Slovenski biografski leksikon

Koštiál Ivan, jezikoslovec, folklorist in kritik, r. 27. jul. 1877 v Gradcu; oče: kemik Ivan K. iz Hrabačova pri Jilemnicah (ČSR). Ljudsko šolo je obiskoval v Gradcu, gimnazijo istotam (1887–95), 2 sem. filoz. fakultete na Dunaju (1895–6), ostale v Gradcu (1896–9), kjer je napravil drž. usposob. izpit iz slov. in klas. filologije jun. 1900. Služboval je kot suplent na novomeški gimn. (sept. 1899 do febr. 1900), na II. drž. gimn. v Lj. (do sept. 1902), defin. na m. učiteljišču v Kopru (do sept. 1909), na slov. m. učiteljišču v Gorici (do sept. 1919), toda od 1915–8 v vojaški službi, od jan. 1919 prideljen in od okt. nameščen na gimn. v Novem mestu. V jezikoslovju se je bavil zlasti s preiskovanjem besednega zaklada, z imenoslovjem, etimologijo in pomenoslovjem. Glavni spisi iz tega področja so: Slovanski življi v nemškem besednem zakladu (Izv. II. drž. gimn. v Lj. 1901), Slavisches im friaul. Sprachschatze, ki ga je prof. Štrekelj na K.-ovo prošnjo izpopolnil ter priobčil pod svojim imenom (AslPh 1910), Slovenische Lehnwörter im Friaulischen und syntaktische Slavismen bei den Görzer Friaulern (AslPh 1913), Nekaj o Romunih (o slov. izposojenkah: S 17. nov. 1916); sestavil je Schimpffov Nemško-slovenski in Slovensko-nemški slovarček (Gorica 1909) in za Wiesthalerjev Lat.-slov. slovar izdelal črko F; Nekaj o naših imenih. Rodbinski priimki in krajevna imena na Slovenskem, napravljena iz imen svetnikov (DS 1904), Rodbinski priimki na Slovenskem iz krajevnih imen (DS 1905), O slovenskih priimkih (Poročilo o Chr. Schnellerjevi knjigi »Innsbrucker Namenbuch«. DS 1905), Rodbinski priimki iz rastlinskih imen (DS 1906), Slovenska osebna imena iz XII. stol. (Veda 1914), Slovenska imena z Goriškega iz l. 1291 (Veda 1914), O naših priimkih (M 1927), O krajepisnih imenih (GV 1926), Besede popotnice (M 1931), Drobtinice iz zgodovine besed (Mentor 1929–30), Priimki pri raznih narodih s pomenom »mesar« (SN 30. nov. 1910), s pomenom »kovač« (SN 10. dec. 1910). Tolmačil je krajevna imena, n. pr. Mirna peč iz Medna peč; imena, v katerih odgovarja slov. beseda »knez« nemški »Graf«; kranjska topografska imena pri Valvasorju; Podreča-Patriarchesdorff (IMK 1909), ocenil je J. Sturovo knjigo »Die slav. Sprachelemente in den Ortsnamen dar deutschösterr. Alpenländer«, Wien 1914 (LZ 1918) in etimološke razlage: Kleine Beiträge zur slav. Wortkunde (mavec, stiva, protin, streha, grmada, kurec, probkovina, tinjec, rula, žula, hlače: (AslPh 1918); žula, rula, pórčehne, pašénog-pašánec (ČJKZ 1920), Sitni etimol. prinosi mavec, pajek, stiva; slov. veja, sh. vjëđa NV XXVIII, 1920; Etim. bilješke (komaj, finka, punca: JF 1921), zajec (JF 1923), finka-fica, punca »tašča« (JF 1924), kres (JF 1925–6); K zloženkam z d- korena dhē: mrtud, svilod, ud, prod, uzda (ČJKZ 1924); Odkod ime vigenc? (M 1925); Die slav. Namen des männlichen Hanfes, premog (ZslPh 1930; ŽiS 18. apr. in 22. avg. 1930); Friaulische Etymologien: antiúl »otava«, śedón »žlica« (Zeitschr. f. roman. Philol. 1912). Med članki o posebnostih slov. narečij je omeniti: Reduplizierung der Präp. sъ in slov. Dialekten (AslPh 1912, 318), Entgleiste Iterativbildungen (ZslPh 1927). Prispevke za folkloro je priobčil v ZÖVK: Zur Krainer Volkskunde (139 dolenjskih narodnih primerjav, 1906); Euphemistische Fluchworte (slovanske, nem., furl, in ital., 1907); Sieben Beschwörungsformeln aus dem slov. Küstenlande (1911); Kleine Beiträge zur österr. Volkskunde (kako zovejo razni narodi pastaričico, netopirja, žlico, gnoj in otavo, 1912; prim. ZÖVK in slovansko narodoznanstvo: Veda 1915, 57–62); o Nemškem Rutu na Gorenjskem (Adria, Trst 1912; Deutsche Erde, Gotha 1913, z zemljevidom; o zmotah O. Behaghela glede Sorice in Nem. Ruta: Soča 16. avg. 1913); Slov. folklorske drobtine (iz Ostermannove knjige La vita in Friuli. LZ 1912). Fried. S. Kraussova »Anthropophyteia« (Leipzig 1905–14) je objavila ok. 50 K.-ovih člankov o seksualnih rečeh, predvsem erotično imenoslovje slovenskih, romanskih, germ. narodov, Osmanov, Albancev, ciganov i. dr.; iz ital. rkp. je ponemčil: Dr. Raf. Corso, Das Geschlechtsleben des ital. Volkes (Nicotera & Leipzig 1914). Iz jugoslov. kulturne in literarne zgodovine je objavil: Drobni doneski h kult. zgodovini Istre (o glagolskih matrikah i. dr., E 2. sept. 1911), Hrvatske glagolske isprave, bilješke i napisi (dodatki in popravki k Strohalu, z zemljevidom: NV XX); Vjesnik Staroslavenske akad. u Krku je prinesel: Glagolica na Slovenskem, Čakavska »Duhovna bramba« iz Bašćanske Drage, Glag. listine iz Istre, Glag. matrike v Krkavčah pri Kopru (1913–4; poročilo o I. Vjesniku: Veda 1914, 335, o II: LZ 1915, 286); O sorodstvenih razmerah Jugoslovanov (Veda 1913); Ob 70 letnici p. Škrabca (Veda 1914); Kako je Vodnik bogatil slovenščino (DN 20. marca 1919); o Prešernu: Stoji moravski trg »Lescè« (SN 1910, št. 339, 480; LZ 1920, 767), K Preš. »Ribiču« (LZ 1919, 317); Prispevek k poglavju o Jurčičevih literarnih predlogah (LZ 1924, 702), Jurčičev Krjavelj (LZ 1929). Zadnja leta se je posvetil čiščenju slov. knjižnega jezika: O enotni izgovarjavi slovenščine na odru (Maska 1920, št. 2, 3); O Finžgarjevem jeziku, Slovenščina Vlad. Levstika, Slovenščina v naših časnikih (Kritika I., 1925–6); Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine (M 1926; ponatis MD 1927, 2. pomn. izd. 1931). Poslovenil je iz češčine nekaj humoresk Svat. Čecha (SN med 1897–9), iz madž. M. Jókai-evo povest »Igralec, ki dobiva« (E sept. 1922—jan. 1923). Razen tega je napisal več kritik in poročil o lingv., folklori in leposlovnih delih v GMS, LZ, Vedi, SN, GV i. dr. Šr.

Šlebinger, Janko: Koštiál, Ivan (1877–1949). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi295217/#slovenski-biografski-leksikon (14. november 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine