Kogoj, Marij (1892–1956)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Kogoj Marij, skladatelj, r. 27. aprila 1895 (op. ur.: 20. sept. 1892) v Trstu. Gimn. je obiskoval v Gorici, v osmi šoli pa odšel na dunajsko glasbeno akad., študiral pri Fr. Schreckerju kontrapunkt in kompozicijo, izstopil iz akademije in študiral privatno pri Schönbergu instrumentacijo. Živi v Lj., kjer je bil nekaj let glavni glasbeni poročevalec Slovenca, nekaj časa pevovodja Slavca, od 1922 dalje sodeluje pri Narodnem gledališču kot repetitor in deloma kot kapelnik. Kratko dobo je poučeval na šoli GM harmonijo. Tekom svojega lj. bivanja je priredil en samostojen koncert lastnih skladb (1920), nekaj glasbenih matinej in glasbenih predavanj. V DS 1921 je objavil predavanje o slovenski narodni pesmi. Največ se je bavil in se bavi s komponiranjem. V tisku so izšla sledeča njegova dela: Troje solospevov s klavirjem (Jaz se te bom spomnila, Sprehod v zimi, Istrski motiv) 1919; Samospevi (Zvečer, Da sem jaz Jezus, Gazela), izdala GM 1921. Piano (2 klavirski suiti), Requiem (moški zbor), Barčica, Nageljni poljski (meš. zbora), Otroške pesmi (12 napevov, Trst), Večerni zvon (meš. zbor, CG 1912), Trenutek (meš. zbor, NA XIII), dve narodni harmonizirani in prirejena Flajšmanova »Lahko noč« (Pevec I, III) in samospev »Otožnost« (Trije labodi). Izmed nenatisnjenih skladb so se javno izvajale še sledeče: Zbori k Sofoklejevemu kralju Ojdipu (Zavodi v Št. Vidu nad Lj., 1921), Dvojna fuga v G-molu, Andante za gosli in klavir ter odlomki iz opere »Črne maske« (na koncertu Kogoj-Bravničar, 1925), meš. zbor Slovo (Varaždin), meš. zbor Trpeča srca (Lj.). Razen tega je spisal libreto za opero »Bogomila« ter uglasbil tridejansko opero »Črne maske«, izvaj. v Lj. 1929. K.-ev stavek, oziroma slog je harmonsko in ritmično bujno se prelivajoč (polioden), bogato opremljen, izraz samorasel, resen, globok. V rokopisu ima mnogo skladb. Pl.

Premrl, Stanko: Kogoj, Marij (1892–1956). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi284197/#slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 4. zv. Kocen - Lužar. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1932.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kogoj Marij (v krstni knjigi: Julius, Dante, Aloysius), skladatelj in publicist, r. 20. sept. 1892 v Trstu (r. podatki v SBL, SGL zgrešeni), u. 27. febr. 1956 v Lj. Oče Štefan iz Kanala ob Soči, kolar, se je dvajsetleten 1884 priselil v Trst, se tu 5. avg. 1888 poročil s petnajstletno Tržačanko Angelo Antonio Filippini, začel poklicno propadati in 8. jan. 1898 umrl za jetiko v trž. bolnišnici. V tretjem letu starosti je bil K. pred 8. mar. 1895 nekaj časa v goriški bolnišnici: v bolezni ali travmi, ki je ni moč dokumentirati, ker so arh. dokumenti uničeni, je morda iskati enega izmed vzrokov za poznejšo umsko bolezen. 31. maja 1896 je umrl za meningitisom njegov 8 mes. stari bratec Marius Franciscus Ioannes. Od tega dne dalje so začeli starši Julija klicati z imenom rajnega Marija: ker so doma govorili po it., se ga je tudi med slov. prijatelji odslej držalo ime Mario. Po očetovi smrti je mati zapustila družino (menda je vse tri otroke zaklenila v stanovanje in izginila – prim. J. Vidmar, Obrazi, 53). Zapuščene sirote so poslali v očetov rojstni Kanal, kjer je zanje skrbela občina. Tu je dovršil osn. š., nato so ga poslali v Gor. v gimn. in je stanoval v Deškem semenišču. Prva leta je uspešno izdeloval, kasneje se je bolj posvečal kompoziciji kot šoli, zato 8. razr. ni dovršil. Prve nauke v glasbi mu je dajal učitelj, pevovodja in skladatelj Mihael Zega, največ pa se je izobraževal sam s pomočjo tedanjih gor. glasbenikov. Prva znana skladba je iz leta 1911 (Ko zarja zjutraj), že v dij. letih pa je izšel v reviji Novi akordi (XIII) njegov znameniti meš. zbor Trenotek, ki pomeni v slov. glasbi pravo revolucijo – začetek ekspresionizma. Ur. revije Goj. Krek je o skladbi zapisal: »če skladateljski naraščaj začne s takimi proizvodi, smemo gledati v bodočnost polni lepih nad... Res je marsikaj še neokretno, a marsikateri starejši skladatelj bi bil morda našel tupatam pravilnejši izraz; iskrenejšega, globokejše občutenega pa gotovo ne« (NA XIII, 1914, št. 4, 17). Najbrž so vplivali na njegovo ustvarjanje tudi stiki s sklad. Stankom Premrlom, na kar kažejo njegovi poskusi cerkvenega ustvarjanja. Nov. 1911 je poslal Premrlu meš. zbor Ave Marija in o njej je Premrl zapisal: »Omenjena skladba je bila zares skrbno izdelana in vsebuje že prijeten K-ev slog« (Slov. glasb. revija 1957, 48–49). Iz tega in naslednjih let je še nekaj c. zbor. in orgel. skladb, ker je v dijaških letih tudi orglal. Stiki s Premrlom so se nanašali tudi na posvetno pesem. 24. febr. 1914 je pisal Premrlu o svojem pogledu na obdelavo ljud. pesmi: »Kar se tiče harmonizacije narodnih pesmi, mislim, da ni harmonizacija sama sebi cilj, nego da ima doseči oni izraz, ki ga ima pesem v ljudstvu, nekak duh mase« (MuzE). Te nazore kažejo tri zbor. priredbe: Stoji mi polje, Narodna in Trpeče srce. Iz Gor. je odšel na Dunaj in se vpisal na glasb. akad. (jesen 1914–18). Prvi dve leti je redno opravil pri Fr. Schrekerju kontrapunkt in kompozicijo, potem ga je akademija utesnjevala, zato jo je zapustil in privatno študiral pri Schönbergu instrumentacijo. Preživljal se je s tem, da se je zaposlil »pri nekam ključavničarju, za katerega je kot nekakšen vajenec prenašal po Dunaju orodje in tipično ključavničarsko pečico na oglje, včasi pa tudi prevažal vsakršne potrebščine z vozičkom, kakršni so bili takrat za take namene v rabi« (Vidmar, 52), kljub temu pa je med prvo svet. vojno živel »sredi nepopisne revščine« (Jelerčič, 156). Vendar je zorel in ustvaril marsikatero delo, ki ga je izdal po prihodu v Lj., kamor se je preselil v jeseni 1918. V Lj. se je družil s Podbevškom, katerega je vzel na stanovanje, a mu poleg postelje in »stradanja ni imel ponuditi ničesar« (Vidmar), in Vidmarjem. Skupaj so zasnovali, urejali in izdajali revijo mladih Trije labodi (prva št. dec. 1921, druga, zadnja, maja 1922). V njej sta izšla tudi dva K-eva samospeva. K. se je preživljal z glasb. kritikami za S, pisal pa je tudi v DS, SN in LZ. V tisku je izdal: Troje samospevov (Jaz se te bom spomnila, Sprehod v zimi, Istrski motiv – 1919), Samospevi (Zvečer, Da sem Jezus, Gazela – GlasbM 1921), 14 Marijinih pesmi (priredbe – Pevec 1921), Vidmar mu je izdal po Treh labodih Šest klavirskih skladb in litografski natis dveh zborov: Barčica in Requiem. Za Sofoklejevega Kralja Ojdipa, ki ga je prevedel prof. Fr. Omerza (Mentor 1917–19) in uprizoril s študenti škof. klas. gimn. v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Lj., je K. uglasbil zbore. Zaradi glasb. kritik si je nakopal številne nasprotnike. Stal je na stališču: »Od dobre kritike se ne sme pričakovati nič več in nič manj, kot da je resnična.« Postajal je vedno bolj izoliran in lj. »višja« družba je bojkotirala koncert njegovih del sept. 1920. Tudi GlasbM mu je že po nekaj mesecih odpovedala poučevanje harmonije in kontrapunkta na svoji šoli. Na Vidmarjevo priporočilo pri mojstru Hubadu je dobil mesto na lj. konservatoriju za zgod. slov. glasbe. »K. je ponudbo sprejel in je predaval nemara semester ali dva. Nato je bilo njegovo pradavateljstvo odstavljeno z dnevnega reda« (Vidmar, 69). Nekaj časa je bil tudi pevovodja Slavca. Zaradi težkih gosp. razmer se je K. 1922 preselil v Gor. Tu je vodil s Kumarjem glasb. š., javno nastopal, govoril je npr. na tekmi pev. zborov v Rihemberku (24. sept. 1922), veliko pa je ustvarjal za mlad. in otroške zbore, kamor ga je usmerjal Kumar. Ti drobni biseri spadajo med K-eve najboljše skladbe. Uglasbil je Ribičičevo mlad. igro Kraljica palčkov (Gor. učit. društvo, Trst 1923), Umetniška založba pa mu je izdala v Trstu 1923 meš. zbor Nageljni poljski. V jeseni 1923 se je vrnil v Lj. in dobil 11. mar. 1924 mesto korepetitorja v Operi (1925 je tudi nekaj dirigiral) in to mesto obdržal do avg. 1932, ko se mu je omračil um. 1924 so izšle v Trstu Otroške pesmi, ki jih je ur. Sr. Kumar (zal. Učit. pev. zbor, že istega leta je izšla druga, poprav, izd.). Raf. Ajlec je o njih zapisal: »Med skladatelji stopata v ospredje Kogoj in Adamič« (Grlica 1974/75, št. 1–2, 6). Ponovno so izšle K-eve Otroške pesmi za mladinski zbor pri DZS v Lj. 1956 in jih je ur. Mat. Bravničar. – K. je hotel ustvariti tudi slov. opero. Kmalu po prihodu z Dunaja ga je pritegnil Prešernov Krst pri Savici, iz katerega je izdelal libreto Bogomila, vendar je načrt opustil. 1924 so mu naročili, naj napiše scensko glasbo za fantastično, simbolično dramo Črne maske Leonida Andrejeva, ki jo je prevedel J. Vidmar in uprizorila lj. D. K. naročila ni izpolnil, ampak je sam napisal libreto in ga uglasbil do 1927, nekaj odlomkov pa so podali že 1925 na koncertu Kogoj-Bravničar. Lj. O. je uprizorila K-eve Črne maske 7. maja 1929 pod vodstvom Mirka Poliča (ponovitev 1957/58 pod vodstvom S. Hubada). Opera je doživela silen odmev. Vidmar, ki je od blizu spremljal nastajanje opere, ker je K. pogosto pri njem komponiral, pravi, da predstavlja mogočno glasbeno enoto, ki vsebuje poglavitno stvar vsega K-ega dela, namreč boj življenjske energije s težko, morda patološko melanholijo: »V operi se vrste sijajni in pretresljivi viški... skratka, K-eva opera je stvaritev velikih razsežnosti in je verjetno nemajhnega pomena za zgod. naše muzike. Poleg tega so nemara Črne maske ob Vojičku Albana Berga edina vidna opera evropskega muzikalnega ekspresionizma« (str. 73). J. Höfler pa piše o njej: »K-eva opera Črne maske, v dveh. dej. in petih slikah, je najznamenitejše slov. operno delo. Težka simbolistična dramska predloga L. Andrejeva z mračnimi ekspresionističnimi mesti je našla v skladateljevi duhovni razslojenosti ekvivalenten odmev. Oblikovna struktura opere in njen muzikalni slog deloma sledita takrat sodobnemu in pomembnemu opernemu ustvarjanju R. Straussa, razkrojenost glasbenega stavka pa ji daje individualne ekspresionistične črte, ki ji zagotavljajo aktualnost še v današnjem času« (SGL II, 304). Tretja opera, ki jo je K. skušal ustvariti, je bila Shakespearova komedija Kar hočete, vendar mu jo je preprečila bolezen. Izmed skladb je treba še omeniti: meš. zbor Večerni zvon (CG 1912), prireditev Flajšmanove Lahko noč (Pevec I, III), samospev Otožnost (Trije labodi), Stoji, stoji mi polje (Pevec I), Sv. Jurij (NR I), v Grlici pa so izšle: April, Cicifuj, Pust in Metuljček. Objavil je tudi nekaj razprav: O umetnosti, posebno glasbeni (DS 1919), O narodni pesmi (DS 1921), Prosvetna zborovska produkcija pri Slovencih (LZ 1929)... 1932 je začel izgubljati zavest, odpeljali so ga v umobolnico, prišel je ven, vendar ne več zdrav. J. Vidmar piše o letih bolezni: »Nato se spomnim nenadne vesti, da so ga odvedli v bolnišnico za duševno bolne. In še kasneje sem ga srečeval na ulici, kjer se je zgubljeno plašil ali svoje sence ali kandelabrov ali bogvedi česa še. Seveda ni poznal nikogar več« (str. 75). Kot človek je bil izredno nadarjen, razgledan, nenavadno zahteven do svoje umetnosti, temperamenten, kratkoviden. Njegovo življenje še ni raziskano in tudi ne delo. Marijan Brecelj je izdal Osnutek za bibliografijo M. Kogoja (Ob stoletnici kanalske čitalnice, 1967), sicer pa so spisi o njem neštevilni, zato bomo navedli le važnejše.

Prim.: St. Premrl, SEL T, 489; P. Merkù, M. K. šestdesetletnik, NRazgl 25. j un. 1955; Isti, Identiteta in otroštvo M. K., Muz. zbor. XII, 1976, 50–66; V. Ukmar, Spominu M. K., NZb X, 1955, 3; St. Premrl, Nekaj spominov na življenje in delovanje M. K., Slov. glasb. revija 1957, 48; Jak. Jež, O sklad. M. K., Mlada pota 1957/58, št. 9; S. Hubad, Glasbeni problemi K-evih Črnih mask, GLLjO 1957/58, št. 2, 49–51; H. Leskovšek, K-eve Črne maske, prav tam, 52–62; J. Traven, M. K. kot gledal, kritik, prav tam, 72–75; M. Lipovšek, M. K., NSd 1956, 769–77; B. Loparnik, M. K. – kritik, dipl. naloga; Isti, Dramaturška in kompoz. zasnova K-eve opere Kar hočete, Muz. zbor. II; Isti, M. K., Lj. 1965; Isti, K-evi pogledi na slov. nar. pesem, Muz. zbor. IV, 1968; Isti, Prvine melodične dikcije v K-evih otroških pesmih, Muz. zbor. V, 1969; Isti, Slov. sklad. M. K. in tendence v obdobju 1900–1930, PDk 10. okt. 1976; D. Švara, Operna ustvarjalnost prim. sklad., Glasb. matica Trst 1909–1969, Trst 1969; Cvetko, Stoletja in Zgodovina, pass.; C. Cvetko, Opera in njeni mojstri, 1963, 139–41; I. Klemenčič, K-eva scenska glasba V kraljestvu palčkov, Muz. zbor. VII, 1971; Isti, Kompozicijski stavek v klavirskih skladbah M. K., Lj. 1976; J. Hofler, SGL II, 303–04; And. Rijavec, Slov. glasb. dela, Lj. 1979, 109–14 s sl.; Jelerčič, 154–58 in pass.; J. Vidmar, Obrazi, Lj. 1980, poglavje M. K., 51–76 in pass.; J. Sivec, Dvesto let slov. opere, Lj. 1981, 32–36; sliki: S. Šantel na veliki sliki zbora komponistov (visi v mali filharmonični dvorani v Lj.) in Veno Pilon.

Jem.

Jevnikar, Martin: Kogoj, Marij (1892–1956). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi284197/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (17. junij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine