Slovenski biografski leksikon

Gregorič Elija, vodja kmetske vojske v velikem hrv.-slov. uporu 1573, r. ok. 1523 v Ribniku pri Črmošnjicah (Metliki) na Kranj., u. 1574 v Zagrebu. Ob turškem navalu 1553 je bil ujet, a je srečno ušel ter se nastanil v Brdovcu onstran Sotle; ko so ga 1568 Turki ponovno zajeli, jim je zopet ušel, radi česar se ga je prijel pridevek »Prebeg«. Ker je služil tudi kot vojnik na hrv. granici in je bilo kmetom znano, da je v vojaških zadevah izvežban, so ga izbrali za voditelja svoje vojske v uporu, ki so mu dala neposredni povod poleg začetnega hujskanja družin Hening in Gregorijanec predvsem nasilstva lastnika stattenberških (pri Slov. Bistrici), stubiških in susedgrajskih posestev, zloglasnega Fr. Tahija. G., na katerega je vplival morda tudi brdovški župnik Iv. Babić, pri katerem so se uporni in nezadovoljni kmetje shajali na posvete, je ponujeno vodstvo tem rajši sprejel, ker je Tahi tudi njemu s silo vzel vinograde, živino in konje, kar je cenil na 200 zlatnikov. Vrhovno vodstvo upornega gibanja je bilo pridržano Matiju Gubcu, Pasancu in Iv. Mogaiću; G. je načeloval le skupni vojski ter imel pod seboj 12 kapetanov, vsakršne pregreške kmetov pa je moral predložiti vrhovnemu sodišču omenjene trojice. G. se je takoj ogledal po zaveznikih: med žumberškimi uskoki sicer ni uspel, živahnega odziva pa je našel med spodnještajerskimi in kranjskimi kmeti, ki še niso pozabili na ponesrečeno buno 1515. Geslo upora je bil boj »za staro pravdo«, ki se je kmalu izprevrglo v geslo »doli z gospodo«; znak pripadnosti tej »moški puntariji« je bil zimzelen, kot poziv na vstajo pa je romalo od vasi do vasi petelinje pero. G. je zasnoval popoln bojni načrt, ki je v čast njegovim strategičnim zmožnostim. Po tem načrtu bi jedro kmetske vojske ostalo v Stubici, da pazi na turško mejo, on sam pa bi šel proti Brežicam, od koder bi detaširal en del po krški dolini proti Novemu mestu, z drugim delom pa bi sam šel po savski in savinjski dolini do Celja, kjer bi se zopet en del odcepil in preko Trojan marširal proti Lj. in si osvojil vse prelaze do morja. Toda po porazu enega dela njegove vojske pred Krškim v četrtek po pepelnični sredi, 5. febr. 1573, se je polastila njegove vojske, ki ji je skušal nesrečo prikrivati, silna malodušnost: njegove kot tudi številne čete, ki jih je v spodnje-štajerskih gorah zbral ključavničar Pavel Šterk, so začele hitro kopneti. Zato je G., ki je dospel že do Radeč, spremenil prvotni načrt in se po najkrajši poti preko Planine, Pilštajna in Kozjega hotel združiti z jedrom vojske okrog Cesargrada in na stubiškem polju. Ali pri Sv. Petru pod Kunšperkom so čete štaj. dež. stanov (8. febr.) razbile in razpršile njegovo vojsko. G. sam se je rešil z begom s tovarišem Mihaelom Gušetičem. Sluteč, da je vse izgubljeno, ni hotel iti h Gubcu v Stubico, marveč je begal nekaj časa okrog, dokler ga niso pri Jasenovcu med Križevci in Ivanićem ujeli krajiški vojaki in ga poslali na Dunaj, kjer so ga prvič zaslišali 11. apr. Ostal je z Gušetičem tam še preko 1 leta: 1. jun. 1574 javlja kralj Maks banu Draškoviću, da mu bo obadva poslal, da bosta kaznovana tam, kjer sta kazen zaslužila. Dec. 1574 pa sporoča Drašković kralju, da je dal Elijo G. »pogubiti«. Prim.: Hartinger, Hrvatsko-slovenska seljačka buna godine 1573; Gruden, 753–66; Dimitz III, 30–6; Kaspret, ČZN 1909; Parapat, LMS 1869, 97–110; Radics, Herbard VIII Freiherr zu Auersperg; Krones, Beiträge zur Kunde steierm. Gesehichtsquellen V; Rački, Starine VII, VIII. Mal.

Mal, Josip: Gregorič, Elija (okoli 1523–1574). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi215026/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine