Slovenski biografski leksikon

Parma Viktor, skladatelj, r. 20. febr. 1858 v Trstu, u. 25. dec. 1924 v Mariboru. Oče Ivan, polic. uradnik, po rodu iz Slavonije, in mati Matilda, r. de Mattei, hčerka bivšega Napoleonovega častnika in poznejšega avstr. majorja, sta bila zelo muzikalična in izborna pianista; od njiju je podedoval močan glasbeni talent. Otroška leta je preživel v Trstu in Benetkah, ljudsko šolo obiskoval na Reki in v Zadru, gimn. v Zadru, Novem mestu in Tridentu, pravo je študiral na Dunaju. Po dovršenih študijah je stopil v službo pri polic. ravnateljstvu v Trstu, čez leto dni prestopil kot praktikant k dež. vladi v Lj., služboval pri okr. glavarstvih v Kočevju, Kranju, Krškem, Postojni, Logatcu, Kamniku, in bil okr. glavar v Črnomlju in naposled v Litiji in 1915 kot vladni svetnik upokojen. — V zgodnji mladosti se je začel učiti klavirja in gosli. V Zadru je kot gimnazijec sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral gosli ali čelo. V Novem mestu je v čitalnici nastopal kot solist na gosli ter ustanovil in vodil dijaški orkester. Tudi v Tridentu je imel svoj dijaški orkester in zanj komponiral plesne skladbe. Na Dunaju se je preživljal večinoma s poučevanjem gosli in klavirja. Tu se je tudi glasbeno-teoretično izpopolnil, študiral kompozicijo in obiskoval Brucknerjeva predavanja. V tem času se je lotil operete »Princ Lizika«, a zložil le 2 dejanji; nekaj melodij iz te nedovršene operete je kasneje porabil pri svoji prvi in najboljši opereti »Caričine Amaconke«. Kot akademik je zložil »Jourfix-marš« (GM 1883), franc. polko »Milica« (Lj. 1883), potpourri »Pesnij venec« (Lj. 1883) in Slavnostno koračnico, vse za salonski orkester. Ko je bil že v službi, so sledile: hitra polka »Vse rešeno«, četvorka »Spomini na Kranj«, veliki »Pozdrav Gorenjskej« (Lj. 1894), »Bela Lj.« (Lj. 1898) in »Triglavska roža« (Lj. 1900), koračnica »Hej, Krčani« in mnogo druge salonske glasbe. Kjer je služboval, je sodeloval pri pevskih in glasbenih društvih. — Kot slov. skladatelj ima P. posebno važno mesto po svojih operah in operetah. Zložil je tele opere: »Urh, grof celjski«, »Ksenija«, »Stara pesem«, »Zlatorog« in »Pavliha«; operete pa: »Caričine Amaconke«, »Nečak ali Lukavi služnik«, »Apolonov hram« (oz. »Venerin hram«) in »Zaručnik v škripcih«. »Urh, grof celjski« je prva slov. izvirna opera, ki je zložena brez vsake proze, njena oblika pa razširjena na stopnjo moderne opere. V »Kseniji« je P.-u posebno uspel »Intermezzo«, ki se pogosto tudi zase izvaja. P.-ove opere so imele v Lj., Mariboru, Zagrebu, pa tudi na Češkem velik uspeh. Poleg opernega in operetnega ustvarjanja, kjer je P. med dosedanjimi slov. skladatelji najplodovitejši, je znamenit tudi po svoji baladi »Povodni mož« za soli, zbor in orkester (Lj. 1911; prvič izvajala GM v Lj. 1911). Poleg tega je zložil še več zborov, plesov, koračnic. Posebno znana je doma in v svetu koračnica »Mladi vojaki« (Lj. 1900). V NA je objavil P. Mandolinato za klavir iz dramatične romance »Stara pesem«, 2 valčka, 3 koračnice in 2 pesmi za en glas s klav., v Gerbičevi GZ pa meš. zbor »Čolničku«. Zložil je tudi glasbene dele k narodnim igram »Rokovnjači«, »Legionarji« in »Mogočni prstan« ter en godalni kvartet. — Značaj P. skladb je vesel, živahen, veder, ljubek. Ker se je pretakala po njegovih žilah italijanska kri, se je nagibala tudi njegova glasba najbolj k italijanski melodiki. A imel je vendar tudi nekaj svojega, pristno lastnega. V harmoničnem oziru ni prinesel novega, je pa ritmično zajemljiv in iznajdljiv. Bil je spreten instrumentator. Po mišljenju je bil odločen Slovenec in so ga ravno zaradi njegovega narodno-kulturnega delovanja tolikokrat službeno premeščali. Mnogo krivic mu je avstr. vlada prizadejala zlasti med svetovno vojno. Suspendirali so ga, nekaj časa internirali in naposled upokojili. Nato se je preselil na Dunaj, po prevratu (1919) pa v Maribor. Tu je kot častni kapelnik Nar. gledališča dirigiral mnogo svojih oper in operet. Ustanovil in urejeval je zbornik »Struna«, ki je prinašal prireditve domačih skladb za salonski orkester (zalagala GM v Mariboru). Kot človek je P. bil blag, plemenit, je vsakomur rad dobro storil in tudi kot skladatelj ustregel. — Prim.: F. Govekar, Pevec 1928 (s sliko); H. Druzovič, Prosv. glasnik (Maribor) II; J. Mantuani, Zbori VI, št. 4; M. Zalar, CG 1925, 30; F. G(ovekar), SN 1925, št. 290. Pl.

Premrl, Stanko: Parma, Viktor (1858–1924). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi404907/#slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

PARMA Viktor, skladatelj, r. 20. febr. 1858 v Trstu, u. 25. dec. 1924 v Mrbu. Oče Ivan, policijski uradnik, po rodu iz Slavonije, mati Matilda de Mattei, hčerka bivšega Napoleonovega častnika in poznejšega avstr. majorja, oba glasbeno nadarjena in odlična pianista. Otroška leta je P. preživel v Benetkah in Trstu. Osn. š. je opravil na Reki in v Zadru, gimn. v Zadru, Novem mestu in Tridentu, pravo na Dunaju. Službo je dobil pri policijskem ravnateljstvu v Trstu. Po letu dni je šel kot praktikant k deželni vladi v Lj. in služboval pri okraj. glavarstvih v Kočevju, Kranju, Krškem, Postojni, Logatcu, Kamniku. Bil je okraj. glavar v Črnomlju in Litiji. Upokojen je bil 1915 kot vladni svetnik. – Že prav mlad je igral klavir in violino. V Zadru je kot gimnazijec sodeloval pri orkestralnih koncertih in tri leta pri opernih predstavah igral violino in čelo. V Novem mestu je nastopal kot violinist; ustanovil in vodil je dijaški ork. in zanj komponiral plesno glasbo. Na Dunaju se je preživljal z učenjem klavirja in violine. Tu je študiral kompozicijo in obiskoval Bruoknerjeva predavanja. Lotil se je operete Princ Lizika, a zložil samo dve dej. Nekaj teh melodij je uporabil pri svoji prvi opereti Caričine Amaconke. Že med študijem in pozneje je zložil veliko skladb za salonski ork. Od teh so znane Spomini na Kranj, Pozdrav Gorenjskej (1894), Bela Ljubljana (1898), Triglavska roža (Lj. 1900). Povsod je sodeloval pri pevskih in glasb. društvih. P. je važen kot avtor oper in operet. Opere: Urh, grof Celjski (1895), Ksenija (1896), Stara pesem (1897), Zlatorog (1919) in Pavliha, ki jo je dokončal I. Muhvič. Njegove operete so: Caričine Amaconke (1902), Nečak (1907), Venerin hram (1908), Zaručnik v škripcih (1917). Napisal je scensko glasbo za Rokovnjače (1897), Legionarie (1903) in Mogočni prstan (1923). Pisal je polke, valčke, koračnice za ork., skladbe za klavir in 1923 Godalni kvartet. V okviru vokalne glasbe je zložil samospeve, zbore ter baladi za solo, zbor in ork. Povodni mož (1910) in Sv. Senan (1922). V Kseniji je zlasti posrečen Intermezzo, ki ga izvajajo tudi posebej. Najboljše in najzrelejše P-ovo operno delo je Zlatorog, medtem ko je Urh, grof Celjski prva slov. opera, ki je brez proze in zložena v modernem slogu. – P. je bil po značaju veder, živahen, blag in ljubezniv. Kot operni skladatelj romantične smeri je veliko zanimanja posvečal melodiji po vzoru it. skladateljev. V harmoniji ni prinesel nič novega, a bil je ritmično zanimiv in spreten instrumentator. Zaradi njegove slov. premočrtnosti in odločenosti so ga pogosto premeščali, suspendirali, nekaj časa internirali in nato predčasno upokojili. Preselil se je na Dunaj. Po povratku v Mrb. 1919 je kot kapelnik Narodnega gled. dirigiral mnoge svoje opere in operete. V okviru GM v Mrbu je ustanovil in urejal zbornik Struna, ki je objavljal priredbe domačih skladb za salonski ork.

Prim.: Cvetko III, 362–65; MuzE III, 39; Priročni leksikon 509–10; F. Eller, V. Parma in njegovo delo, SN 1903, 65; R. Rehar, V. Parma, Zrnje 1920, 9; H. Druzovič, V. Parma kot glasbenik, Tabor 1923, 51; M. Zalar, V. Parma v cerkveni glasbi, CG 1925, 34; H. Druzovič, V. P., Prosv. glasnik 1928, 3; F. Govekar, V. P. tot človek in skladatelj, Vestnik Prosv. zvez v Lj. in Mrbu 1929, 1–2; B. Parma, Spomin na očeta ob desetletnici njegove smrti, Naš val 1934, 7; M. Bravničar, V. Parma, GL NGLj O, 1934, 7; Z. Prelovec, V. Parma 1858–1924, Zbori 1934; H. Druzovič, Pomen V. Parme za razvoj slov. opere, Kron 1936, I; MSE III, 30; F. Govekar, Pevec 1928 s sl.; J. Mantuani, Zbori VI, št. 4; F. Govekar, SN 1925, št. 290; SBL II, 262.

Har.

Harej, Zorko: Parma, Viktor (1858–1924). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi404907/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (25. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine