. Prosvjeti, Knjiž. Jugu, Prager Presse in Litter. Echo (1917–19). Za popolnejši pregled P-eve liter. kritike in esejistike gl. SBL II, 484–85. P. je prevedel v slov. mdr. Goethejeve, Schillerjeve, Heinejeve in Uhlandove klas. balade (M 1915/), Jese in Marija Handel Mazzettijeve in librete za Donizettijevo opero Linda de Chamonie, za Verdijevo Aido in Mascagnijevo Cavalleria rusticana (1935). - P-eva dela v prevodih: Božji mejniki v srbohrv. (prim. M 1926, 314), Gospoda Matije zadnji gost v nemšč. (Des Herrn Mathias letzter Gast, prev. J. Glonar, Slowenische Erzähler, NZ 1933) in angl. (Vicar Mathias' last Guest, prosto po nem. prev., The Slavonic East European Review 1934, prim. Sd 1934, 384), Ošpice v it. (Il vaiolo, prev. E. Damiani, Novellieri slavi, Roma 1946), Plebanus Joannes v češč. (prev. B. Vybíral, Olomouc 1930) in srbohrv. (prev. T. Potokar, Novi Sad 1979), Štefan Golja in njegovi v srbohrv. (prev. A. Kmet' 1974), Regina Roža ajdovska v srbohrv. (prev. J. Hrvačanin, Bgd 1957), Tolminske matere sveta noč v španšč. (La nochebuena de una abuela de Tolmin, prev. M. Fr. de Castro, Madrid 1952), Matkova Tina v franc. (Tina de Matko, prev. A. Lück, Le livre slovène 1983, 49–56). Skupaj z drugimi pripovedniki v madž. (Europa 1973) in v slovašč. (zbirka Za križom, prev. K. Geraldini, Turčansky Sv. Martin 1942). - P. je napisal Avtobiografijo (GL LjD 1923/24, 1). Obdelan je v vseh povojnih slovstv. zgodovinah, odlomki njegovih del so vključeni v šolske antologije in druge izbore. Na Goriškem je po Preglju poimenovana osn. šola v Rupi. Spominska plošča na P-evi rojstni hiši je od 1967, spomenik v rojstnem kraju od 1983.

Prim.: F. Koblar, P. L, SBL II, 481–86 in tam nav. liter. do 1944; I. Brelih, I. Pregelj - sedemdesetletnik, PrimN 4. dec. 1953; Soča 19. dec. 1953; L. Legiša, I. Pregelj sedemdesetletnik, PDk 25. okt. 1953; I. Pregelj 70-letnik, LdP 27. okt. 1953; J. Traven, Ob sedemdesetletnici I. Preglja, GL LjD 1953–54, št. 3 s sl.; L. Legiša, Sredi obletnic, JKol 1954, 59–50 s sl.; A. Geržinič, Azazel v Buenos Airesu, Medd. 1/1954, 143–47; NL 12. maja 1955; R. Jurčec, Pregelj in naš čas, Medd. 11/1955, 114–16; M. Jevnikar, I. Pregelj, Vsebine slov. leposl. del, III, Trst 1955, 28–96; Delo 2. febr. 1960; Zas., Pisatelj Ivan Pregelj, KatG 4. febr. 1960; F. Koblar, Slovo od pisatelja I. Preglja, Knjiž. glasnik MD 1960, št. 1/2 s sl.; B. Borko, Ob smrti I. Preglja, NSd 1960, št. 3, 247–48; J. Dolenc, I. Preglju v spomin, KolMD 1961, 123–27 s sl.; T. Debeljak, Ob smrti dr. I. Preglja, ZbSS 1961, 20; F. Zadravec, Matkova Tina, JiS 1962/ 63, 129–30; H. Glušič, Zgodovinska in pisateljska resnica v Pregljevem tolminskem ciklu, JiS 1965, št. 5, 139–45; A. Kacin, I. Pregelj, letopisec tolminski, KolGMD 1962, 68–71; S. Vuga, Rapsod tolminskih duš, NRazgl 7. okt. 1967; L. Zorzut, Pisatelj I. Pregelj je dobil spomin. ploščo, GS 1967, št. 8, 50; A. Pagon-Ogarev, Spominski utrinki, PDk 21. okt. 1967; A. Uršič, Slog in jezik v delih I. Preglja, Sreč 1969, št. 17, 53–54; V. Tuta, Prispevek k poznavanju pisatelja Preglja, Zaliv 1970, št. 26/27, 284–92; J. Vidmar, O I. Preglju. Zapisal Z. Jan, Sreč 1971, št. 31, 152–55; M. Brecelj, I. Pregelj, GL PDG 1971/72, št. 20 s sl.; Pisatelj I. Pregelj, popotnik z lučjo vere, Ognjišče 1973, št. 11, 7–9; J. D. (J. Dolenc), I. Pregelj in Moh. družba, KolMD 1973, 141–43; M. Kmecl, Pregljev Plebanus Joannes, Slav. revija 1976, 1, 7182; L. Premru, I. Pregelj, pisec Tolminske, PDk 27. jan. 1980; J. Mahnič, Spomin treh velikih Tolmincev, KolMD 1981, 71–74; Pregelj Ivan, Slov. književnost, Leks. CZ 1982, 278–80; V. Beličič, I. Pregelj - lik katoliškega pisatelja, KolGMD 1983, 55–59; Isti, Pisatelj Pregelj - naša vez, KatG 19. maja 1983; L. Bratuž, Goriška v delih I. Preglja, Osnovna šola Rupa, Gor. 1983; Ista, Še o(b) stoletnici Pregljevega rojstva, PrimSreč 1984, št. 44, 396–98; J. Dolenc, Stoletnica rojstva I. Preglja, JKol 1983, 190–96; C. Gobon-Vuk, Vprašanja ob neki stoletnici, Delo 17. febr. 1983; V. V. (Vili Vuk), Napol znan pisatelj, Večer 17. febr. 1983; S. Vuga, Svoji tolminski domovini zvest, Sd 1983, št. 11, 970–78; H. Jug-Kranjec, Podoba človeka v Pregljevem ekspresionističnem romanu, JiS 1983/84, 4–18; H. Glušič, I. Pregelj, écrivain slovène, Le livre slovène 1983, št. 3/4, 57–58; Ista, Ob stoletnici rojstva pisatelja I. Preglja, PKol 1983, 129–30 s sl.; Pisatelj I. Pregelj, Druž. pratika 1983, 64–66 s sl.; B. Pregelj, Iz spominov na očeta, Sd 1983, št. 18/19, 726–30 s sl.; Ista, Moj oče, CZ Lj. 1983; M. Dolgan, Kompozicija Pregljevega pripovedništva, Lipa Koper 1983; T. Peršak, I. Pregelj in slovenstvo, Sd 1983, 10, 962–66; F. Zadravec, Pregljeva ekspresionistična proza, Seminar slov. jezika, liter. in kult. 1983, 7–22; L. Premru, Življenje in delo pisatelja I. Preglja, PDk 3. nov. 1983 s sl.; I. Artač, Moj profesor I. Pregelj, KolGMD 1983, 81–83; Š. Barbarič, Tema umetništva v Pregljevih Usahlih vrelcih, Obdobje ekspresionizma v slov. jeziku, književnosti in kulturi, Lj. 1984; Hermina Jug-Kranjec, Skladenjska in pomenska zgradba besedila v Pregljevem romanu Bogovec Jernej, prav tam; I. Verč, Lirizacija ekspresionistične besede v Pregljevi noveli Thabiti kumi, prav tam; V. Nartnik, Od podmetov do simbolov Matkove Tine, prav tam; Pregljev zbornik, Predavanja z znanstv. simpozija ob stoletnici Pregljevega rojstva, SM 1984; B. Marušič, Nekaj pripomb k Pregljevi podobi zdravnika dr. A. Muznika, EstEuropa 1, Univ. degli Studi di Udine, Udine 1984, 107–12; F. Papež, Ob stoletnici rojstva I. Preglja, Meddobje XXI/1985, 255–67. Spremne besede k ponatisom posameznih del: Bogo Pregelj, Spremna beseda in opombe, Tolminci (Kondor 76), Lj. 1965; J. Gregorič, Dr. Ivan Pregelj in Peter Pavel Glavar, P.P. Glavar, lanšpreški gospod, Moh. d. 1983; M. Dolgan, Izbrane Pregljeve novele, Thabiti kumi (Kondor 213) Lj. 1983; I. Hergold, Vprašanje moči in uporništva v Pregljevih Tolmincih, Tolminci, ZTT 1983; T. Kermauner, Besna proza samokaznovanja in samoodreševanja, Plebanus Joannes (Kondor 157), Lj. 1975; Isti, Ljubezen je presegla pravico moža (Prolegomena za razumevanje Preglja, a še posebej Plebanusa Joannesa), Plebanus Joannes, Obzorja Lipa 1985.

L. B.

Bratuž, Lojzka: Pregelj, Ivan (1883–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi457498/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine