Dežman, Karel (1821–1889)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 35, 19. 8. 1926

Slovenski biografski leksikon

Dežman Karel, znanstvenik in politik, r. 3. jan. 1821 v Idriji, u. 11. marca 1889 v Lj. V zgodnji mladosti je izgubil očeta, sodnega aktuarja v Idriji, ter prišel 1824 z bratom Andrejem in ostalo družino k stricu Mihaelu D. v Lj., ki je bil bogat trgovec, prijatelj cerkvam in slovenščini, častivec metelčice in Metelka, kateremu je izročil tudi nekoliko svojega premoženja (Marn XI, 111). Mlajšega Karla je prvotno namenil vzgojiti za kmetovavca ter mu kupiti posestvo na Brdih pri Radovljici, odkoder izhaja njihov rod. 1831–4 sta študirala oba brata v kolegiju Rupertinu v Salzburgu in se vrnila po stričevi smrti v Lj., kjer je dovršil K. 1834 do 1837 višje 3 gimn. razr. in 1837–9 licej. Nato je študiral na Dunaju medicino in po daljši bolezni pravo ter nato privatiziral in se bavil z naravoslovnimi študijami, se vrnil 1849 kot doktorand v Lj., poučeval 1851–2 na gimn. naravoslovne predmete, pričel 1849 z J. Orlom kmetijski pouk v slov. jeziku, namenjen učiteljskim in duhovskim pripravnikom, postal 1852 kustos dež. muzeja in ga vodil do smrti.

Pod vplivom strica in slov. romantike se je vnel D. za slovenščino (bil je med onimi dijaki, ki so nosili Korytkovo krsto in med prvimi naročniki Bleiweisovih N). V slov. književnosti se je javil kot pesnik v N 1844 do 1847, Sloveniji 1848–9 in Bleiweisovem koledarčku 1854–6. Njegove pesmi moramo prištevati formalno in vsebinsko k boljšim onega časa, kazi jih le malo koseskizmov, kažejo pa že poznejše zanimanje D.-ovo: v prvi natisnjeni pesmi (N 1844) obžaluje smrt botanika Hladnika, opeva lepote Kranjske (Bled), hrepenenje po domačem svetu. Od 1848 je dobila njegova poezija tudi pol. ozadje: Še Slovenija ni zgubljena (Slovenija 1848) in Proklete grablje (Koledarček 1855), za katere jo povzel snov iz Majarjevih koroških pripovedk, Nekaj od Slovencov (N 1844). Urejeval je 1849 nekaj časa ob Bleiweisovi odsotnosti N in polemiziral z Wiener-Zeitung, češ, da ne poznamo na Kranjskem nobene slov. stranke, temveč le slov. narod, ki na Kranjskem stanuje, po Cigaletovem odhodu nekaj časa Slovenijo; pomagal Bleiweisu pri sestavljanju beril, zbiral zanje doneske, zasledoval nove pojave slov. književnosti, poročal o 5. zv. Kranjske Čbelice (Slovenija 1849, 16), Miklošiču in staroslov. jezikoslovju (Slovenija 1850), o Auerspergovem prevodu slov. nar. pesmi (N 1850), (poročilo o Levstikovih pesmih je ostalo v rokopisu), opisal Notranjske gore in Cerkniško jezero (Berilo I in v posebni brošuri, Lj. 1850), poslovenil za IV. berilo Auerspergovo Zgodovinsko črtico o slov. nar. pesmih, napisal Vodnikov življenjepis (Koledarček 1854), sestavil za nem.-slov. del Wolfovega slovarja naravoslovno terminologijo in sodeloval pri prevajanju občnega drž. zakonika. V tej dobi je zlasti vplival na mladino (Erjavec, Tušek), ki ga je smatrala za svojega voditelja. Poznejšim Vajevcem je 1854 na njih prigovarjanje obljubil, da bo začel izdajati slov. leposlovni list (Levec, Fr. Erjavca izbr. spisi II, str. IV—V; Glonar, Jenko, str. XII). Tudi vse njegovo polit. udejstvovanje je imelo v tej dobi slov. lice. 1848 je podpisal adreso dun. Slovencev kranjskim stanovom (Apih, Slovenci in 1848. 1., 77), sestavil poziv dunaj. Slovenije na narod in pričel s tem boj proti volitvam v Frankfurt (Apih, 94), opozoril na nem. ekspanzivnost, kateri se moremo ubraniti s slovansko slogo (Nemška edinost, Slovenija 1848, 205) in pozval pokrajinsko razcepljene Slovence na skupno delo za Slovenstvo in Slovanstvo (Slava Slavjanom! ib. 1849, 1). V Lj. je postal član Slov. društva, poročal kot tajnik o društvenem delovanju (N 1850, 84) in dokazoval v odgovoru na Rechfeldov članek Krains polit. u. soc. Zustände (MHK 1849, 15), da sta naziva Slovenec in slov. jezik bila znana že slov. protestantskim pisateljem in Hrenu, ter se krepko zavzel za pravico izobraževati slov. jezik: Würdigung einiger Rechfeld'schen Noten ohne Text (1B 1849, 198, 203, 206). Njegovo zadnje priznanje slovenstva, zadnji bojni klic proti nemškutarstvu so bile Proklete grablje (1855), ki so postale pozneje simbol nemškutarstva in renegatstva. V naslednjih letih, ki jih je izpolnilo delo pri muzejskem in zgodovin. društvu, se je začela v D.-ovi ideologiji pripravljati polit. in kulturna preorijentacija, v katere ozadju stoji mržnja do E. H. Coste in sodba o nazadnjaštvu Bleiweisovega kroga. V Zgod. društvu je trčila D.-ova kritičnost ob Trstenjakove fantazije in Costovo ambicijoznost. Ko je prevzel sept. 1856 Costa, tedaj še Nemec, urejevanje MHK, je D. še isto leto v anonimnem članku lipskega Literarisches Centralblatt kritiziral publikacije zgodovin. društva (MHK 1856, 91–3), zlasti Trstenjakove in Hicingerjeve spise, jih ironiziral, imenoval prvega »slovanskega profeta«, drugega »njegovega evangelista« (vse to kaže na D.-ovo avtorstvo; tudi kritika predavanj zgod. društva v Triester Zg, MHK 1857, 158, je najbrže njegova), 1858 pa nastopil (istočasno kot Levstik) proti Trstenjakovim spisom in Costovemu nekritičnemu uredovanju tudi na občnem zboru društva (MHK 1858, 34; polemika med D. in Costo v LZg 1858, št. 93, 98). Costa, ki je zaradi sprejema Elzejevega predloga, naj urejuje MHK redakcijska komisija, odložil vodstvo poslov in našel pot k Slovencem, se je revanširal D.-u v predgovoru Vodnikovega spomenika, kjer ga je napadel tudi kot kustosa (str. VII, IX; prim. Costovo pismo Levstiku: Žigon, Slovan 1917, 12) ter pospešil s tem njegovo preorijentacijo. Ko so slov. akademiki z Dunaja na Mencingerjev poziv prosili po V. Zarniku D.-a, da bi izdajal političen list, kateri bi se posebno na Hrvate oziral (Zupan, Mentor V, 146; Prijatelj, Razprave II), je odklonil to z motivacijo (pismo 9. jan. 1861), češ, »ne nemščina, temveč naša lenoba, naša turška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike so poglavitni vzroki, da ne napredujemo, le nemška omika nam more pokazati pravo pot napredovanja. Ako se nemščini popolnoma odpovemo, bomo kmalu obskurantizmu in ultramontanizmu zapadli«; poudarjal je, da »edini Preširen več velja kot cela hrvaška literatura, in kam bo lepa slovenščina prišla, ako jo hrvaškemu barbarstvu izročimo« (Lončar, NZ VI, 11). Kmalu nato je odšel sicer kot slov. drž. poslanec na Dunaj, oddal pod Tomanovim vodstvom z ostalimi slov. poslanci Schmerlingu peticijo za enakopravnost slovenščine, rotil slov. mladeniče, naj se ženijo le s Slovenkami; a se v parlamentu ločil od Tomana, ki se je pridružil češkim federalistom in dobil za to pohvalo v Ost u. West, ki ga je imenoval edinega pravega zastopnika Slovencev in napadel ostale poslance, zlasti pa D.-a. Temu je olajšala prehod okoliščina, da so slov. poslanci došli na Dunaj neenotni, nedisciplinirani in brez programa, kar je pokazalo že glasovanje o adresi, katerega so se vzdržali češki poslanci in Toman, D. in ostali slov. poslanci pa šli z večino. Tomanove interpelacije od 8. jun. radi učnega jezika v višjih razr. gimn., ki se nahajajo na slovanskem ozemlju, D. ni podpisal, kakor tudi drugi slov. poslanci, izvzemši Černeta, ne; toda dočim so N raditega D.-a napadle, so v isti sapi Brolicha in Derbiča opravičevale, ker »so zgolj uradniki« (1861, 192). Černetova interpelacija o razmerah v šolah in uradih na Slovenskem je povzročila D.-ovo izjavo dne 27. jun., da Slovenci niso parije in helati, da na Jugoslovane ni vplivala češka kultura (proti trditvi poslanca Zelenýja), pač pa nemška, česar se zaveda najrevnejša kmečka koča, da Slovenci in Nemci živijo in hočejo živeti v bratski slogi, da ne nasprotuje vpeljavi slovenščine v ljudski šoli, da bi pa »ne poznal pravih potreb svojega naroda, če bi zagovarjal odpravo nemščine in nemške kulture tam, kjer gre za višjo kulturo, za višji duševni razmah«. S tem govorom je javno zavrnil potrebo narodnostnega boja, se ločil od Slovencev, prestopil v nemški tabor in postal glasnik Nemcev in nemškutarjev na Kranjskem. V priznanje ga je izvolil nemškutarski zastop Idrije za častnega meščana (N 1861, 231), pozneje tudi Tržič in Kočevje, Nemci so zbirali podpise za zaupnico (Ost u. West 1861, 238; N 1861, 272, 274), Slovenci pa ga niso več priznavali za svojega, slov. dijaki so mu poslali nezaupnico in ga pozvali na dvoboj (Ost u. West 1861, št. 100, 107, 128; Prijatelj, LZ 1924, 156). V adresni debati sept. 1861 je implicite že zagovarjal ravnanje vlade s Slovani, češ, da vlada sploh ne more garantirati narodnosti, da more to le izobrazba in zavednost, izdal Eine Thierfabel aus Krain (Wien 1861), v kateri smeši Bleiweisa in njegov krog (rokopis v lj. muzeju; prim. tudi Holzman & Bohatta, Deutsches Pseudonymenlexikon 129. Zarnikov odgovor: Don Quixotte della Blatna Vas, Zagreb 1862), objavil v Triester Zg 3 članke in jih združil v brošuri Das Deutschthum in Krain (Graz 1862), kjer je skušal dokazati, da je Kranjska kljub slovenski večini nemška dežela in da je naloga vsega nemštva Kranjce kulturno dvigniti, ne da bi jih hotelo germanizirati (Malavašičev odgovor: Krain u. d. Deutschthum, Laib. 1862), se pridružil v dež. zboru nemški ustavoverni stranki in postal najnevarnejši nasprotnik Slovencev, ker »je svojim nasvetom z ostro logiko in v mirnem govoru za podporo dajal vzroke, kakoršni so bili le na videz v korist Slovencem, ali v resnici je merilo vse, kar je govoril, na to, kako bi se nar. prizadevanju skala na cesto zvalila« (Levstik, Naprej 1863, 37). Najhujše boje je imel z Bleiweisom, Tomanom, E. H. Costom, L Svetcem in V. Zarnikom. Zastopal je naprednejše naziranje nego slov. stranka, n. pr. ob vprašanju razveljavljenja zakonskega dovoljenja (Bleiweisov ›zakon na hlace«), se upiral zlasti vplivu duhovščine na politično življenje, se boril proti vsem zahtevam, pridobiti slovenščini veljavo v ljudskih in srednjih šolah, v uradih in gledališču, proti slov. univerzi in postavil proti slov. zahtevam, da se uzakoni slovenščina kot učni jezik na ljudskih šolah, formulo, da sme biti na Kranjskem nemščina ali slovenščina učni jezik in da odloča o tem dež. šolski svet. Kot ustavoverec je ob raznih prilikah (debata o adresi, o okt. diplomi, febr. ustavi itd.) dosledno odklanjal federalizem in zahtevo zedinjenja Slovenije ter očital Slovencem panslavizem. Isto slovenščini sovražno stališče je zavzemal v drž. zboru 1873–9, kjer se je parkrat oglasil kot zastopnik Slovencev in govoril običajno pri proračunskih debatah proti Vošnjakovim zahtevam za slov. šolstvo, poudarjajoč potrebo, da se nauče Slovenci svetovnega jezika in obdržijo konkurenčno zmožnost, oporekal možnosti obstoja slov. srednjih šol radi pomanjkanja učnih knjig; zavrnil Vošnjakov nasvet za rabo hrvaških učnih knjig, »ker hočemo ostati Slovenci in živeti v zvestem sporazumu z Nemci, nočemo pa postati Hrvati«. Na Kranjskem je organiziral Nemcem ves političen in kulturen aparat, v dež. zboru je bil glavni nem. govornik, med prvimi člani nem. ustavoverne stranke in več let njen predsednik, udeležil se ustanovitve nem. glasil Laibacher Tagblatt (1868) in nadaljevanja Laib. Wochenblatt (1881), ki ju je zalagal s številnimi političnimi članki in vodil časnikarski boj proti Slovencem z vsemi onimi argumenti, katere je razvijal tudi v drž. in dež, zboru in so ostali do 1919 last nem. nacijonalne žurnalistike. Bil je soustanovitelj in predsednik kranjske sekcije nem.-avstr. alpskega društva, odseka nem. Schulvereina, ustanovil društvo Kranjski šolski penez (Krainischer Schulpfennig), ki je oskrbovalo šolam učila, in ga vodil 1872–88, ustanovitev turnarskega društva pa so sklenili lj. Nemci na izletu v D.-ov rojstni kraj. Znanje slovenščine mu je omogočilo, da si je iskal tudi med Slovenci pristašev, širil svoje ideje s slov. tiskom, izdajal v obeh jezikih ob volitvah letake in brošure, tako 1861 nem. letak idrijskim volivcem, 1867 Kranjci pazite!, polemiziral s slov. časopisi, zlasti z Bleiweisom (n. pr. Laib. Tagblatt 1870, št. 264; 1876, št. 111; Laib. Wochenblatt 1881, št. 48 in N 1870, 380; 1876, 173, 182, 189, 201; 1881, 219), nasvetoval založniku Kleinmayru izdajo Slovenske pratike (Benkovič, DS VIII, 698), ki vsebuje 1875–9 razen vsakoletnih verzificiranih voščil poučne spise, ki dokumentirajo po politični tendenci D.-ovo avtorstvo (da niso izšli iz mladoslov. kroga, priča Pratika 1878, 16–19) in stremljenje širiti med kmečkim ljudstvom svobodomiselnost, versko in nar. strpnost, delati torej na onem polju, katerega so zanemarjali Mladoslovenci; morebiti, da je hotel s tem tudi pripraviti tla za nem.-slov. liberalno zvezo ali se Slovencem približati (prim. Prijatelj, Kersnik I, 208; SN 1869, št. 41), prenehali pa so ti poučni spisi s pratiko za 1880, ko je propadel pri državnozborskih volitvah. Kot dež. poslanec (1861–89, in sicer do 1866 zastopnik Idrije, od 1867 veleposestva), je bil 1866, 1867–89 tudi dež. odbornik in deloval v finančnem, gospodarskem, šolskem in zdravstvenem odseku, bil referent za zidanje cest, dež. ustanove, organizacijo občin; prisilno delavnico, gledališče, lj. barje, zemljiškoodvezni zaklad, dobrodelne zavode, ustanove za sirote, katerim je posvetil posebno pažnjo, pripomogel k ustanovitvi sirotišnic in podajal obširne referate o reformi dež. uprave ter poprijel besedo ob vsaki važnejši priliki: vprašanje dež. bolnice, gorenjske železnice i. dr. V drž. zbor je bil izvoljen od dež. zbora 1861–7, pri prvih direktnih volitvah 1873 od kmečkih občin Kočevje, Žužemberk, Trebnje, Mokronog, Rateče, a propadel 1879 v Lj. proti slov. kandidatu Schneidu, ter bil član raznih odsekov, železniškega, nagodbenega, odseka za reformo politične uprave i. dr., zastopal ob raznih prilikah gospodarske interese Kranjske, se zavzel za podpore domači umetnosti in šolstvu, 1861–83 je bil član mestnega sveta, 1871–3 župan v Lj.

Lepe uspehe je imelo D.-ovo organizatorično delo za lj. muzej. Oživil je 1855 muz. društvo, prirejal mesečna predavanja in sestanke in uredil njegove publikacije Jahresheft 1856, 58, 62 in MMK 1866. Za zidavo muz. poslopja je podal program (načrt inž. Wilh. Resori), in ko je stopilo to vprašanje v ospredje vsled novih najdb mostišč na lj. barju (1875) in predrimskih ter rimskih grobov (od 1878 dalje), je vodil s posebnim odborom vsa pripravljalna dela (položitev temeljnega kamna 14. jul. 1883), po dovršitvi stavbe pa vnovič poživil mesečne sestanke, ki so imeli toliko uspeha, da se je muz. društvo prenovilo, spremenilo pravila in razširilo svoje delovanje vsled prenehanja Zgodov. društva (2. jul. 1885) tudi na historično polje. 3. jul. 1888 je bil izvoljen na 3 leta za predsednika novega muz. društva, opisal muzejske zbirke (Führer durch das krainische Landesmuseum Rudolfinum, Laib. 1888), otvoril 2. dec. 1888 novo poslopje z nem. in slov. govorom, v katerem je proslavil lepote in znamenitosti Kranjske in pozval mladino, sklicujoč se na Vodnikove verze: Kranjc, tvoja zemlja je zdrava …, k znanstvenemu delu in ljubezni do rodne dežele, želeč, da bi postal muzej ›hiša miru in sprave«, kjer bi se složno delovalo za domovinoznanstvo in vedam v korist (SN 1888, št. 278), ter opisal na poslednjem mesečnem sestanku, katerega se je udeležil (29. jan. 1889), delovanje Ž. Zoisa. Za muzej je pridobil številne znamenitosti, m. dr. 1880 dragoceni dolski arhiv Erbergov.

Znanstveno delo D.-ovo datira iz 1849, poglobil in razširil ga je, ko je postal kustos dež. muzeja, bil v prvi dobi predvsem botanik, zoolog, mineralog, geolog in meteorolog Kranjske ter objavil svoje spise večinoma v Jahreshefte d. Ver. d. krain. Landes-museums, MMK I-II, v lj. nem. časnikih in dunajskih publikacijah. Bavil se je z raziskavanjem rastlinstva lj. okolice in Kranjske, zlasti z rastlinsko geografijo, podal zgodovinski pregled naravoslovnega raziskavanja na Kranjskem (Jahresheft 1856), prvi preiskal botanične sestavine šote lj. barja (Potočnik, Denkschrift üb. d. Laib. Morast 19) opisal njega vegetacijo (Jahresheft 1858), vegetacijo v Iški (ib.), praprotje Kranjske (ib.), rastlinstvo polhovgrajskih Dolomitov (LZg 1868, št. 82–3), razpravljal o rastlinah, ki so se na Kranjsko priselile (ib., št, 78–9), o najnižjih bivališčih nekterih alpskih rastlin na Kranjskem (ib., 80–1), razen tega objavil še številne doneske v že imenovanih publikacijah, v Verhandlungen d. zool. bot. Gesellsch. Wien (Sitz. ber. 1856, 1878; Sitz. ber., Abh. 1858), A. Kernerja Schedae ad floram exs. Austro-Hung. II, III, Sitzungsber. math. naturw. Cl. Akademie Wien 40, poročal pri mesečnih sestankih muzejskega društva (1868–71) o raznih botaničnih zanimivostih, zlasti glede rastlinske geografije, in obogatil obči in kranjski herbarij lj. muzeja. Zasledoval je tudi ostale prirodne pojave Kranjske; objavil doneske k domači ornitologiji (MMK II), opisal lov na polhe, kranjske klimatične razmere, zbral meteorologična poročila za 1856–60 (Jahreshefte 1858, 1862), zabeleževal potresne pojave 1855–85 (prim. MMK XI, 18), zbral na Kranjskem merjene višine (MMK I) in dr. Njegovo znanstveno in praktično delo za prazgodovino Kranjske obsega epohalno razkritje neolitičnih mostišč na lj. barju, izkopavanje grobišč iz Hallstatske dobe (skupno s Hochstetterjem), dokazal je prvi obstoj La-Tènske dobe na Kranjskem in poročal o tem na antropološkem kongresu v Celovcu 1885 ter se od 1883 bavil z grobišči rimskega mesta Neviodunuma. Glavni spisi v tem pravcu so poročila o raziskavanju mostišč na lj. barju (Verhandl. d. Geol. Reichs-Anst. 1875, Sitzungsber. Akad., Wien 1877, Mitteilgn. d. Anthropol. Gesellsch. 1878), o grobovih Hallstatske perijode (Denkschrift. Akad., Wien 1879, Mitteilgn. d. Central-Commiss. 1883, Mitteilgn. d. Anthropol. Gesellsch. 1878) in končno o rimskem grobišču Drnovo na Dolenjskem (Mitt. d. Central-Commiss. 1886–9. Prim. še D.-ova poročila v Mitt. der Anthr. Ges. 1883–5, 1889). Opisal je prazgodovino Kranjske (Osterr.-ungar. Monarchie in Wort u. Bild, Kärnten-Krain, 305–324) ter od 1880 deloval tudi kot konservator umetnin. V lj. nem. listih je objavil poljudno-znanstvene članke, s katerimi je budil zanimanje za vse znamenitosti Kranjske, in poročila o slov. kulturnem življenju, ki so izšla anonimno, tako da je težko določiti, katera je napisal D. Njegovo je najbrže poročilo o Kočevarjevem predlogu za zbiranje slov. nar. pesmi (Laib. Tagbl. 1868, št. 11), o MS (ib. št. 14, 20), simpatična recenzija Mladike (ib. št. 114), prevod slov. nar. ugank (ib. 1869, št. 21–2, 48), razprava o Vodnikovem Vršacu (ib. št. 26), prevod treh slov. pripovedk (ib. št. 148), poročilo o A. Pacejevem prevodu Prešernovih pesmi (ib. št. 233) in pripovedka o Zlatorogu (prim. Glonar, ČZN VII, 37, 39, 41). Še težje je določiti avtorstvo za poznejša leta (prim. polemične članke v Laib. Tagbl. 1871, št. 17, 34, 40, 138).

D.-ovo odpadništvo in brezobzirno nasprotovanje vsaki slov. zahtevi je rodilo pri Slovencih skrajno sovraštvo, postal je tip renegata, stalna tarča slov. politično-satiričnih listov, njegov atribut pa proklete grablje (Pavliha 1870, št. 5; Brencelj v vseh letn.), Trdina ga je imenoval Judeža Iškarijota, najgrjega lopova, najnevarnejšega nasprotnika in hudodelca (LZ 1913, 353). Četudi so navajali sodobniki za D.-ov prestop tudi krive vzroke (častilakomnost in zavist proti Tomanu) in četudi so med pravimi vzroki tudi globlji motivi (strah za svobodne pridobitve l. 1848. in za kulturno kontinuiteto »Kranjcev«, značaj Bleiweisov [prim. Žigon, LZ 1920, 466], kulturna revščina novičarjev, njihovo lažno znanstvo, neprogramatičnost in nedoslednost voditeljev, ki so terjali enakopravnost slovenščine, a jo istočasno ponujali Hrvatom, ozir. jo hoteli v mladoslov. časih izriniti iz znanstva z ruščino, prepričanje, da ima duhovščina druge naloge nego politiko), se D.-ovo renegatstvo ne da opravičiti. Ž njim je le dokazal, da je v kritični situaciji sam izgubil naravno smer in da ni bil sposoben, spoznati naloge, ki mu jih je stavila doba: ustvarjati v slov. jeziku, započeti v družbi z Levstikom boj proti reakcijonarstvu in kulturni zaostalosti ter za svobodno kritiko, širiti svobodomiselne ideje med ljudstvom in voditi doraščajočo generacijo; bil je naravnost predestiniran za voditelja in organizatorja mladoslov. gibanja. — Prim.: Protokolle d. Abgeordnetenhauses; Zapisniki dež. zbora; Pfeifer, Die Landtagsabgeordneten Krains; Lončar, NZ. VI, 10, 34 (D.-ova pisma); Voss, Jahresbericht Realschule Laib. 1884, 44–48; 1885, 10, 13–5, 23–5; Deutscher Kalender f. Krain 1890, 1–8 (s sliko); Lončar, ZMS XI, 186–190; Prijatelj, Kersnik I, 61, 85, 150, 207, II, 30, 31, 86, 46, 53, 180, 181, 209, 253, 254, 269, 295, 493, 495; Laibacher Wochenblatt 1889, št. 449–451; LZg 1889, 65; Mitteil. d. Anthrop. Gesellschaft N. F. IX, (36); Botanik u. Zoologie in Oest. 9, 86, 137, 174, 468; Kos, GMS II-III, B, 52–56. Ostalo lit. gl. Lončar, Pol. življ. Slovencev 140. Doprsno soho D.-ovo v lj. muzeju izdelal V. Tilgner; portret slikarja Fröhlicha, Metličana, ki je živel na Dunaju in ki ga je D. podpiral, hrani njegova hči v Lj.; slikar Wettach podaril sliko kranjski sekciji DÖAV; karikature: Pavliha 1870, 17; Brencelj v vseh letnikih; na naslovni risbi I; Rogač II, 37. Pir.

Pirjevec, Avgust: Dežman, Karel (1821–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi172598/#slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Primorski slovenski biografski leksikon

Dežman (Deschmann) Karel, znanstvenik in politik, r. v Idriji 3. jan. 1821, u. v Lj. 11. marca 1889; oče Klemen, sodni aktuar, mati Terezija Schlegel. V krstni knjigi je priimek zapisan kot Deschmann; v prvi dobi javnega delovanja, ko je vneto zagovarjal pravice slovenstva, se je sam podpisoval Dragotin Dežman. Po prestopu na nemško stran je rabil obliko Deschmann. Ko je D. imel tri leta, mu je umrl oče. K sebi je vzel njega in brata Andreja stric Mihael v Lj.; to je bil premožen trgovec, navdušen Slovenec in prijatelj jezikoslovca Metelka. Stric je oba poslal študirat v zavod Rudolfinum v Salzburg (1831–34). Nato je D. obiskoval višje tri razrede gimnazije (1834–37) in dva razreda liceja (1837–39) v Lj. Potem se je na Dunaju vpisal na medicino; po daljši bolezni se je prepisal na pravo. Zraven se je bavil z naravoslovjem, študija na univerzi ni dovršil. 1849 se je vrnil v Lj. Po odhodu Mateja Cigaleta (PSBL III, 186–7) na Dunaj je urejal prvi slov. polit. list Slovenija (1849) in v Bleiweisovi odsotnosti nekaj časa tudi N (1849). Isto leto je začel kmetijski pouk v slov., namenjen učiteljskim in duhovskim pripravnikom. V 1. 1851–1852 je poučeval v gimn. naravoslovne predmete. 1852 je postal kustos deželnega muzeja v Lj. To službo je opravljal do smrti. V njegovem javnem delu razlikujemo dve dobi: 1. bil je slov. pesnik, pisatelj, politik (do začetka 1861); 2. renegat (od 1861 do smrti). Kot dijak se je pod stričevim vplivom navdušil za slovenstvo. Ko je jan. 1839 u. v Lj. poljski izgnanec pisatelj Emil Korytko, ki je spadal v ožjo družbo Prešerna, je bil D. med dijaki, ki so nosili njegovo krsto. Ob začetku Bleiweisovih N (1843) se je takoj naročil nanje. V drugem letniku N je D. objavil svojo prvo pesem, in sicer v spomin svojega rojaka Franca Hladnika, ki je u. v Lj. 25. nov. 1844. V naslednjih letnikih N je do 1847 priobčil še nekaj pesmi. V revolucionarnem letu 1848 so se D. domoljubnim motivom pridružili še politični. Takrat je pisal pesmi v listu Slovenija (1848–49) in pozneje v Bleiweisovem Koledarčku (1854–56). Znamenita je pripovedna satirična pesem Proklete grablje (Koledarček slovenski 1855, 55–57) po motivu koroške ljudske pripovedke, katero je bil 1844 v N objavil Matija Majar. Ker je ta pesem D. tolkla do smrti, je vredno označiti na kratko njeno vsebino. Sin iz slov. kmečke družine gre v gimn. Ko se o počitnicah vrne domov, govori le nemško; slov. noče več znati. Pomaga pa pri kmečkem delu. Pri spravljanju sena nehote stopi na zobe grabelj, ki ga močno udarijo po ustih. Tedaj zarobanti prav po domače: »Proklete grablje!« To je bila zadnja D. pesem. Zanimivo je tudi, da sta D. in Bleiweis pozvala Koseskega, naj prevede v slov. celo Iliado (Dr. Janko Lokar, Bleiweis in novičarji. Koseskega pismo Bleiweisu 13. apr. 1852. Bleiweisov zbornik str. 106). V politiko se je spustil že kot študent na Dunaju. Podpisal je spomenico (adreso), katero je 44 dunajskih Slovencev 29. marca 1848, torej štirinajst dni potem, ko je cesar dovolil tiskovno svobodo in obljubil ustavo (15. marca 1848), poslalo kranjskim deželnim stanovom, to je fevdalnemu deželnemu zboru osrednje slov. dežele. V tej spomenici so zahtevali zavarovanje slov. narodnosti v vseh slov. pokrajinah, slov. osn. š., stolice za slovenščino, kmetijske š., kreditne zavode za pospeševanje obrti, poslovenitev vseh zakonov, uradništvo, ki popolnoma obvlada slovenščino, in še druge pravice (Apih, Slovenci, 77). V aprilu 1848 je D. sestavil Poziv na narod slovenski proti volitvam v nemški drž. zbor v Frankfurtu (Apih 1. c. 94). Pisal je tudi politične in slovstvene članke v slov. in nemščini in sodeloval je pri prevajanju občega drž. zakonika. Bil je tajnik Slovenskega društva v Lj. Močno je vplival na mladino. Vajevcem je 1854 obljubil, da bo začel izdajati slov. leposlovni list. Za Wolf-Cigaletov nemško-slovenski slovar (1860) je sestavil prirodopisno terminologijo. Po 1849 se je vedno bolj čutil pritisk Bachovega nemškega absolutističnega centralizma. Izmed slov. časnikov so ostale le N in cerkveni časopis Zgodnja Danica. Vsako polit. delo in pisanje je postalo nemogoče. D. je v teh letih delal zlasti za muzej. Pisal je tudi kritične ocene zgodovinskih razprav raznih avtorjev, kot so bili Peter Hicinger, Davorin Trstenjak in drugi. Polit. življenje se je spet začelo, ko je cesar dal novo ustavo (oktobrsko diplomo 1860 in februarski patent 26. febr. 1861). D. je bil izvoljen v deželni in drž. zbor. Sprva je delal skupaj z dr. L. Tomanom. Podpisal je z vsemi slov. poslanci peticijo na vlado za ravnopravnost slov. Z govorom v drž. zboru 27. jun. pa se je odmaknil od svoje dotedanje odločno slov. polit. linije. Še je zagovarjal vpeljavo slov. v osn. š., a v drugih š. naj se ohrani nemški učni jezik. Izrazil se je proti narodnostnemu boju med Slovenci in Nemci in trdil, da je nemška kultura višja. S tem govorom je polit. prestopil na stran kranjskih Nemcev. V kranjskem deželnem zboru se je pridružil nemški nacionalistični ustavoverni stranki ter bil nekaj let njen preds. Boril se je proti vpeljavi slov. v srednje š., v urade in gledališče, proti slov. univerzi. Srednje š. da ne bodo mogle poslovati, ker ni slov. učnih knjig. Dosledno je odklanjal federalistično ureditev Avstrije po narodnostih in zahtevo po zedinjeni Sloveniji. Miselno je vedno ostal Kranjec. V deželnem zboru je bil glavni nemški govornik. Bil je soudeležen pri ustanovitvi nemških časnikov Laibacher Tagblatt (1868) in Laibacher Wochenblatt (1881). Pomagal je ustanoviti več nemških organizacij z zagrizenim protislovenskim programom. Od 1861 do smrti je bil deželni poslanec; najprej je zastopal Idrijo (1861–66), pozneje pa veleposestvo. Od 1867 naprej je bil tudi deželni odbornik. Razvijal je nenavadno živahno delavnost v raznih odsekih, npr. v finančnem, gospodarskem, šolskem in zdravstvenem odseku. Bil je poročevalec za gradbo cest, za deželne ustanove, za organizacijo občin, prisilno delavnico, gledališče, lj. barje, za dobrodelne zavode in sirotišča; govoril je o deželni bolnišnici, o gorenjski železnici. V drž. zboru je bil od 1861 do 1867 in od 1863 do 1879. Bil je član železniškega in nagodbenega odseka in odseka za reformo notranje drž. uprave. Vedno se je zavzemal za gospodarske koristi Kranjske. V Lj. je bil občinski svetovalec (1861–83) in župan (1871–73). Nenavadno uspešno delo je opravil pri lj. muzeju. Oživil je 1855 Muzejsko društvo, uredil nekaj njegovih publikacij in prirejal mesečna predavanja. Dal je pobudo za zidavo novega muzejskega poslopja, ki je bilo odprto 2. dec. 1888 in ki še danes služi svojemu namenu. Sestavil je v nemščini vodič po muzeju (Führer durch das krainische Landesmuseum Rudolfinum. Lj. 1888). Ko so novo poslopje odprli, je imel nemški in slov. govor, v katerem je navajal Vodnikove besede: »Kranjc, tvoja zemlja je zdrava...« in slavil lepote in znamenitosti kranjske dežele. Obširno je njegovo znanstveno delo. Bavil se je z botaniko, zoologijo, mineralogijo, geologijo in meteorologijo. Svoje spise je objavljal v muzejskih izvestjih in v drugih lj. nemških in dunajskih znanstvenih revijah. Raziskoval je rastlinstvo na Kranjskem, zlasti na lj. barju in v Polhograjskih Dolomitih ter v Alpah. Pisal je o pticah na Kranjskem, o lovu na polhe, zbiral poročila o vremenu in o potresih ter vodil izkopavanje mostišč na lj. barju. Zanimal se je tudi za predzgodovinska in rimska grobišča (seznam važnejših razprav o teh predmetih objavlja Avgust Pirjevec v SBL I, 134). D. je zbiral narodno blago; med drugim je zapisal triglavsko pripovedko o Zlatorogu, ki je preko Baumbachove pesnitve (PSBL II, 48–9) prešla v visoko evropsko literaturo. D.-ovih je tudi zelo veliko nepodpisanih člankov o dnevnih političnih vprašanjih v Laibacher Tagblatt, Triester Zeitung in v drugih nemških listih. Do dna še ni pojasnjeno vprašanje D.-ovega narodnega odpadništva. V njegovem primeru ne gre za povprečnega človeka, ki je od otroških dni živel v neslovenskem okolju ter se je brez notranjih konfliktov slovenstvu odtujil. Odloča pač takšno okolje, ki poedincu ne vcepi narodne zavesti. D.-ov primer je mnogo hujši. Vzgajal se je v slov. rodoljubnem okolju, bil je nadpovprečno nadarjen, narodno zaveden in aktiven član vodilne intelektualne plasti tedanjega slovenstva. Ko mu je bilo 40 let, pa je politično in kulturno prebežal v nemški tabor, med najbolj zagrizene nasprotnike Slovencev in njihovih pravic. Postal je celo njihov voditelj. Dimenzije in politične, za slovenstvo negativne posledice njegovega odpadništva si danes težko predstavljamo. Psihološko je D.-ov primer težko razložljiv. Kulturni zgodovinarji (Dragotin Lončar, Ivan Prijatelj, Avgust Pirjevec) domnevajo, da so ga k temu usodnemu koraku pripeljali pogosti spori s slov. kulturnim in polit. vodstvom (Bleiweis, Costa, Toman), morda tudi častihlepje in želja po oblasti. Costa se je v uvodu Vodnikovega spomenika (1859) dvakrat obregnil obenj. Vse to pa ne more biti zadosten razlog za tako oster in globok prelom. Z Bleiweisom, Costo in drugimi slov. prvaki je bil še bolj sprt Fran Levstik, ki pa nikoli ni odstopil od svojega narodnega stališča. Pri D. so morali delovati še drugi vzroki. Levstik namiguje na vzroke psihološkega značaja, ko pravi, da je D. mizantrop (Offener Brief an Herrn Kari Dežman, Musealcustos etc. in Laibach, Triglav, 11. jun. 1869; Levstikovo ZbD IX, 176–185; 523–24). Levstik pravi v tem pismu, da je D. v življenju doživel mnogo razočaranj. Tega naša politična zgodovina še ni razčistila.

Prim.: SBL I, 131–5 (navaja precej virov, katerih tu ne ponavljamo); Arko, Idrija, 242; Dragotin Lončar, Dr. Janez Bleiweis in njegova doba, Bleiweisov zbornik, Lj. 1909, 186–190; isti, Iz politične korespondence dr. Janeza Bleiweisa, NZ 1909, 10–15; 34–37 (Dežmanova pisma); (Fr. Levec), K. D., LZ 1889, 254–6; Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, Lj. L, 1910, 61, 85, 150, 207; II., 1914, 30, 31, 36, 46, 53, 180, 209, 253, 255, 269, 295, 493, 495; Ivan Prijatelj, Slovenska kulturna in politična zgodovina, II, 1956, 63–82 s sl.

K-n

Kacin, Anton: Dežman, Karel (1821–1889). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi172598/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (18. junij 2019). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 4. snopič Čotar - Fogar, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1977.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine