Chráska, Anton (1868–1953)
Vir: Ilustrirani Slovenec, št. 37, 15. 9. 1929

Slovenski biografski leksikon

Chráska Anton, češkobratski propovednik, r. 3. okt. 1868 v Horni Radechovi blizu Náchoda na Češkem. Izhaja iz češkobratske obitelji, študiral je 1894 v Rheinlandu, študije dovršil v Glasgowu na Škotskem, od koder se je 1896 vrnil na Češko, da postane služabnik svoje »svobodne reformirane cerkve« (verske družbe, ki vidi v stari »Jednoti čeških bratov« svojo mater in ni iskala priznanja države, ker je prva zahtevala na Češkem in sploh v Avstriji ločitev cerkve od države in to zase tudi dosledno izvajala; izza prevrata se imenuje »Jednota češkobratrská«). S Slovenci je Ch. prišel prvič v dotiko 1894, ko jih je v okolici Essena in v Ruhrkohlengebietu našel mnogo zaposlenih v tovarnah in rudnikih. Da bi ž njimi lažje občeval, se je začel učiti slovenščine. Iz Pečnikove slovnice je zvedel za reformacijsko delo Trubarja in tovarišev ter sklenil obnoviti med Slovenci protestantsko propagando v smislu svoje verske družbe. Za časa bivanja na Škotskem si je prizadeval zainteresirati tamošnje somišljenike za propagando med Slovani v južni Avstriji, na Hrvaškem, v Slavoniji in sosednjih pokrajinah. Za lastni misijonski okoliš si je določil Slovence, med katerimi je začel delovati na lastni račun in neodvisno od kakršnekoli cerkve ali družbe, t. j., ni hotel biti odgovoren cerkveni oblasti ali katerikoli organizaciji. Še 1896 se je mudil več tednov v Gradcu, Celju, okolici Lj., na Hrvaškem in v Bosni, a v naslednjih letih poleti pomagal bratom na Češkem, pozimi pa deloval med Slovenci, in sicer 1896–97 (od nov. do apr.) v Lj., 1897–98 zopet v Lj. (4. sept. 1897 je na lj. magistratu prvič priglašen), 1898–99 v Mariboru. Tudi po 1899, ko se je radi neuspehov v svojem misijonskem okolišu umaknil v Češke Budějovice ter deloval tam pet let kot propovednik »svobodne reformirane cerkve«, je vsako leto obiskoval slovenske prijatelje (na lj. magistratu je 4. jun. 1903 prvič zopet priglašen). Po prejemu poziva za novo protestantsko izdajo novega zakona, se je v začetku nov. 1904 zopet nastanil v Lj. ter ostal med Slovenci do nov. 1922, ko se je radi rodbinskih in drugih razmer preselil v Letovice na Moravskem, od koder deluje za svojo propagando med Slavenci še sedaj. — Do 1900 je bil protestantski propagandni repertoar v moderni literarni slovenščini reven (izšel je bil: z oznako založbe A. Reicharda v Trstu 1869 »Evangelij po sv. Marku«, »po Matevžu« 1870 in »po Janezu« in »Dejanja« 1871, prevel Fr. Remec; 1871 in 1873 NT, menda prevodi Stritarjevi za protest. biblijsko družbo v Londonu, ki jih je pregledal Miklosich, prim. VBV 1915, 92; z označbo založbe Brit. in inozemske biblijske družbe Stritarjev prevod NT 1879, 1882, Prve knjige Mozesove 1885, Psalmov 1881, 1882, Pregovorov 1883 in 1896, Izaije 1889, Jeremije 1898; in končno iz »Zaloge spisov kristijanskih« na Dunaju, oziroma iz tiskarne »Children Special Service Mission« v Londonu še Stritarjev prevod osem številk »Veselega poročila otrokom«). V tej situaciji je začel Ch. misliti na to, da si ustvari najnujnejša slovenska pomagala. Že ob prvem daljšem bivanju v Lj. se je v slovenščini toliko izpopolnil, da se je s pomočjo raznih slov. literarnih pomagačev mogel lotiti posla. Propagandne literature v obliki letakov, brošuric, razpravic in povesti je izdal od 1897 precejšnjo serijo: Pravoverni katoličan (Lj. 1897); Jurija Dalmatina Predgovor k bibliji iz l. 1584. (Č. Budĕjovice 1901); Verujem v odpuščanje grehov; Preslavni evangelij Jezusa Kristusa; Nasledništvo sv. Petra; Andrej Dun, irski katoličan (Č. Budějovice ok. 1906); Zakaj prepovedujejo duhovniki brati sv. pismo (1. izd. v Č. Budějovicah brez letn., 2. v Lj. 1911); To ni zame; Stari Janez je mrtev, jaz sem novi Janez; Bobnar pri Gettysburgu (prevod iz M. S. Rosvallyja, sep. iz Blagovestnika 1905); Življenje Ivana Husa (sep. iz Blagovestnika 1906); Jankov sveti večer (sep. iz Blagovestnika 1907); Prevara ali resnica (Lj. 1911); Besede resnice iz sv. pisma (Scripture Gift Mission, London, Slovenian. No. 1–4); Brez Boga na svetu (Lj. 1913, prevod slovaške povesti Kristine Roy); Kaj je sv. pismo (Praga 1913, prevod iz H. Lenka); Kaj je prava vera? (Lj. ok. 1922); Ni razločka (Letovice ok. 1923). Obenem s svojimi izdajami je priporočal tudi ono maloštevilno protestantsko propagandno literaturo te dobe, ki ni nastala v direktni zvezi z njegovim delovanjem (n. pr. v Andreju Dunu in Blagovestniku 1905, 16 in 72 in 1907, 7 brošuro »Pridi k Jezusu!« ki jo je založil 1901 v Gradcu knjigotržec in zastopnik »Zaloge spisov kristijanskih« Teodor Keil; v Blagovestniku 1905, 16 prvi slov. prevod slovaške brošure »Kristina Roy: Brez Boga na svetu. ali: Kako je Martinko zvedel, da je Bog«, ki jo je poslovenila »po domače, kakor se govori v njeni vasi na Štajerskem« Ana Šlajmar, izdal pa Reinhold Urban v Gradcu; le brošura »Grešnikov prijatelj«, ki se je tiskala v Novem Sadu, prodajala pa razen pri P. Gladischefskem v Budimpešti tudi v Keilovi »Zalogi krščanskih spisov v Gradcu«, v spisih Ch.-e ni zabeležena). Ch. sam je izdajal v službi svoje verske misli tudi dva časopisa: »Veselega poročila otrokom« do 1908 novih 16 številk (9–24); od apr. 1905 do prve pol. 1914 je izdajal »Blagovestnik. List za razširjenje Kristusove resnice in bogoljubnega življenja med slovenskim ljudstvom«, ki mu je bil sam založnik, urednik in po večini tudi pisatelj. Razen propagandne literature je oskrbel Ch. še tekste, ki jih je rabil obenem tudi pri slovenski službi božji. Za slovensko cerkveno petje so mu prevedli 1897–99 dijaki nekaj pesmi; več kot polovica zbirke se sicer ni dala rabiti, ostale pa je prenaredil ter izdal obenem z novimi lastnimi pesnitvami v knjižici »Hvalite Gospoda!« (Lj. 1907, o letnici prim. Blagovestnik 1907, 6). V Stritarjevem prevodu novega testamenta je ugotovil mnogotere pomanjkljivosti ter menil, da se knjiga v tej obliki Slovencem ne bi mogla prikupiti. Zahteval je torej od Britanske in inozemske biblijske družbe, naj oskrbi Slovencem nov tekst. Ko je dobil 1904 od družbe poziv, da sam prevzame popravo slov. novega testamenta, je začel takoj po vrnitvi v Lj. s pomočjo A. Mikuša po grškem originalu prirejati slov. tekst, ki je izšel dec. 1908 z naslovom: »Novi zakon Gospoda našega in Zveličarja« (prim. Blagov. 1909, 24). »Sv. Lukeža evang.« je izdal v Lj. 1908. S pomočjo Mikuša in še drugih (n. pr. Fr. Govekarja) je začel nato po hebrejskem izvirniku prirejati stari zakon. Pri prirejanju teksta je primerjal tekst Dalmatinov, Luthrov angleški, češki (po stari Kralicki bibliji čeških bratov), ruski in druge stare in modeme prevode. (Podatek na nasl. listu »stari zakon po hebrejskem, novi po grškem izvirniku« se ne sme razumeti tako, da bi šlo za nov prevod po originalu. Postopek je bil pač ta, da je pomočnik redigiral slov. besedilo na osnovi Dalmatina ali tudi samo novejših slov. prevodov, Ch. pa kontroliral s pomočjo v avtobijografiji označenih tekstov zlasti odnose do originala, pri čemer se je prezrla marsikatera netočnost, prim. DS 1917, 336.) Rokopis je pregledal višji župnik Pavel Gürtler v Fraustadtu na Poznanjskem, po čigar poročilu družbi se je 1913 začel tisk. Dva meseca pred začetkom vojne, ob 330. obletnici Dalmatinove Biblije, je izšlo novo slov. protestantsko »Sveto Pismo starega in novega zakona« (V Lj. 1914). — Ch. je deloval v Lj. ves čas samostalno in ni bil nikoli ud evangeljske cerkvene občine (svojega v Lj. rojenega otroka je dal vpisati le v magistratno matico). Od Britanske in inozemske biblijske družbe je dobil le nagrado za prevod sv. pisma, ni pa bil v službi te ali kake druge družbe. Za njegove in njegove družine potrebe so skrbeli somišljeniki izven Slovenije (gl. njegov Jahresb. 1912–4). Brez nemščine Ch. na slovenskem teritoriju ni izhajal, njegovo obsežno literarno delovanje, ki se je vršilo za slov. teritorij izključno v slov. jeziku, pa priča, da je hotel zbrati slov. bratsko občino in obenem dokazati, da zanj protestantizem ni nemška vera. Službo božjo ob nedeljah je imel vsaj v prvih letih. po § 2 kot zaseben shod za povabljence (prim. Blagov. 1905, 64) v svojem stanovanju (na lj. mag. je prijavil 12. nov. 1904 Breg 20, 10. avg. 1905 Škofjo ul. 14, 8. nov. 1906 Škofjo ul. 11, 8. avg. 1908 Predovičevo selo 4 v Mostah, prim. sicer tudi naslove uredn. Blagov.). Če se je udeležila pobožnosti samo njegova rodbina, se je rabila češka biblija in češka pesmarica, kadar so bili navzoči tudi slov. prijatelji, pa slov. ali nemški teksti (tudi v Mariboru 1898–99 se je rabil nemški in slov. jezik). Pozimi je prirejal v raznih lj. dvoranah predavanja o sv. pismu. Z evangeljskimi Nemci v Lj. in drugod po Slovenskem v časih nemškonacijonalnih pastorjev ni iskal zveze. Ev. župnik Jaquemar in starešinstvo sta mu enkrat 1899 dovolila v evangeljski cerkvi slov. govoriti, toda Nemci so zagnali velik hrup ter spravili župnika celo v uradne sitnosti. Po prevratu je pač dobil 1920 evangeljsko cerkev na razpolago tudi za slov. službo božjo in 1921 in 1922 je v počitnicah celo nadomeščal evangeljskega župnika, sicer pa ostal v prejšnjem samostalnem razmerju. Semtertja vsebujejo njegovi agitatorični spisi tudi rahle migljaje, za kako protestantsko cerkveno družbo bi mu v prvi vrsti šlo (prim. članek o Husu ali v Blagov. 1907 članek »Cerkev v svojem razmerju do države«). Njegova predavanja in službe božje je posečalo malo Slovencev. Izrazitega uspeha njegova akcija sploh med Slovenci ni imela, četudi je bilo v časih njegovega bivanja v Lj. menda v nekaterih slov. krogih razpoloženje za protestantizem. Na prvo reformacijsko slov. dobo je navezal v svojih spisih večkrat: v Dalmatinovem Predgovoru; s pesmarico; ob 400 letnici Trubarjevega rojstva (Blagov. 1900, 17); s Sv. Pismom. Jezik njegove nove slovenske protestantske literature, katera bi za jezikovno kulturo Slovencev v sedanjem razvojnem stanju seveda v nobenem slučaju ne mogla imeti niti približno tistega pomena kakor njena predhodnica v 16. stol., je sicer v glavnem pravilen, a trd. Kd.

Kidrič, Francè: Chráska, Anton (1868–1953). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi158196/#slovenski-biografski-leksikon (12. december 2018). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 1. zv. Abraham - Erberg. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1925.

Komentiraj posredujte nam vaš komentar ali predlog za izboljšavo vsebine