Slovenski biografski leksikon

Orel Rihard, učitelj in glasbenik, r. 29. nov. 1881 v Prvačini na Goriškem. Dovršil je 3 razr. goriške realke, učiteljišče v Kopru (mat. jun. 1910) in eno leto konservatorija ter glasbene šole pri R. Kaiserju na Dunaju. Služboval je v Dornbergu, Oseku, Višnjeviku in od 1910 kot nadučitelj v Šmarjah na Vipavskem. Nato je dobil študijski dopust za Dunaj, ki mu ga je vojna prekinila. Po vojni je učiteljeval v Št. Ferjanu in Št. Andrežu pri Gorici, odkoder je bil 1927 premeščen v notranjost Italije, kjer še zdaj službuje. Kot sotrudnik Slov. branika je priobčeval članke o našem obmejnem šolstvu; o Beneški Sloveniji je pisal v KCM. V času svojega službovanja v Višnjeviku je nabiral narodne pesmi po Beneški Sloveniji. Zbirko 64 pesmi za moški zbor je izdala GM v Lj. pod naslovom »Slov. narodne pesmi iz Benečije« (1920). V rokopisu ima še nad 80 narodnih za meš. zbor harmoniziranih pesmi iz Prekmurja. — Njegov oče Josip O., r. 1854 v Biljah, u. 17. nov. 1934 v Gorici, je bil učitelj (od 1876) in naduč. v Prvačini, organist in vodja prvaškega moškega zbora. — Prim.: CG 1935, 31. Plr.

Plesničar, Pavel: Orel, Rihard (1881–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi396526/#slovenski-biografski-leksikon (4. december 2022). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935.

Primorski slovenski biografski leksikon

OREL Rihard, narodopisec in glasbenik, r. 29. nov. 1881 v Prvačini, u. 11. jan. 1966 v Gor., pokopan v Prvačini. Oče Josip, učitelj, zborovodja in orglar; mati Avgusta Batistič, gospodinja, brat Vladimir (gl. čl.). Osn. š. je opravil v domači vasi, tri razr. realke v Gor. in učiteljišče v Kopru. Maturiral je jun. 1910 in nato učiteljeval v Dornberku, Oseku, Šempasu, Višnjeku in od 1910 kot nadučit. v Šmarjah na Vipavskem. S svojim vedrim značajem in glasb. nadarjenostjo je privlačeval stare in mlade pevce. Povsod je ustanavljal zbore in društva. Da bi se spopolnil v glasbi, je prosil za dopust in eno leto študiral glasb. teorijo pri prof. Kaiserju na Dunaju. Nadaljnje študije mu je preprečila prva svet. vojna. Po vojni je učil v Štandrežu in Števerjanu. V tem času je bil nekaj časa ur. Goriške straže. Kakor druge zavedne slov. učitelje so ga 1927 premestili v notranjost It., v Campobasso, Umbertide in Verolo Nuovo, od koder se mu je kmalu posrečilo priti v Humin na furlansko-beneškoslov. mejo. Po drugi svet. vojni ga je ZVU imenovala za didakt. ravn. v mirenskem okrožju. Po upokojitvi je prišel v Gor. Še 80-letnik je pisal skladbe za klavir in orgle. 14. maja 1964 ga je podrl skuterist na nekem križišču v Gor. Zaradi poškodb je obležal v bolnišnici in tu umrl. O. je preučeval obrobne dele slov. ozemlja. Benečijo je večkrat prehodil. Preučeval je zgod., zemlj., običaje in ljudske pesmi. Vedno je bil na poti in vse zapisoval. 1921 mu je GlasbM v Lj. izdala zbirko 15 iz Rezije, ki jih je zbral v letih 1910–12. Med službovanjem v Huminu in v Višnjeku je iskal sledove slov. prisotnosti tudi v Furlaniji, zlasti na področju ob Tilmentu in marsikje ugotovil slov. izvor. O svojih izsledkih je poročal v Soči, Slov. braniku, KolGM, Razgl. Poseben odtis iz trž. revije Razgl je izšel 1949 z naslovom Terski Slovenci, kjer so tudi slike in zemljevid Benečije. V JKol je priobčil šest razprav, 1962 Slov. šolstvo ob jezikovni meji na Goriškem leta 1910. Drugo obrobno pokrajino, Prekmurje, je prvič obiskal 1921. S potovanja je prinesel 80 ljud. napevov, ki jih je potem harmoniziral in Roman Pahor notografiral. V 150 izvodih so izšli pri GM 1936. Večidel tega notnega materiala se je izgubil med vojno. 1952 se je spet vrnil v Prekmurje in se vračal tja naslednjih pet let. Na teh potovanjih je zapisal 95 ljud. napevov, ki jih je v Gor. harmoniziral. V zvezi s temi obiski je v Naših zborih članek Kako sem nabiral narodne pesmi v Prekmurju (1957, 6. letnik). Kar O. posebno odlikuje, je njegovo zanimanje za hrv. naselja v Moliseju, s katerimi se je prvič srečal 1927, ko je bil premeščen v notranjost It. Slovan. naseljence v It. je obiskal vsaj desetkrat med 1954–64 in o njih pisal v revije, časopise, koledarje in s tem vzbudil pozornost evrop. jezikoslovcev. Na to zanimanje spominjajo članki v PDk: Hrv. naselbine v Južni Italiji (11.–15. nov. 1962); V hrv. naselbinah v Juž. It. (23. dec. 1954 – 5. jan. 1955); Etnografski in folklorni zapiski z drugega obiska v hrv. naselbinah v Juž. It. (28. jan. – 3. febr. 1956); Etnografski in folklorni zapiski s tretjega obiska hrv. naselbin v Juž. It. (30. mar. – 5. apr. 1957); Neznani svet. Kratek opis doslej neznanih hrv. naselbin v Juž. It. (6. – 13. dec. 1957); Z obiska v hrv. naselbinah v Abrucih (29. okt. 1961); Oktobrski obisk v Kruču, Sfiliču in Mundimitru, hrv. naselbine v Juž. It. (30. jan. – 2. febr. 1964); Po devetem obisku v hrv. naselbinah Juž. It. (11., 12., 13. nov. 1962). Marsikaj je še neobjavljeno. Veliko se je O. zanimal za glasbo. Poleg nabiranja, harmoniziramja in prirejanja ljud. motivov je pisal tudi izvirne zborovske, klavirske in orgelske skladbe. Od daljših vokalnih skladb so Missa in honorem Christi Regis (Gor. 1934); Missa in honorem S. Andreae in maši brez posebnega naslova na cerkv. koru v Prvačini. Napisal je več cerkv. pesmi, od katerih so nekatere objavljene, druge so last cerkv. korov; nekaj se je izgubilo. Pisal je tudi klavirske in orgelske skladbe. Nekaj je objavljenih. O. je dobro obvladal klavirsko in orgelsko igro in dobro poznal kompozicijsko tehniko. Bil je priznan glasbenik. Že 1925 je na tečaju, ki ga je organiziral Pevski oddelek Prosv. zveze v Gor., predaval o harmoniji in kontrapunktu.

Prim.: Jelerčič, 75, 123, 143, 167–68; Zgod. in etnograf. odsek NŠKT; Trobina, 183; PDk 30. nov. 1961; KatG 13. jan. 1966; NRazgl 1966, št. 10, str. 209; SBL II, 229–30.

Har.

Harej, Zorko: Orel, Rihard (1881–1966). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi396526/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (4. december 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 11. snopič Omersa - Pirejevec, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1985.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine