Novi Slovenski biografski leksikon

DOLLINER, Jurij (Jurij Dolinar, Georg Dolinar, Jurij Doliner, Georg Dolliner, Giorgio Dolliner), botanik, zdravnik (r. 11. 4. 1794, Radeče; u. 16. 4. 1872, Idrija). Oče Jožef Dolliner (Dolinar), čevljar, mati Jožefa, r. Kožel (Koschellin). Sin Jožef (Josef) Dolliner, zdravnik.

Gimnazijo v Zagrebu je obiskoval 1808–09, gimnazijo na Reki 1809–12, gimnazijo v Gradcu 1812–15. Tam je 1815–18 študiral filozofijo. Na Dunaju je 1818–21 obiskoval kirurgične tečaje in postal magister kirurgije. 1821–42 je delal kot kirurg v dunajski splošni bolnišnici in bil tudi policijski obdukcijski kirurg. 1842 se je vrnil na Kranjsko in bil do 1846 okrožni kirurg v Postojni. 1846–48 je bil rudniški kirurg v Idriji. 1848 je dobil dopust in na Dunaju nadaljeval študij medicine. 1851 je bil promoviran za doktorja medicine. 1851–67 je bil rudniški in mestni zdravnik v Idriji. 1866 ga je zadela kap, zato se je 1867 upokojil.

Že od zgodnje mladosti se je zanimal za naravo, vzljubil je botaniko in se z njo ukvarjal vse življenje. Bil je navdušen planinec, nekajkrat je prehodil celotno slovensko alpsko območje.

Ko je živel na Dunaju, je sistematično raziskoval rastlinstvo njegove okolice in Spodnje Avstrije. Objavil je prvi popolni seznam semenk, ki tam uspevajo. Tako si je pridobil sloves odličnega strokovnjaka in splošno priznanega botanika.

Ko je živel in delal na Kranjskem, je raziskoval osrednje območje dežele (okolico Zidanega Mosta, Postojne, Žužemberka, Idrije in Tolmina). Objavil je poročilo o svojem botaničnem izletu po Kranjskem in podrobno opisal pot, ki ga je peljala z Dunaja prek Ljubljane do Trsta. Našteval je rastline, ki jih je videl in nabral na Krasu, pri Razdrtem in na Nanosu, pri Senožečah, v Postojni, med Planino in Vrhniko ter na vlažnih travnikih pri Ljubljani. Pot je nadaljeval prek Stične, Mokronoga, Boštanja do Radeč. Ob Savinji je potoval do Celja. Ker je začelo deževati, ni mogel obiskati Alp, zato se je vrnil na Dunaj.

Objavil je opis nežnega zalega kobulčka (Astrantia gracilis). Našel ga je na Poreznu in na Črni prsti. Opazil je, da se razlikuje od kranjskega zalega kobulčka (Astrantia carniolica). Pri poimenovanju je spregledal, da je bilo vrstno ime gracilis že uporabljeno za drugo vrsto istega rodu, zato je zaradi pravil botaničnega poimenovanja zdaj veljavno ime bavarski zali kobulček (Astrantia bavarica).

Zbral je obširen herbarij, ki ga je z odkupom pridobil Kranjski deželni muzej, danes pa je shranjen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. V njem je okrog 4.000 pol. Na isti poli je lahko več primerkov ter tudi več različnih etiket z različnimi nabiralci in različnimi nahajališči. Ni vedno jasno, na kateri primerek se nanaša herbarijski listek. Zbirki je bil dodan še seznam, ki pa je izgubljen ali založen. Pomemben vir pri nastajanju herbarijev so bile takrat izmenjave rastlin med botaniki. Dolliner je aktivno sodeloval z dunajskim društvom za izmenjavo rastlin (Botanischer Tauschverein). Za zbirko Flora Germanica exsiccata, ki je 1830–45 izhajala v Leipzigu, je nabral nekaj rastlin.

V bližini Radeč je na Grajskem hribu nad Svibnim našel neznano vrsto iz rodu šebenik (Erysimum). Po deželi Kranjski jo je imenoval kranjski šebenik (Erysimum carniolicum). Prvi je našel endemični takson zasavska ali opojna zlatica (Ranunculus thora f. pseudoscutatus) na traviščih ob Savi na Kranjskem in na Štajerskem. Pri Postojni je odkril novo vrsto iz rodu sita (Eleocharis). Poslal jo je nemškemu botaniku Wilhelmu Danielu Josephu Kochu, ki jo je opisal in imenoval kranjska sita (Eleocharis carniolica).

V njegovi herbarijski zbirki se je ohranilo nekaj zanimivih rastlin. Na Malem polju pod Velim poljem v Julijskih Alpah je odkril pritlikavo brezo (Betula nana), ki je kasneje niso več našli in je v rdečem seznamu ogroženih praprotnic in semenk uvrščena med slovenske izumrle rastline. Na Storžiču je nabral alpsko možino (Eryngium alpinum). To je edini podatek, da je ta vrsta rasla v Kamniško-Savinjskih Alpah. V dunajskem zoološko-botaničnem društvu (Zoologisch-Botanische Gesellschaft in Wien) se je ohranil herbarijski primerek Blagajevega volčina (Daphne blagayana), ki ga je nabral pri Idriji. Ta podatek so potrdili šele 2004.

V Arhivu Republike Slovenije hranijo dva fascikla različnih Dollinerjevih botaničnih rokopisnih beležk, seznamov in herbarijskih etiket. Ohranili so se tudi različni medicinski zapiski in osebni dokumenti ter korespondenca.

Po njem so poimenovali Dollinerjevo škržolico (Hieracium dollineri).

Od 1830 je bil dopisni član bavarskega kraljevega botaničnega društva v Regensburgu (Königliche Bayerische botanische Gesellschaft), od 1837 dopisni član društva Velike Britanije v Edinburgu (The British Association for the advencement of science in Edinburgh), od 1841 častni član šlezijskega društva za domovinsko kulturo v Breslauu (danes Vroclav) (Schlesische Gesellschaft für vaterländische Cultur). Januarja 1843 je cesar Ferdinand priznal Dollinerjevo botanično vrednost, saj je njegovo knjigo Enumeratio vzel v svojo zasebno knjižnico. Od 1845 je bil član Historičnega društva za Kranjsko in od 1852 častni član nemškega naravoslovnega društva Pollichia iz Bad Dürkheima.

Dela

  • II. Reiseberichte. Bruchstücke einer botanischen Reise in Krain, Flora (Regensburg), 10, 1827, št. 1, 248–255.
  • Nächtrage und Bemerkungen zur Enumeratio plantarum, auctore Steudel et Hochstetter, Flora (Regensburg), 12, 1829, št. 2, 541–544.
  • Enumeratio plantarum phanerogamicarum in Austria Inferiori crescentium, Vindobonae, 1842.
  • Über eine neue krainische Astrantia-Art. Zweites Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums (Ljubljana), 2, 1858, 57–58.
  • Osebna bibliografija COBISS.

Viri in literatura

  • Arhiv SBL, osebna mapa.
  • Arhiv Republike Slovenije, SI AS 856 Dolinar Jurij, 1794–1872.
  • Heinrich Wilhelm Reichardt: Dolliner: Georg, Allgemeine Deutsche Biographie (Leipzig), 5, 1877, 314.
  • SBL
  • PSBL.
  • ES.
  • August Neilreich: Geschichte der Botanik in Nieder-Oesterreich. Verhandlungen des zoologisch-botanischen Vereins in Wien (Dunaj), 5, 1855, 57.
  • Anonym.: Verzeichniss der in den Jahren 1853, 1854 und 1855 eingegangenen Museal-Geschenke und sonstigen Erwerbungen, Jahresheft des Vereines des krainischen Landes-Museums (Ljubljana), 1856, 54.
  • Wilhelm Voss: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883), Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach für das Schuljahr 1884 (Ljubljana), 1884.
  • Wilhelm Voss: Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883): Zweite Halfte, Jahresbericht der Staats-Ober-Realschule in Laibach für das Schuljahr 1885 (Ljubljana), 2, 1885.
  • Tone Wraber: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Ljubljana, 1990.
  • Tone Wraber: Redakcijsko poročilo in komentar, Wilhelm Voss: Zgodovina botanike na Kranjskem : Versuch einer Geschichte der Botanik in Krain (1754 bis 1883) : Poskus zgodovine botanike na Kranjskem (1754 do 1883), Celje - Ljubljana, 2008.
  • Nada Praprotnik: Jurij Dolliner (1894–1872) kot botanik, Argo, 55, 2012, št. 2, 90–99.
  • Nada Praprotnik: Jurij Dolliner (1794–1872) in njegovo botanično delovanje, Scopolia, 2015, št. 83/84, 277–291.
Praprotnik, Nada: Dolliner, Jurij (1794–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176289/#novi-slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2022). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Dolinar (Dolliner) Jurij, dr. med., botanik, r. 11. apr. 1794 v Radečah pri Zid. mostu, u. v Idriji 16. apr. 1872. 1818 je prišel na Dunaj in postal patr. chir.; kot tak je služil 20 let tam, deloma v Splošni bolnici, deloma pri policiji. 1842 je postal okrožni kirurg v Postojni, 1846 rudniški kirurg v Idriji. Tu je dobil daljši dopust, odšel na Dunaj in bil 1851 promov. za dr. med. Kot doktor je služil dalje v Idriji in živel tam tudi kot upokojenec. V prostem času se je pečal z botaniko in je bil kot tak tudi izven domovine znan. Preiskal je natančno okolico Zid. mosta, idrijsko, tolminsko, postojnsko in žuženberško. Odkril je več za Kranjsko novih vrst (Anthriscus rivularis Doll., Potentilla micrantha Ram., Crepis montana Tausch., Astrantia gracilis Doll., Moehringia diversifolia Doll., Erysinum carniolicum Doll., Heleocharis carniolica Koch.). Bil je dopisujoč član kr. bavarske botan. družbe v Regensburgu (od 1830), kr. velikobritanske družbe v Edinburgu (od 1837), Schlesische Ges. f. vaterländische Cultur in Breslau (od 1841) in častni član družbe Pollichia v bav. Pfalzi. Spisal je: Enumeratio plantarum in Austria inferiore crescentium (Dunaj 1842); Nachträge u. Bemerkungen zur Enumeratio plantarum auctore Stendel u. Hochstetter (Flora-Regensburg 1829, 541); Über eine neue krainischeAstrantia-Art (MHK 1858, 57). — Prim.: Voss, izvestje lj. realke 1884–5; LZg 1872, 22. apr.; ADB 5, 314. Pr.

Pintar, Ivan: Dolliner, Jurij (1794–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176289/#slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2022). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Dolinar (Dolliner) Jurij, zdravnik in botanik, r. v Radečah pri Zidanem mostu 11. apr. 1794, u. v Idriji 16. apr. 1872. Gimn. obiskoval v Zgbu (1808–09), na Reki (1809–12) in v Gradcu (1812–15), kjer je študiral tudi filozofijo (1815–18). Potem je obiskoval kirurgične tečaje na Dunaju (1818–21) in postal magister chirurgiae (1821). Služboval je kot kirurg v dunajski splošni bolnišnici in hkrati kot policijski obdukcijski kirurg (1821–42). Nato je bil okrožni kirurg v Postojni (1842–46) in rudniški kirurg v Idriji (1846–48), nakar je dobil študijski dopust in na Dunaju nadaljeval študij medicine (1848–51) ter bil promoviran v doktorja medicine (1851). Po vrnitvi v Idrijo je služboval kot rudniški in mestni zdravnik še deset let. D. se je od zgodnje mladosti zelo zanimal za naravo in bil navdušen planinec (tudi še v starejši dobi) in je neštetokrat prehodil celotno alpsko področje. Kot tak je vzljubil botaniko in se z njo pečal vse življenje. Že kot mlad kirurg je v času svojega bivanja na Dunaju v družbi s tamkajšnjimi znanstveniki in botaniki (Kovats, Lippe, Pach, Precht, Welwitsch, Winkler) sistematično raziskal floro dunajske okolice in sosednjih alpskih predelov ter sodobnemu strokovnemu časopisju pošiljal številne prispevke, sad teh ekskurzij. Tako si je hitro pridobil sloves odličnega strokovnjaka in splošno priznanega botanika. Ko je pozneje služboval v Slov., je natančno preiskal osrednje področje dežele, zlasti okolico Zidanega mosta, Idrije, Tolmina, Postojne in Žužemberka. Rezultati njegovega znanstvenega dela so velikega in trajnega pomena. Botaniko je obogatil z vrsto novih cvetnic in praprotnic, ki so dobile po njem poimenovanje (Dollineriana). To so v Idriji krebuljica (Anthriscus rivularis) in petoprstnik (Potentilla micrantha carniolica), na Črni prsti dimek (Crepis montana) in zali klobuček-vsedobro (Abstrantia gracilis carniolica), v Radečah popkoresa (Moehringia diversifolia), v Zagorju šebenik (Erysinum carniolicum) in v Postojni sita (Heleocharis carniolica). S tem si je zagotovil tudi mesto enega največjih slov. botanikov. Njegov sloves je šel tudi čez meje slov. domovine in avstrijske monarhije. Tako je bil izvoljen za dopisnega člana Königliche Bayerische botanische Gesellschaft v Regensburgu (23. marca 1830), The British Association for the advencement of science v Edinburghu (9. nov. 1837), Schlesische Gesellschaft für vaterlandische Cultur v Breslauu (10. apr. 1841) in za častnega člana bavarske naravoslovne družbe »Pollichia« v Pfalzu (14. marca 1852). Njegova najpomembnejša dela so: Nachträge und Berichtigungen zu Steudel-Hochstetter's Enumeratio plantarum (Flora, Regensburg 1829, 541); Enumeratio plantarum phanerogamicarum, in Austria Inferiori crescentium, Vindobonae 1842; Drei für Landesflora neue Arten v Jahreshefte des Vereines des Landesmuseums Krain, Lj. 1856, 54; Über eine neue krainerische Abstrantia–Art, p. t., Lj. 1858, 57. Njegovi številni prispevki so še v 26 zvezkih dela L. Reichenbach, Flora germanica exsiccata, sive Herbarium normale plantarum criticarum Ger–mania propria vel in adjacente Borussia, Austria et Hungaria, Tvroli, Helvetia, Belgiaque nascentium, concinnatum editumque a societate Florae germanicae, Lipsiae 1830–1845. Narodni muzej v Ljubljani ima dragocen Dolinarjev herbarij rastlin idrijske okolice (z avtorjevim indeksom).

Prim.: Verhandlungen des zoologisch-botanisches Vereines in Wien V., Wien 1855, 57; Laibacher Zeitung, 22. apr. 1872; Flora, Regensburg 1872, 256; Allgemeine deutsche Biographie V., Leipzig 1875–1912, 314; W. Voss, Jahresbericht der Staats Ober-Realschule in Laibach für das Schuljahr 1884, 1–59; 1885, 3–41; K. Križnik v I. Zoch, Hrvatska enciklopedija, priručni rječnik sveobčega znanja II., Osiek 1890, 299; O. Gratzy, Repertorium zur 50-jahrigen Geschichtschreibung Krains 1848–1898, Lj. 1898, 4; A. Heimerl, Schulflora von Österreich: Alpen- und Sudetenländer, Küstenland südlich bis zum Gebiete von Triest, 2. Aufl., Wien 1912, 91, 228, 273–74, 300, 387, 389, 555; NE, 272–81; SBL I, 142; Glonar, 286; Krajevni leksikon Dravske banovine, Lj. 1937, 268; A. Piskernik, Ključ za določanje cvetnic in praprotnic, Lj. 1941, 76–77, 145; 172–73, 221, 229, 233–34, 280–81; EJ II, 162; Novosti antikvariata Cankarjeve založbe štev. 20, Lj. 1957, 42; Österreichisches biographisches Lexikon 1815–1950, L, Graz-Köln 1954, 192; Simoniti, 38; KLSje III, 1976, 194.

Lc.

Lisac, Ljubomir Andrej: Dolliner, Jurij (1794–1872). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi176289/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (14. avgust 2022). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine