Kemperle, Štefan (okoli 1729–1789)

Kemperle Štefan, prevajavec. Iz življenja je znano le, da je bil od 1771–1789 župnik v Ločniku pri Gorici. Št. Kociančič sodi, da je bil Goričan ali vsaj iz bližnje goriške okolice. Znan je po rokopisnem prevodu evangelijev in slovarju, ki je dodan evangelijem. V Ločniku je videl Kociančič v farnem arhivu pod št. CIX rokopis, označen »Evangelia secundum Matthaeum, Marcum et Lucam in carniolicum idioma translata a Stephano Kemperle, Caes. Reg. Parocho Lucinici«. Ta naslov je napisal Ant. Leonardis, ki je bil Kemperlov naslednik (in od 1822 škof v Trstu). Rkp šteje 34 tesno popisanih pol in folio in sega do 16. pogl. ev. sv. Luka. Obsega uvod, v katerem razlaga K., kaj je novi, kaj stari testament in kaj evangelij, nato navaja vseh 27 knjig novega testamenta, iz česar se da sklepati, da je hotel vse prevesti, a je, se zdi, prej u. Uvodu sledi evangeljski tekst, ki je na sredi vsake strani. Na zunanji strani teksta so mnogoštevilne glose, razjasnjevanje težjih besed, izrekov in odstavkov, vse v slov. jeziku. Opombe, ki jih ni mogel napisati ob robu, je zmestil konec vsakega poglavja. Na znotranji strani teksta so citati iz knjig stare zaveze. Tekst ni razdeljen v vrste, temveč v daljše odstavke, ki so označeni z velikimi črkami. »Beseda je večidel čista in gladka. Čemur sem se posebno čudil, so oblike, čez katire so v naših dneh nekteri toliko krika in vika gnali. K. piše namreč vedno -om mesto -am, -oma, m. -ama, dobra dela m. dobre dela, manša dežela m. manjši d.« (Št. Kociančič.) Rkpu evangelijev je pristavljen slovar od črke P do zadnje črke. V njem navaja K., »kako se vsaki reči, ki mu je bila pri tem prevodu potrebna a) po kranjsko, b) po koroško, c) po slovensko in bezjaško in d) po hrvatsko pravi.« — Prim.: SB IV, 43. Lč.

Kemperle Štefan, verski pisatelj, r. okr. 1729 najbrž v Hudajužni (Grahovo ob Bači), u. 23. okt. 1789 v Gor. in pokopan v Ločniku. Oče Jožef je bil 1751 »gor. meščan – civis Goritiensis« (NadškAGor.), a v gor. krstnih knjigah ni Štefanovega vpisa in tudi ne njegovega brata Jožefa, zato je verjetno, da se je družina preselila v Gor. po njunem rojstvu. Srednje š. v jezuitskem kolegiju v Gor.; na gor. jezuit, liceju je študiral 2 leti moralno teolog, in 4 leta papeško pravo. Ord. 22. sept. 1753. Posvetil se je dušnemu pastirstvu: kpl. v Kamniku (1754–56) in v Šempetru pri Gor. (25. jan. 1757 do 8. okt. 1761), žpk (vicarius perpetuus) in dekan v Komnu (1762–71) in končno žpk in dekan v Ločniku (1771–89). Ko je teže zbolel 1789, se je umaknil k bratu v Gor. in tu umrl. Nadškof Attems (PSBL I, 22–24) je na pastirskem obisku v Komnu 23. maja 1764 zelo laskavo ocenil K-ovo delovanje. K. je v Komnu zgradil zelo lepo c. V Ločniku je dal 1771 po dalmatinskem slikarju Sebastijanu Jožefu Deviti s freskami preslikati žpk c.; temeljito je popravil župnišče. Nadškof Edling (PSBL I, 327–29) je 1772 pohvalil K.: »že v Komnu se je močno odlikoval, a tu v Ločniku je prekosil samega sebe!« Župnija Ločnik je bila tedaj narodno mešana, v ločniško dekanijo pa so spadala skoro vsa Brda, zato je K. pridigal v Ločniku slov. in furl. Da bi sebi in slov. sobratom pomagal pri dušnem pastirstvu, je pričel prevajati v gor. slov. evangelije in sestavljati večjezični slovar od črke P do Ž. Ko je bil Š. Kociančič kpl. v Ločniku (1842–46), je pregledal žpk arh. pod št. CIX rkp. »Evangelija secundum Mathaeum, Marcum et Lucam in carniolicum idioma translata a Stephano Kernperle, C. R. Parocho Lucinici«. Ta napis je pripisal Anton Leonardis, K-ov naslednik v Ločniku. Rkp. prinaša na 34 tesno popisanih polah in folio slov. prevod evangelijev sv. Mateja, sv. Marka in delno (do 16. poglavja) sv. Luke z uvodom (razlaga, kaj je stari, kaj novi testament in kaj evangelij) in navedbo vseh 27 knjig nove zaveze. Oh robu in tudi konec vsakega poglavja so številne glose, razlage, opombe. Besedilo ni razdeljeno v vrste, marveč v daljše odstavke, ki so označeni z velikimi črkami. Jezik je dober, čeprav še okoren in robat. V slovarju K. navaja, »kako se vsaki reči, ki mu je bila pri tem prevodu potrebna, a) po kranjsko, b) po koroško, c) po slovensko in bezjaško in d) po hrvatsko pravi«.

Prim.: NadškAGor.; Patrimonialia, 597; Liber Ordinationum (n. 12), 163; Visitatio pastoralis (n. 32), 46; Protocollum Decanatus Lucinicensis 1788; LibDef. gor. stoln. župnije; Slov. Bčela IV, Clc 1853, 4344 (Št. Kociančič); F. Avg. Košuta, Parochia ad S. Georgii Lucinici v Folium-Gor 1880, 14, 39; Marn XXIV, 42; Glaser L, 136,174–75; Cossar, Storia, 225; ABL III, 442; nekaj podatkov prispeval A. Lisac iz Zgb.

R. K.