Slovenski biografski leksikon

Hrast Ivan, politik, r. 23. marca 1830 na Livku, u. 18. sept. 1874 v Gorici. Prvi pouk je dobil pri domačem duhovnu Sabladoskem, nato je hodil v ljudsko šolo v Kobaridu in v goriško gimn., ki jo je dovršil 1850. V tretjem letniku bogoslovja (21. sept. 1853) je bil posvečen in je kot četrtoletnik opravljal katehetsko službo na normalki. L. 1855./56. je študiral teologijo na Dunaju, vrnivši se v Gorico, je postal škofov dvorni kaplan in supl. prof. dogmatike in 1864 rektor centralnega semenišča v Gorici. H. je bil početnik in duševni vodja kat. pot gibanja na Goriškem. Ustanovitev »Katoliškega društva« (za Slovence in Italijane) ter Hilarijanske tiskarne se je izvršila zlasti po njegovi pobudi, kakor 1872 tudi ustanovitev kat. nar. »Glasa« (v osnovalnem odboru so bili poleg H. še Štef. Bensa, Iv. Kumar, Jož. Marušič in dr. Jos. Gabrievčič) ter 1873 »Slov. nar.-politiškega društva na verski podlagi« z naslovom »Gorica«. Pod H. rektoratom se je začela v bogoslovju poučevati slovenščina in hrvaščina; slov. in hrv. bogoslovci so ustanovili svoje društvo, prirejali ,besede‘-akademije in izdajali svoj list »Sloga«. H. sam se je tudi literarno udejstvoval. Že kot bogoslovec je spisal večji del povesti (Kociančičeve) »Stari Urban«, ki jo je izdala MD, pozneje je pisal članke za »Glas«, n. pr. o civilni poroki. Leta 1874. je sprožil misel škofijskega lista, o čemer je potem St. Kociančič pisal v »Glas«, in »Folium periodicum« je začel res izhajati. Že l. 1869. je izdal v tiskarni Seitz v Gorici »Institutiones Historiae Ecclesiasticae Novi Foederis auctore R. P. Claro Vascotti Min. Obs. Ref. Provinciae Carnioliae lectore emerito«. Vascotti je bil umrl in H. je njegov tekst na mnogih krajih popravil in pomnožil. Knjiga je služila kot učbenik v mnogih bogoslovjih bivše države. L. 1873. je doživela — vnovič popravljena in pomnožena — tretjo izdajo. — Prim.: Glas, 1874, št. 39. Slika in manuproprio v »Doctor Joannes Nepomucenus Hrast. Breves notitiae biographicae, quas collegit et conscripsit Stephanus Kociančič. Ed. altera. Goritiae Typis Mailing edit. 1875. Lč.

Lovrenčič, Joža: Hrast, Janez Nepomuk (1830–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238077/#slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner - Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928.

Primorski slovenski biografski leksikon

Hrast Janez Nep., duhovnik, vzgojitelj in narodnjak, r. 23. mar. 1830 na Livku, u. 18. sept. 1874 v Gor. Oče Janez je bil kmet, mati Katarina. Osnovne nauke je dobil kot strežnik pri livškem kuratu Sabladoskem, ki je ukaželjnega fanta poslal v Kobarid v ljudsko šolo, nato je v Gorici z odličnim uspehom dokončal normalko, gimnazijo in filozofske razrede (1843–50). Kot dijak se je preživljal s poučevanjem sinov uglednih družin: Conti, Lanthieri idr. V egiptovski družini Gebbara je dobil tudi prve nauke v arabščini. Leto 1848 je mnogim zmešalo glavo, Hrast pa je ostal zvest svojemu namenu, čeprav so mu kot zelo nadarjenemu fantu ponujali možnosti šolanja na Dunaju za svetni poklic. Po maturi 1850 je stopil v gor. bogoslovje in bil v tretjem letniku 21. sept. 1853 posvečen, kot četrtoletnik pa je poučeval verouk na normalki. Kot duhovnik je bil najprej glavni prefekt bogoslovcev, 1854 je postal katehet na realki in začasni prof. katehetike in vzgojeslovja v semenišču. Nadškof Andrej Gollmayr (PSBL I, 444–46) ga je naslednje leto poslal na Dunaj v Augustineum, kjer je 1858 doktoriral v bogoslovnih vedah. V Gorici je nato postal nadškofov kaplan in kmalu prof. dogmatike v bogoslovju. Naslednje leto je postal tajnik cerkvenega sodišča in protokolist v škofijski pisarni. 1861 je postal H. prof. cerkvenega prava in cerkvene zgodovine ter redni član cerkvenega sodišča. Zato je odložil druge službe ter se nastanil v semenišču, kjer je ostal do smrti. Tam je dobil še mesto študijskega prefekta, 1864 pa je postal rektor centralnega bogoslovnega semenišča. H. je bil najprimernejši mož za to mesto, ker je obvladal vse jezike svojih bogoslovcev, da se je mogel z vsakim pogovoriti v njegovi materinščini, v slov., it., hrv. in furlanščini. Vsem je bil sam najlepši zgled nepristranosti, točnosti in discipline, njegove odločitve so bile premišljene, jasne in jedrnate, zato so ga vsi spoštovali. Kljub temu je imel 1866, ko je izbruhnila vojna med It. in Avst., težave, ker se je med semeniščniki pojavila narodna nestrpnost. H. je povedal vsem, da narodnost za katoličana ni najvišja dobrina, najvišja vrednota je Kristusov nauk, zato se ne smejo oznanjevalci Kristusovega miru zaradi narodnosti med seboj razdvajati. Ukazal je, naj se vsi bogoslovci naučijo vseh jezikov, ter določil sposobne gojence, da so učili Slovence ital., Italijane pa slov. oz. srbohrvaščino. V semenišču je podpiral notranji list slov. in hrv. bogoslovcev Slogo in ital. La fantasia. Za duhovnega voditelja bogoslovcev je poklical dr. Ev. K. Valussija, ki je doštudiral v Augustineju na Dunaju in postal pozneje škof v Tridentu. Z njim je vpeljal pobožnost do Matere božje, v maju šmarnice, duhovne vaje, pogosto prejemanje sv. zakramentov in druge pobožnosti. Prav tako je očetovsko skrbel za telesni blagor gojencev. Preuredil je semeniško kapelo, da je postala pravi biser. Oskrbel je nove kelihe, svečnike, preproge, masna oblačila. O počitnicah sept. in okt. 1872 je dal samo stavbo prenoviti in orgle temeljito popraviti. Obnovil je tudi semeniško knjižnico, ki je štela nad 26.000 knjig, in nabavljal nove. Odprl je čitalniško sobo, kjer so našli gojenci bogoslovne liste in revije in 4000 priročnikov z različnih področij znanosti. H. je kot zaveden Slov. veliko pisal. Že kot bogoslovec je spisal večji del Kociančičeve povesti Stari Urban, ki jo je izdala MD 1853. Kot prof. je pisal v časnik Glas članke o civilnem zakonu in o drugem. H. je bil začetnik in duhovni vodja kat. pol. gibanja na Goriškem. List Soča je začel pisati proti veri in Cerkvi, zato je H. začutil potrebo po katoliškem listu. Vstopil je v osnovalni odbor in tako je začel izhajati kat. narodni tednik Glas (jun. 1872 – dec. 1875), ki ga je tudi finančno podprl. Ko so It. ustanovili svoj kat. tednik II Goriziano (poznejši L'Eco del Litorale), je tudi H. dal zaslombo, ker mu je bila katoliška stvar vedno pri srcu. Ko je šlo za nakup hiše sedeža Goriškega katoliškega društva za obe narodnosti, za katero je dal pobudo, je zadevo podprl, prav tako je bil med ustanovitelji slov. kat. Hilarijanske tiskarne. Po njegovi pobudi je nastalo 1873 Slov. nar. pol. društvo na verski podlagi Gorica. V Čitalnico je pristopil kot ustanovni član, ko pa je zašla v vode Soče, je iz nje izstopil. Bil je član Goriške kmetijske družbe, ko pa je začela kazati nestrpnost do Slov., je odpovedal članstvo. 1874 je sprožil misel, da bi izdajali uradni list gor. nadškofije, in začel je izhajati Folium periodicum. V znanstvenih krogih je postalo njegovo ime znano, ko je 1869 izdal pri Seitzu v Gorici Institutiones Historiae Ecclesiasticae Novi Foederis auctore R. P. Claro Vascotti Min. Obs. Ref. Provinciae Carnioliae lectore emerito. Ker je bil Vascotti že mrtev, je H. njegov tekst popravil in razširil. Knjiga je doživela tak uspeh in priznanje, da so jo uporabljali kot učbenik v semeniščih avstro-ogrske monarhije. H. je oskrbel še dve izdaji, tretjo 1873, in obe vnovič popravil in razširil. Zaradi zaslug ga je nadškof 1865 imenoval za aktivnega konzistorialnega svetnika, 1870 pa še za častnega kanonika. Preveliko delo mu je spodkopalo zdravje, da je umrl v 45. letu za zlatenico. Duhovniki so mu postavili v semeniški obednici doprsni kip iz kararskega marmorja, ki ga je izklesal rimski umetnik Gaud. Procacciante, v izpraševalni dvorani gor. semenišča pa so obesili njegovo sliko. Njegov latinski življenjepis je napisal Štefan Kociančič, prof. istega semenišča, in je izšel 1875 v Gorici.

Prim.: NadškAGor in Dokumenti Central, sem. v Gor.; Glas 1874, št. 39; Doctor Joannes Nepomucenus Hrast. Breves notitiae biographicae, quas collegit et conscripsit Stephanus Kociančič. Ed altera. Goritiae Typis Mailing edit. 1875 s. sl.; Al Novak, Msgr. dr. J. N. Hrast, Zgod. gor. nadškofije, Gor. 1951, 65–78 s sl.; M. Jevnikar, I. H., KolGMD 1974, 123; SBL I, 340–41.

Močnik

Močnik, Franc: Hrast, Janez Nepomuk (1830–1874). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi238077/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (15. december 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 7. snopič Hafner - Juvančič, 1. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1981.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine