Klemenčič, Milan (1875–1957)
Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK

Slovenski biografski leksikon

Klemenčič Milan, slikar in lutkar, r. 7. marca 1875 v Solkanu, je obiskoval 1885 do 1889 goriško, 1890 tržaško gimn., 1891 beneško slikarsko akademijo, 1892 akademijo Brera v Milanu; 1893 je vstopil v Schmidtovo slikarsko šolo v Monakovem, po 2 mesecih prestopil v Hollosyjevo in bil v letnem semestru sprejet na akademijo, kjer je do 1804 obiskoval Gysisovo in Herterichovo šolo. Obenem se je udeleževal Lautenschlägerjevega gledališkega kursa. L. 1895. je služil kot enoletni prostovoljec pri mornarici, potoval nato v Egipet in Bližnji Orient ter se nastanil v Gorici, kjer je vstopil v sodno službo. L. 1901–02 je v Monakovem absolviral »Malklasse« pri Lietzenmayerju in po vrnitvi služboval pri sodniji v Ajdovščini; tam je tudi poučeval risanje in geometrijo na obrtnonadaljevalni šoli do 1914, ko je moral na vojsko. Od 1918 je zopet služboval in 1926 stopil v pokoj. K. slika portrete, marine in krajine v olju in akvarelu; razstavil je 1907 in 1925 v Lj. v Jakopičevem paviljonu, v Trstu 1908–10 v Circolo artistico in na 1. slov. umetn. razstavi 1910. Bavil se je z restavriranjem in projektiral gledališke inscenacije: »La Gioconda« (d'Annunzio) Gorica 1905, za gostovanje E. Duse, »La Nave« (d'Annunzio) 1910 za gledališče Malibran v Benetkah ter za mnoge primorske podeželske odre. L. 1921/22 je kot šef opreme v Lj. nar. gledališču projektiral inscenacijo za »Lepo Vido« (R. Savin), Vesele žene windsorske, Thais, Tosco, Sen kresne noči, Figarovo svatbo in Judito (Hebbel). L. 1911 je po vzorcu »Marionettentheater Münchner Künstler« napravil izvirno zasebno marijonetno gledališče v Ajdovščini, z lastnimi lutkami, kostumi in scenerijo. L. 1920 do 1924 je ustvaril in umetniško vodil Slovensko marijonetno gledališče v Lj. ter uprizoril igre Poccija, Bendorfa, Novellija, Anne Vertue Gentile, Ivana Laha ter svojega »Fausta«. O marijonetah je pisal v SN, Slovenca, Plamen 1921. K je pijonir moderne lutke na Slovenskem. Njegova slikarska dela so v zasebni lasti v Trstu, Gorici, Lj. in dr. — Prim.: SN 5. VI, 27. VIII. in 13. XII. 1919; UT 4. VI. 1919; DS 1920, 3/4 in 5/6; P 1921, 1/2; Gledališki list 1920/21 (figurine k »Snu kresne noči«); Vesna 1921, 1; Dom i Svijet (Zagreb) 1920, 6; Loutkař (Praga) 1921, 5; ocene v SN, Slovencu, Jutru, Napreju in UT; slika: Plamen I, 18. Ml.

Mesesnel, France: Klemenčič, Milan (1875–1957). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi276046/#slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Klemenčič Milan, slikar, lutkar in scenograf, r. 7. mar. 1875 v Solkanu, u. 5. febr. 1957 v Lj. Oče Štefan, kmet, mati Ana Verdikon. Že v rani mladosti je osirotel. Tedaj se je v Gor. prvič srečal z Reccardinijevimi lutkami. Od 1885–89 je obiskoval gor., od 1890 trž. gimn., od 1891 beneško slik. akad. in 1892 akad. Brera v Milanu. 1893 je odšel v München na Schmidtovo slik. š., že po dveh mesecih je prestopil v Hollosyjevo š. V letnem sem. je bil sprejet na Akad., tu je do 1894 hodil v Gysisovo in Herterichovo š. Istočasno je obiskoval gled. tečaj pri K. Lautenschlägerju. 1895 je odslužil vojaški rok kot enoletni prostovoljec pri mornarici, nato je še nekaj časa potoval po Egiptu in Bližnjem vzhodu. Po vrnitvi se je zaposlil kot sodnijski uradnik, vmes pa je 1901 prebil še en semester na slik. akad. v Münchnu pri Litzenmayerju. Kot uradnik je služboval v Bovcu in Gor., se 1903 z družino naselil v Šturjah in opravljal službo sodnega kanclista v Ajdovščini. V prostem času je slikal. Že 22. dec. 1910 je začel z lutkovnimi predstavami v Malem lut. gled., tako so Šturje postale rojstni kraj prvega slov. lut. gled. 1912 je K. napisal oklic slov. javnosti, naj podpre umetniško dovršeno in vzgojno usmerjeno, predvsem mladini, a tudi odraslim namenjeno ter nad strankarskimi spori stoječe lut. gled. z dobrim tujim, zlasti pa domačim repertoarjem. Oklic takrat ni izšel, ampak šele 1919. K. je 1913 začel poučevati risanje in projekcijsko geometrijo na obrtno-nadaljevalni š. v Ajdovščini, ob izbruhu vojne 1914 je bil vpoklican. Po vojni se je naselil najprej v Domžalah, nato v Lj., kjer se je popolnoma predal lutkarstvu in od 1920–24 vodil Slov. lut. gled., v sezoni 1920–21 pa opravljal tudi službo šefa opreme SNG za D in O. V lut. gled. je sodeloval z I. Lahom, M. Jarcem, I. Šorlijem idr. Po prenehanju tega gled. se je razočaran posvetil slikarstvu, a se 1936 še enkrat vrnil k lutkarstvu, ko je v lastnem stanovanju v Lj. prirejal predstave z novimi, miniaturnimi lutkami. 1930 so ga na ustanovnem kongresu Jsle. lutkarske zveze v Lj. izvolili za častnega preds., 1932 pa za častnega preds. Jugoslaven. lutkarskega saveza. – K. je stalno nihal med slikarstvom in lutkarstvom, gotovo pa je v zadnjem pomembnejši. Upoštevanja vredna je tudi njegova fotografska dejavnost: z velikim občutkom za dokumentarnost je posnel številne fotografije, pomembne zlasti za preteklost Goriške okrog 1900 in po njem. K-evo slikarsko delo obsega krajino in portret, poleg tega še žanr in tihožitje. V njegovem slik. ločimo dve obdobji: do prve svet. vojne prevladujejo primorski motivi, po njej, ko je živel v Lj., se je na Prim. še vračal na osnovi starih študij, vendar prevladujejo sedaj lj. in gorenjski motivi, zanimala pa ga je tudi krajina na Dolenjskem in ob Jadranu. Enako pomembni kot krajine so portreti, v katerih je že v Šturjah upodobil nekaj uglednih domačinov, sorodnikov in prijateljev, v Lj. pa tudi več znanih osebnosti (André Jochmann, 1907; Vaio Bratina, 1910; dr. Alfred Šerko, 1931; dr. Joža Glonar, 1934; Don Bosco (za salezijance na Rakovniku); Bogo Leskovic, 1935, itd.). K-evo slikarstvo je realistično, vendar je zlasti pri krajinah opaziti tudi vplive impresionizma in celo pointilistične tehnike. Pri portretih je oblikovno trši, ponekod skoraj z ekspresivnim učinkom (dr. J. Glonar). V manjših delih dekorativnega značaja zasledimo tudi odmeve secesije. Veno Pilon je K. cenil, saj mu je bil prvi slik. mentor, in ga je nagovarjal, enako tudi F. Mesesnel, naj pripravi samostojno razstavo, vendar do te za K-evega življenja ni prišlo. Iz K-evih šturskih let je vredno omeniti prijateljstvo, ki ga je vezalo z domačinom Avgustom Schleglom (1856–1908), obč. tajn. v Ajdovščini in županom v Šturjah, ki se je tudi sam ljubiteljsko ukvarjal s slikarstvom. K. je 1907 sodeloval na »prvi slov. umetniški razstavi« v Trstu, 1908 je razstavil tri krajine v izložbi Gabrščkove knjigarne v Trg. domu v Gor., 1908–10 je razstavljal v Circolo artistico v Trstu, 1909 v Jakopičevem paviljonu v Lj., 1925 na razst. portretnega slikarstva v Lj., 1927 na II. razst. umetnin v okviru lj. velesejma, 1930 v okviru Kult. razst. Jul. krajine v Bgdu. Po smrti so bila njegova dela prikazana 1958 na razst. Avtoportret na Slovenskem, apr. 1970 je GorMuz pripravil razst. gor. motivov, okt. istega leta pa nekoliko razširjeno razst. v Ajdovščini. 1976 je GorMuz pripravil retrospektivno razst., ki je osvetlila celotno K-evo umetniško dejavnost. Razstavljena so bila olja, osnutki in študije, scenski in kostumski osnutki ter lutke. Značilno je, da K. za svoje lutke ni samo snoval osnutkov, ampak je lutke sam izdeloval, prav tako tudi kostume in scene. Njegove lutke iz vseh treh obdobij, tj. iz Šturij, iz delovanja Slov. lut. gled. v Lj. in miniaturne lutke, so še ohranjene. K. se je v repertoarju lut. iger naslanjal predvsem na tuja dela, medtem ko so domači avtorji, čeprav jih je prosil za izvirna slov. besedila, slabše zastopani. Iz it. commedie dell'arte je izvajal npr. Reccardinijevi deli Mrtvec v rdečem plašču in Trojčke iz Damaska, pomagal si je tudi s prev. iger Franza Poccija (Kralj Lavrin, Začarani princ, Princ Rožencvet in princesa Lilijana, čarobni dežnik, Gašperčak slikar, Obuti maček, Preizkušnja, Tri želje, Sovji grad, Čarobne gosli). Slov. lut. gled. v Lj. je 18. mar. 1920 uprizorilo prvo slov. lutkovno igro, Sneguljčico dr. I. Laha, pogosteje pa so bili delo slov. avtorjev prologi, po navadi aktualno kritično obarvani. Višek K-evega lutkarstva so nesporno uprizoritve Fausta, ki ga je po tujih virih priredil za lutkovni oder K. sam. To predstavo in še nekatere druge iz predvojnega repertoarja so v K-evem stanovanju ponovili z miniaturnimi lutkami tudi še po zadnji vojni, v sezoni 1951/52 pa so v Mestnem lut. gled. v Lj. igrali Poccijeve čarobne gosli, za katere je K. izdelal osnutke za sceno in lutke, že 1905 je zasnoval sceno za D'Annunzijevo Giocondo, ko je v Gor. gostovala ital. gled. igralka in plesalka Eleonora Duse, 1910 je v Benetkah napravil sceno za odrsko delo La Nave istega avtorja. Izdeloval je tudi scene za prim. podeželske odre. Med deli uporabnega značaja je zanimiv npr. osnutek barvne razglednice ob sokolskem shodu 1909 v Ajdovščini, ki je bila tudi tiskana. V Lj. je za D in O SNG izdelal sceno za Lepo Vido (1920), Thais (1920), Vesele žene windsorske (1920), Tosco (1920), Sen kresne noči (1920), Hebblovo Judit (1923), Manon (1944), Robinzon ne sme umreti (1943–44).

Prim.: Lit. od 1907 do 1976 glej v katalogu razstave Slikar in lutkar M. Klemenčič, 1875–1957, Nova Gorica 1976, 22–23; prim. še: JAlm 1923, 204; Razstava portretnega slikarstva na Slov. od XVI. stol. do danes, Lj. 1925 (razst. katalog); NRazgl 12, okt. 1957, 470; SGL II, 287–8; Dnevnik 24. nov. 1974; Delo 11. jun. 1976; Dnevnik 12. jun. 1976; PDk 12. jun. 1976; PrimN 18. jun. 1976; PDk 27. jun. 1976; PrimN 16. jul. 1976; Delo 5. avg. 1976; osebna zapuščina M. K. pri Savu in Mojci Klemenčič v Lj.; arh. podatki v Slov. gled. in filmskem muzeju v Lj. Upodobitve: I. Vavpotič, risba s svinčnikom, 1924 (ni obj.); S. Šantel, Plamen, 28. jan. 1921, 2, 17; Ilustracija 1930, 5, 176 (avtoportret); S. Šantel, Ljudski oder 1939–40, 4, 164 (risba iz 1921); B. Jakac, S 19. jan. 1940; S. Šantel, Dokumenti SGM VIII, 1972, 19, 75 (risba iz 1921); Slikar in lutkar M. Klemenčič (razstavni katalog), Nova Gorica 1976, 11 (S. Šantel, 1921), 17 (avtoportret).

M. V.

Vuk, Marko: Klemenčič, Milan (1875–1957). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi276046/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (19. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine