Slovenski biografski leksikon

Kastelec Matija, ascet in leksikograf, r. 24. jan. 1620 v Kilovčah blizu Prema na Notranjskem, u. 19. jun. 1688 v Novem mestu. 1642 je postal župnik v Toplicah na Dol., 1655 v Št. Jerneju, 1657 pa kanonik v Novem mestu, kjer je 1682 ustanovil beneficij sv. Barbare in bil predsednik bratovščine sv. rožnega venca; pokopan je v frančiškanski cerkvi. Program dotedanjih slov. kat. pisateljev, ki so upoštevali samo potrebe duhovščine, je izdatno razširil s tem, da se je prvi začel ozirati tudi na knjižne potrebe posvetnega stanu. Dasi ni mogel vsega ustvariti, kar je nameraval, gre vendarle vprav njemu po pravici naslov prvega slov. kat. pisatelja. Najprej je izd. za člane svoje bratovščine Bratovske bukvice S. Roženkranca, v katerih je vkup zložena viža ta Psalter ali Roženkranc s temi petnajstimi skrivnostmi moliti, inu koku se more enimu bolniku k izveličanju pomagati; knjiga je prevedena iz nemščine, lat. in italijanščine, nat. pri Widmannstetterjevih dedičih v Gradcu 1678, založena pri J. Helmu v Lj. Slovensko posvetilo velja prijorci samostana dominikank v Velesovem, I. S. Paradaiser. Knjiga je izšla v dveh delih: prvi, posvetnim katoličanom namenjeni del se je z nadaljevanjem paginacije 1682 razširil za Modus iuvandi agonizantes, priročnik, namenjen duhovščini, ki ga je nat. J. K. Mayer v Lj. Pri tem se je tudi natisnil nov naslovni list za prvi del; da se ob tej priliki ni ponatisnil tudi ves I. del, dokazujejo note, ki so v I. delu postavljene, v II. pa rezane iz celega v les. — Enako je posvetnim ljudem namenjen Nebeški cil, tu je teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerim se zapopade viža te čednosti lubiti, inu pred hudim djanjem bežati, na tu večnu spumniti inu Boga prov lubiti. Knjiga je izšla v Lj. 1684 in je posvečena sinovom grofa Jurija Žige Gallenberga. Najprej obsega v 40 pogl. razna premišljevanja, nato (str. 341–430) Mesec božje lubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu. (Ta Mesec se je v Lj. 1768 na novo natisnil.) Slede razne slov. molitve (430–6), Observationes in lectione et scriptione idiomatis carniolici iuxta antiquos libros Carniolicos, Croaticos et Illyricos (437–9), nato kot mašilo, da se izpolni pola, razne lat. molitve. — Po P. Placidu Spiessu je iz nemšč. prestavljen Navuk kristjanski sive Praxis cathechistica, tu je enu nucnu govorjenje v’ mej enim očetom inu njegovim sinam od to prave vere inu od praviga kristjanskiga katoliškega navuka (Lj. 1688, posvečen stiškemu opatu Antonu Gallenfelsu). Poleg tega obsega še Podvučenje eniga luterskiga ali kalviniš ali sicer eniga zmamleniga nezastopniga kristjana, v obliki razgovora med luterancem in kristjanom (475–544), Od svetiga zakramenta tega altarja (pouk za prvo obhajilo s primernimi molitvami, tudi v obliki dijaloga, 545–72), Postave ali ordnunga te andohtlive bratovščine S. R. T. (573–7), odpustke, ki jih je novomeški bratovščini S. R. T. podelil Pavel V. 3. nov. 1606 (578 do 581), Nebu na zemli po božji voli (premišljevanja, eksemplji in molitve za vse dni v tednu, 581–617), nato kot običajno mašilo dve latinski himni in latinsko molitev. — Samo iz Valvasorja sta znana tiska Kratki zapopadek potrebnih katoliških naukov (Lj. 1685) in latinski Breve exercitium matutinum et vespertinum (Lj. 1682).

Izmed rokopisov, ki jih našteva Valvasor, se je popolnoma ohranil edini Dictionarium latino-carniolicum (Drž. lic. knjiž. v Lj. Ms. 169), ki je nastal v njegovi mlajši dobi in bil namenjen za srednje šole. Za latinščino mu je kot predloga služil J. Frisius (kaka izdaja med l. 1657–1709), za slovenski del je nekoliko porabil Megiserja in Habdeliča, ves ostali besedni zaklad pa je nabral iz slov. narečij, celo tudi iz vzhodne štajerščine in prekmurščine; nekaj besed je tudi sam ustvaril, n. pr. znanstvo, naplečnik. Preko Hipolita in Pohlina je mnogo njegovih besed prišlo v književnost, do Murka in Janežiča je njegov slovar najboljši slov. slovar. — Rokopis njegovega celotnega prevoda biblije (na podlagi Dalmatina, brez komentarja, samo z varijantami teksta) je še celoten imel v rokah lj. diskalceat Vorenc, ki ga je pripravil za tisk in dal vezati v šest zvezkov. Iz njegovih rok je prešel v last samostana ali Pohlina. Danes sta ohranjena samo še dva zvezka (2. in 6.). 2. zv. obsega starozakonske knjige Jozve do Paralipomenon, 6. pa ves NZ. Oba zv. je pišečki baron Moscon 1864 podaril MS, odkoder sta 1919 prešla v last drž. lic. knjižnice v Lj. Usoda ostalih zvezkov je neznana. Pohlin, ki je prevod smatral za Vorenčevo delo, je menda izgubil 1. in 3. zv. na Dunaju. Iz rokopisne notice z lastnoročnim (?) Kastelčevim podpisom na koncu 6. zv. izhaja, da je bil prevod končan l. 1680. Enako je neznana usoda ostalih Kastelčevih rokopisov, ki jih poznamo samo iz Valvasorja: Špejgel duhovni, od začetka inu konca človeskiga živenja (prevod iz italijanščine, v obliki dijaloga); Špegel te čistosti; Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom (slov. prevod); Viridarium exemplorum, in quo enumerantur septingenta Exempla, accomodata pro concionatoribus.

Nemalo pobudo za njegovo delo je K.-u dalo pa tudi dejstvo, da se je v Lj. baš ob njegovem času osnovala tiskarna; s svojo prvo knjigo je prekinil več ko polstoletni molk na slov. knjižnem trgu, z vsem svojim delom pa knjižni repertoar katoliških pisateljev znatno razširil. Da je protestantovske pisatelje razen Bohoriča poznal, priča njegov jezik, ki je literarna dolenjščina z rahlo primesjo notranjskih elementov. Tudi sicer se je okoristil z delom slov. protestantov: izmed 20 pesmi, ki so tiskane v Brat. bukv., jih je 11 sprejetih iz zadnje izdaje slov. protestantovske pesmarice, ostale so zložene po pravilih naših protestantovskih pesnikov ali pa precej svobodno prevedene. Po protestantih je sprejet tudi pravopis, s katerim si, kakor tudi s slovniškimi razmatranji, ni belil glave kakor Schönleben. Njegov Modus pronunciandi aliqua nomina in idiomate Carniolico (Brat. bukv. 177) govori na kratko o pomenu grafičnih znakov za s, z, š, ž, dalje o y za poudarjeni, in i za nepoudarjeni i, ter o nî = nj in sklene: »Si diligens lector in hoc opusculo errorem invenerit, parcat vel maee ignorantiae, vel idiomati Carniolico, carenti grammatica.« Observationes v Nebeškem cilu so komaj nekoliko bolj obširne, prav za prav samo preprost izvleček iz pravopisnih pravil v Schönlebnovem lekcijonarju. Kriva je tega pač tudi Schönlebnova opazka, da onemu, ki jezik pozna, mnogo pravil treba ni, onemu pa, ki ga ne pozna, bi tudi najobširnejša pravila nič ne pomagala. — Značilna poteza pri K.-u je njegovo veselje do cerkvene in pobožne pesmi. Frančiškanski cerkvi v Novem mestu je postavil stolp in jo dal obokati. — Prim.: Valv. VI, 359; Pohlin; Hrovat, N 1864, 74; ZD 1867, 224; Pgr. gimn. v Nov. mestu 1868, 12; Levstik, LZ 1881, 700; Marn 21, 30 (z mnogimi primeri); Glaser I, 156; Steska, IMK 10, 155; Vrhovnik, Carn. 1916, 217; Grafenauer, Čas 1916, 309–14; Kidrič, ČJKZ III, 90–94; id. ibid. IV, 144; Breznik, RDHV III, 121–32; Lesjak, Zgod. šentjernejske fare na Dol., 148. Gl.

Glonar, Joža: Kastelec, Matija (1620–1688). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi267300/#slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Kastelec Matija, nabožni pisatelj in leksikograf, r. 24. jan. 1620 v Kilovčah pri Ilirski Bistrici, u. 19. jun. 1688 v Novem mestu, pokopan v frančiškanski c., ki jo je dal obokati in ji postaviti stolp. Kje je študiral, ni dognano, 1642 je postal župnik v Dolenjskih Toplicah, 1655 v Šentjerneju, 1657 kanonik v Novem mestu. Tukaj je 1682 ustanovil beneficij sv. Barbare, bil pa je vodja in beneficiat Bratovščine sv. rožnega venca. Za njene člane je izdal Bratovske bukvice S. Roženkranca, v katerih je vkup zložena viža ta Psalter ali Roženkranc s temi petnajstimi skrivnostmi moliti, inu koku se more enimu bolniku k izveličanju pomagati. Knjiga je prevedena iz nem., it. in lat., natisnili so jo Widmannstetterjevi dediči v Gradcu 1678, založil Janez Helm v Lj., avtor pa jo je posvetil predstojnici samostana dominikank v Velesovem I. S. Paradaiser. Neprodanim izvodom je tiskar J. K. Mayer v Lj. 1682 natisnil nov naslovni list in jim dodal priročnik za duhovnike Modus iuvandi agonizantes (Pomoč umirajočim). V obeh delih je tudi 22 pesmi. Kakor je ugotovil J. Čerin (ZMS X, 1908), jih je K. 11 prevzel iz zadnje izdaje Trubarjeve protest. pesmarice Ta celi Catechismus... 1595, M. Rupel pa je ugotovil (SR II, 1949) še 5 pesmi iz te knjige. Pesmi K. ni mehanično prepisal, nekatera besedila je v celoti prevzel, druga je prikrojil svojim potrebam, izpuščal kitice, refren ali posamezne verze, besede, včasih je kaj dodal, tri je prenesel v prozo. Bolj kot na zgradbo verza je pazil na rimo, in ker so skoraj vse pesmi brez not, so bile namenjene molitvi. Ostale pesmi so skoraj vse izvirne. Iz Dalmatinovega molitvenika Lepe karščanske molitve 1595 pa je po Ruplovi ugotovitvi posnel 13 besedil molitev in z njimi enako ravnal kakor s pesmimi. S knjigo je K. program dotedanjih slov. katol. pisateljev, ki so pisali samo za duhovščino, razširil na potrebe vernikov. Ljudstvu je namenil tudi knjigo Nebeški cilj, tu je teh svetih očakov zvejstu premišlovanje, v katerim se zapopade viža te čednosti lubiti, inu pred hudim djanjem bežati, na tu večnu spumniti inu Boga prov lubiti. Knjiga je izšla v Lj. 1684 in je posvečena sinovoma grofa Jurija Žige Gallenberga. Jedro predstavljajo razna premišljevanja, sledi 80 strani dolg Mesec božje ljubezni, premišljevanja za vsak dan v mesecu, slov. in lat. molitve in opombe za branje in pisanje. Ta Mesec so v Lj. 1768 ponatisnili pod naslovom Mesec božje ljubezni, v katerimu se zapopade viža Boga prou lubiti... zdej drugeč na svetlobo dan skuzi prošnjo veliku od njih iz Gorenjske strani z enajst fruhtov od S. Maše pogmiranu. Za otroke je izdal mali katekizem Kratki zapopadek potrebnih katoliških naukov (Lj. 1685), za odrasle in duhovnike je prevedel po p. Placidu Spiesu iz nem. Navuk kristjanski sive Praxis cathechistica, tu je enu nucnu govorjenje v mej enim očetom inu njegovim sinam od te prave vere inu od praviga kristjanskiga katoliškega navuka (Lj. 1688, posvečen stiškemu opatu Antonu Gallenfelsu). Presenetljivo je, da je K. objavil v knjigi tudi prevod Spiesovega Podvučenja eniga luterskiga ali kalviniš... kristjana, ker tedaj ni bilo več protestantov na Slovenskem, razen v Prekmurju in v kaki vasi na Koroškem. Sledi Od svetiga zakramenta tega altarja, to je pouk za prvo obhajilo s primernimi molitvami, tudi to v obliki razgovora, potem Postave ali ordnunga te andohtlive bratovščine S. R. T., odpustki, ki jih je novomeški bratovščini S. R. T. podelil papež Pavel V. 3. nov. 1606, Nebu na zemli po božji voli (premišljevanja, eksemplji in molitve za vse dni v tednu), na koncu dve lat. himni in molitev. Simonič navaja še Nebu na zemli po božji voli (Lj. 1686, ki je pozneje vključeno v Navuk kristjanski) in Breve exercitium matulinum et vespertinum v lat. (Lj. 1682). Izmed rokopisov, ki jih navaja Valvasor, se je edini v prepisu popolnoma ohranil Dictionarium latino-carniolicum (Latinsko-slov. slovar), ki izvira iz njegove mlajše dobe, namenjen pa je bil srednjim šolam. Za lat. mu je kot predloga služil Frisijev slovar (izdaja po 1657), za slov. del je nekoliko uporabil Megiserja in Habdeličevega kajkavskega, ves ostali besedni zaklad je nabral iz notranjskega, dolenjskega, vzhodnoštajer. in prekmurskega narečja, tudi iz protestantskih piscev, nekaj besed je sam ustvaril, npr. znanstvo, naplečnik. »K. ima lepo število dobrih, včasih tehtnih in redkih besed, ki so v tej dobi v slov. narečjih še živele« (Breznik). Slovar se je širil v rokopisnih prepisih, najbolj znani, nekoliko dopolnjeni prepis je do 1706 pripravil za tisk diskalceat o. Fr. Ks. (Gregor) Vorenc; K-ev rokopis še ni odkrit. Do Murka in Janežiča je to najboljši slov. slovar in veliko njegovih besed je prišlo v knjižni jezik. Po Dalmatinu je priredil celotno Sv. pismo (brez komentarja, samo z variantami teksta). V rokah ga je imel Vorenc, ga pripravil za tisk in dal vezati v šest zvezkov. Danes sta ohranjena samo dva zv. (2. in 6.). 2. zv. obsega starozakonske knjige Jozve do Paralipomenon, 6. zv. ves Novi zakon (zdaj sta v NUK). Prevod je bil dokončan 1680. Izgubljeni so rokopisi, ki jih navaja Valvasor: špejgel duhovni, od začetka inu konca človeškiga živenja (prevod iz it., v obliki razgovora); Špegel te čistosti; Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom. Vprašanje je, ali je bil v slov. rokopis Viridarium exemplorum... (Vrt zgledov, v katerem je naštetih sedemsto primerov, prirejenih za pridigarje). Šele v zadnjih časih je L. Legiša prepričljivo dokazal, da je K. avtor obsežnega rokopisa Liber cantionum Carniolicarum (Knjiga kranjskih pesmi), to je pesmi z molitvami in katekizmom v slov. jeziku osrednjega in zahodnega tipa iz srede 17. stol. Našli so ga na Kalobju, štajerski hribovski župniji južno od Šentjurja pri Celju. Iz Slomškove zapuščine ga je Fr. Kovačič prenesel v Študijsko knjižnico v Mariboru, ga imenoval Kalobski rokopis in ga natančno opisal (»Kalobski« rokopis slov. pesmi iz leta 1651, ČZN 1930). Slovenskih pesmi je 42, verzov 4162, toda ena pesem se ponavlja, ena je necerkvena ljudska, štiri pa cerkvene ljudske. Več je starih domačih pesmi, precej je izvirnih prepevov splošnih religioznih motivov, 8 je prevedenih iz lat., 14 iz nem. Avtor je hotel zbrati tedanjo cerkveno pesem in obogatiti njen spored z novimi in tudi zahtevnejšimi besedili. Pesmim sledijo Molitve na vse nedelje in »trdne (nepremične) praznike«, namenjene ljudstvu kot prošnje pred berilom. Katekizemski del je precej zvesto povzet po malem Kanizijevem katekizmu slov. izdaje iz 1615. Na koncu so spet pesmi. Po Legiši je K. sestavil ta rokopis v mlajših letih, »ko so pesniška nagnjenja in ambiciozna prizadevanja najbolj naravna. To je bil čas, ko je bil župnik v Dolenjskih Toplicah«. – K. je v marsikaterem pogledu navezal svoje delo na slovstvo slov. protestantov, predvsem se je naslonil na njihovo pisavo in jezik. Že v prvi knjigi je sestavil pravila za slov. pisanje in branje v sestavku Modus pronunciandi aliqua nomina in idiomate Carniolico (Način izgovora nekaterih besed v kranjskem jeziku, Bratovske bukvice, 177). Tukaj govori na kratko o pomenu grafičnih znakov za s, z, š, ž, dalje o y za poudarjeni in i za nepoudarjeni i, o ni = nj. Obširneje je o tem spregovoril v Nebeškem cilju v sestavku Observationes in lectione et scriptione idiomatis Carniolici juxta antiquos libros Carniolicos, Croaticos et Illyricos (Opombe, za branje in pisanje kranjskega jezika po starih kranjskih, hrvaških in ilirskih knjigah). Posnel jih je po Schönlebnovih Evangelijih inu listuvih (1672). K. je bil prvi, ki je z načrtnim delom prekinil več kot polstoletni molk na slov. knjižnem trgu. V Nebeškem cilju, ki je najbolj izvirno delo, se prvič v slov. knjigi kaže barok. Trudil se je za izdelano, bogato in živahno izražanje in odprl pot pisateljem in cerkvenim govornikom. Alfonz Gspan je ponatisnil iz Bratovskih bukvic K-evo pesem Pozdravi te sv. Kristusove rane v Cvetniku slov. umetnega pesništva do srede XIX. stoletja, I. knjiga (SM, Lj. 1978).

Prim.: SBL I in tam navedena starejša bibliografija; o K-u pišejo vse slov. literarne zgodovine; J. Čerin, Pesmi slov. protestantskih pesmaric, njih viri in njih poraba v poreformacijskih časih, Zbornik X, Trubarjev zbornik, SM, Lj. 1908; A. Breznik, Slov. slovarji, RDHV III, 1926, 121–32; M. Rupel, Vpliv protestantskega literarnega dela v Kastelčevih Bratovskih bukvicah, SR II, 1949, 111–25; M. Smolik, Odmev verskih resnic in kontroverz v slov. cerkveni pesmi od začetkov do konca 18. stol., Lj. 1963; J. Toporišič, Slov. knjižni jezik II, Mrb 1966, 31–32; L. Legiša, Liber cantionum carniolicarum – Kalobski rokopis, SAZU, Lj. 1973; Alf. Gspan, Cvetnik slov. umetnega pesništva do srede XIX. stol., I. knjiga, SM, Lj. 1978 (pesem Pozdravi te sv. Kristusove rane 107, komentar 161); J. Šolar, Vorenčev slovar, SR 1950, 91–97; EJ V, 221–22; Družina 25. febr. 1979.

Jem.

Jevnikar, Martin: Kastelec, Matija (1620–1688). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi267300/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (13. november 2018). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 8. snopič Kacin - Križnar, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1982.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine