Pregelj, Ivan (1883–1960)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Pregelj Ivan, pesnik, pripovednik, dramatik in kritik, r. 27. okt. 1883 pri Sv. Luciji na Mostu (Tolminsko). Oče Mohor, doma iz Modrejc, je bil krojač, mati Marija r. Kovačič, p. d. Lovrčeva od Sv. Lucije; oba sta zgodaj umrla, zato sta dečka vzgajala stara mati Ana, posebno pa domači župnik Jožef Fabijan, ki ga je poslal v Gorico v šole in mu bil do svoje smrti kakor oče (S 1916, št. 34, 35, 37). V gimn. (1894–1903) je bil gojenec Alojzijevišča; po maturi je stopil v semenišče, kjer je vztrajal samo 3 mesece, nato je bil pisar pri advokatu dr. Al. Franku v Gorici, dokler ni v jeseni 1904 s Fabijanovo pomočjo odšel na Dunaj študirat slavistiko in germanistiko; 1908 je promoviral z disertacijo P. Rogerius Labacensis, Palmarium Empyreum (v slov. objavil VBV 1910). Kot profesor je služil v Gorici (1909/10), v Pazinu (1910/11), v Idriji (1911/12), v Kranju (1912–24), na klas. gimn. v Lj. (1924–38); od 1938, ko je obolel, je bil večinoma na dopustu, prehodno pa v službi banske uprave (muzej za narodopisje), na III. in IV. moški real. gimn.; 1946 je bil upokojen. Zaradi bolezni je moral opustiti; tudi slovstveno delo. Za njegovo 60letnico prim. S 1943, št. 244–5; DS 1943, II, 1. Živi v Lj.

P. evi pesniški poizkusi segajo v prva gimn. leta (prim. DS 1943, II, 3); že 1898 je stopil v stik z DS (gl. platnice), prva objavljena pesem (v odlomku) pa je bila žalostinka ob smrti domačina prof. Andr. Kraglja (Gorica 1901, št. 93); v prozi je najprej pisal za Prim. list 1903, ki mu je ostal zvest vsa dijaška leta in še do 1913 (prim. posebej 1905, št. 21, 23–31; 1907, št. 31, 40; 1913, št. 23–24); prvo izvirno prozo sta objavila tudi bogoslovski almanah Za resnico (1904) in almanah akad. dr. Danice Po desetih letih (1904). Večino pesniških začetkov srečujemo v dij. Zori od 1904 dalje (psevd. Ivo Zoran, I. Mohorov, P. Petrič); 1905/6 je bil tudi urednik Zore. Isti čas je pod psevd. Ivo Zoran začel priobčevati pesmi v Sn (II, 1903/4, 279), kjer je sodeloval do 1906. Mimogrede (1907), 1909) se je pridružil V. Iz te začetniške dobe so izšle v posebni knjigi: Spominčice (Gorica 1905), cikel). Marijinih pesmi; Adria-Klänge, prevodi Gregorčičevih pesmi (Gorica 1907); Romantika (Gorica 1910), izbrane pesmi. Najznačilnejša med temi je Romantika, ki izhaja iz Gregorčičeve miselne lirike, sproščenosti slov. impresionizma in fin de siècla, zraven je rezko nalomljena z baročno in klasicistično idejno problematiko, polna nasprotij med borečo se mladostjo in vezano versko zapovedjo. Prav to križanje nasprotij, miselnih in oblikovnih, prepojeno z globoko versko bolečino, boj za čistost življenja in odrešenje iz blodenj, daje tej neorganski knjigi vrednost in odpira pesniku pot v prihodnost. — Podobni so tudi prvi dramski prizori iz tega časa: Harlekini, Boj za gimnazij (Zora 1911), zlasti Vita, trilogija v 5 dej.: I. Človek z masko (1 dej.), II. Rošlin in Verjanko (3 dej.), III. Mirabilis Jalapa (Mati, 1. dej.). Drama je ostala v rokopisu, igrali so jo kat. dijaki v Lj. 19. apr. 1914 brez posebne sreče. Trilogija prikazuje v treh rodovih tri stopnje katastrofe kot posledico modernega življenja, tri dramatične balade z močno tendenco; ki končno poudari vero v moč nadnaravnega sveta; v motivih se čuti Strindbergov pesimizem, v razrešitvi pa Meškov idealizem. S 1914, štev. 86 razlaga trilogijo, verjetno pod pisateljevim vplivom, takole: 1. propad Schleiermacherjeve in Schopenhauerjeve etike, 2. v boju z materializmom zmaga kršč. nazor, 3. v veri je življenje (ali tudi: ne odteguj šibe otroku!).

Vzporedno s temi slogovno neenotnimi in tveganimi poizkusi je P. pisal 1908–13 za KMD krajše zgodbe v smeri preproste ljudske vzgojnosti z močnimi povestnimi učinki in jasno izraženo idejo: Blagovestnika (1908), zgodba iz življenja Cirila in Metoda; Iz težkih ur; Hrvatov Miha; Pijančeva hči; Sosedje, povest v verzih (1909); Vinograd (črtica v verzih), Dve materi (legenda); V tujino, cikel pesmi (1910); Jurko pastirček, povest v verzih; Brata, povest (1911); Rejenka, povest (1912); Kranjski apostol, povest iz dobe reformacije, Preslepljeni in oteti, povest za slov. ljudstvo (1913). Najvažnejše delo v tej smeri je Mlada Breda (SV 1913), prva obsežnejša povest. To ljudsko slovstvo se razlikuje od dotedanjega izključno poučno »mohorskega« v tem, da na osnovi svetlobe in sence, čednosti in pregrehe že tu in tam uporablja umetnostna sredstva; posebno Mlada Breda stopa iz tradicije zgolj poljudnega pripovedništva v simboliko ljudske bolečine, raste iz slov. narodne pesmi in svetovnega slovstva v bohotno razgiban poizkus široke moderne povesti na osnovi kršč. življenjskega nazora (II. popravlj. izd. Slov. knjiž. št. 63, Lj. 1943).

Prva leta v Kranju pomenijo za P.-a izrazito prehodno dobo študija, spoznavanja novih krajev in ljudi, posebno pa tesno naslonitev na ljudsko prosvetno, s politično opredelitvijo zaostreno delo v podeželskem mestu in v bližini Ljubljane. V tem času se nekajkrat obrne proti modernim pojavom v slovstvu, proti svobodnemu pojmovanju javnega dela in umetnosti; vztrajno išče smisla in oblike za novo slovensko leposlovje (prim. kritike in polemike v G 1912–5). Prva dela v tem času ustrezajo zabavnim in ljudskoprosvetnim zahtevam: spevoigra Ribičeva hči (G 1913, št. 1–3; Gor. knjiž. št. 12); zbirka listkov Resje in brezje (Gor. knjiž. št. 14); Naši najbližji (št. 19); posebno v novelistični obdelavi gorenjskih snovi se čuti močna volja po realizmu, naturalizmu in romantiki obenem. Čeprav sodeluje tudi pri DS, mimogrede že od 1909, s pesmijo, se za novo, izključno umetnostno preusmeritev tega lista v začetku ne more ogreti; tudi njegova lirika začne, tačas pojemati, dobiva bolj in bolj baladni značaj (Idile 1917) ali široko rapsodsko razpoloženje (Od Brezij do Kranja, Rapsodova zahvalna molitev DS 1917).

Pot se mu je končno odprla v romantično realistično domačijstvo, ki postane njegovo pravo svojstvo. Prva taka spisa sta Stari Lovrč (DS 1913) in Ožep (DS 1914), dve barviti sliki z vonjem domačega kraja; za tem je začel pisati zgodovinski roman Tlačani (DS 1915–6), snovno zajet po Rutarjevi zgodovini Tolminske, ki pa v občutju svetovne vojne in trpljenja rojakov zraste v široko epopejo tolminske pokrajine in ljudi (nova izdaja: Tolminci, Gorica 1927; Izbr. sp. IX). S tem romanom v 2 delih, najobsežnejšim svojim tekstom, je P. začel dolgo vrsto tolminskih motivov, zgodovinskih zgodb, novel in grotesk, ki so nastale zaključene, ali so se pozneje množile v ciklih: Zadnji upornik (DS 1918–9), posvečen imenu in spominu dr. J. Ev. Kreka (v Izbr. sp. I: Štefan Golja in njegovi), renesančni roman Plebanus Joannes (DS 1920; v knjigi Naša založba, Trst 1921; Kranj 1925²); novele Gospoda Matije zadnji gost (DS 1921), Rutharius christianus (DS 1921), Matkove Tine prečudežno romanje (M 1922), Sin pogubljenja (DS 1925), vse zbrane v I. zv. Izbr. sp. To so močne umetniške stvaritve, v katerih se uveljavlja povsem svojstvena slov. pokrajina s svojimi posebnimi ljudmi, tonečimi v strasteh in borečimi se za resnico in pravico tega sveta in za odrešenje od teže svojega mesa; naravno zdravje in osebna dobrota, zgodovinska nujnost in naključje ustvarjajo močna trenja, ki jih pisatelj oživlja v krajevni in zgodovinski barvitosti ter močnih miselnih nasprotjih. Vse to je P. pisal v spoznanju in iskanju novih nalog slov. pisatelja, ki naj bi spojil svoje osebno življenje s stvarnim svetom in občim čustvom, zlasti z domoljubjem, se odmaknil od individualizma in našel nove podobe domačega slovstva, da bo ljudsko in umetno, nravno in sproščeno, narobno in obče obenem. Pisatelj naj zajema svojstveno snov iz vseh slov. pokrajin, iz preteklosti in sedanjosti, naj jo oblikuje v vseh umetniških oblikah in po nagibih svoje osebnosti, s krepkim naravnim čutom in z veliko izobraženostjo (misli v mnogih člankih v tedanji Mladosti, Mentorju in Času 1916–20). Tako domačijstvo, postavljeno na široko slovstveno in umetnostno izobrazbo, je odprlo P.-u možnosti, da kmalu ni pisal samo iz ožje domače pokrajine, marveč je razširil svoje leposlovno ustvarjanje na vse tiste slov. pokrajine, ki jih je bliže spoznal v zemlji in ljudeh, in da je mimo njih iskal poti v celotno, kulturno svojstvenost in usodo slovenstva; vrhu tega se je dotaknil tudi svetopisemskih motivov kot duhovne dediščine in prapodobe krščanskega človeka, ali pa prvih kult. političnih trenj ob času pokristanjenja ter življenja Cirila in Metoda. Najvažnejše pa je bilo, da je P. skušal dati pisateljskemu subjektivizmu nov izraz s tem, da svojega notranjega življenja ne prenaša v neposredne izpovedi ali sodobne podobe, temveč išče zanj zgodovinskih podob in s tem najde v zgodovini živ, občečloveški obraz in osebni pesniški odraz. Tak spoj osebnega in občega življenja je P-eva težnja najpopolneje dosegla v Plebanusu Joannesu; tu je v podobi duhovskega človeka sredi renesančnega razvrata, v boju med duhom in mesom, v izvirni rešitvi našel smisel človeškega boja, trpljenja in greha. Take zgodovinske podobe je ponavljal v osebah Štefana Golje, Tomaža Skočirja in Tomaža Rutarja v času baroka in rokokoja; dajal jim je svojstvene poteze zemlje in časa z eno in isto bolečino greha in težnjo po odrešenju. — Poleg tolminskih zgodb je kmalu postavil vzporedne podobe gorenjske zemlje, najprej v svojstvenih krajinskih orisih s Kranjem v središču: rapsodija Od Kranja do Brezij (DS 1917), Okvir brez slike (DS 1922), Z Visokega k Sv. Jakobu (DS 1922), nato mu je iz impresionistično zajete pokrajine vzraslo enako delo kot Plebanus, roman Jernej Knafelj in njegovi. Prvi izdelek je pisatelj iz zaobljube sežgal, izšel je same odlomek (DS 1922), nato je delo vnovič napisal kot Bogovca Jerneja (DS 1923). Tu je v rezko raztrganih slikah podal dramo ugašajočega protestantstva na Slovenskem: same krike dušnih bolečin v zunanji svet in narobe, iz pokrajine rastočega in nazaj v zemljo tonečega človeka svojega časa. — V tem se je mimogrede, a iz enakih duhovnih nagibov zatopil v svetopisemsko snov Jude Iškarijota in v drami Azazel (DS 1921, v knjigi TZ 1923) prikazal Judov greh in Magdalenino očiščenje. Plebanus, Azazel, Bogovec so tri temeljne snovne in duhovne stopnje, vrh P.-evega umetniškega snovanja in doznanja: borba duha in mesa, ljubezni in sovraštva kot delež človeškega boja za odrešenje. — Z zavestjo posebnih oblikovnih nalog je nato pisal Šmonco (DS 1924; Izbr. sp. VIII: Simon iz Praš), šest prerezov iz življenja Simona Jenka, polnih zgodovinskega in slovstvenega okrasja, izviren poizkus, da v obliki mozaikov poda zaključeno zgodovinsko osebo. Podobna je idila Osmero pesmi (DS 1926, Izbr. sp. VI), venec krajinsko in anekdotno svojskih podob, v katerih se na votek ene osebe in ene misli: dobre in lepe človečnosti, navezuje pisateljeva volja do novih oblik in umetniške iznajdljivosti. V mnogo lažji in neposrednejši maniri je napisana ganljiva idila iz življenja Matije Valjavca Na vakance (M 1927, Izbr. sp. VI, ilustr. izdaja z uvodom Lj. 1944). — Ta čas nastanejo tudi Balade v prozi (DS 1917, 1925, 1927; Mentor 1917/18) kot posebna oblika za priostreno in presenetljivo domislico, ki si velikokrat poišče tudi legendarno snov; samostanska novela Dom gospe matere Serafine (Ska 1919 I.—IV. pogl., nato ustavljena, prim. Prepovedan vhod DS 1919, 174; Izbr. sp. VII); Otroci sonca (DS 1919), Gloriosa (M 1922) in Idila v sopotih (DS 1933) sestavljajo svojevrstno trilogijo (Izbr. sp. X), polno naravnega zdravja, čustvenih in motivnih nasprotij, spoj idile in balade, meščanske iskrenosti in praznote, domačijstva in kulturne iskanosti, sproščenosti in toposti; resničnost, romantika in groteska se mešajo, vendar so vsa ta nasprotja ubrana v zdrav poudarek življenja in vere v boljši svet.

Ob takih duhovno in oblikovno posebnih delih je P. iskal nove rešitve tudi za ljudsko povest na isti osnovi domačijstva; iz domače zemlje naj bi segla ta povest v svet dogodivščin in naj bi poleg zanimive zgodbe postavila tudi preproste resnice kot vodilo za življenje. Prvo tako delo naj bi bila sodobna trilogija Zagorski zvonovi, kjer romantika treh novel prehaja v oster realizem, neposredna poučnost pa se umika učinkom samega oblikovanja. MD dela ni sprejela, zato so bile posamezne novele objavljene posebej: I. Idila (Mentor 1917/18), II. Njiva (izročil Domoljubu), III. Gozd (IG 1917, v Izbr. sp. VII: Ograjnica). Kmalu pa se je P. tudi v ljudski povesti obrnil k zgodovini kot najbolj hvaležni domači snovi. Iz gorenjske okolice in domačega življenja popelje v svet in nazaj domov P. P. Glavarja (SV 75. zv. 1922), iz Goriške pripoveduje Zgodbe zdravnika Muznika (Gor. matica 1923), iz življenja in trpljenja istrskega ljudstva Božje mejnike (Mob. knjiž. 10, 1925), vse tri uglašene na stalno se ponavljajoič vzgojen izrek. — Kakor v nasprotje renesančnim in protestantskim zgodbam Plebanusu in Bogovcu je 1925 napisal roman Magister Anton (goriška Družina 1929–30, Izbr. sp. V), poln poučnih paralel ob svetopisemski priliki o dobrem pastirju; delo je postavljeno v protestantsko dobo in na kraška tla, razvija pa se ob misli na škofa A. Mahniča in pisateljevega vzgojitelja župnika Jož. Fabijana. Iz motivov drame Salve virgo Catharina je oblikoval povest Peter Markovič, strah ljubljanskih šolarjev (Moh. knjiž. 27; 1929), kjer je razgrnil lepoto baročne Lj. ter s prisrčnostjo upodobil življenje lj. meščanov in študentov. V povest Božje poti je vpletel življenje Valentina Staniča (goriški Naš čolnič, odlomek Slovenčev koledar 1944).

Poleg teh zgodovinsko in krajevno vezanih motivov in široke pripovedne snovi je P. upodabljal ali vsaj miselno osvetljeval splošne slov. problematiko. Take so: črtica Arcana febris (Mentor 1921); vizija Slovenska legenda (DS 1923), Slovenske glose (DS 1927), posebno pa Usahli vrelci (DS 1929, Izbr. sp. VIII), ekspresionističen roman, ob katerem rešuje pisatelj vprašanje in smisel pisateljskega dela med dvema skrajnostima: blagovestnik ali zvodnik, ali služba občemu krščanskemu duhu ali materialnemu narodu. Tu P. deloma tudi odgovarja na vprašanje tistega svojega leposlovja, ki ga je postavil v izključno versko vzgojni namen in ob njem sodil splošno narodno življenje. Taka dela so Virago victrix (Mladost 1923, v Izbr. sp. VII: Zvodnik), Slovenska legenda (I. del Mladost 192,4, II. del: Lilija mogota, Mladost 1925); v njih je leposlovec zamenjal oblikovanje z nizanjem domislic in duhovno vsebino z nravno poučno ali celo politično gloso, zato se niso posrečila. Narodno politične snovi se je zopet lotil v Umreti nočejo (SV 83, 1930), kjer v rahlo povezanem povestnem poročilu rešuje vprašanje koroške zemlje; priziv proti nasilju in vera v večno pravico dajeta delu nravno ceno. V DS 1930 je pod naslovom Lebupha objavil tri študije iz zasnove Leonovi iz Soluna; tega obsežnega zgod. romana o Cirilu in Metodu je napisal že precej, ko je ob spoznanju, da bi moral videti Carigrad, obupal. — Krajše svetopisemske črtice, ki so nastale ob Azazelovi snovi, so: Nikodem (DS 1927), Skušnjavec (DS 1927, v Izbr. sp. I: Torrentes Belial); načrta Kajn in Juda (oznanilo za DS 1931) ni izvršil.

P.-eva največja ustvarjalna moč sega od 1916 do 1926; v tem času dozore vsi glavni krajevni, duhovni in oblikovni motivi; marsikaj ob njih je samo osebna dopolnitev ali nadaljevanje istih motivov v novih inačicah, n. pr. To je moje ceste pesem (M 1923), Gospod Bronislav (S 1925, št. 2), Glejte človek! (M 1927), Pulver und Blei (S 1927, št. 86), Tolminske matere sveta noč (S 1927, št. 291); Pustna pridiga (M 1928); Tolminski Tit Manlij Torkvat (Izbr. sip. I. zv.); Gospod profesor Andrej (DS 1928), Od Pod Seli do Ročinja, V senci od onstran (DS 1934), Vsakdanje balade (DS 1935) in Iz spominov (DS 1943), s katerimi se zaključi njegovo osebno domačijstvo, ki se je začelo s Starim Lovrčem v DS 1913. Kakor na kljub svoji odmirajoči sili je ob koncu zasnoval venec skrajno realističnih, v Boccaciovem in Balzacovem slogu pisanih zgod. novel, od katerih je dovršil samo Ssehlo setev (DS 1933) in Thabita kumi (Sodobnost 1933), pa se je ob njih ponesrečil, ker je zamenjal obliko z duhom in svojo lastno osebnost tvegal za tuje vzorce: to so bolni, skrajno prisiljeni pojavi njegovega nagnjenja do grotesknosti. — Uspešno je nadaljeval in dopolnjeval motive P. P. Glavarja in zdravnika Muznika. Ob Izbr. spisih III. zv. je Glavarja preimenoval Odisej iz Komende in kot II. del dodal Zapiske gospoda lanspreškega s štirimi razmišljanji in novelami: 1. Propoved ob uljnjaku, 2. Confiteor sibi, 3. Regina Roža ajdovska, 4. Moja krivda, moja največja krivda (DS 1928). Kakor se je ob I. delu poglobil v rokopisno ostalino Glavarjevo in Podlogarjevo gradivo (gl. opazke v III. zv. Izbr. sp., 269), tako sta tu prosta domišljija in duh zgodovinskega časa, podprta s pisateljevo umetniško igro, ustvarila nove pripovedne lepote. Prav tako so ob snovi zdravnika Muznika nastale mojstrske novele Runje (DS 1925, Izbr. sp. I. zv.) in Zgodb zdravnika Muznika II. del (Izbr. sp. IV.), štiri klasične ekloge pod naslovom vigilij, nova stopnja P.-eve oblikovne iznajdljivosti v smeri baročne vernosti in rokokojske galantnosti. — Največ P.-evih pripovednih spisov se opira na dva stanova, duhovnika in učitelja (S. Škerl, DS 1933, 412); ta dva prenaša v najrazličnejših podobah skozi zgodovino in sodobnost, od preproste vdanosti do globokih tragičnih stisk, v slovesnih in groteskno groznih ali tudi komičnih inačicah (prim. njegovo Gloso, DS 1930, 9). Fantovska bolečina, da bi razjasnil bistvo stvari v sebi, v človeku in svetu, stoji v ospredju vseli drugih vprašanj, narodnih in družbenih. Širokih in mirnih epskih razpoloženj ne najdemo mnogo niti v obsežnejših delih, več je ostro odsekanih preokretov, baladno presenetljivih nujnosti zraven skrbno izdelanih sličic in himnično vznesenih parafraz, a najljubše mu je v klasicističnem načinu zasnovano oblikovanje zgodovinskih razpoloženj in posnemanje starinskega ali svetopisemskega sloga.

Tudi njegove drame imajo podoben značaj. V preprostem, ljudsko vzgojnem namenu so nastale: Ribičeva hči, Smrt sv. Cirila (v knjižici Proslava sv. Cirila blagovestnika, Lj. 1919), pravljična igra Za mamico (Slov. družina 1918), pa tudi Komposteljski romarji (Lj. 1925), besedilo za Saltnerjevo opero Tajda (upriz. 13. marca 1927; prim. gloso v J 1927, št. 67). V ekspresionističnem slogu so pisane groteske Berači (DS 1917), Katastrofa (DS 1917, Izbr. sp. Vest) in V Emavsu (DS 1925), vse v Izbr. sp. VI. Lirsko epski značaj ima svetopisemska tragedija Azazel (DS 1921; TZ 1923); baročno slikovita tragikomedija je Salve virgo Catharina ali Ljubljanski študentje (DS 1928). Zasnovane zgod. tragedije Svetopolk ni izdelal (prim. balado Svetopolk v Slov. družini 1918, 160).

Večina leposlovnih spisov, a ne vsi glavni, so urejeni po snovi in pesniških vrstah v Izbranih spisih I—X (Lj. 1928–35); pisateljeva vsebinska in slogovna predelava je zabrisala marsikaj mladostne svežosti in miselne tveganosti (n. pr. predelava rapsodije Od Brezij do Kranja, VII. zv., ali opustitev nekaterih gesel v Šmonci, VIII. zv.). Številnih priložnostnih pesnitev, priobčenih največ v S, Mentorju, Mladosti ne upošteva tudi naša bibliografija v SBL.

Obsežno je P.-evo slovstveno kritično in esejistično delo, ki spremlja njegovo leposlovno snovanje in praktično šolsko delovanje od študijskih let do konca. Večinoma so impresionistično zajeti in idejno priostreni pogledi na sodobne slovstvene pojave ali zgoščene, sintetično zajete monografije s širokim slovstvenim razgledom, ali drobne ocene. Na tak kratek način je označil velik del sodobnega slovstva (Književni pomenki, Mentor 1916–8, kritike v DS in času od 1919 dalje).

Že v Zori 1906 je podal izvirno oceno Poezij A. Medveda (Kakor duh, ki se povrača) in Sardenkove Rome; za njegovo, prvo miselnost so značilni tudi Doneski k taktiki moderne družbe. Iz prispevkov v Mentorju so važnejši Zanimivosti iz nemškega slovstva (1915/16), zbirka glos in paralel; Dve sliki iz moderne slovenske lirike: 1. O. Župančič, 2. S. Sardenko (1916/17); Iz poetike: I. Roman, II. Novela, III. Impresionizem v slovstvu, IV. Moderna drama (1916/17); Ivan Cankar, literaren uvod v Podobe iz sanj (1917/18); Iz poetike: lirična pesem; Iz slov. moderne; Val. Vodnik; Iv. Cankar; Kratek pregled hrv. in srb. slovstva; Iz moderne (1918/19); Nekaj misli in nasvetov glede memoriranja in deklamiranja na naših srednjih šolah (1928/29); Osnovne črte iz šolske književne teorije (1933/34; v knjigi 1936). — V mladinskem glasilu Mladost je dajal misli in nasvete, prikrojene za čas in politične razmere, ki so bile večkrat prenagljene ali premalo pretehtane, vendar je v nekaterih dobro jedro in zanimiva osebna izpoved, n. pr. Nekaj misli k slovstveni izobrazbi slov. ljudstva (1916), Bridke opazke k mladinskemu slovstvu (1917). V Času je poleg kritik objavil z odločno katoliško miselnostjo podprte razprave: Misli o slov. Slovstvu (1919), kjer ob Grafenauerjevi Kratki zgodovini razvija posebno, problematiko slov. slovstva; Svetovna vojska in slov. slovstvo; Pismeni jeziki in pesništvo (1920); Mahnič in slov. slovstvo (1921); Jugoslovanska Toskana (1922), oris dubrovniške književnosti; Novejše srbsko slovstvo (1923). — S'Ml 1926, 153–4 je objavila njegovo krit. razpr. Problematične misli o našem slovstvu. - Za DS je pisal večinoma ostro očrtane monografije: P. Bohinjec (1914 in 1919); I. Cankar (1919); I. Cankar in naturalizem (1920); Emil Leon; F. S. Finžgar; Mahnič slovenski listkar (1921); Aškerčeva umetniška oblika; Medvedova dramatika; Medvedova lirika (1923); Besede o kritiki (1924); z Gloso (1930) je zaključil svoje članke z značilnim zagovorom in izpovedjo o svojem leposlovnem delu. Važni so tudi njegovi drobni prispevki, zlasti drobtine za slovstveno zgodovino v DS 1917–9, za splošno umetnost pa Misli (1918–9). — Za šolsko uporabo je z dr. F. Tomšičem priredil Slovstveno zgodovino Slovencev, Hrvatov in Srbov v vprašanjih in odgovorih (Lj. 1938), S. Gregorčiča izbrane pesmi (Cvetje 1., 1934) in S. Jenka izbrano delo (Cvetje 7., 1935). Sodeloval je tudi pri Slov.-nem. slovarju (Lj. 1930) in napisal Srbsko početnico za Slovence (Lj. 1923).

Poleg kat. slovstvenih in kult. revij je P. sodeloval še pri NR, Istri, AS, AM, pri goriških listih Naš čolnič, Družina; pri istrskem Dobrilovem zborniku (1912), hrv. Luči, Hrv. Prosvjeti, Knjiž. Jugu, Prager Presse in Litter. Echo (1917–9).

Mimogrede je tudi prevajal: Merry del Val: Valerija (goriški Novi čas 1911); Klasične balade Goethejeve, Schillerjeve, Heinejeve, Uhlandove; iz Lenaua, Rückerta, Falkeja, Liliencrona (Mentor 1915/16); slovanske in franc. parnasovce in moderne (1921/22); Handel-Mazzetti: Jese in Marija (Lj. 1937–39); libretta za opere: Donizetti, Linda de Chamonie; Verdi, Aida; Mascagni, Cavalleria rusticana (1935). Izmed njegovih del so prevedena: Božji mejniki v srbohrv. (prim. M 1926, 314; trojni natis) Gospoda Matije zadnji gost v nemščino (Glonar, Slowenische Erzähler, Lj. 1933) in v angleščino (londonski The Slavonic East European Review 1934; prim. Sodobnost 1934, 384); v češčino Plebanus Joannes (Vybíral, Olomuc 1930, prim. S 1931, št. 16).

P.-evo leposl. in krit. delo je zaradi oblikovne posebnosti, predvsem pa zaradi ostre kršč. problematike vzbujalo v slov. kult. življenju živahen odmev, celo politična obračunavanja (prim. T. Debeljak, DS 1933, 375, 379); njegov duhovni realizem in seksualna razbolelost je naletela na ovire in pomisleke tudi na kat. strani (posebno novele Dom gospe m. Serafine, Tina Mazkova, roman Plebanus Joannes, Thabita kumi; prim. tudi Lj. škof. list 1922, št. 6 in LZ 1922, 638). Mimo vsega posebnega je bil P. po smrti I. Cankarja, v desetletju po 1. svet. vojni, najmočnejša slav. lit. tvorna osebnost, čeprav se v javno življenje neposredno ni spuščal. — Prim.: Avtobiogr. Gled. list 1923/24, št. 1; T. Debeljak, Iv. P. v prvi dobi, Križna gori 1925, 22, 69, 103; DS 1933, 374–411; Juš Kozak, LZ 1923, 182, 244; F. Koblar, DS 1924, 36–41; Grafenauer, Kratka zgodovina 303; Slodnjak, Pregled 458–64; S. Škerl, I. P. kot dramatik, S 1922, št. 167; Pogovor z I. P., S 1930, št. 91 (s sl.); Bukovski demon med idilo in grotesko, DS 1933, 411–4; J. Šolar, Iz P.-eve delavnice, DS 1963, 414 do 419; B. Pregelj, uvod k ilustr. izd. Na vakance, Lj. 1944; Wollman, 255–9; Iz. Cankar, Obiski 149; S 1933, št. 112; Gled. list 1933/34, št. 14; Lj. Marakovič, Hrv. Prosvj. 1923, 1926, 1929; AS 1934, 14. maja (dramatizacija in uprizoritev P. P. Glavarja pod naslovom Najdenček). Ocene: Romantika: DS 1910, 137, 408; Gorica 1910, št. 13; St. Majcen, Straža 1910, št. 117–8; Glonar, LZ 1910, 242; Tominšek, Sn 1910, 258; Mlada Breda: J. Debevec, DS 1913, 435; A. Debeljak, LZ 1914, 50; C. Golar, Sn 1914, 28; P. Perko, Č 1914, 71, 166; Plebanus Joannes: F. Bevk, M 1922, 92; A. Res, M 1922, 93; N. Velikonja, Č 1922, 285; F. S. Finžgar, M 1926, 69; SN 1923, št. 147; Azazel: S. Majcen, DS 1923, 124; A. Remec, S 1923, št. 221, 229: F. Govekar, J 1923, št. 44, 295; P. P. Glavar: Govekar, J 1922, št. 295; Zgodbe zdravnika Muznika: P. Karlin, LZ 1924, 762; Božji mejniki: DS 1926, 57; P. Karlin, LZ 1926, 225; Otroci sonca: M. Jarc, LZ 1928, 183; F. Koblar, DS 1928, 221; A. Vadnjal, M 1928, 272; Tolminci: F. Koblar, DS 1928, 221; K. Dobida, M 1928, 271; Peter Markovič: F. Koblar, DS 1930, 170; Umreti nočejo: J. Šilc, DS 1930, 327. Izbr. spisi: J. Vidmar, LZ 1928, 757; 1929, 244, 569; 1930, 243; 1931, 309; 1932, 496; Sodobnost 1933, 224; F. Koblar, S 1928, št. 82; DS 1928, 221; 1929, 187; 1930, 170; Fr. Vodnik, S 1931, št. 21; T. Debeljak, DS 1931, 82, 511; A. Žavbi, DS 1934, 282; K. Dobida, M 1928, 310; 1929, 230; 1930, 70; 1931, 153, 1932, 29; 1934, 193; J. Pogačnik, M 1933, 391. — Slika: ASK 128; DS 1943, II; Na vakance 1944; S 1944, št. 90. Kr.

Koblar, France: Pregelj, Ivan (1883–1960). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi457498/#slovenski-biografski-leksikon (20. oktober 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 8. zv. Pregelj Ivan - Qualle. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1952.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine