Lah, Ivan (1881–1938)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Lah Ivan, pisatelj in publicist, r. 9. dec. 1881 v Trnovem pri Il. Bistrici kot sin dacarja. Starši so se kmalu preselili v Šmarje na Dol. Dovršil je gimnazijo v Lj. (1895–903) in bil od 3. do 6. razr. gojenec Alojzijevišča. Po maturi je odšel v Prago, kjer je poslušal slavistiko in klas. filologijo, pozneje pa filozofijo in pedagogiko (pri T. G. Masaryku in Fr. Drtini). L. 1908 je odšel kot domači učitelj k rodbini Busbach v Rivo ob Gardskem jezeru, se 1910 vrnil v Prago ter promoviral na Karlovi univerzi. Po doktoratu je potoval na Poljsko, v Rusijo in na Balkan. L. 1911 je vstopil v uredništvo dnevnika Dan, ki je zastopal jugosl. polit. in kult. ideologijo, zato je bil ob začetku svet. vojne 1914 kot polit. osumljenec aretiran in zaprt na lj. gradu, nato interniran v raznih taboriščih, med drugim tudi v Mittergrabernu. L. 1917 so ga poslali kot vojaka na rumunsko bojišče, kjer je bil ranjen; kot ranjenec je v praški bolnici dočakal prevrata, nato nekaj časa bival kot časnikar v Mariboru, kjer je pomagal pri organizaciji mariborskega gledališča, pozneje v Lj. in postal 1920 profesor na mestni ženski realni gimn. v Lj., kjer službuje še sedaj. Profesorski izpit je opravil na lj. univerzi. — L.-ovo književno in publicistično delo je zelo obširno. Pisati je začel že v Alojzijevišču kot tretješolec v list »Večernico« in »Domače vaje«, kot petošolec je napisal zgod. povest Uporniki, ki je pozneje predelana izšla v SV 1906. V javnost je stopil v DS 1900 pod imenom Bogdan in od tedaj sodeloval pri DS do 1907 (psevd. I. S., I. E. Rubin, Ivan Ivanovič). V tej smeri je nastala vrsta slik in krajših novel, ki kažejo dolenjske tipe in so vsebinsko nekak cikl »izgubljenih duš«, n. pr. Stepni kralj, Lovec Roman (DS 1901), Življenje (DS 1902), Voz z oslicami, Slovo (DS 1903), Spomini na Lj. barje, Umetnik (DS 1904), Kovač Peregrin (SV 1907), — vsem se pozna vpliv ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva. Za temi je prišel cikl Dolenjskih povesti, ki so bile namenjene kot celota za MS, pa so izšle posamič v DS, n. pr. Čarovnica, Zavožen voz, Zadnji ribič, Historija hiše (DS 1905), Muzikantje (DS 1906), Zgodba o kovačih, Tepežnika (DS 1907). L. 1905 je stopil L. tudi med Slovanove sotrudnike in 1908 prešel od DS k LZ, kjer je napisal več črtic in novel, ki razodevajo vpliv slov. impresionistične in subjektivistične smeri in se zlasti v stilu čuti vpliv Iv. Cankarjeve umetnosti, n. pr. Krištof in Magdalena (Slovan 1905), Klara (Slovan 1907), Signora Bianca (LZ 1908), Intermezzo (Slovan 1909), Prijateljica Lelja (LZ 1909), Popotnik Nič (Slovan 1910), Romantiki (LZ 1910), Spoznanje, V kraljestvu desetega brata (Slovan 1911), Povest mrliča, Bajka maja (Slovan 1912), Izpoved slepca, Satô (LZ 1912), Olga, Mojster Roba (ZK 1912), Srečanje (Slovan 1914). — Zgodaj je začel pisati zgodovinske povesti, ki jih je zajemal iz ljudske tradicije in iz zgodovinskih reminiscenc dolenjske pokrajine. V tej smeri je nadaljeval Jurčičevo pripovest, zgodbe o turških časih, Vlahih in Martalozih in poznejših francoskih časih. Za Uporniki, ki opisujejo življenje in boj dolenjskega kmeta v predmarčni dobi, je prišla 1903 epska pesnitev Gospod Ravbar (DS 1906) in Vaška kronika (Lj. 1907), slike iz reformacije, Iz časov romantike (Slovan 1906); glavno zgod. pripovedno delo so Brambovci, roman v 2 delih iz franc. časov (MS 1910–1), iz istega časa je vzeta tudi tridejanska drama Noč na Hmeljniku (Oder 1921); v rimsko dobo sega emonska noveleta Primo vere (LZ 1913), tuj barok je Roman o gospe Ani in študentu Avreliju (LZ 1914), v starokorotansko zgodovino sega Angelar Hidar (LZ 1922, v knjigi 1923, češki prevod 1927), srednjeveški roman v verzih Gabrijan in Šembilja (ŽS 1923/4) in povest iz turških bojev Sigmovo maščevanje (Lj. 1931). Za L-ovo zgodovinsko povest je najznačilnejša prosta, široka fabularnost, zato je pisatelj v tej smeri predvsem ljudski pripovednik; zgodovinsko občutje je najpristnejše in najizrazitejše v jožefinski in francoski dobi. Napisal je tudi mladinsko povest Dore (Lj. 1917), pravljično igro Pepeluh (Oder 1926), ki ima izrazito slovansko polit. tendenco, tri mladinske prizore »Miklavž prihaja« (Lj. 1924) in štiri slavnostne prizore »Na narodni praznik« (Lj. 1928).

Publicistično se je L. udejstvoval kot prigodniški kult. in literarni esejist in poljudni zgodovinar. V DS 1903 je objavil K dvestoletnici Petrograda, 1904 Potovanje v Belgrad, 1905 zgodovinsko podobo Šmarski šolmašter in njegova doba. S to poljudno razpravo se začenja njegovo zanimanje za zgodovino slov. šolstva in kulture, n. pr. Šolstvo za časa reformacije (P 1910), Uvod v jožefinsko šolstvo (P 1912); Reformacija (Slovan 1908), Valentin Vodnik (LZ 1919), Josipina Turnograjska (Maribor 1921), Jan. Nepomuk Primic (P 1923), Vodniki in preroki (Lj. 1927), Začetki Matice slovenske (Lj. 1921), V borbi za Jugoslavijo (Lj. 1928); osebnega značaja je Knjiga spominov I. del (Lj. 1925). Iz zgodovine šolstva in vzgojeslovja je L. priobčil izza 1910 v P vrsto razprav in člankov; poleg zgoraj omenjenih razprav o šolstvu v reformačni in jožefinski dobi je omeniti Dositej Obradović (1911), Prof. Fran Drtina (1911), J. J. Rousseau kot človek in pedagog (1912 in 1913), Pater Hipolit in njegov »Orbis pictus« (1915–9), Kako se je izvedel preporod češkega šolstva, Reformne smeri v češkem šolstvu, Boljševiško šolstvo (1920), J. A. Komensky (1921), Občanski nauk, Prof. dr. Fr. Drtina (1924).

L. je zaslužen informator o slovanskih slovstvih, predvsem češkem in deloma tudi ruskem, n. pr. Tjutčev in Homjakov (DS 1904), Pan Tadeusz, Jevgenij Onjegin, Slavy dcera, Krst pri Savici (Slovan 1905), Pesnik I. S. Machar (Slovan 1909), Tyl in početki češkega gledališča (Slovan 1910), Pesnik Machar v boju za antiko (Slovan 1911), Češka moderna literatura (LZ 1911), »Maj« in njega pesnik K. H. Mácha (Slovanski spomini in jubileji, MS 1911), Jaromir Borecký, Jaroslav Vrchlický (Slovan 1912), Otokar Theer, Rod Jurija Klemenčiča (Koroška povest češke pis. M. Gebauerjeve), Viktor Dyk, »Ruch« in »Mladika« (LZ 1918), Ernest Denis, Alois Jirásek (LZ 1921); Nazori o poklicu slovanstva (ob 70 letnici Jožefa Holečka) (LZ 1923), Jiří Wolker (LZ 1926); iz češke književnosti je tudi prevajal: Češke pravljice (Lj. 1922), Češka antologija (MS 1922). Poleg tega je pisal v dnevnikih Dan, E, SN, J, Naš list politične, prigodniške in potopisne članke, sodeloval pri DP, Zvončku, Slov. gospodinji, Savremeniku (1911 spis o J. Jurčiču), Gledališkem listu, GPD, Orjuni, Naši dobi, kjer je važen članek »Jugoslav. akcija in naš kulturni problem« (1931), ŽiS in raznih dijaških listih. — Prim.: Vl. Levstik, Literarno pismo (Slovan 1908, 14–5); Pastuškin (And. Budal), Brambovci (LZ 1912, 98–103); Zrnje (Maribor 1920, št. 8); SN 6. dec. 1931; J 9. dec. 1931. Slika istotam in ASK 126. Kr.

Koblar, France: Lah, Ivan (1881–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi315018/#slovenski-biografski-leksikon (14. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine