Slovenski biografski leksikon

Podgornik Franc, publicist, r. 6. jul. 1846 v Čepovanu na Goriškem, u. 16. sept. 1904 na Dunaju. Študiral je gimn. v Gorici 1862 do 1869, na Dunaju pa klasično in primerjalno filologijo do 1873 in potem 4 leta arheologijo in filozofijo. Izpitov ni naredil. Živel je na Dunaju še 1879, bil tajnik marca i. l. ustanovljenega Slov. literarnega društva, se preselil nato v Gorico, kjer je prevzel uredništvo Soče, ki ga je odložil nov. 1882. Sept. 1890 se je preselil v Trst in odšel sept. 1895 zopet na Dunaj. – Sodeloval je 1877–8 pri Zori, kjer je objavil članke: Misli o duševnem napredku Slovencev (v katerem je poudarjal, da je treba vse kulturno in gospodarsko delo nasloniti na večino, ki je pri Slovencih kmet), Kritično razpravo o nekih straneh uredovanja časnikov, zlasti leposlovnih in Premišljevanje o pisavi sploh in o pisavi v narodnem duhu posebej. Ko je prenehala Zora, se je oklenil Stritarjevega Z, kjer so izšli 1878 članki: Ali nam je treba domačih pisateljic, O prevodih in Zakaj in v katerih mejah se Slovani lahko uče tujih jezikov. V Poznikovem Slavjanskem Almanahu 1879 je objavil spis O pismenih jezikih na sploh in občeslovanskem literaturnem jeziku posebe, v katerem je že dokazoval, da »ugaja kakovost ruskega jezika najbolj oblikam drugih slovanskih jezikov« in da bi »gledé na prestop k skupnemu jeziku vseh drugih Slovanov kazal ruski jezik najugodnejše oblike«. Za 2. letnik Slavj. Almanaha (1880), ki je bil konfisciran, je napisal Ali je filozofija Slovanom mogoča? – Kot urednik Soče je polemiziral z E in Nabergojem, pisal proti zidavi Narodnega doma v Lj. in predlagal namesto tega ustanovitev nar. obrambnega društva, ki naj bi delovalo proti Schulvereinu (Soča 1882, št. 134; E 1882, št. 65, 70) ter odložil uredništvo, ker lastniki Soče niso odobravali njegovih nazorov. Naslednja leta je sodeloval pri raznih slov. publikacijah: v LSM 1884 je objavil spis O človeškem razumu, v Kresu 1885 je hotel mehanično organizirati slov. časnikarstvo (O našem literarnem gospodarstvu): izhajali naj bi en kritičen oglednik, en sam dnevnik, en polmesečnik za preprosti narod, po en tednik za vsako pokrajino in en humorističen list; nasvetoval je ustanovitev delniške tiskarne in deln. založništva. Bil je 1885–6 sotrudnik Sn in dal pobudo za snovanje zbirke domačega slovstva in izdajanje spisov že umrlih pisateljev (O prirejevanji dosedanje naše literature za ponatis, Sn 1885). Ob tem času je izdal tudi brošuro Delavski prijatelj (Novo mesto 1886), ki vsebuje v prvem delu glavne nauke najimenitnejših nar.-gosp. in soc. pisateljev, a zavrnil je Marxove nauke in njegovo revoluc. taktiko; v drugem delu priporoča delavcem strokovno organizacijo, ustanovitev delavskih zastopov, snovanje konsumnih društev, zavarovanje itd.; odsvetuje pa snovanje delavnic na svojo roko in udeležbo pri čistem dobičku tovarn. – 1886–7 je sodeloval pri SN s številnimi polit. članki; on in Hostnik (Krutorogov) sta dala v teh letih SN slavjanofilsko, odn. rusofilsko smer in sta zagovarjala staroslovanske cerkv. obrede, dokler nista po pastirskem listu škofov goriške nadškofije nov. 1887 utihnila. P. se je zlasti bavil z avstr. vladno in slovensko politiko. Zagovarjal je nacionalno avtonomijo, ki naj bi združila Slovence in istrske ter dalmatinske Hrvate, po odpravi dualizma tudi ostale Hrvate v Slavoniji in južni Ogrski v skupino, ki bi imela eden glavni nacionalni zastop. Slovenija bi bila del glavnega nac. zastopa. Pisal je proti razširjenju dež. avtonomije, ker bi to pomenilo za Čehe, Slovence in gališke Ruse smrtni udarec. Dež. zborom je treba vzeti oblast odločanja v nar. vprašanjih. Rešitev nar. vprašanja je potrebna za obstoj Avstrije, ki mora skrbeti, da se razvijejo slovanski narodi na podlagi svojih narečij, in jim mora dati tudi možnost, da bodo pospeševali in množili znanstvo s pomočjo ruščine. Avstr. Slovani lahko dosežejo isto kulturno stopnjo kakor Nemci le na podlagi enako velikega svetovnega jezika; ta jezik mora biti ruščina, ki naj se uvede v šole kot obvezen učni predmet. Slovencem bi univerza več škodovala kot koristila, pač pa morajo sprejeti Slovenci staroslov. cerkvene obrede, ki dajejo možnost obvarovati narodnost, zahtevati morajo uvedbo slovanske azbuke, izobraževati narod na podlagi domačega jezika v nar. šolah, gojiti slovenščino v srednjih šolah, a vso višjo kulturo nasloniti na skupno slovansko kulturo in ruski jezik. Zahteval je, naj bi Čehi in Slovenci ustanovili skupno šolsko društvo, ki bi delovalo v mejah Avstrije, že obstoječa šolska društva bi postala podružnice. Za osvoboditev Slovencev od tujega kapitala je nasvetoval ustanovitev podjetij nar. delničarjev.

Ko je 1887 prenehal Sn, je odklonil P. ponujeno službo drugega urednika pri SN zaradi prenizke plače, pač pa je ustanovil SS, ki ga je izdajal 1888–99 z mnogimi zaprekami kot urednik in lastnik v Trstu in na Dunaju. Deficit prvih dveh let je kril Tavčar. Polit. članke je pisal P. sam, sodelovali so Fr. Celestin, A. Fekonja, B. Flegerič, Trnovec (Lamurskij), A. Domicelj, A. Gabršček i. dr. Poleg polit. člankov je prinašal SS poročila iz vseh slovanskih dežel, iz Hrvaškega, Srbije in Rusije, od koder sta dopisovala B. Štiftar in Leskovec. Prinašal je slovanske, zlasti ruske tekste s komentarjem, prevode iz drugih slovanskih jezikov in prevode iz slovenščine v ruščino (n. pr. Martin Krpan, Pipa tobaka). Bavil se je z ženskim vprašanjem, imel nekaj časa poseben oddelek »Ženstvo« in pridobil med ženskami sotrudnice (Marica Bartolova i. dr.). Že 1889 je polemiziral z Mahničem, ki je očital SS-u, da nagovarja Slovence k prestopu v pravoslavje, da širi razkolništvo in da je podkupljen od ruskih rubljev (RK 1889, 450, 509, 611). Polemika z Mahničem se je vlekla v SS 1889–93 z obširnim opisom zgodov. razvoja lat. cerkvenega obreda, z razpravljanjem o slov. bogoslužju, gregorijanskem koledarju itd. P. je zastopal v SS ista načela kot 1886–7 v SN, le razširil in poglobil jih je ter podprl z novimi dokazi. Zahteval je za vse rim.-kat. Slovane cirilometodijsko cerkev, to je staroslov. bogoslužje, obenem tudi unijo z Rimom. Le taka cerkev ščiti vero in narodnost. Postavil si je nalogo, razpravljati o zgodovini staroslov. obreda in zbuditi med zapadnimi Slovani stremljenje za uvedbo cirilometodijske cerkve. Staroslov. cerkveni jezik je ugodno vplival na razvoj vseh v cirilici pisanih slovanskih jezikov, staroslov. cerkveno petje in cerkvena umetnost najbolje odgovarjata slov. duši. Tudi stara cirilica mu je tako popolna, da je očital Vuku Karadžiću, da je Srbom »popačil staro azbuko«, in Kopitarju, da se ni zavzel za uvedbo cirilice pri Slovencih in Hrvatih, ki sta jo »za vse Slovane in vse čase ustanovila Ciril in Metod«. Svoje nasprotnike in kat. stranko je imenoval P. »latinizatorje« in vsa leta ž njimi polemiziral. – Za višjo književnost in znanstvo naj bi vsi Slovani sprejeli ruščino. Mali narodi, med katere šteje tudi Čehe, Poljake, Bolgare in Srbe, morajo imeti za znanstvo in višjo literaturo jezik, ki more razpolagati z večjimi gmotnimi sredstvi kakor domači književni jeziki. Na podlagi skupnega jezika se bo razvila skupna slovanska kultura, ki bo v Avstriji ravnotežje nemški kulturi; s tem bo tudi odstranjena nevarnost, ki grozi Avstriji od panslavizma in pangermanizma. – V uvodnih člankih je komentiral pol. življenje v Avstriji, notranjo in zunanjo politiko vlade, politiko vseh avstr. slovanskih narodov in zlasti Slovencev, ter raziskoval, koliko služi ali nasprotuje postopanje slovanskih politikov končnemu cilju. Kot temeljno zmoto je označil, da se je zanesel narodnostni boj v parlamentarno življenje. Ker zagotavlja čl. 19. osn. drž. zak. vsem narodom enakopravnost, je treba osnovati one organe, ki to enakopravnost varujejo. To pa niso dež. zbori, ampak narodi s široko samoupravo, oz. narodnoupravni zastopi, ki naj se ustanovijo mesto deželnih. Na podlagi nar. avtonomije bi nastale sledeče upravne skupine: 1. nemška, 2. jugoslovanska, 3. češka, 4. poljska, 5. gališko-ruska, 6. Dunaj z okolico; po ukinitvi dualizma bi se povečale nemška, jugoslov. in gališko-ruska skupina in bi nastali še 7. romunska in 8. madjarska skupina. Dež. zbori bi lahko ostali z zmanjšanim delokrogom, ali bi prenehali v korist nar. samoupravnih skupin. Izvedba narodne enakopravnosti bo odločila usodo Avstrije, njen obstanek kot »edine in mogočne države« ali njen razpad. S tega stališča je nasprotoval stremljenju po razširjenju dež. avtonomije, razpravljanju o izvršitvi nar. enakopravnosti v drž. zboru, zahtevi nacionalnih kurij, in obsojal politiko slov. poslancev. Narodnim zastopom naj se izroči vse, kar spada k narodnosti in jeziku; odločali bi tudi v nar.-gospodarskih zadevah in preprečevali prehod zemljišč iz narodnih v tuje roke. Šele po izvršitvi nar. enakopravnosti s posebnim drž. zakonom za vse narode s pomočjo juridičnih organov za vsak narod, torej po izvršeni nar. avtonomiji, bi se smela pospeševati izvršitev historičnega drž. prava drž.-pravnih narodov. Tu imajo Slovenci in Hrvati skupno historično pravo v pragmatični sankciji iz l. 1713, ki določa, da imajo v kraljevini Hrvatski in Slavoniji nasledstveno pravo oni habsburški potomci, ki bodo gospodovali obenem v slov. deželah. Tudi ko sta Krek in Andr. Kalan izjavila okt. 1898 na glavni skupščini hrv. stranke prava, da bo katol. stranka med Slovenci širila stremljenje k hrv. drž. pravu, je opozoril, da je opasno porabljati moči za dosego drž. hrv. prava, ker je treba najprej doseči narodno avtonomijo. – Slov. poslancem je očital oportunizem in pobiranje drobtinic, imenoval njihovo taktiko brezplodno in škodljivo, ker niso sprejeli programa nar. avtonomije, zlasti je tudi odklonil Šukljejev predlog o nacionalnih kurijah. Dosledno je označil za skupni program slov. naroda: 1. odločno zahtevo izvršitve nar. enakopravnosti s posebnim drž. zakonom za vse narode s pomočjo juridičnih organov za vsak posamezni narod; 2. po izvršitvi nar. avtonomije izvedbo historičnega prava; 3. pospeševati razvoj slovanske kulture poleg zapadne nemške. Tudi resoluciji ob shodu slov. poslancev (1890) je očital, da je presplošna, abstraktna in nedoločna, da ne zahteva odločno nar. enakopravnosti na podlagi nacionalne avtonomije in da ne poudarja historičnega drž. prava, ki ga imajo Slovenci in Hrvati skupaj. Ob programu I. katol. shoda je pisal proti ustanovitvi katol. zasebne gimnazije, proti ustanovitvi Leonove družbe, ker je jugoslov. akademija v Zagrebu dovolj znanstvena in katoliška, in pogrešal organizacijo kreditov za kmete in društva, ki bi delovalo proti Südmarki, ki kupuje slov. posestva. Udeležil se je shoda zaupnih mož (1894), na katerem je predlagal, naj bi iskali slov. poslanci zaveznike med slovansko opozicijo, zlasti med Mladočehi, in naj bi gojili kulturno vzajemnost z vsemi avstr.-ogrskimi Slovani, zlasti pa s Hrvati. Predlagal je tudi, naj se odobri izstop nekaterih slov. poslancev iz Hohenwartovega kluba, ki ga je označil v SS za najbolj opasni klub za »negospodovalne narode«. – Manj se je bavil z gospodarskimi problemi. Tudi tu je zahteval, naj bi samo nar. zbori odločali, kaj je treba storiti v nar.-gospodarskem pogledu. Moderni velikoobrtniški kapital greši proti kmetom prav tako kakor poprej plemstvo. Slovani morajo razviti obrt in trgovino, ki ustrezata sodobnim potrebam, ker bodo le tako odvrnili nemško priseljevanje in se osvobodili tujega kapitala. Slovanske izseljence je treba usmeriti med bratske narode. Avstr. Slovani morajo sprejeti vzhodnoslovanske gospodarske oblike. Priporočal je Slovencem ustanovitev podjetij na podlagi nar. delničarjev, ki bi preskrbovali malim kupcem blago. – O soc. demokraciji je sodil, da je za slovanske narode nevarna v narodnem, verskem in ekonomskem oziru in da služi v Avstriji samo židovskim interesom. Slovani in Slovenci pa morajo biti antisemitje iz narodnih in gospodarskih razlogov ter voditi proti židom isto politiko kakor ruski narod in ruska država.

Ko je prenehal SS, je P. izdajal na Dunaju Slavisches Echo (1899–1904) in 1900 s St. Radićem in Sv. Pribičevićem Glas ujedinjene hrv.-srp. i slovenačke omladine (oba lista meni nedostopna) ter bil sotrudnik Parlamentärja.

P. se je vidno ločil od večine slov. politikov; ni odobraval politike katol. stranke, a tudi ne nar.-napr. stranke, kateri je očital nedelavnost in ji napovedal 1894, da bo pri volitvah videla, kako je spala. Hotel je dati politiki Slovencev in avstro-ogrskih Slovanov osnovne temelje, a ker je zahteval neizvedljive in naravnost fantastične stvari, kot n. pr. uvedbo ruščine za vso slovansko višjo književnost, je ostalo njegovo prizadevanje skoraj brez uspeha. Njegovo slavjano- in rusofilstvo, njegovo stremljenje po neki skupni vseslovanski kulturi je izviralo iz neumevanja in neupoštevanja zgodovinskega razvoja in resničnih potreb manjših slovanskih narodov. Njegov vpliv se je omejil na majhen krog rusofilov; največ somišljenikov je imel v Trstu in tržaški okolici; anonimni dopisnik E ga je imenoval še 1900, št. 25 najbistroumnejšega slovanskega politika v Avstriji in menil, da bi ga bilo treba voliti za poslanca. Gre mu pa zasluga, da je oživil in zagovarjal slov. narodni program, širil smisel za ublažitev srbohrvaškega in srbo-bolgarskega spora in opozarjal na nujnost sporazuma med vsemi južnimi Slovani. V socialnem oziru je bil med redkimi, ki so iskali pravičnejših odnosov do delavstva in kmeta; očital je n. pr. poljskemu plemstvu, da kmeta izkorišča, a ni se potrudil do temeljitejšega raziskovanja, ker je dajal rešitvi narodnostnega problema časovno prednost. Psevdonim Yporej. – Prim.: SN 1893, št. 75; Glaser IV, 366; SS 1899, 228; Ska 1901, 63–6; SN 1904, št. 214; E 1904, št. 262; LZ 1904, 640; DS 1904, 635; Sn 1903–4 (II.) 349; Omladina 1904–5 (I.) 106; Prijatelj II, 342–3, 346, 348, 410, 571; Lončar 57–8, 64–6; 145; Glonar, NE; Šuklje I, 148; Erjavec, Zgodovina katol. gibanja 142; Prijatelj, Kult. in polit. zgod. III, 36; Gabršček I, 62, 213–4, 222, 268, 399; II, 162. Slika: DS 1905, 55. Pir.

Pirjevec, Avgust: Podgornik, Franc (1846–1904). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi437630/#slovenski-biografski-leksikon (24. april 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine