Slovenski biografski leksikon

Kisovec Vekoslav, bančnik, r. 7. maja 1885 pri Sv. Križu (Mokronog), živi v Lj. Študiral je gimn. v Novem mestu in Lj. (matura 1905), visoke šole v Pragi in Parizu (Collège libre des sciences sociales), diplomiral v Parizu na L'Ecole des Hautes Etudes Sociales in promoviral v Pragi (1910). Služboval je kot odvetniški koncipijent v Trstu, bil od 1915 v bančni službi v Pragi in na Reki, 1919 finančni ekspert na mirovni konferenci v Parizu, ravnatelj Zadružne banke v Zagrebu in od 1922 lj. Podružnice Slavenske banke. Udeležil se je dijaškega prosvetnega in nar. gibanja, bil soustanovitelj Svobodne misli v Pragi, sodeloval s članki pri njenem glasilu in Našem listu, bil v Trstu predsednik Nar. delavske organizacije in Dramatičnega društva (1912–3). Objavil je Aperçu historique de l’Illyrie (Slovénie) jusqu'à la revolution Française (La Revue Slave 1909) in Delavsko zavarovanje proti nezgodam (Gorica, 1913). *

Uredništvo: Kisovec, Vekoslav (1885–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi274112/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kisovec Alojzij Vekoslav, odvetnik in gospodarstvenik, r. 7. maja 1885 v Mokronogu (predmestje Sv. Križ, zdaj Beli grič), u. 8. mar. 1977 v Trstu. Oče Janez, posestnik, trgovec in kolar, mati Nežika Metelko, nečakinja prof. F. Metelka. Po letu 1890 je K. večinoma prebival na materini pristavi pri Sv. Ani na Brezovici, ki spada v občino Trebelno, kjer je obiskoval osn. š. 1892–96, naslednje š. leto 1896–67 pa v Novem mestu. Tam je nato v letih 1897–1094 obiskoval sedem razr. gimn., osmi razred pa je dovršil na utrakvistični gimn. v Lj., kjer je 1905 tudi maturiral ter predsedoval prvemu vseslov. shodu abiturientov. Na U se je K. kot štipendist Metelkove štipendije odpravil v Prago in 1910 doktoriral. V Pragi se je navzel Masarykovega realizma in Kramarovega panslavizma. Pod okriljem češke revije Volna Myšlenka je urejal slov. mesečnik »Svobodna misel« (izh. 1904–10 v Pragi). Da bi se izpopolnil v socialnih vedah, ki so ga posebno zanimale, je v letih praškega študija obiskal Florenco in Rim ter obenem tudi dalj časa študiral na pariški visoki šoli L'École des hautes Etudes Sociale« in na Collège libre des Sciences Sociales. Zadevni zaključni disertaciji L'Illyrie depuis la domination Francaise jusqu'à nos Jours in La Question illyrienne sta bili v izvlečku objavljeni v Revue Slave 1908. Po končanih študijih je K. prišel v Trst, kjer je sodeloval kot odv. pripravnik v pisarnah dr. Josipa Abrama (1910–13) in dr. Otokarja Ribara ter dr. Mateja Pretnerja (1914–15). Živahno je deloval na socialnem področju (odb. in preds. Narodne delavske organizacije, preds. Stavbne zadruge za mala stanovanja, odb. Delavskega podpornega društva) in na kult. (odb. in preds. Dramatskega društva, odb. CMD). Po izbruhu prve svet. vojne se je kot politično sumljiv umaknil najprej na Češko, kjer je sodeloval pri češki »mafiji«. Da se izogne vojaščini in političnim neugodnostim, je nato prevzel mesto upravitelja Parobrodarskega društva na Reki in kot tak upravljal tamkajšnjo podružnico za pretovarjanje Vojnega žitnega zavoda. Zadružno delaven je v sodelovanju z Zadružnim savezom iz Splita ustanovil na Reki Zadružno banko in jo kot posle vodeči podpredsednik tudi vodil. Po vojni je K. sodeloval kot gosp. izvedenec v slov. delegaciji SHS na mirovni konferenci v Parizu. Po vrnitvi iz Pariza je preselil Zadružno banko z Reke v Zgb, a je kmalu nato prevzel mesto ravn. podružnice Slavenske banke v Lj. V Lj. je ostal do 1926, ko se je preselil v Bgd, kjer je postal pravni svetnik Jugobanke; ta je bila jsla. afiliacija češke Živnostenske banke. Zaradi izselitve iz Trsta je bil K. 8. aprila 1921 izbrisan iz tržaške odv. zbornice, v katero je bil 10. sept. 1918 po opravljeni pripravniški dobi vpisan kot samostojen odvetnik. Svoje odv. delovanje je nato nadaljeval v Bgdu, kjer je odprl odv. in patentno pisarno, ki se je pečala izključno s trg. in industr. zadevami mednarodnega značaja. Iz beograjske odv. zbornice je bil na lastno prošnjo izbrisan 1944, a njegovo izredno razvito patentno pisarno vodi še danes njegov sin dr. Mirko Kisovec. V Bgdu je K. osnoval vrsto delniških družb, med drugimi s češkimi družabniki prvo veleblagovnico na Balkanu (prej »Tata«, zdaj »Nama«), v nadaljevanju svojega zadružnega delovanja pa je ustanovil Zadružno hranilnico in posojilnico (Zadruga za štednju i zajmove) ter urejal mesečnik »Zadruga« (v cirilici). Ko so Nemci zasedli Bgd in je K. kot odv. pomagal številnim preganjanim, so ga Nemci kmalu zaprli v zloglasno Glavnjačo in obsodili na 10 let težke ječe in na zaplembo njegovega posestva v Sloveniji. Težko bolnega so pogojno izpustili šele pred umikom iz Bgda. V novih razmerah pa je K. zopet romal v ječo in bil z namišljeno obtožbo »sodelovanja z Nemci« obsojen na tri leta prisilnega leta (v Borskem rudniku) ter na zaplembo vsega premoženja. Slednje je bilo očitno edini pravi razlog za ta postopek in obsodbo. Po prestani kazni je K. 1947 prešel v Italijo in po krajšem bivanju v Trstu in po dveh letih v begunskih taboriščih v Italiji se je 1950 izselil v Argentino. Tam se je kot svetovalec vključil v veliko organizacijo veleblagovnic TI A, katero so osnovali njegovi bivši češki družabniki iz Bgda. V Buenos Airesu je živahno deloval na kult., soc. in gosp. področju tamkajšnjih slov. rojakov. Ko se je upokojil, je sklenil, da preživi jesen svojega življenja v Trstu, kjer je 1910 tudi začel svoje uspešno in razgibano poklicno ter javno delovanje. V Evropo se je vrnil 1969 in odtlej je s soprogo Anito roj. Potočnik ostal v Trstu, kjer je tudi umrl. Pokopan je na Žalah v Lj. – K. je do konca življenja ostal zvest idejam, ki so ga prevzele, ko je bil študent v Pragi. V Trstu je v sedemdesetih letih v tedniku Gosp objavil vrsto krajših sestavkov svojih spominov. Smrt mu je preprečila, da bi vse to povezal v celoto. V rokopisu je ostala tudi njegova velika epska pesnitev v treh delih Slava pradedom, v kateri pesniško opisuje naseljevanje Slovencev v naših krajih. Več je tudi še neobjavljenih sestavkov avtobiografske in memoarske vsebine.

Prim.: Dr. Vekoslav Kisovec – sedemdesetletnik, SvSl 19. maja 1955 s sl.; Dr. Vekoslav Kisovec obhaja 90. rojstni dan, Gosp 9. maja 1975 s sl;; Dr. V. K., Utripi, dec. 77–jun. 78; Dr. V. K., PDk 12. mar. 1977; Umrl je zgleden gospodarstvenik in javni delavec, Gosp 18. mar. 1977 s sl.; † Dr. A. K., M(Trst) 1977, 39.

B. S.

Sancin, Boris: Kisovec, Vekoslav (1885–1977). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi274112/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine