Dokler, Anton (1871–1943)

DOKLER, Anton, slovaropisec, prevajalec, klasični filolog, bibliograf (r. 11. 6. 1871, Višnja vas; u. 22. 10. 1943, Ljubljana). Oče Matija Dokler (po domače Blažič), kmet, kovač, mati Jožefa Dokler, r. Klinc.

Gimnazijo je do šestega razreda obiskoval v Celju (1883–88), nato pa so ga zaradi njegovega narodno zavednega delovanja med dijaki izključili. Šolanje je nadaljeval na novomeški gimnaziji, kjer je 1891 maturiral. Na filozofski fakulteti dunajske univerze je 1891‒95 kot glavni predmet študiral klasično filologijo ter kot stranska predmeta nemščino in slovenščino. Od oktobra 1895 do septembra 1896 je bil eno leto prostovoljec, nato je še istega leta (1896) opravil profesorski izpit iz klasične filologije kot glavnega predmeta in slovenskega jezika kot stranskega predmeta ob uporabi slovenščine kot učnega jezika ter postal suplent na državni gimnaziji v Kranju, kjer je kot redni učitelj poučeval 1899–12. 1912–16 je poučeval na I. državni gimnaziji v Ljubljani, 1916 pa je bil mobiliziran in dodeljen 87. pehotnemu polku avstrijske vojske, kjer je do 1918 deloval kot oskrbni akcesist. 1917 je postal ravnatelj Cesarsko-kraljevega moškega in ženskega učiteljišča v Ljubljani; od 1921 do upokojitve 1932 je vodil moško učiteljišče. Po upokojitvi je deloval predvsem na področju knjižničarstva: 1935 je postal knjižničar Ljudske knjižnice Prosvetne zveze v Ljubljani, 1937 je uredil knjižnico Osrednjega društva (Ljubljanske podružnice) Slovenskega planinskega društva in izdajal bibliografije.

Kot učitelj je poučeval latinščino, grščino, slovenščino in nemščino, na učiteljišču občasno tudi filozofijo, pedagogiko in šolsko administracijo. Na pobudo Društva slovenskih profesorjev je bil dejaven kot pisec učbenikov in učnih pripomočkov.

1909 je objavil slovar k izbranim Ovidijevim pesmim, prvi učni priročnik v slovenščini h kateremu od latinskih pesnikov, ki ga je pripravil na osnovi avstrijskih učbenikov za branje lektire (čtiva) iz Ovidija, vanj pa je na osnovi priporočil Ministrstva za bogočastje in uk vključil devetinšestdeset odlomkov iz Ovidijevih pesnitev.

1910 je v izvestju kranjske gimnazije za šolsko leto 1909/10 objavil komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini, ki ga je pripravljal že od 1907, nato pa je 1910 izšel še v ponatisu kot posebna publikacija; v njem je po vzoru avstrijskih in nemških priročnih slovarčkov zbral osnovno besedišče k omenjenim govorom.

1915 je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Francem Jeretom izdal svoje najpomembnejše delo, Grško-slovenski slovar. Pred Doklerjem sta grški slovar pripravljala že Valentin Kermavner in Rajko Perušek, a sta oba slovarja ostala v rokopisu (Kermavnerjev je nedokončan). Namen izdelave slovarja je bil dati slovenskim dijakom najpomembnejši učni pripomoček, ki so ga zahtevale šolske oblasti, da bi lahko bila tudi pri pouku grščine, ki je potekal v nemščini, učni jezik slovenščina. Pobudo za projekt je dalo Društvo slovenskih profesorjev, nanj pa so se prijavili Dokler, Anton Detela, Josip Debevec, Josip Malnar in Anton Sušnik, vsi profesorji na kranjski gimnaziji. Kmalu so vsi razen Doklerja odstopili, mecenstvo nad slovarjem je prevzel Knezoškofijski zavod sv. Stanislava v Šentvidu, Doklerju pa sta se pridružila Anton Breznik in Franc Jerè. V slovar so vključili besedje piscev, ki so jih v celoti ali v izborih kot lektiro obravnavali pri pouku grščine od 5. do 8. gimnazijskega razreda (Homer, Sofokles, Evripid, Herodot, Tukidid, Ksenofont, Platon, Demosten, Arijan, Plutarh, Sveto pismo Nove zaveze). Pri delu so uporabljali: splošne grške slovarje (Franz Passow, Valentin Christian Friedrich Rost; Wilhelm Pape; Milan Žepič, Mišo (Mijo) Krkljuš), specializirane slovarje za posamezne avtorje (Sofokles, Homer, Ksenofont, Sveto pismo Nove zaveze), šolske grške slovarje (Karl Schenkl; Hermann Menge; Gustav Eduard Benseler), že obstoječe slovenske priročne slovarčke k Iliadi (Anton Koritnik), Odiseji (Andrej Prebil), Demostenu (Josip Pipenbacher), Ksenofontu (Josip Tominšek) in Herodotu (Franc Jerovšek), nekatere slovenske prevode grških piscev – Sofoklovega Ajanta (1861, 1863) in Ojdipa na Kolonu (1892), Platonova dialoga Kriton in Apologija (1862), Ksenofontove Spomine na Sokrata (1862), Homerjevo Odisejo (1854; 1865; 1870; 1871) idr. Breznikove etimološke razlage več kot 2000 besed v slovarju s številnimi primerjavami ter predstavljenimi vzporednicami in etimološkimi ustreznicami v drugih jezikih na osnovi sočasnih etimoloških slovarjev (Émile Boisacq; Alois Walde; Erich Berneker; Friedrich Kluge), ki jih v šolskih slovarjih sicer ne najdemo, dajejo Doklerjevemu slovarju poseben pečat in kažejo na to, da so sestavljavci slovarja razmišljali o njem ne zgolj kot o šolskem slovarju, ampak kot o priročniku za širšo rabo. Izid slovarja 1915 v založništvu Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu s podporo Katoliškega tiskovnega društva sta gmotno podprla ljubljanska škofija in v manjšem obsegu Ministrstvo za bogočastje in uk. Zaradi prve svetovne vojne je bil odziv na njegov izid skromen.

Od izida je bil slovar standardni učni pripomoček pri pouku grščine na gimnazijah do 1958, ko so bile klasične gimnazije ukinjene, od ustanovitve ljubljanske univerze pa ob grški slovnici edini študijski pripomoček za staro grščino v slovenščini. Slovar je bil kmalu razprodan, redno so ga ponatiskovali samo v Italiji za potrebe pouka na slovenskih gimnazijah. 1988 je Cankarjeva založba izdala fotomehanični ponatis, ki je bil v nekaj letih razprodan. 2008 je Gorazd Korošec, tedanji sodelavec Filozofskega inštituta ZRC SAZU, slovar na lastno pobudo digitaliziral, Založba ZRC pa je poskrbela za njegovo prvo spletno objavo in 2015 za posodobljeno izdajo.

1926 je Dokler kot korektor pomagal Franu Bradaču pri pripravi latinsko-slovenskega slovarja.

Deloval je tudi kot prevajalec: 1924 je v zbirki Splošna knjižnica objavil precej okoren in zato ostro kritiziran prevod dela Vojna z Jugurto rimskega zgodovinarja Gaja Salustija Krispa; v reviji Mladina (1924/1925) je objavil prevod besedila O sanjah ali Lukijanovo življenje, iz zapisov sodobnikov pa izhaja, da je pripravljal prevod izbranih Lukijanovih dialogov (prevod ok. 1930, rokopis ni ohranjen). Prevedel je tudi Platonovo Državo (1937; ostalo v rokopisu) in na pobudo Franceta Vebra Aristotelov spis O duši (1933), ki je bil do 2000 javnosti neznan, prvič pa je izšel šele 2022.

Dokler je ljubiteljsko deloval kot knjižničar (na Dunaju knjižničar društva Danica, v Kranju kustos nemške dijaške knjižnice in nemške učiteljske knjižnice ter kustos podporne knjižnice, v Ljubljani knjižničar Ljudske knjižnice Prosvetne zveze, knjižnice Ljubljanske podružnice Slovenskega planinskega društva) in bibliograf (Imenik knjig Ljudske knjižnice Prosvetne zveze v Ljubljani, 1936; Jubilejno kazalo za vseh petdeset letnikov Doma in sveta, 1938), o pomenu knjig in knjižničarstvu je tudi predaval (Kako voditi čitanje?, 1902) in pisal (Pomen ljudskih knjižnic za narodno prosveto, 1936).

Kot katoliško usmerjen študent je bil na Dunaju dejaven član Akademskega katoliškega društva Danica. Med službovanjem v Kranju je bil dejaven tudi na kulturnem področju v Izobraževalnem in zabavnem društvu ter v Slomškovi družbi, pa tudi kot odbornik Slomškove podružnice za Gorenjsko. Poleg poučevanja je bil dejaven na področju šolske uprave in politike. Od 1919 je bil predsednik državnoizpraševalne komisije za osnovne in meščanske šole, sodeloval je z Višjim šolskim svetom v Ljubljani in bil član Društva slovenskih profesorjev ter državnoizpraševalne komisije za osnovne in meščanske šole. 1927 je postal član Oblastnega šolskega odbora za ljubljansko oblast in 1930 član posebnega ožjega banovinskega šolskega odbora. 1928 je bil odlikovan z redom sv. Save IV. stopnje.

Dokler Anton, šolnik, r. 11. jun. 1871 v Višnji vasi pri Celju, je študiral 1883–91 gimn. v Celju in Novem mestu, 1892–96 klasično filologijo na Dunaju, bil 1897–1912 prof. na gimn. v Kranju, na I. drž. gimn. v Lj. 1912–17, ko je postal ravnatelj moškega učiteljišča v Lj. Izdal je Slovarček k izbranim Ovidijevim pesmim Sedlmayerjeve izdaje 1909, Komentar k Ciceronovim govorom proti Katilini (ponatis iz izv. gimn. v Kranju 1910), Grško-slov. slovar 1915 in prevod Salustijeve Vojne z Jugurto 1924. *