Jeglič, Branko (1903–1920)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 26, 24. 6. 1928

Slovenski biografski leksikon

Jeglič Branko, pisatelj, sin Andraža J., r. 17. febr. 1903 v Gorici, u. 5. sept. 1920 v Lj. Začetkom se je šolal v Gorici, nato v Gradcu, Trstu, zopet v Gorici ter maturiral 1920 na realki v Lj. Kot gimnazijec je izdajal v Trstu literarno vadnico »Iskrice«, na lj. realki je ustanovil literarni krožek »Kres« in izdajal list z istim imenom. V njem je objavljenih nekaj njegovih pesmi in drugih spisov (deloma pod imenom Vilibald in Gratinov), druge so izšle v »Zvončku« (1920), v dijaškem mesečniku »Lepa Vida« (1922) ter v DS (1920). Spise v prozi so priobčili »Zvonček« (1919, »Podbreški«), »Slovenec« (1919, št. 249; velikonočna priloga 1920), goriška »Mladika« (II), »Jugoslavija« (1918, »Tragična povest srbskega dijaka«). J. je tudi prevajal iz francoščine; po njegovem prevodu je Ljudski oder v Lj. 1920 uprizoril Molierovo komedijo »Scapinove zvijače«. Mnogo njegovih spisov še ni objavljenih. Zbrane jih ima njegov oče. — Prim.: Preporod III, št. 1; Slovenec 1920, št. 207; E 1920, št. 195; DS 1920, platnice št. 10. Cr.

Cankar, Izidor: Jeglič, Branko (1903–1920). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi252011/#slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Jeglič Branko, pesnik in pisatelj, r. 17. febr. 1903 v Gorici, u. 5. sept. 1920 v Lj.; posmrtne ostanke so prenesli z lj. Žal v družinsko grobnico v Podbrezju, kjer je bil doma ded Andrej, deželni računovodja in vnet narodni delavec. Oče Andraž (Andrej) je bil sodnik, po prvi svet. vojni višji drž. pravdnik v Lj. (gl. čl.), mati je bila iz ugledne družine Kaučič na Kornu v Gorici, vnukinja župana in poslanca Matije Doljaka iz Solkana (PSBL I, 306). Študiral je v Gor., se zaradi vojne preselil z očetom v Gradec, dec. 1917 prišel v Trst in dovršil 5. razr. real. gimn., v jeseni 1918 je odšel v Lj. in dovršil zadnja dva razr. realke (matura 5. jul. 1920). Pripravljal se je na študij slavistike, toda nepričakovano je podlegel krvavi griži. V osmrtnici je o njem zapisal dr. I. Lah, ki je bil nekaj mesecev njegov prof. na realki, mentor in kritik, da je bil preresen za svoja leta, idealen in naiven kot otrok, naglo je mislil, pisal in hodil. Pisati je začel že v gimn. in v Trstu je zbral literarno nadarjene sošolce in začel izdajati rokopisni list Iskrice, v katerih so izšle njegove prve pesmi in črtice. V njih je obdelal znane motive in se učil pri Gregorčiču, Zupančiču in Ketteju. Pozneje je vse začetno delo uničil, kakor je zapisal v Dnevnik: »Danes je zapela moja peč smrtno pesem mojim pesmim iz prejšnjih let. Bilo jih je približno šest kilogramov papirja s spisi in z listom Iskrice, ki sem ga izdajal« (Kosovelovo ZbD III/l, 1047). V Lj. na realki je ustanovil literarni krožek in začel izdajati Kres. Prve vaje iz dijaških let. Mesečnik. Založuje in izdaja dijaški krožek Kres. Urednik Branko Jeglič (izh. od nov. 1919 do mar. 1920, 5 št.). Tu so izšle pesmi: Starčkovi kesi, Na vernih duš dan, Pismo, Idila, Požar, Brez besed, cikel Nekaj zapiskov, Moja ljubica in V ozadju ter črtice: Na večer, Akordi, Mladenič Vilin, Praznik, Avrelij. Podpisoval se je s psevdonimi. V Lj. je začel sodelovati v Zvončku (1919) (Zimski večer, Kopriva in vrtnica), v S (1919–20) (Begunčeva velikonočna pesem, Pravljica o potici), v Jugoslaviji (1918) (Tragična povest srbskega dijaka), pesem Človek pa je izšla v DS (1920). Malo pred preobratom je obiskal Gorico in iz vtisov je nastala zbirka črtic Iz razrušene domovine. Tu prikazuje ljudi, ki se prav takrat vračajo v uničeno domovino in se na grobljah svojih hiš čutijo srečne po tolikem trpljenju begunstva. V epilogu te zbirke je zapisal staro resnico: »Kaj je domovina, izveš šele tedaj, ko si na tujem.« Pet črtic je priobčil Fr. Bevk po njegovi smrti v gor. M: Anka in Očka Matej (1921), Gospodična Anica in pedagogika, Pika in Škandal (1922). Nekaj pesmi je natisnil Sr. Kosovel v Lepi Vidi (1922), povest iz prve dobe Viharni časi pa je ostala v rokopisu. Nekaj njegovih prevodov iz franc. je izšlo v S in Večernem listu, Molièrove Scapinove zvijače pa je uprizoril Ljudski oder febr. 1920. J. je pritegnil h Kresu Srečka Kosovela, ki je bil tedaj petošolec, dva razr. za J. Postala sta iskrena prijatelja in po njegovi smrti je K. izjavil: »Res je, samo enega prijatelja sem imel, ki je bil res prijatelj, pokojni Branko in potem?...« (Kosovelovo ZbD III, 313). K. mu je posvetil pesmi Pomladni teloh in V jeseni žalostna kraljica, črtico Pred hišo in dva nekrologa (prvi v E 26. sept. 1920). Že 1922 so nameravali izdati Pesmi Branka Jegliča in K. je napisal spremni esej. Ker pesmi tedaj niso izšle, jih je mislil izdati K. v svoji založbi Strelci, ki jo je nameraval ustanoviti 1925. Tako je ostalo veliko njegovih spisov še neobjavljenih in jih hrani brat Sergej, inženir montanistike v pokoju v Lj. J. je bil zelo nadarjen, globok in občutljiv, ni samo pisal, ampak tudi risal, slikal in igral klavir. Pisal je tudi Dnevnik. Psevdonimi: Vilibald, Gratinov (v Kresu), Podbreški (v Zvončku).

Prim.: Sr. Kosovel, † Branku Jegliču, E 26. sept. 1920; isti, Lepa Vida 1922, 1; isti, B. J., uvodni esej za zbirko (Kosovelovo ZbD III/l, 831–36; dr. Andr. Jeglič, B. J., Kosovelovo ZbD III/l, 1046–47; Alf. Gspan, B. J., S 1920, št. 207; dr. I. Lah, B. J., Preporod III, št. 1; Alf. Gspan, Neznani Srečko Kosovel, Lj., 1974, 4 idr.; A. Ocvirk, Kosovelovo ZbD III in III/l na več mestih; SBL I, 392.

Jem

Jevnikar, Martin: Jeglič, Branko (1903–1920). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi252011/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (22. februar 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine