Golouh, Rudolf (1887–1982)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 20, 15. 5. 1927

Slovenski biografski leksikon

Golouh Rudolf, publicist, r. 25. okt. 1887 (op. ur.: 23. okt. 1887) v Kopru, živi v Lj. Dovršil je 2. razr. gimn. in se posvetil žurnalistiki. Ustanovil in pisal je v Germinal (1905–6), Germe (1907), Il Pensiero (1908), L'Aurora (1909), ki so izhajali v Trstu in širili revolucijonarne Kropotkinove in Bakuninove ideje, sodeloval pri La Demolizione (Milano) s teoretično-agitatoričnimi članki, pesmimi in prevodi (Cankar, Dunajski večeri), pri Il Lavoratore (Trst), milanskem Il Grido della folla (Župančič, Ob Kvarneru, dramatiziran zadnji prizor Cankarjevega Hlapca Jerneja), od 1909 pri vseh slov. socialističnih listih, NZ (pesmi), bil sourednik lj. Zarje in Napreja, ustanovil med vojno Zarjo v Trstu, soustanovitelj in sourednik Demokracije (Lj., 1918–9), po vojni glavni urednik Napreja, ustanovitelj in glavni urednik Ujedinjenja (Lj. 1920), Rdečega prapora (Lj. 1923) ter Enakosti (Maribor 1920–3) in sotrudnik Svobode (Lj., 1919 do 1920) ter Pod lipo (Lj., 1924). Hkrati je delal organizatorično in izobraževalno na shodih in predavanjih. 1918 je bil član odbora za javni blagor in Narodnega sveta v Trstu, jugoslovanske mirovne delegacije v Parizu, nar. poslanec (1920) ter deluje pri delavskih konsumnih in produktivnih zadrugah. Psevd.: Emorales, Fortunio, Gh. *

Uredništvo: Golouh, Rudolf (1887–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi207472/#slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 2. zv. Erberg - Hinterlechner. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1926.

Primorski slovenski biografski leksikon

Golouh(v krstni knjigi Golauch) Rudolf Anton, publicist, politik, dramatik in urednik, rojen 23. oktobra 1887 (SBL 1, 231 ima napačen datum 25. okt.) v Kopru; živi v Lj. Oče Lavrencij, krčmar, mati Marija Perencich. G. je dovršil dva razr. gimn., nakar se je izobraževal kot samouk; posvetil se je časnikarstvu in političnemu delovanju. V letih 1905–09 je kot prvi viden slov. anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v it. pisana glasila, ki so širila revolucionarne ideje Mihaila Bakunina in Petra Kropotkina: Germinal (1905–1906), II Germe (1907), II Pensiero (1908), L'Aurora (1908). Ko je po prepovedi tega slednjega glasila napovedal, da bo začel izdajati novo, pod še bolj bojevitim naslovom La Tempesta, so ga aretirali in odredili njegov izgon z ozemlja mesta Trst. Zatekel se je v severno Italijo, kjer je sodeloval v milanskih revijah La Demolizione ter Il Grido della folla. Na intervencijo soc. poslanca Olive, ki je zagrozil z interpelacijo v dunajskem parlamentu, pa je bil izgonski odlok, za katerega sploh ni bilo zakonske podlage, razveljavljen in G. se je 1910 vrnil v Trst. Naknadno je po prvi svetovni vojni kot privatist položil srednješolsko maturo v Beogradu. V izgnanstvu se je G. razgledal in dozorel. 1909 se je pridružil tedanji Jugoslovanski socialnodemokratski stranki in se po vrnitvi posvetil predvsem slovenski publicistiki. Sodeloval je pri vseh tedanjih slov. soc. glasilih: Rdeči prapor (izh. 1898.1920), Naprej (1903–11), Zarja (1911–15); urejal je sindikalna glasila Železničar (1908–15), Stavbinski delavec (1911–14) in Kamnarski delavec (1912–14) ter objavljal članke tudi v tržaškem II Lavoratore. Med prvo svet. vojno je poskusil v Trstu obnoviti Zarjo (1915–16), ki jo je oblast v Lj. prepovedala. G. se je živahno udejstvoval tudi kot organizator in je kmalu postal ena najvidnejših osebnosti med takratnimi slovenskimi socialisti v Trstu. V letih 1917–18 je skupno z dr. Ferfoljo nastopal v stranki kot pobudnik opozicionalno usmerjene socialistične omladine, ki je zagovarjala narodna stremljenja. V začetku 1918 je ta struja med slovenskimi socialnimi demokrati v Trstu prevladala in G. je po zlomu Avstro-Ogrske vstopil v tedanji pokrajinski odsek Narodnega sveta v Trstu in postal član skupnega it.-slov. Odbora za javno blaginjo. Po it. zasedbi Slovenskega Primorja je G. odšel v Rim, kjer je v vodstvu Italijanske socialistične stranke obrazložil položaj na Primorskem in stališče slov. socialistov. Iz Rima, kjer je dobil srbski potni list, je G. skupno s člani Jugoslovanskega narodnega odbora, srbske Narodne skupščine in vlade, ki so se vračali v domovino, odpotoval prek Brindisija in Krfa v Bgd., od tam pa v Lj. V Lj. se je G. takoj aktivno vključil v delo soc. stranke v Sloveniji. Sodeloval je pri reševanju koroškega vprašanja in kot zastopnik zasedenega Slovenskega Primorja je bil slov. član poslanstva na mirovni konferenci v Parizu. Bil je član Mednarodnega odbora II. internacionale v Londonu. V okviru slov. socialne demokracije se je G. vedno zavzemal za čim večjo enotnost delavskega gibanja in je pripadal levemu krilu stranke. Kot tak se je pogosto znašel v »nesoglasju z zmernejšim večinskim vodstvom. Po prihodu v Lj. je G. 1919 urejal tedanje glavno strankino glasilo Naprej ter bil soustanovitelj in sourednik Demokracije (Lj. 1918–19). Toda ko je v začetku 1920 prišlo v slovenski JSDS (Jugoslovansko socialnodemokratska stranka) do razkola in je dotedanja levica, kateri je pripadal tudi G., ustanovila novo Delavsko socialistično stranko, ki se je pridružila Delavski socialistični stranki Jugoslavije (komunistov), je moral zapustiti uredništvo Napreja. Zato pa je takoj poskrbel za glasilo nove stranke in začel izdajati Ujedinjenje (Lj. 1920), ki ga je oblast že po nekaj mesecih prepovedala. Zaradi svoje revolucionarnosti so imeli kratko življenje tudi drugi časopisi soc. levice in komunistične stranke, pri katerih je G. sodeloval oz. jih urejal. Kmalu so sledile spremembe. Na vukovarskem kongresu (junija 1920) se je dotedanja Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) preimenovala v Komunistično partijo Jugoslavije (KPJ) in dotlej pridružena socialnodemokratska levica je ostala na kongresu s svojim programskim predlogom v manjšini. Zato so G. in somišljeniki zapustili kongres in se večinoma vrnili v JSDS. G. je bil kot strankin kandidat 1920 izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in vse medvojno obdobje je ostal vodilni funkcionar JSDS v Mariboru, kamor se je 1923 za stalno preselil. V mariborskih letih je bil G. glavni urednik Delavske politike (Mrb 1926–41), ki jo je sam ustanovil, urejal je tednika Enakost (Lj.-Mrb 1920–23) in Socialist (Lj. 1923–25), pomagal levičarskemu tedniku Neodvisnost (Mrb 1936–37), sodeloval pri revijah Pod lipo (Lj. 1924–28), Svoboda (Lj. 1926; 1929–36) in mnogih drugih. Po uvedbi enostrankarskega režima v predvojni Jugoslaviji (JNS – Jugoslovanska nacionalna stranka) je bil G. kot delavski predstavnik od 1933–35 podžupan mrb občine. V tej funkciji je dal pobudo za ustanovitev zadruge Mariborski teden, za zgraditev Delavskega doma in naselja stanovanjskih hiš. Sploh je bil zelo aktiven zadružni organizator. Skladno s svojimi nazori se je G. 1937 pridružil Kmečko-delavskemu gibanju, ki je delovalo v duhu takratnih ljudskih front in v smislu političnih ter socialnih stremljenj, ki so pod vodstvom KPJ v drugi svetovni vojni v Jugoslaviji prevladala. Po nacistični okupaciji Maribora se je G. umaknil v Lj., kjer se je takoj priključil OF in postal član njene gospodarske komisije, medtem ko je uradno vodstvo slovenske soc. stranke pristopilo k Narodnemu svetu in kasnejšim skupnim organom, ki so jih ustanovile tradicionalne slovenske stranke. Konec druge svet. vojne je G. dočakal v nacističnem taborišču Dachau, od koder se je vrnil v Lj., kjer odtlej živi. Od 1952 je v pokoju, a je potem še dvajset let delal v IZDG. V povojnih letih je G. objavil v raznih slov. glasilih številne članke in razprave, večinoma memoarske vsebine o razvoju delavskega gibanja med Slovenci, posebno na Tržaškem: Klešem (Socialna misel 1952, št. 2); Tehnična rast in problemi slovenske kulture (Socialna misel 1953, št. 9); Prvi maj slovenskega delavstva (s sl., NRazgl 1954, št. 8); Ko se je jugoslovansko delavstvo prvič združilo (SPor 11. 5. 1954); 1. maj 1890 v Ljubljani (s sl., LDk 1.5. 1957); Obraz povojne Italije (NRazgl 1954, št. 23); Slovenski majniški spisi (SPor 30.4. in 3.5.1955; PDk 1.5.1957); Majniške manifestacije v Sloveniji (s sl., TT 1955, št. 17); O prvem slovenskem delavskem listu (Kron 1955, št. 2); Ob šestdesetletnici prve jugoslovenske delavske stranke (SPor 15. in 17. 8. 1956); Prvi maj včeraj in danes (s sl., TT 1956, št. 17); Ob štiridesetletnici Cankarjeve kandidature (SPor 1. in 2. 5. 1957); Prvi maj praznik dela in praznik turizma (TurV 1957, št. 5); Prvi shodi v slovenski Istri. Spomin na 1 maj 1913 v Sv. Antonu v Kopru, danes Pridvor (SlovJ 1958, št. 17); Od »Slovenske lipe« do Svobod (DEn 1959, št. 7 in 16); Letnice – mejniki kamni zgodovine (Obz 1959, št. 4); Delo. Pred 40 leti je izšla prva številka. Iz zgodovine revolucionarnega tiska (Komunist 1960, št. 8 in 10); 1. maj v luči dvajsetletnice (TurV 1961, št. 5); K zatonu slov. socialno-demokratske stranke 1919/20 (PZDG 1962, št. 1); O »zameglitvi« in »zaskočenju« v recenziji dr. Dušana Kermavnerja (Sd 1967, št. 4); Ivan Cankar, glasnik socialne misli (Borec 1962, št. 12); Socialistične stranke in vojna (Zgodovinski arhiv, V. zv., str. 334–336). Svoje delo in življenje je G. opisal v knjigi Pol stoletja spominov s podnaslovom »Panorama političnih bojev slovenskega naroda«, ki jo je izdal IZDG (Lj. 1966, str. 424). Posebej velja omeniti G-ovo leposlovno ustvarjanje. Kot prvi je v svojih tržaških letih uspešno prevajal v it. Cankarja (Dunajski večeri, dramatiziran zadnji prizor Hlapca Jerneja) in Župančiča (Ob Kvarnerju). Tudi sam je pesnil (La Demolizione, Milano; mesečnik NZ do 1914). Najpomembnejši pa so njegovi dramski teksti: Kriza – socialna drama v 6 slikah (izhajala 1927 kot podlistek v Delavski politiki, uprizorjena 30. apr. 1928 v Lj.); Groteska sedanjosti – komedija (uprizorjena 2. febr. 1932 v Mrb); Od zore do mraka – živalska komedija, basen za odrastle (uprizorjena 19. jan. 1935 v Mrb); Krisalida – igra v treh dejanjih (uprizorjena 1940 v Mrb); Veseli večer točaja bogov – groteska v treh dejanjih (iz 1966). Krizo, Krisalido in Veseli večer točaja bogov je pod naslovom Od Krize do groteske izdala mrb založba Obzorja, 1977. Psevdonimi: Emorales, Fortunio, Gh, R. G-h. Slika v IS 1927, 155.

Prim.: urad stolne župnije v Kopru; L. Čermelj, R. G. 75-letnik, PDk 1962, št. 241; Bogdan Pogačnik, R. G. ob 75-letnici, NRazgl 1962, št. 22; Fran Vatovec, R. G. 75-letnik, Večer 1962, št. 259; Janko Liška, Novinar in politik. Ob 80-letnici R. G., s. sl.., Delo 1967, št. 294; Jože Javoršek, Spremna beseda k antologiji »Od Krize do groteske«, Mrb 1977; Slavko Fras, Novinar za celo stoletje, s sl., Dalo 22. okt. 1977, sobotna priloga; Rado Bondon, G.-ovih devetdeset let, NRazgl 1977, št. 21; Fr. Koblar, Slovenska dramatika II, 189–92, 194, 279 s sl.; Dušan Kermavner, Prva soočenja ob G-ovih spominih, NRazgl 1966, št. 24; O socialističnem zanikanju narodnega vprašanja v kraljevini Jugoslaviji – Nadaljnja soočenja ob G-ovih spominih, NRazgl 1967, št. 1; Neupravičen hrup ob soočenjih krivih spominov z dejstvi, NRazgl 1967, št. 11; O vlogi izbrisov in ainonimitete v spominih R-a G-a, Sodobnost 1967, 190–201; Rudolf Golouh, Soočenje s Kermavnerjevim soočenjem, NRazgl 1967, št. 2; Zadnje »soočenje« – Cenim polemiko, ki je na primerni ravni, NRazgl 1967, št. 11; PrimN 1977, 47, 3 s sl.; Kermavner, Temeljni problemi, pass.

B. S.

Sancin, Boris: Golouh, Rudolf (1887–1982). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi207472/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (21. julij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 5. snopič Fogar - Grabrijan, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1978.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine