Novi Slovenski biografski leksikon

DOLINAR, Lojze (rojstno ime Aloysius Dolinar; Alojz Dolinar, nemška različica Alois Dolinar), kipar, grafik (r. 19. 4. 1893, Ljubljana; u. 9. 9. 1970, Ičići, Hrvaška, pokopan v Ljubljani). Oče Anton Dolinar, pek, mati Marija Dolinar, r. Magister.

Rodil se je kot peti v družini s šestimi otroki. Zgodnje otroštvo je preživel v župniji sv. Petra v Ljubljani, ko pa je oče nasproti ljubljanske stolnice najel pekarno, se je družina reselila v mitnico na Opekarski cesti pri Malem grabnu v Trnovem. Tam je 1900–05 obiskoval osnovno šolo, v bližnji opekarni pa modeliral v glini, rad je tudi risal. 1905–10 je obiskoval kiparski oddelek Umetnoobrtne šole v Ljubljani, kjer sta ga poučevala najprej dve leti Celestin Mis, zatem tri leta Alojz Repič. Ko je slednjega za krajši čas nadomeščal Ivan Zajec, se je prvič srečal s portretiranjem in izdelal očetov portret. Med počitnicami pred začetkom študija na Dunaju je pomagal v Zajčevem ateljeju na ljubljanskem gradu, ki je mdr. pripravljal relief za Majdičevo grobnico v Kranju. 1910 je prejel štipendijo za študij na dunajski akademiji, kjer je 1910–11 študiral kiparstvo pri Josephu Müllnerju. Oktobra 1911 se je na akademiji v Münchnu vpisal na študij kiparstva pri profesorju Balthasarju Schmittu, a zaradi slabega finančnega stanja ni mogel študirati. Še istega leta se je vrnil v Ljubljano, kjer mu je Rihard Jakopič odstopil prostor za atelje v svojem paviljonu. Jeseni 1912 se je s Hinkom Smrekarjem ponovno vrnil v München in študij nadaljeval pri Georgu Müllerju ter se 1913 pred zaključkom študijskega leta preko Prage vrnil domov. 1913 je kot podnajemnik bival pri igralki Marici Slavec (Nachtigal) v Ljubljani in preko nje prihajal v stik z naročniki iz gledaliških in meščanskih krogov. Pozornost medijev je pritegnil kip Matije Gubca. Zaradi sodelovanja na demonstracijah proti monarhiji (bil je preporodovec) in mazanja uradnih napisov je bil 1912 kratek čas zaprt. Da bi se izognil vpoklicu v vojsko po izbruhu prve svetovne vojne, je 1915 izdelal doprsni portret generala Svetozarja Borojevića in ga 1916 razstavil v Jakopičevem paviljonu, a kljub temu so ga 1917 mobilizirali in poslali v Judenburg. Tam je prevzel delo na spomeniku Kranjskega Janeza, posvečenega slovenskim vojakom 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske, ki ga je začel Svetoslav Peruzzi. Prejel je tudi naročilo za portret polkovnika pl. Pavla Weingraberja in njegove žene, ker pa je bil polkovnik bolan, se je kipar skupaj z zakoncema vrnil v Ljubljano in ju tam portretiral ter dokončal Kranjskega Janeza. 1918 je zmagal na natečaju za spomenik Janezu Evangelistu Kreku, ki je utrdil njegov sloves v javnosti. Njegova prošnja za dodelitev štipendije za specialistični študij kiparstva v Pragi, kjer je tedaj poučeval kipar Jan Štursa, je bila 1920 zavrnjena. Istega leta je odpotoval v ZDA, kjer je v Clevelandu obiskal starejša brata, v New Yorku pa v ateljeju Malvine Hoffman, učenke Augusta Rodina in prijateljice Ivana Meštrovića, pomagal pri spomeniku Robertu Baconu in padlim diplomantom univerze Harvard v prvi svetovni vojni (1923–32 v stolnici sv. Janeza Evangelista v New Yorku, od 1932 v spominski cerkvi univerze Harvard v Bostonu), izdelal portret Malvine Hoffman in si ogledal njeno zbirko Rodinovih študij. Obiskal je atelje kiparja Gutzona Borgluma, avtorja portretov štirih ameriških predsednikov na gori Rushmore. Zaradi bolezni je bivanje v ZDA predčasno zaključil in se v začetku 1921 vrnil domov. 1922 se je kot član slovenske delegacije udeležil umetniškega kongresa v Zagrebu in si v Levstikovi ulici v Ljubljani zgradil atelje (porušen ob izgradnji tivolske obvoznice), ki je nadomestil barako ob Umetnoobrtni šoli, v kateri je delal do tedaj. 1924 je študijsko potoval v Pariz, kamor se je pozneje še vračal, tudi kot razstavljavec (1928). 1926 je potoval po Italiji, 1929 v Benetke. Istega leta si je prizadeval za ustanovitev enoletne strokovne šole za modeliranje, na kateri bi se izobraževali učitelji ročnih del na obrtnih šolah, kar pa ni bilo uresničeno. V dvajsetih letih 20. stoletja je območje svojega delovanja razširil še na Beograd, kjer se je najprej odzval vabilu za izdelavo kiparskega okrasa nove stavbe narodne skupščine (1924 skice, 1926 realizacija del), zatem pa zmagal na natečaju za kiparski okras timpanona palače ministrstva za promet in zanj 1929–30 izdelal sedem kipov. Slednje mu je v Beogradu prineslo nova naročila za arhitekturno plastiko, pri kateri je sodeloval s srbskimi arhitekti. 1931 se je odločil za selitev v Beograd, kjer si je v ulici Osmana Đžikića postavil vilo z ateljejem po načrtu Hermana Husa. 1932 se je z družino preselil v Beograd. Med spomeniki iz tega obdobja izstopa Spomenik padlim dijakom – vojakom v Skopju, za katerega je na natečaju 1934 (sodelovalo je triinštirideset kiparjev in arhitektov) prejel tretjo nagrado, a je bil kljub temu izbran za realizacijo. 1937 je neuspešno kandidiral za mesto profesorja kiparstva na beograjski likovni akademiji. Med drugo svetovno vojno je ostal v Beogradu in sodeloval z ilegalo. 1944 so Nemci zasedli njegovo hišo ter požgali in uničili notranjo opremo in kiparske osnutke z izjemo tistih, ki jih je že pred tem spravil na varno. Po osvoboditvi so hišo en mesec uporabljali za partizanske obrtne delavnice, šele nato se je kipar z družino vrnil na svoj dom. 1946 je postal izredni, 1949 pa redni profesor kiparstva na beograjski likovni akademiji. Po drugi svetovni vojni je prejemal spomeniška naročila za Slovenijo in Jugoslavijo, ki so tematizirala upor proti okupatorju, delavstvo in revolucijo. 1952 je kupil hišo v Ičićih in si v njej uredil atelje, kjer je delal v poletnih mesecih. 1953 je bil izvoljen za dopisnega člana SAZU, 1970 za rednega. 1959 se je upokojil. Beograjsko stanovanje je prodal, obdržal je le atelje. V njem je izdelal še zadnje monumentalno spomeniško delo, tj. Spomenik revolucije v Kranju, za katerega je dobil naročilo v Ičićih, kjer je bival po upokojitvi. S kranjsko občino je 1963 sklenil pogodbo, po kateri ji je podaril več svojih del, strokovno knjižnico in beograjski atelje z garsonjero v želji, da bi na Pungertu v Kranju postavili galerijo njegovih del, a do gradnje ni prišlo. Občina je 1966 v dogovoru z umetnikom modificirala pogodbo in kipe umestila v prenovljeno mestno hišo. Zbirko je naslovila Galerija Dolinar, skrb zanjo je skupaj s knjižnico prevzel Gorenjski muzej. Občina je kiparju zgradila atelje s stanovanjem na Rotarjevi ulici 4 v Kranju, tja se je preselil 1967. Zadnje spomeniško delo, tj. tri portretne glave skladateljev Ipavcev, je izdelal 1969, odkritja pa ni več dočakal. Zaradi bolezni je vse več časa preživljal v Ičićih, kjer je tudi umrl.

Bil je član strokovnih združenj, in sicer 1919 kratek čas član Društva slovenskih upodabljajočih umetnikov, zatem je 1919 vstopil v umetniški klub Sava, 1920 je postal član Društva Narodna galerija in istega leta član umetniškega sveta Narodne galerije, 1921 je bil izvoljen v odbor novoustanovljenega Udruženja jugoslovanskih oblikujočih umetnikov za Slovenijo, ponovno 1927, ko je bil izvoljen tudi v umetniški svet tega združenja.

Sodi med najpomembnejše kiparje 20. stoletja na Slovenskem in širšem območju Jugoslavije. Je avtor največjega števila spomenikov med slovenskimi kiparji. Z ugodnimi odzivi likovnih kritikov je nase opozoril že v zgodnjem obdobju in bil med prvimi, katerih dela so bila razstavljena na prvi postavitvi zbirke Narodne galerije. Obsežen kiparski opus vključuje monumentalno in malo, razstavno in javno plastiko v kamnu, umetnem kamnu, bronu, žgani glini, mavcu in lesu ter številne osnutke v mavcu in glini; izdeloval je tudi posmrtne maske in plakete. Gojil je portret, akt, žanr, socialni žanr, živalske motive, literarno, versko, historično, mitološko, alegorično in simbolno vsebino, tematiko NOB in revolucije. Posvečal se je še grafiki in risbi, občasno je slikal.

Zgodnje obdobje, tj. pred in med prvo svetovno vojno, zaznamujejo vplivi impresionistične slikovitosti, ki jo mestoma povezuje z realizmom, vplivi simbolizma, neobaročnega vitalizma in bujnosti oblik ter nežne secesijske stilizacije, prežete z melanholijo, ki doseže vrhunec v subtilnosti s Portretom Fili Zupančič (1917), ki velja za najlepši secesijski portret na Slovenskem. V monumentalnih figurah je vidna izjemna notranja moč, ki črpa iz tradicije Michelangelove terribilità, kiparstva slikovite modulacije Augusta Rodina, voluminozne ekspresivnosti Franza Metznerja in heroizma Antoina Bourdella. Portret je gojil že od začetka ter v zgodnjem obdobju upodobil več slovenskih literatov, likovnih umetnikov in drugih predstavnikov slovenske kulture ter več anonimnih portretirancev. Izstopa portret Riharda Jakopiča (1912) v doprsnem izrezu z rokami, kjer je povezal formo z vsebino, ko je v slikoviti površini, na kateri svetloba ustvarja igro kontrastov, uspel zajeti značilnost impresionizma, ki mu je portretiranec kot osrednji protagonist pripadal, hkrati pa z razgibano modulacijo ponazoriti slikarjevega nemirnega, raziskujočega duha, na kar je navezal tudi dinamičen nagib glave, ekspresiven izraz na strogem obličju in prekrižane roke, ki v povečanem proporcu opozarjajo na Jakopičevo ustvarjalno delo. Socialna nota je prisotna v kipih Izgnanci in Slepi (oba 1912). Malo plastiko v zgodnjem obdobju zaznamujejo tudi mitološki in svetopisemski motivi. Med deli iz zgodnjega obdobja izstopa mavčni kip Matije Gubca (1913), ki je bil zasnovan kot javni spomenik, a realizacija zaradi visokih stroškov in uporniške vsebine ni bila možna. Kip, nastal po pesnitvi Antona Aškerca Stara pravda, sodi med primere herojske vsebine v Dolinarjevem kiparstvu. Očiščen je literarnih detajlov, vsebinski poudarek je na notranji moči, prežeti s krčevito napetostjo telesa mučenega protagonista slovensko-hrvaškega kmečkega upora. V kipu se prepletajo realizem, ekspresionizem, vpliv baroka in sočasne monumentalne plastike. Z Jakopičem sta negativne odlitke kipa zakopala na travniku za Jakopičevim paviljonom, a se niso ohranili, po vsej verjetnosti jih je uničila avstrijska policija. Ohranil je glavo in roke, 1918 in 1924 ponovno zmodeliral glavo, 1925 pa celopostavni mavčni osnutek v meštrovićevski maniri. Drugi primer herojske monumentalnosti v zgodnjem obdobju je spomenik Janezu Evangelistu Kreku (1918–19), čigar reliefni portret za spominsko ploščo na župnišču v Šentjanžu pri Sevnici je kipar izdelal že 1918. Zmagal je na natečaju in izdelal nagrobni spomenik, saj so prvotno idejo o samostojnem spomeniku na Pogačarjevem trgu ob ljubljanski stolnici opustili. Sestavljata ga monumentalni sedeči figuri atletov napete muskulature in robustne obdelave, ki kot simbol zatiranih žalujeta za socialnim reformatorjem slovenske družbe. Spomenik, za katerega je uporabil kamniti blok iz repentaborskega kamnoloma, prvotno namenjen za spomenik cesarici Elizabeti v Trstu, je bil odkrit 1920. Kipa, v katerih nekoliko odmeva Metznerjevo kiparstvo notranje sklenjenih figur napete muskulature, napovedujeta ekspresionizem, ki zaznamuje kiparjeva dela iz dvajsetih let 20. stoletja.

Študijsko potovanje v ZDA ni pustilo vidnejših sledi v njegovem opusu. V obdobju med obema vojnama je nanj vplivalo delo Ivana Meštrovića, ki ga je imel za največjega kiparja na svetu. Njegove razstave si je lahko ogledal v Ljubljani pred prvo svetovno vojno in po njej. Meštrovićev vpliv je viden zlasti v formi, ki sledi dinamičnemu zanosu in notranji napetosti, ki se navzven kaže v stiliziranih telesih razpotegnjenih proporcev in v dramatičnih držah. Očiten je npr. na kipu Mojzesa (1927), ki kaže vzporednice z Leninom in Grgurjem Ninskim. Razgiban lik svetopisemskega očaka, ki se spušča s Sinaja, kjer je prejel deset Božjih zapovedi, razkriva notranjo moč v proti nebu dvignjenih rokah, resnobnem obličju s potezami Riharda Jakopiča in dinamični drži, ki jo poudarja draperija, ki izrisuje telo. 1928 ga je uspešno razstavil v Parizu. Kritika je kip pritegnila v primerjavo z Bourdellom. Na podlagi tega uspeha so kiparja 1929 povabili na natečaj za spomenik Simona Bolivarja v Boliviji. Mojzesa je odkupila banovina, Jože Plečnik pa ga je 1939 postavil nad stranski vhod v NUK.

V obdobju med obema vojnama se je ukvarjal s spomeniško, razstavno in arhitekturno plastiko. Začetke slednje v njegovem opusu zasledimo že pred prvo svetovno vojno, ko je 1914 naredil osnutke reliefov za Ljubljanski dvor, ki so bili ob končni realizaciji 1924 nekoliko spremenjeni. Arhitekturna plastika je v obdobju med obema vojnama doživela razcvet, saj se je v Ljubljani in Beogradu veliko gradilo. Kipar je uspešno sodeloval z naročniki in arhitekti, ker se je prilagajal načrtom, hkrati pa uspel zagotoviti avtonomijo svojemu kiparstvu. Prizadeval si je za povezavo kiparstva z arhitekturo, ki je nastajala pod vplivom historicizma ali v funkcionalistični smeri. Arhitekturno plastiko, oblo ali reliefno, zaznamujejo zlasti vplivi neoklasicizma in ekspresionizma, mestoma se približuje dekorativnosti, viden je tudi Meštrovićev in vpliv drugega sočasnega kiparstva, npr. Bourdellovega. Motivno prevladujejo človeške figure (npr. sv. Jurij na stavbi Pokojninskega zavoda v Ljubljani, danes Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ženski lik na ljubljanskem nebotičniku, moški in ženska na Meksiki v Ljubljani, figure za stavbo ministrstva za promet v Beogradu), alegorije in personifikacije s pripadajočimi atributi in simboli, ki opozarjajo na vsebino stavbe (npr. figure s simboli železnice na železničarski stavbi Ljubljanskega dvora, reliefa Delo in Skrb za delavce na Okrožnem uradu za zavarovanje delavcev v Ljubljani), redkeje je upodobil portret (skupina Sime Igumanova na istoimenski palači v Beogradu), ki je tudi motiv zadnjega kiparjevega dela, tj. reliefa s portretom zdravnika Jožeta Bežka na Bežkovi vili v Kranju (arhitekt Jože Plečnik).

Z nagrobno plastiko se je ukvarjal že v zgodnjem obdobju, ko je za Majdičevo grobnico v Kranju pri pouku pri Repiču izdelal neoklasicistični mavčni kip žalujoče žene, ki so ga na Dunaju izklesali v kamnu, v obdobju med obema vojnama pa je sledil ekspresionistični stilizaciji.

Obdobje med obema vojnama je bilo pomembno tudi zaradi javnih spomenikov. Dobival je neposredna naročila in se udeleževal natečajev ter uspel realizirati več del, tudi najprestižnejša, tj. dinastične spomenike, v okviru katerih je izdelal prva dva konjeniška spomenika na Slovenskem. Izdeloval je spomenike, posvečene padlim v prvi svetovni vojni, v katerih se giba med novostvarnostno stilizacijo in realizmom. Gre za zasnove s celopostavnimi vojaki v stoječi ali klečeči postavitvi (Ljubljana - Polje, Preska pri Medvodah, oba 1926), s figuro leva (Polzela, 1927). Ambicioznejši je spomenik za Skopje (1935) s figuralno skupino Domovine in dijaka vojaka v dinamičnem poletu na vrhu spomenika ter žalujočo srbsko materjo na hrbtni strani, ki je z monumentalnimi dimenzijami največji spomenik iz obdobja med obema vojnama, ki ga je izdelal slovenski kipar. Prvonagrajeni osnutek za spomenik v Bitoli s personifikacijo Jugoslavije (1934) pa ni bil realiziran. Uspešno je sodeloval z arhitektom Jožetom Plečnikom, npr. za Ilirski steber v Ljubljani je prispeval obrazni maski Napoleona in personifikacije Ilirije. V sklopu Plečnikove ureditve Vegove ulice v Ljubljani je izdelal portretne herme slovenskih in jugoslovanskih skladateljev pred Glasbeno matico. Tej je namreč ljubljanski župan Ivan Hribar daroval Dolinarjev portret Davorina Jenka in naročila je še druge portrete. V voluminoznih glavah v povečanem merilu odmeva novostvarnostna modulacija.

Posebno mesto zavzemajo dinastični spomeniki, ki so nastajali v različnih zasnovah. S konjeniškim spomenikom kralju Petru I. Karađorđeviću se je ukvarjal že 1923, ko je izdelal mavčni osnutek za Veliki Bečkerek (danes Zrenjanin). 1926 je na natečaju za ljubljanski spomenik, na katerem prva nagrada ni bila podeljena, osvojil drugo (skupaj z arhitektom Vladimirjem Šubicem) in tretje mesto, vendar je za končno realizacijo, ko so na Plečnikov predlog sklenili spomenik namesto na enega od mestnih trgov postaviti na stopnišče pred Magistratom, uporabil drugačno kompozicijo. Spomenik iz črnega podpeškega marmorja v meštrovićevski stilizaciji je v sklenjenem kiparskem bloku prikazoval statično celoto z dostojanstvenim kraljem, sedečim brez vajeti in uzde na mirujočem konju, kar opozarja na sposobnega vladarja. Drugi dinastični spomenik, ki je stal v parku Zvezda v Ljubljani, je bil posvečen kralju Aleksandru I. Karađorđeviću, za katerega je kipar na natečaju 1939 osvojil drugo in tretje mesto ter bil zaradi monumentalne zasnove izbran za realizacijo namesto prvonagrajenega Tineta Kosa. Bronasti konjeniški spomenik na kamnitem podstavku z monumentalnima reliefoma Vojne in Miru (prvotno so bili načrtovani štirje reliefi), podan realistično, v naslonu na Colleonija Andrea del Verrocchia, v razgibani postavitvi korakajočega konja, je bil največji kiparski spomenik na Slovenskem in eden največjih v Jugoslaviji. Za izdelavo je avtor postavil posebno delavnico, nedaleč od beograjskega ateljeja. Pri delu je uporabljal žive modele tako za konja kot za kralja. Dinastična spomenika so Italijani ob zasedbi Ljubljane 1941 uničili, osnutek spomenika kralju Aleksandru hrani Moderna galerija v Ljubljani. Med neizvedenimi je ostal prvonagrajeni osnutek za spomenik Ivanu Cankarju na Vrhniki (1929), ki naročnikom zaradi moderne izvedbe ni ugajal, zato so realizirali osnutek Ivana Jurkoviča. K Cankarju, čigar posmrtno masko je izdelal 1918, se je pozneje še vračal, npr. z osnutkom za spomenik 1947.

Razstavna plastika iz obdobja med obema vojnama (portreti, akti, žanr, torzi, figuralne skupine itd.) je pri kritiki naletela na mešane odzive zaradi nihanja v kakovosti, prevelikega naslona na Meštrovića in nekonvencionalnih rešitev (npr. ekspresionistična Mladost, 1925–27, ki jo je kritika odklonila in je bila zadnje njegovo delo iz lesa). V mali plastiki je prednjačila žgana glina. Stilno se je gibal od poznih odmevov secesije, ekspresionizma in nove stvarnosti do realizma, vidni so vplivi sočasnih kiparjev, npr. bratov Kraljev.

Med drugo svetovno vojno se je omejil zlasti na malo plastiko, mavčne osnutke in risbe.

Povojno spomeniško kiparstvo je napovedal kip Ranjenec (1941), tako v tematiki žrtev vojne kot v formi, ki se odreče predvojni stilizaciji. S spomeniki NOB se je uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov socialističnega realizma v Jugoslaviji, in sicer ga je razumel kot nadaljevanje smeri, ki jo je s socialno vsebino začrtal Constantin Meunier, prilagajal pa se je tudi naročnikom. Nastajale so figuralne kompozicije v obli in reliefni plastiki, zopet se je pojavil lik heroja. Med največjimi v tedanji Jugoslaviji je scensko zasnovan spomenik, posvečen 80.000 ustreljenim talcem v Jajincih pri Beogradu. Osnovno idejo je črpal pri Rodinovih Calaiskih meščanih in upodobil petnajst figur v nadnaravni velikosti, v različnih postavitvah, ki jih narekuje notranje doživljanje vojnega nasilja. Ustvarjati ga je začel še pred natečajem, na katerem je bil nato deležen negativnih ocen. Postavili so ga v Kraljevu in poimenovali Spomenik odpora in zmage. Eden večjih in zadnjih spomenikov NOB v njegovem opusu je Spomenik revolucije v Kranju, za katerega je bil posebej urejen trg, da so vanj umestili tri kiparske skupine in relief na različno visokih podstavkih. S stilizacijo in tipizacijo predstavlja končno točko razvoja socrealistične spomeniške plastike na Slovenskem. Med zadnjimi spomeniki, posvečenimi znanim osebnostim, je spomenik Francetu Prešernu, ki ga je kipar, živeč ob Prešernovem gaju, podaril Kranju, načrtovanega spomenika Simonu Jenku pa ni realiziral.

Več oblikovne sproščenosti v zadnjem obdobju predstavlja mala plastika. Opazen je odmik od realizma v razponu od poudarjanja voluminoznosti, značilne za predvojno kiparstvo, do sumarično podanih figur z odmevi povojne modernistične stilizacije, deloma v moorovski smeri.

Z grafiko se je začel ukvarjati med drugo svetovno vojno, po vojni pa je nastala glavnina v tehniki litografije in reza v mavec, ko je za matrico uporabil mavčno ploščo in vanjo zarezal z dletom. Prevladuje ekspresivna figuralika, izstopa abstraktni cikel Morje kipari, navdahnjen s strukturo morskih čeri.

1925 je za arhitekturno kiparstvo prejel zlato medaljo in častno diplomo na mednarodni razstavi dekorativne umetnosti v Parizu, 1933 odlikovanje vitez legije časti za spomenik pesniku Lamartinu, 1949 drugo nagrado FLRJ za friza z motivom borbe jugoslovanskih narodov v NOB, 1958 red dela prve stopnje in 1969 Prešernovo nagrado za razstavo v Mestni galeriji v Ljubljani.

Dela

Mala plastika

Avtoportret (patiniran mavec, 1912, zasebna last).
Izgnanci (patiniran mavec, 1912, zasebna last).
Portret Riharda Jakopiča (mavec, 1912, Narodna galerija, Ljubljana).
Slepi (mavec, 1912, Narodna galerija, Ljubljana).
Portret Fili Zupančič (marmor, 1917, Moderna galerija, Ljubljana).
Portret pevke Rezke Thalerjeve (bron, 1919, Moderna galerija, Ljubljana).
Eva (Ženski akt) (marmor, 1920, Moderna galerija, Ljubljana).
Kralj Matjaž (kamen, 1922, Vlada RS, Ljubljana).
Portret Ivana Hribarja (kamen, 1923, Narodna galerija, Ljubljana).
Božidar Jakac (žgana glina, 1923, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
Staša (marmor, 1923, Moderna galerija, Ljubljana).
Mladost (Dekle, Plesalka) (les, 1925–27, Muzej savremene umetnosti, Beograd, Srbija).
Sfinga (bron, 1926, Mestni muzej Ljubljana).
Ženski torzo (marmor, 1927, Moderna galerija, Ljubljana).
Portret Riharda Jakopiča (kamen, 1930, Mestni muzej Ljubljana).
Težko življenje (Strta sreča) (marmor, 1928, Moderna galerija, Ljubljana).
Portret Hinka Smrekarja (žgana glina, 1929, Moderna galerija, Ljubljana).
Ranjenec (bron, 1941, Narodni muzej, Beograd, Srbija).
Skica za spomenik Rihardu Jakopiču (bron, 1946, Mestni muzej Ljubljana).
Crescendo I (bron, 1946, Galerija Dolinar, Kranj).
Osnutek za spomenik Ivanu Cankarju (patiniran mavec, 1947, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
Mladost (V novo življenje) (bron, 1954, Galerija Dolinar, Kranj).
Naricalka I (bron, 1954, Galerija Dolinar, Kranj).
Borba s polipom (bron, 1955, Galerija Dolinar, Kranj).
Sen (marmor, 1956, Galerija Dolinar, Kranj).
Soparni dan (patiniran mavec, 1956, Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki).
Razmišljanje (kamen, 1956, Galerija Dolinar, Kranj).
Avtoportret (bron, 1958, Galerija Dolinar, Kranj).
Družina (patinirana žgana glina, 1962, Galerija Dolinar, Kranj).
Tolažba (Vdove) (bron, 1964, Galerija Dolinar, Kranj).

Arhitekturna in spomeniška plastika

Žalujoča žena (marmor, 1909, grobnica Majdičevih, Mestno pokopališče Kranj).
Matija Gubec (mavec, 1913, uničen).
Reliefi (umetni kamen, 1914–24, Ljubljanski dvor, Ljubljana).
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni (Kranjski Janez) (marmor, 1917, Žale, Ljubljana; odkrit 1923 pred grobovi judenburških žrtev, 1939 prestavljen pred kostnico padlih v prvi svetovni vojni).
Nagrobni spomenik Janezu Evangelistu Kreku (kamen, 1918–19, Žale, Ljubljana, odkrit 1920).
Delo in Skrb za delavca (kamen, 1924, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Ljubljana).
Nagrobni spomenik družine Praprotnik (kamen, 1925, Žale, Ljubljana).
Spomenik padlim v prvi svetovni vojni (kamen, 1926, Ljubljana Polje, Preska pri Medvodah, 1927, Polzela).
Sv. Jurij (bron, 1926, Miklošičeva 34, Ljubljana).
Mojzes (bron, 1927, NUK, Ljubljana).
Simbolični ženski kip (bron, 1927, Nebotičnik, Ljubljana).
Kipi (sedem figuralnih kipov, umetni kamen; štirje atlanti, marmor, 1927–28, stavba Miklošičeva 26–28, Ljubljana).
Spomeniki skladateljem (bron, Davorin Jenko, Stevan Mokranjac, Hugolin Sattner, Jakob Gallus Petelin, Vatroslav Lisinski, Benjamin Ipavec, Franc Gerbič, Matej Hubad, vsi 1927, odkriti 1932; Anton Foerster, 1937, Emil Adamič, 1938, Vegova ulica, Ljubljana).
Spomenik Napoleonovi Iliriji (pozlačen bron, 1928, Trg francoske revolucije, Ljubljana).
Kiparski okras nekdanjega ministrstva za promet (timpanon, kamen, 1929; simbolična ženska in moška figura, kamen, 1931, Nemanjina 6, Beograd, Srbija).
Kariatide Trgovine, Industrije, Kmetijstva, Znanosti & Umetnosti (štuk, 1929, Stara pošta, Kranj).
Spomenik kralju Petru I. (marmor, 1931, Ljubljana, uničen).
Spomenik Lamartinu (bron, 1933, Karađorđev park, Beograd, Srbija).
Spomenik Sime Igumanova (bron, 1933–36, Beograd, Srbija, uničen).
Spomenik padlim dijakom – vojakom (bron, 1935, Skopje, Severna Makedonija).
Spomenik kralju Aleksandru I. (bron, 1940, Ljubljana, uničen).
Preplah (bron, 1947–61, Ribnica).
Zgodovina narodnoosvobodilne borbe jugoslovanskih narodov (bron, 1948–49, Muzej revolucije, Beograd, Srbija).
Spomenik odpora in zmage (bron, 1946–50, Kraljevo, Srbija; odkrit 1950 v Jajincih kot Spomenik ustreljenim, 1959 prestavljen v Kraljevo).
Spomenik Nikoli Tesli (bron, 1949, Skopje).
Spomenik bratstva in enotnosti (bron, 1951, Đakovica, Kosovo).
Spomenik 4. decembra (Spomenik padlim v NOB; bron, 1953, Prijepolje, Srbija).
Spomenik revolucije (kipi Revolucija, Delavska stavka, Narodnoosvobodilni boj, relief Delavska stavka (bron, 1960, odkrit 1961, Kranj).
France Prešeren (bron, 1968, odkrit 1969, Kranj).
Gustav, Josip in Benjamin Ipavec (bron, 1969, odkriti 1972, Šentjur pri Celju).
Relief (glazirana žgana glina, 1970, Bežkova vila, Kranj).

Grafike

Vrnitev (Tolažba; rez v mavec, 1957, zasebna last).
Cikel Morje kipari (mešana tehnika, 1951–67, zasebna last).

Samostojne razstave

Ljubljana, 1923 (skupaj z Avgustom Bucikom), 1925 (skupaj s Petrom Dobrovićem in Gojmirjem Antonom Kosom), 1929 (skupaj z Gojmirjem Antonom Kosom in Francem Pavlovcem) (Jakopičev paviljon).
Beograd, 1931 (skupaj z Gojmirjem Antonom Kosom in Francem Pavlovcem), 1956 (Umetnički paviljon).
Ljubljana, 1958, 1996 (Moderna galerija).
Ljubljana, 1968 (Mestna galerija).
Kranj, 1969, 2001, 2017 (Galerija v Mestni hiši).
Ljubljana, 2009 (Arhitekturni muzej).

Skupinske razstave

XIV. umetniška razstava (Ljubljana, 1917).
Razstava jugoslovanskih umetnikov (Pariz, Francija, 1919).
Razstava slovenskih umetnikov (Hodonin, Češka, 1924).
Jesenski salon (Pariz, Francija, 1928).
Jugoslovanska umetnostna razstava (London, Velika Britanija, 1930).
Razstava sodobne jugoslovanske umetnosti (Amsterdam, Nizozemska, 1932).
Razstava sodobne jugoslovanske umetnosti (Bruselj, Belgija, 1932).
Svetovna razstava (Pariz, Francija, 1937).
Slikarstvo in kiparstvo jugoslovanskih narodov XIX. in XX. stoletja (Beograd, Srbija, 1946).
1. razstava Zveze upodabljajočih umetnikov FLR Jugoslavije (Ljubljana, 1949).
Sodobna slovenska umetnost (Ljubljana, 1958).
Svetovna razstava (Bruselj, Belgija, 1958).
Avtoportret na Slovenskem (Ljubljana, 1958).
Stalna zbirka Moderne galerije (Ljubljana, 1962).
Zbirka muzeja Savremene umetnosti (Beograd, Srbija, 1965).
Jugoslovanska skulptura 1870–1950 (Beograd, Srbija, 1975).
Ivan Cankar in likovna umetnost (Ljubljana, 1976).
Slovenska likovna umetnost 1945–1978 (Ljubljana, 1979).
Umetniki in spremljevalci (Ljubljana, 1981).
Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920–1930 (Ljubljana, 1986).
Kiparstvo okoli leta 1900. Iz zbirk Narodne galerije (Ljubljana, 1998).
Stalna zbirka Narodne galerije. Slikarstvo in kiparstvo v Sloveniji od 13. do 20. stoletja (Ljubljana, 1998).
Corpus del akti : akt na slovenskem II. : kiparstvo (Ljubljana, 2000).
Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije : prvi del 1928–1934 (Ljubljana, 2004).
Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije : drugi del 1935–1937 (Ljubljana, 2005).
Umetnost tridesetih let iz zbirk Moderne galerije : tretji del 1938–1941 (Ljubljana, 2006).
U3 – 6. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji (Ljubljana, 2010).
20. stoletje : kontinuitete in prelomi (Ljubljana, 2011).
Več glav … Iz kiparske zbirke Mestnega muzeja Ljubljana (Ljubljana, 2012).
Na robu : vizualna umetnost v Kraljevini Jugoslaviji (1929–1941) (Ljubljana, 2019).

Viri in literatura

Arhiv SBL, osebna mapa.
MG+MSUM, dokumentacija-arhiv, hemeroteka.
SBL.
ES.
Allgemeines Lexikon der bildenden Kunstler des XX. Jahrhunderts, Leipzig, 1953.
Allgemeines Kunstlerlexikon, 28, München - Leipzig, 2001.
Osebnosti, Ljubljana, 2008.
ELU.
EJ.
Likovna enciklopedija Jugoslavije, 1, Zagreb, 1984.
J. J.: Dolinarjev Boroević, Slovenski narod, 26. 11. 1915.
k.: Dolinarjev Mojzes, stopajoč s Sinaja, Slovenski narod, 1. 3. 1929.
Nikolaj Pirnat: Meštrović in Dolinar, Jutro, 28. 11. in 5. 12. 1931.
s. a.: Atelje kiparja Lojzeta Dolinarja v Beogradu, Arhitektura, 1931, št. 1, 5.
France Stele: Spomenik kralja Petra v Ljubljani, Mladika, 12, 1931, št. 10, 372–376.
France Stele: Spomenik kralja Petra v Ljubljani, Arhitektura, 1932, št. 8, 209–217.
Razgovor z ustvarjalcem kraljevega spomenika Lojzetom Dolinarjem, Slovenec, 6. 9. 1940.
France Stele: Spomenik kralja Aleksandra I. Zedinitelja v Ljubljani, Kronika slovenskih mest, 7, 1940, št. 3, 129–141.
Spomenik Viteškemu kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani, Ljubljana, 1940.
Fran Šijanec: Razstava kiparskih in grafičnih del Lojza Dolinarja v Beogradu, Slovenski poročevalec, 13. 11. 1956.
Stane Mikuž: Lojze Dolinar, Slovenski poročevalec, 1. 6. 1958.
Luc Menaše: Dolinarjeva jubilejna razstava, Naši razgledi, 7. 6. 1958.
Fran Šijanec: Vrh Dolinarjeve spomeniške plastike, Naša sodobnost, 8, 1960, št. 5, 452–455.
Fran Šijanec: Sodobna slovenska likovna umetnost, Maribor, 1961.
A. Triler: Dolinarjeva galerija in atelje, Glas, 29. 10. 1966.
Bogdan Pogačnik: Kipar se je vrnil ali pogovor z Lojzetom Dolinarjem, Delo, 27. 5. 1967.
Lojze Dolinar, Ljubljana, 1968 (razstavni katalog).
Kipar Lojze Dolinar – vitez častne legije, Tovariš, 1. 10. 1968.
Črtomir Zorec: Kipar Lojze Dolinar in Kranj, Snovanja, 4, 1970, št. 6, 51–54.
Umetniki in spremljevalci, Ljubljana, 1981 (razstavni katalog).
Špelca Čopič: Lojze Dolinar, Ljubljana, 1985.
Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem 1920–1930, Ljubljana, 1986 (razstavni katalog).
Špelca Čopič, Damjan Prelovšek, Sonja Žitko: Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana, 1991.
Lojze Dolinar 1893–1970, Ljubljana, 1996 (razstavni katalog).
Špelca Čopič: Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana, 2001.
Renata Komić Marn: Možje na konjih, Acta historiae artis Slovenica, 18, 2013, št. 2, 95–114.
Mina Mušinović: Javni spomeniki 19. in 20. stoletja na Gorenjskem, Ljubljana, 2013 (tipkopis doktorske disertacije).
Renata Pamić: Pomembnejša nagrobna plastika na območju Mestne občine Kranj, Kranjski zbornik, 2015, 204–211.
Zoran M. Jovanović: Slovenski umetniki v Beogradu, Beograd, 2016.
Lojze Dolinar (1893–1970), Kranj, 2017 (razstavni katalog).
Rakovec, Andreja: Dolinar, Lojze (1893–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176411/#novi-slovenski-biografski-leksikon (4. december 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Dolinar Lojze, kipar, r. 19. apr. 1893 v Lj. Obiskoval je 1905–10 na lj. obrtni šoli kiparsko šolo prof. Repiča, 1910–11 na dunajski akademiji šolo prof. Müllnerja, 1912 na monakovski akademiji šolo prof. Müllerja, bil 1912–7 v Lj., 1917–8 vojak v Judenburgu, 1919 v New-Yorku, od 1920 živi v Lj.; Pariz je obiskal jeseni 1924. Po vrnitvi iz Monakovega je napravil v Lj. več portretov, med dr. Aškerca (Nar. gal.), Jakopiča (Nar. muz.), go. Skrbinškovo in plastiko Matija Gubec na prestolu, čigar glava je še ohranjena. V Judenburgu je izklesal portreta polkovn. Weingraberja in njegove žene (Praga), Putifarko, Idilo in Salomo. 1918 je napravil Krekovo spominsko ploščo v Št. Janžu, 1919 Krekov nagrobnik pri Sv. Križu v Lj., Ležeči akt, Nar. madono in portrete: Vavpotič, Supančič, Thaler ter avtoportret. V New-Yorku je sodeloval pri spomeniku za padle dijake newyorške univerze (Miss Hofman). 1920. se je udeležil raznih konkurenc, 1922 je dovršil Nar. nošo (bron) za darilo jugosl. sokol. saveza, kralja Matjaža, Sfingo, Samo, Krekovo spominsko ploščo za Selca, portret Bežek (Nar. gal.) in druge. 1923 je izklesal 10 relijefov za pročelje in izvršil friz za zbornico Jadranske banke v Belgradu (štuko; 27 m X 1.80 m), 2 relijefa za lj. delavsko zavarovalnico, 1924 pa 6 relijefov za Lj. dvor, več portretov in Starčevo glavo. Razstavljal ja od 1912 redno v Lj., kolektivno 1923; 1919 v Parizu, 1922 v Belgradu, 1924 v Hodoninu; veliko njegovih del je v slov. zasebni lasti. Njegova tvorba, ki obsega kamen, bron in les, izhaja iz realizma, a že zgodaj kaže stilizacijo v dekorativno smer, deloma pod vplivom nem. umetne obrti, pa začasno tudi Meštrovićevim. — Slike: SIT II, št. 29; III, št. 46; DS 1917, prit št. 29. Ml.

Mesesnel, France: Dolinar, Lojze (1893–1970). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176411/#slovenski-biografski-leksikon (4. december 2022). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine