Slovenski biografski leksikon

Lah Ivan, pisatelj in publicist, r. 9. dec. 1881 v Trnovem pri Il. Bistrici kot sin dacarja. Starši so se kmalu preselili v Šmarje na Dol. Dovršil je gimnazijo v Lj. (1895–903) in bil od 3. do 6. razr. gojenec Alojzijevišča. Po maturi je odšel v Prago, kjer je poslušal slavistiko in klas. filologijo, pozneje pa filozofijo in pedagogiko (pri T. G. Masaryku in Fr. Drtini). L. 1908 je odšel kot domači učitelj k rodbini Busbach v Rivo ob Gardskem jezeru, se 1910 vrnil v Prago ter promoviral na Karlovi univerzi. Po doktoratu je potoval na Poljsko, v Rusijo in na Balkan. L. 1911 je vstopil v uredništvo dnevnika Dan, ki je zastopal jugosl. polit. in kult. ideologijo, zato je bil ob začetku svet. vojne 1914 kot polit. osumljenec aretiran in zaprt na lj. gradu, nato interniran v raznih taboriščih, med drugim tudi v Mittergrabernu. L. 1917 so ga poslali kot vojaka na rumunsko bojišče, kjer je bil ranjen; kot ranjenec je v praški bolnici dočakal prevrata, nato nekaj časa bival kot časnikar v Mariboru, kjer je pomagal pri organizaciji mariborskega gledališča, pozneje v Lj. in postal 1920 profesor na mestni ženski realni gimn. v Lj., kjer službuje še sedaj. Profesorski izpit je opravil na lj. univerzi. — L.-ovo književno in publicistično delo je zelo obširno. Pisati je začel že v Alojzijevišču kot tretješolec v list »Večernico« in »Domače vaje«, kot petošolec je napisal zgod. povest Uporniki, ki je pozneje predelana izšla v SV 1906. V javnost je stopil v DS 1900 pod imenom Bogdan in od tedaj sodeloval pri DS do 1907 (psevd. I. S., I. E. Rubin, Ivan Ivanovič). V tej smeri je nastala vrsta slik in krajših novel, ki kažejo dolenjske tipe in so vsebinsko nekak cikl »izgubljenih duš«, n. pr. Stepni kralj, Lovec Roman (DS 1901), Življenje (DS 1902), Voz z oslicami, Slovo (DS 1903), Spomini na Lj. barje, Umetnik (DS 1904), Kovač Peregrin (SV 1907), — vsem se pozna vpliv ruskih romantikov in realistov, predvsem Gogolja in Turgenjeva. Za temi je prišel cikl Dolenjskih povesti, ki so bile namenjene kot celota za MS, pa so izšle posamič v DS, n. pr. Čarovnica, Zavožen voz, Zadnji ribič, Historija hiše (DS 1905), Muzikantje (DS 1906), Zgodba o kovačih, Tepežnika (DS 1907). L. 1905 je stopil L. tudi med Slovanove sotrudnike in 1908 prešel od DS k LZ, kjer je napisal več črtic in novel, ki razodevajo vpliv slov. impresionistične in subjektivistične smeri in se zlasti v stilu čuti vpliv Iv. Cankarjeve umetnosti, n. pr. Krištof in Magdalena (Slovan 1905), Klara (Slovan 1907), Signora Bianca (LZ 1908), Intermezzo (Slovan 1909), Prijateljica Lelja (LZ 1909), Popotnik Nič (Slovan 1910), Romantiki (LZ 1910), Spoznanje, V kraljestvu desetega brata (Slovan 1911), Povest mrliča, Bajka maja (Slovan 1912), Izpoved slepca, Satô (LZ 1912), Olga, Mojster Roba (ZK 1912), Srečanje (Slovan 1914). — Zgodaj je začel pisati zgodovinske povesti, ki jih je zajemal iz ljudske tradicije in iz zgodovinskih reminiscenc dolenjske pokrajine. V tej smeri je nadaljeval Jurčičevo pripovest, zgodbe o turških časih, Vlahih in Martalozih in poznejših francoskih časih. Za Uporniki, ki opisujejo življenje in boj dolenjskega kmeta v predmarčni dobi, je prišla 1903 epska pesnitev Gospod Ravbar (DS 1906) in Vaška kronika (Lj. 1907), slike iz reformacije, Iz časov romantike (Slovan 1906); glavno zgod. pripovedno delo so Brambovci, roman v 2 delih iz franc. časov (MS 1910–1), iz istega časa je vzeta tudi tridejanska drama Noč na Hmeljniku (Oder 1921); v rimsko dobo sega emonska noveleta Primo vere (LZ 1913), tuj barok je Roman o gospe Ani in študentu Avreliju (LZ 1914), v starokorotansko zgodovino sega Angelar Hidar (LZ 1922, v knjigi 1923, češki prevod 1927), srednjeveški roman v verzih Gabrijan in Šembilja (ŽS 1923/4) in povest iz turških bojev Sigmovo maščevanje (Lj. 1931). Za L-ovo zgodovinsko povest je najznačilnejša prosta, široka fabularnost, zato je pisatelj v tej smeri predvsem ljudski pripovednik; zgodovinsko občutje je najpristnejše in najizrazitejše v jožefinski in francoski dobi. Napisal je tudi mladinsko povest Dore (Lj. 1917), pravljično igro Pepeluh (Oder 1926), ki ima izrazito slovansko polit. tendenco, tri mladinske prizore »Miklavž prihaja« (Lj. 1924) in štiri slavnostne prizore »Na narodni praznik« (Lj. 1928).

Publicistično se je L. udejstvoval kot prigodniški kult. in literarni esejist in poljudni zgodovinar. V DS 1903 je objavil K dvestoletnici Petrograda, 1904 Potovanje v Belgrad, 1905 zgodovinsko podobo Šmarski šolmašter in njegova doba. S to poljudno razpravo se začenja njegovo zanimanje za zgodovino slov. šolstva in kulture, n. pr. Šolstvo za časa reformacije (P 1910), Uvod v jožefinsko šolstvo (P 1912); Reformacija (Slovan 1908), Valentin Vodnik (LZ 1919), Josipina Turnograjska (Maribor 1921), Jan. Nepomuk Primic (P 1923), Vodniki in preroki (Lj. 1927), Začetki Matice slovenske (Lj. 1921), V borbi za Jugoslavijo (Lj. 1928); osebnega značaja je Knjiga spominov I. del (Lj. 1925). Iz zgodovine šolstva in vzgojeslovja je L. priobčil izza 1910 v P vrsto razprav in člankov; poleg zgoraj omenjenih razprav o šolstvu v reformačni in jožefinski dobi je omeniti Dositej Obradović (1911), Prof. Fran Drtina (1911), J. J. Rousseau kot človek in pedagog (1912 in 1913), Pater Hipolit in njegov »Orbis pictus« (1915–9), Kako se je izvedel preporod češkega šolstva, Reformne smeri v češkem šolstvu, Boljševiško šolstvo (1920), J. A. Komensky (1921), Občanski nauk, Prof. dr. Fr. Drtina (1924).

L. je zaslužen informator o slovanskih slovstvih, predvsem češkem in deloma tudi ruskem, n. pr. Tjutčev in Homjakov (DS 1904), Pan Tadeusz, Jevgenij Onjegin, Slavy dcera, Krst pri Savici (Slovan 1905), Pesnik I. S. Machar (Slovan 1909), Tyl in početki češkega gledališča (Slovan 1910), Pesnik Machar v boju za antiko (Slovan 1911), Češka moderna literatura (LZ 1911), »Maj« in njega pesnik K. H. Mácha (Slovanski spomini in jubileji, MS 1911), Jaromir Borecký, Jaroslav Vrchlický (Slovan 1912), Otokar Theer, Rod Jurija Klemenčiča (Koroška povest češke pis. M. Gebauerjeve), Viktor Dyk, »Ruch« in »Mladika« (LZ 1918), Ernest Denis, Alois Jirásek (LZ 1921); Nazori o poklicu slovanstva (ob 70 letnici Jožefa Holečka) (LZ 1923), Jiří Wolker (LZ 1926); iz češke književnosti je tudi prevajal: Češke pravljice (Lj. 1922), Češka antologija (MS 1922). Poleg tega je pisal v dnevnikih Dan, E, SN, J, Naš list politične, prigodniške in potopisne članke, sodeloval pri DP, Zvončku, Slov. gospodinji, Savremeniku (1911 spis o J. Jurčiču), Gledališkem listu, GPD, Orjuni, Naši dobi, kjer je važen članek »Jugoslav. akcija in naš kulturni problem« (1931), ŽiS in raznih dijaških listih. — Prim.: Vl. Levstik, Literarno pismo (Slovan 1908, 14–5); Pastuškin (And. Budal), Brambovci (LZ 1912, 98–103); Zrnje (Maribor 1920, št. 8); SN 6. dec. 1931; J 9. dec. 1931. Slika istotam in ASK 126. Kr.

Koblar, France: Lah, Ivan (1881–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi315018/#slovenski-biografski-leksikon (11. maj 2021). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Lah Ivan, pisatelj, publicist in prevajalec, r. 9. dec. 1881 v Trnovem pri Ilirski Bistrici, u. 18. maja 1938 v Lj. Oče Janez, dacar, mati Jera Smole, a sta se že naslednje leto preselila v Šmarje na Dolenjskem, kjer je Ivan preživel deška leta. Ta dolenjska vas na robu Ljubljanskega barja mu je ostala za vedno v toplem spominu, njena pokrajina, ljudje in zgodovina so ga kot pisatelja nenehno oplajali. Osn. š. je dovršil v Šmarju, četrti razr. na Vrtači v Lj., prav tako gimn. Od tretje do šeste šole je stanoval v Alojzijevišču in tu je začel pisateljevati, najprej v nižješolski rokopisni list Večernico, nato v višješolske Domače vaje. Tukaj se je tudi zasebno učil ruščine. Po maturi 1903 je odšel v Prago na Karlovo U in študiral pri prof. Màchalu, Masaryku, Drtini in drugih slavistiko, klasično jezikoslovje, filozofijo in pedagogiko ter izoblikoval svoj nazor v smislu nacionalizma in liberalizma. Vneto je sodeloval pri Omladini in Svobodni misli, ki sta izhajali v Pragi. 1908 je odšel za domačega učitelja k družini Busbach v Rivo ob Gardskem jezeru, 1910 se je vrnil v Prago in doktoriral. Odpravil se je na potovanje po slovanskih deželah Poljski, Rusiji, Bolgariji in Srbiji. V letih 1911–14 je urejal časopisa Jutro in Dan ter pogumno širil jsl. idejo. Od začetka prve svet. vojne so ga kot polit. osumljenca zaprli na lj. gradu, nato v raznih taboriščih. Nov. 1916 so ga potrdili k dunajskemu domobranskemu polku št. 24 in ga poslali na romunsko bojišče. Tu je bil ranjen v hrbtenico, zato je dočakal konec vojne v praški bolnišnici. Nekaj časa je pomagal na konzulatu SHS v Pragi, sredi dec. 1918 se je vrnil v Lj. in do konca leta poučeval na realki. Zaradi rane je moral na zdravljenje v Rogaško Slatino, potem je v Mariboru pomagal organizirati kult. ustanove. Sept. 1920 se je vrnil v Lj. in postal prof. na Mestnem liceju. Tu je do božiča 1936, ko je težko obolel na srcu, poučeval slov., srbohrv. in filoz., neobvezno pa rušč. in češč. V javnost je stopil 1900 v DS in v njem sodeloval do 1907, kar predstavlja prvo obdobje njegovega razvoja. Objavljal je črtice, slike in krajše, novele, v katerih je na psihološki način risal ljudi in pokrajino pod vplivom Gogolja in Turgenjeva. Zajemal je iz otroških spominov in so ga pritegovale »dobre izgubljene duše«, ki so jih drugi ljudje poniževali in so bili ogoljufani za ljubezensko srečo ter obsojeni na bedo in osamelost. Take so: Stepni kralj, Lovec Roman (1901), Življenje (1902), Voz z oslicami, Slovo (1903), Spomini na Ljubljansko barje, Umetnik (1904). Za njimi je prišel cikel Dolenjskih povesti, ki jih je namenil SM, a so izšle posamič v DS, npr.: Čarovnica, Zavožen voz, Zadnji ribič, Historija hiše (1905), Muzikantje (1906), Zgodba o kovačih, Tepežnika (1907). Leta 1905 je začel L. sodelovati tudi v Slovanu, 1908 pa je prešel od DS v LZ in ostal obema zvest do prve svetovne vojne. Na prehodu iz prvega v drugo ustvarjalno obdobje stoji daljši tekst Iz časov romantike (Sn 1905–06). Osrednja oseba je študent filozofije Poljanec, ki pride k sorodnikom na Dolenjsko na počitnice in veliko razpravlja o narodnogospodarskih vprašanjih. Neprizadeto opazuje socialno propadanje kmečkega ljudstva, istočasno doživi razočaranje v ljubezni do tuje plemkinje. Nazadnje spozna v smislu Masarykove realistične ideologije, »da naš čas ne potrebuje sanjačev in romantičnih vitezov, ampak ljudi dela in energije«. Podoba takratnih družbenih razmer se sklada s Cankarjevimi: dolenjski kmetje se zadolžujejo in propadajo, s tem se okoriščajo vaški mogotci, ljudje se fatalistično vdajajo pijači in izseljujejo v Ameriko. V obeh svobodomiselnih revijah je gojil črtice in novele, ki združujejo pokrajinski impresionizem z melanholičnim občutjem, v romantičnem podeželskem, grajskem ali letoviškem okolju pa izpoveduje hrepenenje in umiranje mladih ljudi. V njih je čutiti cankarjanski lirski slog, tu pa tam zazveni tudi Meško. Za nekaj časa je tudi njega premamil Nietzsche s svojo subjektivistično filozofijo. Črtice iz te dobe so: Krištof in Magdalena (Sn 1905), Klara (Sn 1907), Signora Bianca (LZ 1908) Intermezzo (Sn 1909), Prijateljica Lelja (LZ 1909), Popotnik Nič (Sn 1910), Romantiki (LZ 1910), Spoznanje, V kraljestvu desetega brata (Sn 1911), Povest mrliča, Bajka maja (Sn 1912), Izpoved Slepca, Sató (LZ 1912), Olga, Mojster Roba (ZK 1912), Srečanje (Sn 1914). Tretjo skupino L. leposlovja sestavljajo dela z zgod. snovjo. Zajemal je tudi iz ljudske tradicije in iz zgod. reminiscenc dolenjske pokrajine. V tem je nadaljeval Jurčiča, zgodbe o turških časih, Vlahih in Martolazih in poznejših francoskih časih. Večerniško povest Uporniki, ki je izšla pri MD 1906, je zasnoval že v peti gimn. in jo pozneje predelal. V njej slika dolenjske kmete okrog Šmarja, ki se zaradi tlake in desetine upro graščinama Turjak in Čušperk. Delo je napisano v romantično realistični smeri in kaže močan Jurčičev vpliv: pisatelj izstopa iz dogajanja in pripovedi, nastopajo vaški posebneži in prenašajo pošto, Čušperčan spominja s svojo mladostno krivdo na Sovo in dr. Kavesa. Istega leta je izšla epska pesnitev Gospod Ravbar (DS 1906), 1907 pa zbirka novel Vaška kronika. V njih je pokazal dolenjsko podeželje in ljudi, kako doživljajo razne zgodovinske dogodke: italijansko renesanso (Bernardo), turške vpade (Gospod Vitič), versko reformacijo (Predikant), kmečke upore (Gura in sinovi, Antonijeta). V novelah se pletejo romantične ljubezenske zgodbe, strastne in nesrečne. L. najobsežnejši zgod. roman v dveh delih so Brambovci (SM 1910 in 1911), nastal ob stoletnici Ilirije, zato se dogaja v času Napoleonovih vojska po dolenjskih gradovih, v Lj. in Novem mestu. Pripoveduje o prostovoljskih oddelkih, ki so skušali dolenjsko podeželje obraniti pred franc. okupacijo, v glavnem pa gre za razgibane vojaške dogodke in vroče ljubezenske zgodbe. Ideja je ljubezen do domače zemlje, ki jo avtor poetično slika in poveličuje. Delo je umetniško neenotno, novosti so v psihologiji, filozofiranju in impresionizmu, starinska pa je romantika z gradovi, junaki in naključji, s poseganjem nazaj in s pisateljevimi vmešavanji v pripovedovanje. Iz istega časa je vzeta tudi tridejanka Noč na Hmeljniku (Oder 1921), v kateri poudarja ljubezen do domovine: »Kdor hoče služiti domovini, mora pozabiti nase in poznati samo oltar, kamor polaga svoje žrtve.« Ob izgubi Koroške je nastal »starokoroški roman« Angelin Hidar (LZ 1922, v knjigi 1923, češki prevod 1927). Delo pripoveduje o angleškem kralju Rihardu Levjesrčnem, ki se vrača s križarske vojne preko Avstrije, tukaj ga preganjajo zaradi spora s cesarjem, prav tako preganjajo njegovo izvoljenko. Ta v osamljenih gorah rodi sina in umrje, sin zraste, odkrije očeta in pade na turnirju. Spet gre za izrazito romantično delo, plod fantazije, s prehodi v pravljico in legendo. Zadnja L. zgodovinska povest je Sigmovo maščevanje (1931), ki obravnava zrinjsko-frankopansko zaroto, v kateri nastopa izmišljeni slov. plemič Sigma Povirski. Pisatelj je dobro prikazal boje proti Turkom, odnose med dunajskim dvorom ter hrvaškim in ogrskim plemstvom, vlogo Uskokov, iskanje zahodnih zaveznikov itd. Zaroti pripisuje jsl. nacionalni značaj. V verzih je napisal še psevdozgodovinsko pesnitev Gabrijan in Šembilija (ŽS 1923/24), v LZ pa je ostal prozni Roman o gospe Ani in študentu Avreliju (1914) iz baroka. Za mladino je napisal povest Dorè (1917), igro v verzih Pepeluh (Oder 1926), tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924) in štiri slavnostne prizore Na narodni praznik (1928). Izredno plodovito in mnogovrstno je bilo L. publicistično delo. Precej člankov je posvetil osebnostim in vprašanjem iz slov. slovstva, obsežnejši so: Primož Trubar in naša reformacija (Sn 1908), Josipina Turnograjska (Maribor 1921), Začetki SM (Lj. 1921). Zanimala ga je tudi zgodovina pedagogike in šolstva in o tem je napisal več člankov v P. Največ člankov pa je napisal iz ljubezni do češkega slovstva in kulture in deloma ruske: Tjutčev in Homjakov (DS 1904), Pan Tadeusz, Jevgenij Onjegin, Slavy dcera, Krst pri Savici (Sn 1905), Pesnik I. Machar (Sn 1909), Tyl in početki češkega gledališča (Sn 1910), Češka moderna literatura (LZ 1911), Pesnik Machar v boju z antiko (Sn 1911), »Maj« in njega pesnik K. H. Màcha (Slovanski spomini in jubileji, SM 1911), Jaromir Borecky, Jaroslav Vrchlicky (Sn 1912), Otokar Theer, Rod Jurija Klemenčiča (koroška povest češ. pis. M. Gebauerjeve), Viktor Dyk, »Ruch« in »Mladika« (LZ 1918), Ernest Denis, Alois Jirdsek (LZ 1921), Nazori o poklicu slovanstva (ob 70-letnici Jož. Holečka) (LZ 1923), Jiři Wolker (LZ 1926). Iz češke književnosti je tudi prevajal: Češke pravljice (Lj. 1922), Češka antologija (SM 1922). Politične, prigodniške in potopisne članke je pisal v Dnevu, E, SN, J, Našem listu, sodeloval je pri DP, Zk, Slov. gospodinji, Savrameniku, Orjuni, Naši dobi idr. V zadnji dobi življenja je napisal nekaj poljudnih in spominskih knjig: Vodniki in preroki (1927) so portreti kulturnih delavcev od Trubarja do Cankarja. V borbi za Jugoslavijo (1928, 1929) spremlja v dveh knjigah prebujanje jugoslovanske narodne ideje od ilirizma dalje. Knjiga spominov (I. del 1925, II. 1940) pripoveduje o pisateljevi mladosti, študiju, narodnem prebujanju in preganjanju do dogodkov ob osvobojenju v Pragi. Psevdonimi: I. S., I. E. Rubin, Ivan Ivanovič.

Prim.: SBL I, 604–05; Pastuškin (And. Budal), Brambovci, LZ 1912, 98–103; J. Lovrenčič, Angelar Hidar, M 1924, 156–57; P. Karlin, Dr. I. Lah, Kron V, 1938, 242–43 s sl.; Dr. I. Lah, KMD 1939, 84; ZSS V, 219–25 z dvema sl.; Pogačnik-Zadravec V, 373–76; Fr. Koblar, Slov. dramatika, II, Lj. 1973, 91–92 s sl., 221–22.

Jem.

Jevnikar, Martin: Lah, Ivan (1881–1938). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi315018/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (11. maj 2021). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine