Slovenski biografski leksikon

Laharnar Ivan, skladatelj, r. 7. maja 1866 na Šentviški Gori na Goriškem. Glasbe so ga učili trije duhovniki: domači župnik Fr. Ilovar, šebreljski župnik A. Harmel in I. Kokošar. Z 10 leti je bil že organist v domačem kraju in vodil pevski zbor 32 let. Njegova glasbena dela so: Sv. maša »V ponižnosti klečimo« za meš. zbor (1887); Velikonočne pesmi za meš. zbor (1888, 21908); Šmarnične pesmi za meš. zbor (1889, 21908); Gorske cvetlice. Slov. napevi za meš. zbor (1891, 21908); Pomladanski odmevi za meš. zbor (1892, 21908); Missa »Ora pro nobis« za meš. zbor (1893); Glasi radosti za moški zbor in sopran in alt ad lib. (1898); Gorski odmevi, moški zbori in samospevi (1900); Missa pro def. za sopran in alt z orglami (CG 1903 in ponatis); Planinke za meš. zbor (1903, 21908); Nocoj je prav lep večer, transkripcija za klavir (1903); Skalnica, psalmi v čast M. b. svetogorski, za žen. ali moški zbor (1904); Marijine pesmi za meš. zbor (1922). Mnogo cerkv. skladb je izšlo v CG, 7 ofertorijev v zbirki Offertoria pro festis maioribus (Gor. Cec. dr. 1889), 4 ljudske harmonizirane v Cerkv. pesmih, nabranih med slov. narodom (Gor. Cec. dr. 1890) in nekaj v drugih zbirkah, svetne skladbe v GZ 1900, NA, Pevcu, Čolniču. — L. je vseskoz ljudski skladatelj in zlasti na Primorskem zelo priljubljen. — Prim.: Pevec 1927. Pl.

Premrl, Stanko: Laharnar, Ivan (1866–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi315459/#slovenski-biografski-leksikon (27. marec 2024). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Laharnar Ivan, skladatelj, r. 7. maja 1866 na Šentviški gori in tam tudi u. 27. dec. 1944. Bil je trgovec, krčmar in nekaj časa župan. Oče Franc, kmet in gostilničar, mati Marija Lapanja, gospodinja. Njegovo nadarjenost za glasbo je v osn. š. opazil žpk Fr. Ilovar in mu pokazal osnove petja in orglanja. Oče je zamudil rok, da bi poslal nadarjenega dečka v orglarsko š. v Lj. Iz težav je pomagal žpk bližnje vasi Šebrelj Adolf Harmel (PSBL I, 530). K njemu je L. zahajal tri leta in pri njem ostajal ves dan. Tedaj je bil v Cerknem za kaplana I. Kokošar, skladatelj in nabiratelj ljudskih pesmi (PSBL II, 100–01). Na Harmelovo priporočilo je sprejel v š. L. in ga 4 leta po enkrat na mesec učil kontrapunkt, modulacijo in druge pomožne predmete. 15-letni se je začel učiti, 18-letni je postal orglar in dve leti pozneje pevovodja. L-evo skladateljsko dejavnost je spodbudil Harmel, ko mu je po izvedbi njegovega zbora Volaričeve pesmi Vesela družba namignil, naj bi tudi on kaj takega napisal. V istem tednu pošlje L. Harmelu pesem Vina brž na mizo. Čez tri tedne je Soča objavila spored prireditve v Idriji in tu je bila prvič najavljena L-eva skladba in v Idriji zapeta. Njegova nepretrgana dejavnost se začenja 1885, ko je izšla v CG njegova pesem O Jezus, čudapoln vladar, in je najbolj živa do njegovega 35. leta. Proti koncu življenja je L. sestavil seznam svojih skladb: 252 tiskanih, 77 delno tiskanih, 273 v rkp. Čeprav je živel na odmaknjeni Šentviški gori, je njegovo ime prodrlo v svet. Njegovo mašo Ora pro nobis iz 1892 za 700-letnico fare Sv. Vida so sprejeli v dunajski Caecilien Vereins-Kataloge (Glasb. list nem. cecilijanskega društva) in sta jo pohvalno ocenila P. U. Kornmüller in A. D. Schenk. L. je pisal večidel kratke vokalne skladbe. Daljše so maše V ponižnosti, Vladar vesoljstva, že omenjena Ora pro nobis in maše za mrtve. Poleg maš je na lat. besedila zložil več Tantum ergo, O salutaris hostia, Regina coeli, Ave maris stella, Surrexìt pastor bonus, 7 darovanjskih za zbirko Offertoria pro festis maioribus anni, ki jo je izdalo gor. Cecilijino društvo 1889. Njegove skladbe so objavljale domala vse tedanje glasb. revije in zbirke. Mnoge so ohranile neokrnjeno svežino. Prelistajmo v ta namen tri pesmarice GMD: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930) in Zdrava Marija (1933) ali zbirke Lauda Sion (1931), Jubilate Deo (1931), Cantate Domino (1932) in Laudate Dominum (1932), ki so izšle v samozaložbi v Gor. v letih hudega faš. pritiska in imajo zato tudi dokumentarno vrednost. Večidel L-evih skladb je cerkvenih. A tudi ko prestopi na posvetno področje, so njegove skladbe resne in zadržane, v skladu z njegovo cecilijansko usmerjenostjo. Bolj sproščene so, če so prisotni ljud. glasb. motivi, na katere je naletel med zbiranjem ljud. cerkv. in posvetnih pesmi na Šentviški gori in na Tolminskem (Stare cerkv. pesmi, 1885, Slov. nar. pesmi, 1888), in ko je pomagal Fajglju in Kokošarju pri pripravljanju zbirke Cerkv. pesmi, nabrane med slov. narodom (I. zv. 1885, II. 1886, III. 1888, IV. 1893). L-eve posvetne pesmi so izšle v zbirkah: Gorske cvetlice (1891–1908), Gorski odmevi (1900), Planike (1903–08) in Pomladni odmevi. L-eve posvetne skladbe so izhajale v GZ, NA, Pevcu, Čolniču. L. ni pisal samo za zbore s spremljavo ali brez nje, temveč tudi eno- ali dvoglasne skladbice za mladino, za soliste, kakršni sta Mati pri zibeli za višji glas in klavir ali Mimo sem polja lepega hodil za tenor in klavir, fugo za klavir na temo Ko lani sem tod mimo šel, klavirsko obdelavo pesmi Nocoj je prav lep večer, 4 skladbe za same orgle in drugo. 16. jun. 1969 so mu na rojstni hiši vzidali spominsko ploščo.

Prim.: KolGMD 1946, 1969; SBL I, 606; Jelerčič, 83; Trobina, 127–28; Cvetko, III, 244, 251, 281.

Har.

Harej, Zorko: Laharnar, Ivan (1866–1944). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi315459/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (27. marec 2024). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine