Čerin, Josip (1867–1951)
Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:Josip_Čerin_1920s.jpg (21. 5. 2014)

Novi Slovenski biografski leksikon

ČERIN, Josip, dirigent, skladatelj, glasbeni pisec (r. 29. 3. 1867, Komenda; u. 1. 11. 1951, Ljubljana). Oče Jožef Čerin, učitelj.

1878–86 je obiskoval državno gimnazijo v Ljubljani (Staatsgymnasium in Laibach) in bil 1880–85 gojenec ljubljanskega Alojzijevišča. Pri Antonu Foersterju se je učil klavirja, orgel in petja ter bil v 5., 6. in 7. gimnazijskem razredu že organist in zborovodja v zavodu ter v cerkvi sv. Florijana. Poleg tega si je glasbeno znanje nabiral pri organistu v cerkvi sv. Jakoba Leopoldu Belarju. Kot gimnazijec je obiskoval glasbeno šolo Filharmonične družbe ter se šest let učil violine pri koncertnem mojstru in poznejšem ravnatelju družbe Hansu Gerstnerju. Že od 6. razreda je kot violinist ali violist nastopal z ljubljanskim filharmoničnim orkestrom, zlasti ob izvedbi večjih simfoničnih del. Poleg tega je sodeloval kot violinist v ljubljanskem Deželnem gledališču, ki ga je 1887 uničil požar. Tega leta je zapustil Ljubljano in se odpravil na Dunaj.

Najprej se je vpisal na Pravno fakulteto dunajske univerze, na kateri je začel študirati v zimskem semestru 1887/88. Pravo je študiral zgolj tri semestre (do zimskega semestra 1888/89), nato pa ga je glasba popolnoma prevzela. Že v času študija se je namreč vzporedno izpopolnjeval na Cecilijini šoli, kjer so bili njegovi profesorji Carl Hausleithner, Josef Böhm in orgelski virtuoz Josef Labor.

1894–96 je bil prvi organist pri sloviti dunajski dvorni cerkvi sv. Avguština in zborovodja več dunajskih pevskih društev. Vzporedno se je vpisal na konservatorij, ki ga je z odliko končal 1896. Med njegovimi učitelji so bili Anton Bruckner, Josef Vockner, Robert Fuchs, Joseph Schalk in Adolf Prosnitz; sam je pozneje ocenjeval, da sta v tistem obdobju nanj najbolj vplivala Schalk in Fuchs.

Takoj po končanem konservatoriju je 1896 prišel k ljubljanski Glasbeni matici, kjer je zamenjal Mateja Hubada. Čerin je postal umetniški vodja in začasni učitelj Matičine glasbene šole, na kateri je poučeval zborovsko petje, teorijo, harmonijo, kontrapunkt, solopetje in klavir. Poleg tega je deloval tudi na učiteljišču kot učitelj orgel, petja in teorije.

Z Glasbeno matico je pripravil enajst odmevnih vokalno-instrumentalnih in simfoničnih koncertov, med katerimi so izstopale izvedbe Matejevega pasijona Johanna Sebastiana Bacha v slovenščini (1898), Rekviema Wolfganga Amadeusa Mozarta (1897), Simfonije v C-duru, »Velike« Franza Schuberta, (1897), Eroice Ludwiga van Beethovna (1898) idr.

V tem času se je Čerin lotil urejanja Pesmarice Glasbene matice, ki jo je društvo izdalo ob 25. obletnici svojega obstoja (1897, Čerin je ponovno uredil tretjo izdajo pesmarice 1944). Pesmarici, ki je postala izjemno priljubljena, je dodal tudi kratke biografske predstavitve ustvarjalcev objavljenih skladb.

Ko se je 1898 Hubad vrnil s študijskega dopusta na mesto umetniškega vodje Glasbene Matice, so Čerina odslovili. Vrnil se je na Dunaj, kjer je sprva deloval kot kapelnik v Ljudski operi (Volksoper) in cerkvi sv. Lovrenca (St. Laurentius), od 1902 pa v dvorni župnijski cerkvi sv. Mihaela. Tam je imel na voljo stalni zbor, orkester in organista, s katerimi je izvedel nad sedemdeset instrumentalnih maš, vesper, rekviemov ipd.

Na Dunaju se je znova vrnil tudi na univerzo. V zimskem semestru 1899/1900 je začel obiskovati muzikološka predavanja na Filozofski fakulteti, kjer ga je navduševal zlasti vodja oddelka, sloviti muzikolog Guido Adler. Obiskoval je tudi predavanja Maxa Dietza, Heinricha Rietscha in Richarda Wallaschka. 1902 je uspešno zagovarjal disertacijo z naslovom Die Melodien der slovenischen protestantischen Gesangbücher, deren Quellen und Verwendung nach der Reformation (Melodije slovenskih protestantskih pesmaric, njihovi viri in uporaba po reformaciji). Po temeljnem vpogledu v pravno znanost je tako svoj razgled razširil z muzikologijo ter deloma slavistiko in filozofijo ter tako postal eden najbolj široko razgledanih slovenskih glasbenih intelektualcev svojega časa.

S Slovensko matico in njenim takratnim glavnim urednikom Franom Ilešičem se je dogovoril za natis disertacije v slovenščini. Zaradi samovoljnih uredniških in prevodnih posegov (zlasti po nasvetu Matije Hubada) je natis dela povzročil hud spor med Čerinom in Matico, ki se je stopnjeval do sodnega preganjanja. Izvirnik disertacije je danes izgubljen.

1905 je Čerin postal kapelnik vojaške godbe 6. pešpolka na Dunaju in se z njo preselil v Budimpešto, kjer je ostal dve leti. Na začetku 1908 je v Pragi prevzel kapelništvo budjejoviškega 91. pešpolka in ga nato vodil vse do marca 1916. V Pragi je njegova godba slovela kot ena najboljših. Poleg rednega nastopanja v mestu so gostovali tudi v različnih drugih, zlasti letoviških krajih cesarstva (Márianské Lázně, Karlovy Vary, České Budějovice), kjer je žel uspehe z nastopanjem pred družbeno in kulturno elito (po pisanju Prager Tagblatt1909 je bil znameniti dirigent in skladatelj Carl Michael Ziehrer ob enem takih nastopov navdušen nad Čerinovim orkestrom).

Februarja 1919 se je Čerin vrnil v Ljubljano. Najprej je bil eno leto operni dirigent, nato pa je v težkih povojnih pogojih ustanovil vojaško godbo in jo v kratkem času dvignil na raven simfoničnega orkestra. Čerinov orkester, v katerem so nastavljeni godbeniki na pihala znali igrati tudi še kakšen drug instrument, je predstavljal eno vodilnih izvajalskih teles v času med obema svetovnima vojnama. Z orkestrom je priredil številne simfonične koncerte (mdr. prve slovenske izvedbe temeljnih del Bacha, Beethovna, Antona Brucknerja, Antonína Dvořáka, Franza Liszta, Mozarta, Nikolaja Rimskega - Korsakova, Camillea Saint-Saënsa, Bedřicha Smetane, Emila Adamiča, Stanka Premrla), poleg tega je redno nastopal na ljubljanskih nedeljskih promenadnih koncertih.

V zanosu očiščevanja nemškega glasbenega vpliva je Anton Lajovic v znani polemiki Čerinu očital germanizatorstvo, češ da so njegovi sporedi usmerjeni v nemško literaturo in da zanemarjajo slovansko glasbeno kulturo. Očitke je Čerin zavrnil, javno so mu v bran stopili tudi drugi (Fran Kimovec, Marij Kogoj, Stanko Premrl).

Čerin je avtor številnih skladb, med katerimi je največ cerkvenih del (ponarodela Mogočno se dvigni), koračnic, priredb in orkestracij. Objavil tudi več člankov o glasbi, pomembnih za slovensko glasbeno zgodovinopisje. Med njimi velja omeniti njegovo preučevanje dela Jurija Mihevca (Micheuz) in zgodovine vojaških godb. Njegovo osrednje muzikološko delo pa je natančna obravnava zgodovine slovenske protestantske pesmi, ki jo je začrtal v okviru svoje disertacije (ob koncu življenja je zbiral tudi gradivo za prikaz razvoja slovenske cerkvene pesmi v poreformacijskem času, a dela ni dokončal).

Dela

Zbori

  • Evharistična pesem (1935).
  • Jugoslavija (besedilo J. Mitrović).

Orkestrska dela

  • Tivoli, fantazija za orkester v treh stavkih (1940).
  • Naša vojska, koračnica za godbo na pihala.
  • Škrjanček poje, koračnica za godbo na pihala.

Klavirska dela

  • Srečna vas domača, priredbe ljudskih pesmi za klavir (rokopis).
  • Solnčni dnevi, potpuri.

Spisi

  • Pesmi slovenskih protestantskih pesmaric, njih viri in poraba v poreformacijskih časih, Trubarjev zbornik, Ljubljana, 1908, 126–238.
  • Schubertova kompetencija za Ljubljano, Ljubljanski zvon, 17, 1897, št. 6, 380–381.
  • Zgodovinski razvoj vojaških oz. turških godb, Pevec, 7, 1927, št. 1/2, 3/4, 5/6, 7/8, 1–2, 11–12, 19–21, 26–28.

Viri in literatura

  • SBL.
  • ES.
  • Grosser Erfolg der 91er Kapelle in Marienbad, Prager Tagblatt, 7. 7. 1909.
  • Fran Govekar: Joško muzikant, Slovenski narod, 21. 9. 1919.
  • Anton Lajovic: Misli o kulturnem tipu germaniziranega Slovenca, Slovenec, 1. 3. 1924; 2. 3. 1924.
  • Anton Lajovic: Čičerinovi programi, Slovenec, 8. 3. 1924.
  • Anton Lajovic: O večnih krasotah in o strupu Beethovnovih, Bachovih in Wagnerjevih del, Slovenec, 6. 4. 1924.
  • Stanko Premrl: Dr. Josip Čerin, Pevec, 5, 1925, št. 1/2, 1–2; št. 3/4, 9–10.
  • Anton Dolinar: Dr. Josip Čerin – 60 letnik, Pevec 7, 1927, št. 3/4, 15.
  • Dr. Josip Čerin – 40 let dirigent, Slovenec, 21. 11. 1930.
  • Dolgih 40 let dirigent, Slovenski narod, 22. 11. 1930.
  • Dr. Čerin 40 let dirigent, Jutro, 23. 11. 1930.
  • Jubilej dr. Čerina, Slovenski narod, 28. 11. 1940.
  • Dr. Josip Čerin, Slovenski poročevalec, 3. 11. 1951.
  • Tonja Čakš: Zahtevam konfiskacijo in uničenje že ekspediranih izvodov!, De musica disserenda, 6, 2010, št. 2, 35–53.
  • Nataša Cigoj Krstulović: Zgodovina, spomin, dediščina : ljubljanska Glasbena matica do konca druge svetovne vojne, Ljubljana, 2015.
  • Matjaž Barbo: Josip Čerin in njegov študij muzikologije na Dunaju, Muzikološki zbornik, 53, 2017, št. 1, 103–119.
Barbo, Matjaž: Čerin, Josip (1867–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165312/#novi-slovenski-biografski-leksikon (25. avgust 2019). Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: Spletna izd.. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013-.

Slovenski biografski leksikon

Čerin Josip, glasbenik, r. 29. marca 1867 v Komendi pri Kamniku. Gimn. je dovršil 1886 v Lj., konservatorij z odliko 1896 na Dunaju, istotam tudi univerzo, kjer je po nekaj semestrih prava študiral glasb. vede (promov. 1902). Na Dunaju je bil 1894–6 prvi organist pri c. kr. dvorni cerkvi sv. Avguština in pevovodja raznih pevskih društev, 1896 je prišel h Glasbeni matici v Lj. kot artistični vodja in izvajal v koncertih 1897 prvič med Jugoslovani J. S. Bachov »Pasijon po sv. Mateju«. 1898, ko je Hubad stalno prevzel artistično vodstvo Gl. mat., se je Č. vrnil na Dunaj in deloval kot kapelnik na »Volksoperi« in od 1902 pri dvorni župni cerkvi sv. Mihaela. 1905 je postal kapelnik vojaške godbe 6. pp. na Dunaju in se preselil z njo v Budapešto; 1908–16 je bil vojaški kapelnik v Pragi. Zlasti v Pragi je njegova godba slovela kot ena najboljših in je z njo koncertiral po raznih večjih mestih z največjim uspehom. 1919 je Č. prišel v Lj., bil eno leto kapelnik nar. opere, potem je po naročilu generala Smiljanića osnoval tu vojno muziko ter jo v kratkem dvignil na višino simfoničnega orkestra. Tekom štirih sezon je prirejal izvrstne simfonične koncerte, 1921 izvajal zopet z nenavadnim uspehom Bachov Pasijon. Č. je spisal mnogo člankov glasbene in glasbeno-estetične vsebine (v raznih časopisih), posebej je omeniti njegovo študijo o Trubarjevih pesmaricah (ZSM 1908), ki jo je pa uredništvo samovoljno spremenilo in deloma pokvarilo; 1898 izdal Pesmarico Glasbene matice (Lj. 1897, poznejših 3 izdaj ni več uredil sam). Pl.

Premrl, Stanko: Čerin, Josip (1867–1951). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi165312/#slovenski-biografski-leksikon (25. avgust 2019). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine