Slovenski biografski leksikon

Pirnat Niko, kipar, slikar in grafik, r. 10. dec. 1903 v Idriji, u. 9. jan. 1948 v Lj. Študiral je na gimnaziji v Kranju in na realki v Idriji (matura). Štiri in pol leta je študiral na umetn. akademiji v Zagrebu, kjer je 1925 končal tudi specialno kiparsko šolo pri I. Meštroviću; izpopolnjeval se je eno leto v Parizu. Do druge vojne je živel in deloval kot risar v uredništvu »Jutra« v Lj. Med okupacijo je bil l. 1942 interniran v Gonarsu v Italiji. Po zlomu Italije l. 1943 je odšel k partizanom in vodil oddelek za likovno propagando pri Glavnem štabu. Popularen je bil pod imenom kapetan Kopjejkin in Miklavž Breugnon. Dosegel je čin kapetana; odlikovan z Redom bratstva in edinstva in z Redom za zasluge za narod. Po osvoboditvi Beograda je bil politični ilustrator pri »Borbi«; l. 1946 pa je bil imenovan za profesorja risanja na umetn. akad. v Lj. Umetniško se je udejstvoval kot kipar, predvsem kot portretist, kot slikar, risar in grafik, pa tudi kot feljtonist ter prigodniški, polemični, satirični in politični pesnik. Pirnatovo likovno umetniško delo. Kiparsko: portreti: A. Aškerc, Danilo, I. Cankar, J. Jurčič, M. Gorki, V. Radauš, N. Omerza itd. Spomeniki: Sv. Janez Krst. na trnovskem mostu v Lj., Kralj Matjaž na Peci; Idrijski rudar. Oljne slike: Lastni portret, Portret žene in dr. Cerkvene stenske slike skupno z Mežanom v žup. cerkvi v Tržiču. Risbe v Jutru, Našem rodu, Mladem Jutru, Borbi in dr. ilustrativne, politične, karikaturne in satirične. Več lastnih karikatur. Glavno ilustratorsko delo: »Don Kihot«, Župančičev »Ciciban«, Finžgarjev »Gospod Hudournik«, Torkarjev »Blazni Kronos« (1940 konfisciran); ciklus risb »Dekla Ančka«. Kot risar s peresom in tušem ter kot grafik v linorezu se je uveljavil v osvobodilni borbi kot kronist doživljajev, posebno pa l. 1944 z mapama »Naša borba« in »Domovi, ječe, gozdovi«. N. P. je za H. Smrekarjem naš najpomembnejši satirik in karikaturist, čigar delo ima za razburkane razmere med obema vojnama in med osvobodilno borbo dokumentaričen pomen. Razstavljal je v Parizu, večkrat v Lj., Zgb., Bgd. in dr. – Upodobitve: Tovariš IV., št. 3, str. 59 (foto); istotam risana Lastna podoba z zrcalom; Slov. Poročevalec 1948, št. 13 (oljni avtoportrt.); Lj. pravica 1948, št. 21 risana Lastna podoba in cela vrsta drugih lastnih upodobitev in avtokarikatur. – Prim.: Uvod h katal. Razstava moderne slov. oblikujoče umetnosti v Ptuju 9.–25. marca 1941; Nekrolog SPor 1948, št. 11; Fr. Mihelič, N. P. – umetnik in borec SPor 1948, št. 13 (s sl.); M. Bor, Nikolajeva vrnitev istot. (pesem); I. Torkar, Prijatelju N. P. v spomin (pesem); K. B., N. P. – naši mladini, SPor 1948, št. 12; Fr. Uršič, Kipar in grafik N. P., Lj. pravica 1948, št. 21 (s sliko); M. Bor, Izgubljene Nikolajeve ilustracije, istotam; Tovariš IV., št. 3, str. 59 (s sl.). Stl.

Stelè, Francè: Pirnat, Niko (1903–1948). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi429830/#slovenski-biografski-leksikon (9. april 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 7. zv. Peterlin - Pregelj C. France Kidrič et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1949.

Primorski slovenski biografski leksikon

PIRNAT Nikolaj, kipar, grafik, časnikar, profesor akademije, roj. 10. dec. 1903 v Idriji, u. 9. jan. 1948 v Lj.; oče Makso, prof. (gl. čl), mati Ana Lapajne, učiteljica. Oče je bil 1905 prestavljen na gimn. v Kranj, kamor se je kasneje preselila družina. Nikolaj (tudi Niko) vstopi 1910 v osn. š. v Kranju, 1914 pa v gimn., vendar že po petem razr. gre na idrijsko realko in na njej maturira 1921 (bil je namreč navezan na rod svoje matere in na mesto). Še isto leto se vpiše na umetn. akad. v Zgbu in najprej študira slikarstvo in večerni akt (pri Lj. Babiću); po dveh letih se prepiše na kiparski odd. in 1923 prvič samost. razst. v Mrbu, kamor se je bila družina preselila jeseni 1921. Leta 1925 konča akad. s študijem v Meštrovićevi specialki ter se naseli v Mrbu. Iz tega časa je njegov kip kiparja Vanje Radauša. 1927 obišče za nekaj mesecev Pariz (verjetno od apr. do dec.), kjer v gal. Carmine razstavlja skupaj z Antejem Trstenjakom; še isto leto pa skupaj z Janezom Mežanom tudi v Mestni hranilnici v Celju. 1928 nastopi službo ilustratorja pri liberalnem dnevniku J v Lj. Sept. 1928 z O. Globočnikom, M. Malešem, J. Mežanom, M. Pregljevo in F. Pavlovcem razstavlja v Jakop. pav. v Lj. Skupina si nadene ime Četrta generacija. Naslednje leto se udeleži natečaja za Cankarjev spomenik na Vrhniki. 1931 izstopi iz Cerkve in se poroči z Nado Kraigher; 1932 se jima rodi sin Janez, poznejši kipar in slikar. 1938 opravlja formalnosti za ustanovitev Kluba slov. neodv. lik. umetn. Avg. 1940 mu prekinejo službeno razmerje pri J. 1941 ga operirajo na ušesih. Ob izbruhu vojne se pridruži prostovoljcem, ki jih v Zgbu zajamejo Nem. in ustaši; P. pobegne in se nekaj časa skriva v Iškem Vintgarju. Febr. 1942 ga zapro It., mar. pa ga pošljejo v taborišče v Gonars; vrne se maja 1943 v Lj., avg. pa odide v part., kjer ga dodelijo glavnemu štabu in mu poverijo delo na področju likovne propag. Pozneje ga pošljejo v XVIII. div., gre na pohod v Gorski Kotar, naložijo mu skrb za izdajo graf. map; 1944 se udeleži kongresa kulturnikov v Semiču in postane šef slik. sekcije pri propag. odd. glavnega štaba Sje; dobi čin kapetana in konec nov. odide prek Barija v osvobojeni Bgd, kjer dela kot polit. ilustrator Borbe; avg. 1945 se preseli iz Bgda v Lj., kjer 5. nov. postane redni prof. na novoustanovljeni Akad. za upodabljajočo umetn., za LdP pa prispeva polit. karikature. Odlikovan je bil z redom bratstva in enotnosti II. stop. in z redom za zasluge za narod II. stop. Umrl je zaradi tumorja v možganih. V rojstni Idriji mu je posvečena ulica, na mestni hiši (kjer se je rodil) ima spominsko ploščo, po njem se imenuje tudi Dom učencev v Idriji, kjer imajo njegovo bronasto doprsno plastiko (po očetovem osnutku ga je izdelal in dal uliti sin Janez). Kot umetnik se je Pirnat uveljavljal v kiparstvu in slikarstvu, zlasti risbi in grafiki, največkrat pa so mu življenjske ali bolj službene in pozneje vojne razmere določale poleg vsebine tudi zvrst in tehniko. S svojimi deli je nastopal razen na že omenjenih razst. še na drugih pomembnejših, kot so npr. Razst. sodobne grafike (Lj. 1930), IV. razst. umetnin na lj. velesejmu (1931), Razst. slik in kipov slov. umetnikov v Jakop. pav. (1933), II. pomladanska razst. Društva slov. likovnih umetnikov v Jakop. pav., I. razst. Kluba neodv. slov. likovnih umetnikov (obe Lj. 1937), VIII. razst. Kluba neodv. slov. likovnih umetnikov v Jakop. pav. (1940), Razst. slov. umetnikov par. v Jakop. pav. (1945), Razst. slov. prim. umetnikov (Trst-Gorica, avg. 1945). Vseh razstav (tudi istih v več krajih), na katerih je Pirnat sodeloval in ki imajo vse tudi večje ali manjše kataloge, pa je od 1924 do 1982 več kot 80. Največja P-ova razst. po njegovi smrti je bila nedvomno retrospektivna razst. (1925–1946), ki jo je z lj. sodelavci 1984 pripravila Gal. Idrija (Mestni muzej) v sodelovanju z Likovnim razstaviščem R. Jakopič v Lj., Umetn. gal. v Mrbu in Gal. Veno Pilon v Ajdovščini. Razst. katalog Nikolaj Pirnat, Retrospektivna razst. (1925–1946) vsebuje uvodni študiji I. Sedeja in Izt. Durjave in bogato bibl. in drugo dokumentacijo, ki jo je zbrala Florijana Jesenko. Bibl. obsega okr. 300 enot. Likovna kritika se je bolj kot kiparstvu posvečala njegovemu slikarstvu, zlasti risbam, akvarelom in grafiki, vendar je P. ustvaril tudi več dobrih manjših in večjih kipov, med temi so: Janez Krstnik za trnovski most, Kralj Matjaž, Anton Aškerc (1932); Idrijski rudar, Harmonikar, Portret igralca Danila, Portret žene, Portret Josipa Prunka (1933); Josip Jurčič, Deček, Polonca (1935); Spomenik kralju Aleksandru (skupaj z arh. Spinčičem prejel drugo nagrado), Maksim Gorki (1936), A. S. Puškin (1937), kip Ivana Laha za pokopališče v Lj. (1939), doprsje dr. Pavla Grošlja za pokopališče v Lj. Obvladal je več likovnih zvrsti, najbolj znan pa je bil vsekakor kot odličen risar in ilustrator. Kritiki so ga uvrščali najpogosteje v vmesno Četrto generacijo (tudi ta namreč ni bila enotna), vendar I. Sedej meni, da spada drugam, in trdi, da P-ova likovnost korenini v poglobljenem študiju Picassovega slikarstva in grafike. Delo pri J je terjalo hitrega in sprotnega »beleženja«, kar je sicer škodilo umetniški dodelanosti, vendarle pa je tudi »urilo« slikarja, ki je bil sposoben »čiste, nesenčne risbe, s krepkimi potezami peresa ali redkeje svinčnika«. Iztok Durjava pravi: »P-ova nenehna aktualnost in prisotnost izhaja iz dejstva, da je znal kot umetnik v svojih delih tenkočutno prisluhniti času in njegovim potrebam. ... Bil je torej umetnik-humanist in revolucionar in to je postalo še zlasti očitno v njegovem vojnem opusu.« Glede P-ovega taboriščnega opusa Durjava meni, da to »presega po likovni kvaliteti in globini sporočila vse, kar so v taborišču ustvarili drugi slikarji. In celo več, ta P-ova dela dosegajo vrhove slov. likovne umetn. nasploh.« V zgoščenem pregledu Pirnatovega slikarstva je omeniti vrsto karikatur z epigrami na slov. kult. delavce, ki so izhajale v J 1930, in knjige, ki jih je ilustriral, to so Župančičev Ciciban (1932), Cervantesov Don Kihot (v prevodu Stanka Lebna, 1935–37), Bevkovi Pastirci (1935), Kačev Moloh (1936), Lipahove Gledališke zgodbe (1938), Robov Deseti brat (travestija, 1938), Torkar-Pirnatov Blazni Kronos 1940 (1940), Finžgarjev Gospod Hudournik (1941). Sem lahko štejemo še grafične mape iz časa NOB: Naša borba, 12 linorezov. Nikolaj Pirnat-France Mihelič. Izdal Glavni štab NOV in PO Sje 1944; Domovi, ječe, gozdovi. Izdal Glavni štab NOV in PO Sje 1944; Gdje je Hitler? Karikature Milorada Ćiririća, Nikolaja Pirnata i Vlade Kristla. Bgd, »Borba« 1945, in seveda Torkarjevega Kurenta 1946. Mimo tega je 1941 naredil serijo risanih portretov iz družinskega kroga, 1941–42 je zasnoval ilustracije za Borovo part. pesn. zbirko, ki pa so se izgubile, iz življenja v taborišču Gonars je najlepši cikel risb z naslovom Dekla Ančka. Pirnat je veliko skiciral in naredil tudi mnogo študij. Imel je tudi satirično liter. žilico, tako je 1933 za Bravničarjevo muzikalno satiro Stoji, stoji Ljubljanca napisal libreto v verzih. Bibliografija njegovih slikovnih ali pisnih prispevkov šteje okr. 90 enot (od 1922 do 1941).

Prim.: SBL II, 362–63; U Lj. Bio-Bibliografije III, 1232–34; N. Pirnat 1984 (razst. katal., tu zbrana vsa bibliografija); J. Kavčič, Retrospektiva N. P., PrimN 3. apr. 1984; J. Mesesnel, Neprizanesljiv in svojski portret družbe, Delo 14. apr. 1984.

Pšč.

Pavšič, Tomaž: Pirnat, Niko (1903–1948). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi429830/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (9. april 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 12. snopič Pirejevec - Rebula, 3. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1986.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine