Slovenski biografski leksikon

Jesenko Janez, geograf in zgodovinar, r. 7. okt. 1838 v Poljanah na Gor., u. 31. jul. 1908 v Trstu. Iz domače ljudske šole je prišel 1851 v lj. gimn. (matura 1859), vseučiliške študije je dovršil na Dunaju ter prišel 1863 kot suplent na gimn. v Gorico, od 1867 do upokojitve 1899 je služboval na drž. gimn. v Trstu. Kot pedagog je bil svojim učencem blag prijatelj, dobrohoten svetovavec in podpornik; svoje prihranjeno imetje je določil za ustanovitev dijaških štipendij in v lokalne slovenske dobrodelne namene. — J. se je udejstvoval na znanstvenem polju kot pisatelj slovenskih učnih knjig iz področja zgodovine in geografije, pa tudi kot prevajatelj leposlovnih spisov, zlasti iz francoščine in angleščine. Posebnih zaslug si je pridobil s tem, da je svojim šolskim knjigam bil večinoma tudi sam založnik. Še v Gorici je 1865 izdal Zemljepisno začetnico za gimn. in realke, kateri je v treh delih sledila (prva slovenska) Občna zgodovina za nižje razrede srednjih šol (1871, 1878, 1881), ki je pozneje izšla v novem skrajšanem in popravljenem natisu (1883–1896). L. 1873. je objavil svoj obširni Občni zemljepis, namenjen v prvi vrsti srednjim šolam in učiteljiščem; tvarino je razdelil in obdelal tako, kot je sam učil opis avstrijskih dežel je v primeri z drugimi obsežnejši radi tega, da bi mogla knjiga v višjih razredih zadostovati tudi za pouk domovinoznanstva, za kar je 1885 priredil poseben učbenik. Tu, kakor tudi v svojem »Prirodoznanskem zemljepisu« (SM 1874) je porabljal vedno podatke najnovejše evropske strokovne literature; ta zemljepis, ki je zaradi svoje razsežnosti bolj primeren učitelju kot pomožna nego učencu kot učna knjiga, je truda-polno izvirno delo strokovnjaka. V »Prirodoznanskem zemljepisu« (namenjenem predvsem osmošolcem) opisuje le pojave neorganskih stvari, o vzrokih zemljepisne razširjenosti rastlinstva, živalstva in človeka je nameraval posebej pisati, če bi bilo upanja, da se to sprejme v učni načrt sred. šol; izpustil je tudi zvezdoznanski zemljepis, deloma tudi še geologijo in geognozijo, sklicujoč se pri tem na tozadevne oddelke Matičine prestave Schödlerjeve knjige prirode. V kazalu je pridal še najvažnejše izraze slov. geogr. terminologije. L. 1876. je zopet v samozaložbi izdal »Mali občni zemljepis«, 1882 »Zemljepis za I. razr. srednjih šol« (ki je izšel pozneje tudi v drugi popravljeni in skrajšani izdaji), naslednjega leta pa »Zemljepis za drugi in tretji razred srednjih šol.« — Stritar slavi v »Zvonu« lepi Jesenkov prevod Goldsmithovega romana »Župnik Wakefieldski«; iz angleščine je dalje prevel romana Marije Cummins »Prižigalec« ter »Mabel Vaughan« (ponatis iz SN), iz francoščine pa Lefebvrov »Pariz v Ameriki«, pod oznako ,Stat nominis umbra’, ki jo je rabil tudi v ponatisnjenih listkih iz SN, »Časnikarstvo in naši časniki« (1884). — Prim.: Glaser IV, 159 sl.; Gorenjec, 1908, 32; UT 1908, 32. Mal.

Mal, Josip: Jesenko, Janez (1838–1908). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi257801/#slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Jesenko Janez, zemljepisec in zgodovinar, r. 7. okt. 1838 v Poljanah nad Škofjo Loko, u. 31. jul. 1908 v Trstu. Oče Martin je bil manjši kmet, mati Mica Jereb. Osn. š. je dovršil v domači vasi, gimn. v Lj. (1851–59), na dunajski U zemljepis in zgodovino (1859–63). Službo je nastopil na gimn. v Gor. 1863, od 1867 do upokojitve 1899 je poučeval na drž. gimn. v Trstu. Ker je tedaj primanjkovalo slov. učnih knjig, se je posvetil pisanju zgod. in zemlj. učbenikov in jih večinoma sam zalagal. Najprej je v Gor. 1865 izdal Zemljepisno začetnico za gimn. in realke, v Trstu pa je napisal Občno zgodovino za nižje razr. sred. š. v treh knjigah: I. Stari vek (Trst 1871), II. Srednji vek (Lj. 1878), III. Novi vek (Lj. 1881). Drugi, skrajšani in popravljeni natis je izdal v Lj. 1883, 1886, 1896. 1873 je izšel v Lj. Občni zemljepis, ki ga je namenil predvsem sred. š. in učiteljiščem. Snov je razdelil in obdelal tako, kakor jo je sam učil; knjiga je obširna (476 str); avstrijske dežele je opisal obširneje od drugih, da bi mogli knjigo uporabljati v višjih razr. tudi za pouk domovinoznanstva. Leto pozneje je izšel pri SM v Lj. Prirodoznanski zemljepis, kateremu je dodal tabele, seznam uporabljene literature ter slov.-nem. in nem.-slov. terminologijo. Očitno je, da je poznal najnovejšo evropsko strokovno literaturo in da je napisal temeljito znanstveno delo, namenjeno predvsem osmošolcem. Po mnenju dr. Mala je ta zemljepis zaradi svoje razsežnosti (404 str.) »bolj primeren učitelju kot pomožna nego učencu kot učna knjiga« (SBL). Opisuje samo pojave neorganskih stvari, o vzrokih zemlj. razširjenosti rastlinstva, živalstva in človeka je nameraval napisati posebno knjigo, če bi to snov vpeljali v učni načrt sred. šol. Izpustil je tudi zvezdoznanstvo, geologijo in geognozijo, ker je bilo to v Knjigi prirode Friedricha Karla Ludwiga Schödlerja, ki je izšla 1875 pri SM. 1876 je izdal v Gor. Mali občni zemljepis; v Lj. sta izšli dve zemlj. knjigi: Zemljepis za prvi razr. sred. šol (1882, drugi, popravljeni in skrajšani natis 1890), Zemljepis za drugi in tretji razr. sred. šol (1883). Zadnja J. učna knjiga je Avstro-ogerska monarhija. Domovinoznanstvo za četrti razr. sred. šol (Lj. 1885). Deli se v dva dela, v zgod. in zemlj. Zgod. sega do 1526, v drugem delu so prirodoznanski zemlj., statistika in topografija. Za Sketove Slovenske čitanke je prispeval zemljepisne sestavke: za I. razr. (1889, ponat. 1896) Rimska cesta in Repatice; za II. razr. (1891, 1901) Imenitnost rek za razvitek človeške omike; za IV. razr. (1893) Doline. V KMD 1876 je predstavil Matijo Debeljaka, gimn. prof., »največjega podpornika DsM in drugih jsl. zavodov«. 1884 je pisal v SN pod oznako Stat nominis umbra dolge podlistke Časnikarstvo in naši časniki, s katerimi je izzval polemiko s Fr. Šukljetom in Slovencem. Podlistki so izšli istega leta tudi v knjigi. J. je tudi prevajal iz angl. in franc. Najprej je prevedel roman Ol. Goldsmitha Župnik Wakefieldski, ki je izšel v Jurčičevi Slovenski knjižnici 1876. Stritar je v Zvonu pohvalil prevod, ki »je pisan v čisti, pravilni slovenščini«. Sledil je Požigalec (I. del, Lj. 1877, 508 str., ki ga je sam založil) angl. pisateljice Marije S. Cummins. Iste pisateljice je prevedel obširni roman Mabel Vaughan, ki je izšel najprej kot podlistek v SN (Lj. 1887, I. del 434 str., II. del 410 str.). Iz franc. je prevedel Reneja Lefebvra Pariz v Ameriki (Lj. 1885, podpis Stat nominis umbra). J. je bil kot vzgojitelj »svojim učencem blag prijatelj, dobrohoten svetovavec in podpornik; svoje prihranjeno imetje je določil za ustanovitev dijaških štipendij in v lokalne slov. dobrodelne namene «(Mal).

Prim.: NadškALj.; Dr. J. Mal, SBL I, 409; kratka naznanila o knjigah so izšla v Kresu 1881, 531; 1882, 551; 1883, 328, 430; 1885, 176; 1886, 93, 191; Glaser IV, 159 sl.; članek ob smrti UT 1908, 32; J. Stritar, Župnik Wakefieldski, ZbD VII, 235–41, 494.

Jem.

Jevnikar, Martin: Jesenko, Janez (1838–1908). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi257801/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (23. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine