Slovenski biografski leksikon

Molè Vojeslav (Herman), umetnostni zgodovinar in pesnik, r. 14. febr. 1886 (op. ur.: 14. dec. 1886) v Kanalu na Goriškem. Študiral je gimn. v Trstu (1898) in v Novem mestu, kjer je mat. 1906. V l. 1906/7 je bil na filozofski fakulteti na Dunaju, 1907/8 opravil vojaško leto v Trstu, 1908/9 nadaljeval študije na fil. fakulteti v Krakovu, 1909/10 v Rimu, 1910–2 na Dunaju, kjer je 1912 doktoriral iz zgodovine umetnosti; 1912/3 je bil s štipendijo v Italiji, jeseni 1913 pa nastavljen pri centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju, odkoder je bil še tisto leto poslan k dež. konservatorskemu uradu za Dalmacijo v Split. Ob začetku vojne je bil na gališki fronti, prišel v rusko ujetništvo in prebil vojna leta do konca 1918 v raznih mestih Sibirije. L. 1919 se je kot poročnik 1. jugoslov. polka v Tomsku habilitiral za umetnostno zgodovino na univerzi v Tomsku v Sibiriji, odkoder se je 1920 vrnil preko Vladivostoka in Sueza v domovino. Do 1924 je bil docent in izredni profesor antične in bizantinske umetnostne zgodovine na univerzi v Lj., 1924/5 je predaval kot gost umetnostno zgodovino na novoustanovljenem slovanskem institutu univerze v Krakovu, 1926 pa je postal na istem zavodu (Studjum słowiańskie Uniwersytetu Jagiellońskiego) redni profesor zgodovine umetnosti slovanskih narodov s posebnim ozirom na vzhod. Krakovska akademija znanosti mu je poverila uredništvo svojega 1929 ustanovljenega glasila za umetn. zgod. Przegląd historji sztuki. V slov. književnosti je nastopil M. že kot gimnazijec in posebno kot visokošolec z liričnimi pesmimi pod psevd. Spitignjev v LZ, Sn in Omladini. Izdal je tudi dve zbirki: »Ko so cvele rože« 1910 in »Tristia ex Siberia« 1920. V obeh zbirkah se kažejo formalistične težnje, osrednji motiv njegovega pesništva je ljubezen, pač pa se v poznejši zbirki jasno odraža njegov umetnostno zgodovinski študij in poseben vtis, ki ga je nanj napravila klasična antična umetnost. Druga zbirka je nastala kot odmev njegovega ujetništva v Sibiriji in pota domov čez Tihi in Indijski ocean. V Sibiriji je iz spominov na domovino predelal svojo starejšo epično pesnitev Peter Sič, ki je nje uvod in 1. spev priobčil DS 1920. Po vojni je M. prenehal s pesništvom in se posvetil v prvi vrsti umetnostni zgodovini in kulturni filozofiji, ki ga je vedno mikala. V LZ in Sn je nastopal tudi s kritikami in slovstvenimi in umetnostnimi eseji. M. obvlada vse glavne slovanske jezike in celo vrsto sodobnih evropskih jezikov; precej je prevajal v prozi in verzih, tako iz Krasińskega, Slowackega, Konopicke, Baudelaireja, Ibsena in dr. Kot dobrovoljec v Tomsku je 1919 urejal slov. dobrovoljsko glasilo »Naš list«. — Izmed njegovih esejev so najvažnejši: Helenizem na vzhodu (DS 1922), Umetnost in narava (LZ 1922), Smisel zgodovine upodabljajočih umetnosti (DS 1922), Pisma o stari umetnosti (LZ 1923), Vzhod in Zapad v zgodovini antike (LZ 1924), Z życìa Jugosławji i Słoweńców (Przegląd współczesny 1926) in uvod o Ivanu Cankarju k poljskemu prevodu njegovih novel, ki ga je priredila Ela Molè 1931. — Svoje prve umetnostno zgodovinske spise je priobčil v Jahrbuch des Kunsthistor. Instituts der k. k. Zentralkommission für Denkmalpflege: 1912 listine in regeste k umetn. zgodovini Dalmacije, 1913 pa v zvezi s študijo D. Freya o stolnici v Šibeniku arhivalne izpiske k njenemu umetniškemu postanku. Po vojni je sodeloval pri ZUZ, Starinarju, Slaviji, Przeglądu historji sztuki in v Przeglądu współczesnim. Njegovi glavni umetn. zgod. deli sta Minijature jednog srpskog rukopisa iz 1649 v Spomeniku Srp. kr. Akad. XLIV in Historja sztuki starochreściańskiej a wczesnobizantyńskiej, izšlo 1931 kot 13. zv. Lwowske bibljoteke slawistyczne. Važnejše M.-ove razprave so sledeče: Orient in Bizanc, ZUZ 1921; Bizantinska figuralna umetnost 6. stol., ZUZ 1922; Študije o razvoju v antiki, ZUZ 1923; Zapadni Balkan v razvoju umetnosti srednjega veka, ZUZ 1925; Umetnost situle iz Vača, Starinar, ser. III., knj. II. (1924/5). V Przegladu współczesnym: Podstawy sztuki bizantyńskiej, 1925; Historja sztuki w Bulgarji, 1926; Rola krajów północnych w powstaniu sztuki średniowiecznej, 1927; W mieście Dioklecjana, 1931. V Przeglądu Historji sztuki: Wczesnośredniowieczna sztuka prowincjonalna na Bałkanach, 1932; Z pogranicza Bizancjum, 1931 in 1932; W sprawie problemu socjologicznego w historji sztuki, 1933; Nowa sztuka kościelna a historja sztuki (v knjigi O polskiej sztuce religijnej, uredil J. Langmann, Katowice 1932). Na pograniczu sztuki portretowej (v spominski knjigi M. Zdziechowskega, 1932). Potrzebi nauki polskiej w zakresie historji sztuki narodów słowiańskich (Nauka Polska, X). — Prim.: Poljska enciklopedija Gutenberga; Współczesna kultura polska; NE. O njegovem glavnem delu Zgodovini starokrščanske umetnosti primeri: Pamiętnik Warszawski (M. Walicki), Przegląd wspóíczesny (St. Gąsiorowski), Przegląd Powszechny, Byzantion VI. Slika: ASK 134. Stl.

Stelè, Francè: Molè, Vojeslav (1886–1973). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi374407/#slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.

Primorski slovenski biografski leksikon

MOLÈ Vojeslav (Herman), umetn. zgod. in pesnik, r. 14. dec. 1886 v Kanalu, u. 5. dec. 1973 v Lugenu (Oregon, ZDA). Sin dolenjskih staršev; oče Mihael, c. kr. žandarmerijski stražnik, mati Marija Kopše. Po osn. š. v Sežani in Trstu je 1898 obiskoval gimn. v Trstu. Po preselitvi staršev v Novo mesto 1899 pa je tu nadaljeval do mature 1906. Tega leta se je vpisal na dunajsko U. Zaradi odsluženja voj. roka v Trstu (1907–08) je študij prekinil. Sprva se je sicer vpisal na pravo, a se je že isto leto preusmeril na umetn. zgod. in arheologijo. Študij je nadaljeval (1908–09) na U v Krakovu, 1909–10 pa je študiral v Rimu. Študije je končal v letih 1910–12 na Dunaju kot učenec J. Strzygowskega in M. Dvoráka z doktoratom iz umetn. zgod. in klas. arheologije. Z enoletno štipendijo se je 1912–13 izpopolnjeval v It. 1913 je bil sprejet v službo pri Centralni komisiji za varstvo spomenikov na Dunaju in bil po kratki praksi v centrali dodeljen Dežel. konservatorskemu uradu v Splitu kot asistent msgr. Fr. Buliću. Na začetku prve svet. vojne, sept. 1914, je bil na ruski fronti v Galiciji zajet in odpeljan v rusko ujetništvo v Sibirijo. Po selitvah skozi ruska ujet. taborišča se je 1916 v taborišču v Tjumeni srečal s Fr. Steletom. Tu in v naslednjih taboriščih v Tari, Omsku in Krasnojarsku sta se M. in Stelè izpopolnjevala s študijem umetn. zgod. V oficirskem taborišču v Krasnojarsku pa sta na univ. tečajih predavala umetn. zgod. Tako se je M. s študijem ruske zgod. umetnosti poglobil v problematiko, ki mu je pozneje zelo koristila. V Tomsku je M. 1918 kot dobrovoljec stopil v I. jsl. polk Matije Gubca. Tu je urejal slov. dobrovoljsko glasilo Naš list. V Tomsku je 1919 kot poročnik I. jsl. polka prevzel mesto docenta umetn. zgod. na U. Spomladi 1920 se je preko Vladivostoka in Sueza vrnil v domovino. Jeseni 1920 je postal docent za klas. arheologijo in bizantinsko umetn. zgod. na U v Lj.; tu je 1924 napredoval v izrednega prof. 1925 ga je Jagellonska U v Krakovu pozvala, da kot gost za eno leto predava umetn. zgod. Naslednje leto pa ga je ista U povabila, da prevzame na novoustanovljenem Slovanskem študiju stolico red. prof. za zgod. umet. slovan. narodov s posebnim poudarkom na študiju umet. Juž. Slovanov. Od 1936 pa do izbruha vojne je bil v Krakovu dir. Slovanskega študija. Konec 1939 se je preselil z družino v Lj. in tu naslednje leto prevzel stolico za bizantologijo, ki jo je vodil do jeseni 1945, ko ga je Jagellonska U poklicala nazaj v Krakov, da prevzame svoje nekdanje mesto v Slovanskem študiju. 1950 je zasedel stolico za srednjeveško umetnost in vodstvo umetnostnozgod. inštituta Jagellonske U. Obenem je postal vodja grafične zbirke knjižnice krakovskega odd. Poljske akademije znanosti. Krakovska Akademija znanosti mu je poverila ured. glasila za umetn. zgod. Przeglad historji sztuki. Ko je prekoračil zakonsko določeno starostno mejo, je bil 1960 upokojen. Zelo ga je prizadela nenadna smrt sina Marijana (1924–63), genialnega sanskrtologa in iranista v Parizu. Jeseni 1966 se je z ženo Elo na povabilo hčerke Wisie, priznane biologinje, preselil v Eugene (ZDA). Tu je 1969 spisal spomine (1970 izšli v skrajšani obliki pri SM v Lj.). V tridesetih letih je M. postal dopisni, 1947 pa redni član Poljske akad. znanosti v Krakovu. Od 1961 je bil dopisni član SAZU. Pri Poljski akad. znanosti v Varšavi je bil član komiteja za umetn. vede in komisije za umetn. zgod. Bil je član Komisije za slovanoznanstvo krakovskega odd. Poljske akad. znanosti in Zahodnega inštituta v Poznanju. Zaradi zaslug za poljsko umetn. zgod. je bil imenovan za častnega člana poljskega Društva umetn. zgodovinarjev, prav tako je bil častni član Društva umetn. zgod. Sje. M. je poleg F. Steleta in Iz. Cankarja (vsi r. 1886!) utemeljitelj znanstveno zasnovane slov. zgod. umetnosti. Tudi na Poljskem ga cenijo kot enega od utemeljiteljev sodobne poljske zgod. umetnosti. M. je kot umetn. zgodovinar primer široko razgledanega, kulturnozgod. utemeljenega znanstvenika, ki je poleg razprav in študij pisal še na področju filozofsko-teoretičnih spisov, esejistike, kritike, pesništva, prevodov in leksike. V svojem znanstvenem delu je obvladal zahodnoevr. in bizantinsko umetnost, zgod. umetnosti slovan. narodov ter antično umetnost. Takšen razpon njegovega zanimanja sega od prazgod. (problem Vaške situle), do umetnosti 20. stol. (študije in obravnave I. Meštrovića, Fr. Miheliča, B. Jakca, R. Debenjaka idr.). Prva dela je posvetil umetn. zgod. Dalmacije (Listine in regeste k umetnostni zgod. Dalmacije, 1912; Arhivske študije o šibeniški katedrali, 1913). Velik del njegovih raziskovanj pa je bil posvečen bizant. umet. in njeni vlogi pri slovan. narodih. Med prvimi je ocenil vlogo rusko-bizant. slikarstva na Poljskem. 1931 je izdal Zgodovino starokrščanske in zgodnjebizantinske umetnosti (Historia sztuki starochrzešcijanskiej i wczesnobizantvnskiej) kot 13. zv. lvovske biblioteke Slawistyczna. Mnogo se je bavil s problemi zgod. umet. pri slovan. narodih in o tem napisal vrsto knjig. Pomembna je npr. Ruska umetnost do leta 1914 (Sztuka rosyjska do roku 1914, Wrov-Kraków, Ossollneum, 1955), 1957 izšla pri SM. Eno od najpomembnejših del pa je Umetnost Južnih Slovanov (Sztuka Slowian Poludniowych, Wroclaw-Krakóv, 1962), 1965 izšla pri SM. V tem delu je M. nakazal še danes veljavne okvire in smernice razvoja posameznih obdobij. Sintezo svojih nazorov o umetnosti je podal v knjigi Ze swiata sztuki, ki zaradi izbruha vojne ni izšla na Poljskem, ampak 1941 v Lj. kot Umetnost. Njeno obličje in izraz. Med esejističnimi deli je pomembna knjiga o Tizianu (Tycjan, Warszawa 1958). Važnejše M-ove razprave v slov. so: Bizanc in Orient, ZUZ, 1921; Bizantinska figurativna umetnost VI. stoletja, ZUZ, 1922; Študije o razvoju v antiki, ZUZ, 1924; Zapadni Balkan v razvoju umetnosti srednjega veka, ZUZ, 1925; Vzhod in Zahod v zgodnji antiki, LZ, 1924; Helenizem v Aziji, DS, 1924; O sociološkem problemu v umetnostni zgodovini, ZUZ, 1932; Tradicionalne črte zgodnjebizantinske umetnosti in njena izvirnost, ZUZ, 1942; Umetnostna zgodovina in problem umetnikove osebnosti, Razprave SAZU, Lj. 1944; Rotunde predromanske dobe na jugu in na severu, Peristil II, Zgb 1957. V srbo-hrv.: Miniature jednog srpskog rukopisa iz god. 1649 sa Šestodnevom bugarskog eksarha Joana i Topografijom Kozme Indikoplova (disertacija), Spomenik SAN XIV, Bgd 1922; Umetnost situle iz Vača, Starinar, Bgd. 1925. M-ova strok. bibliografija obsega čez osemdeset razprav in okrog sto člankov s področja jsl. srednjev. arheol. v Slowniku Starožitnošci Slowianskich. – V slov. književnost je stopil M. že kot gimnazijec in posebno kot visokošolec. Njegove lirične pesmi, katerih osrednji motiv je ljubezen, izražajo M. kot plemenitega in rahločutnega esteta, prežetega z globokim humanizmom. Kot pesnik pripada slov. moderni. Pesmi je objavljal pod psedv. Spitignjev v LZ, Sn in Omladini. Izdal je dve pesniški zbirki: Ko so cvetele rože (1910, posvetil ženi Eli) in Tristia ex Siberia (1920), ki je nastala kot odmev njegovega ujetništva v Sibiriji in pota v domovino. V Sibiriji je iz spominov na domovino predelal svojo starejšo epično pesnitev Peter Sič; uvod in 1. spev je objavil v DS, 1920. Po prvi vojni je M. prenehal s pesništvom. Obvladal je vse glavne slovan. in več sodobnih evrop. jezikov. Precej je prevajal v prozi in verzih, npr. Krasinskega, Slowackega, Konopnioke, Baudelaireja, Ibsena idr. 1931 je napisal uvod o I. Cankarju k poljskemu prevodu novel, ki jih je priredila žena Ela.

Prim.: SBL, Stl. (Fr. Stelè); Letopis SAZU. XII, 1961, Lj. 1962, z izčrpno bibliogr.; Fr. Stelè, Osemdesetletnica Voj. Moleta, ZUZ NV, VIII,1970, 9–25; Voj. Molè, Iz knjige spominov, Lj.1970; E. Cevc, Voj. Molè (nekrolog), Letopis SAZU, XXIV, 1973, Lj. 1974; sporočilo ž. u. Kanal; R. C. Lewanski, Iter polonicum di V. M., Est Europa, 1, Udine 1984, 103–05.

Šerbelj

Šerbelj, Ferdo: Molè, Vojeslav (1886–1973). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi374407/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. maj 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 10. snopič Martelanc - Omersa, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1984.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine